Erotično poplesavanje črk

Vzgojiteljica v vrtcu: No otroci, kaj boste, ko boste veliki?

Miha: Pilot.

Maša: Zdravnica.

Mitja: Čarovnik.

Ostali odgovori: Astronavt, Harry Potter, bogat, zdravnica, manekenka, nogometaš…

Morska: Ko bom velika, bom vozila kamion.

Vzgojiteljica začudeno pogleda: Kamioni so ja za fantke.

Morska najprej žalostno pogleda, potem pa reče: Pa kaj, jaz bom vozila kamion.

- - -

Učiteljica v prvem razredu: No učenci, kaj boste, ko boste veliki?

Odgovori so podobni kot v vrtcu.

Morska: Učiteljica, delala bom na banki, prodajalka, pevka, knjižničarka, slikarka, vozila bom avtobus…

Učiteljica z začudenim pogledom: Ja kako pa boš vse to naenkrat počela? Samo eno stvar si moraš izbrati.

Morska se zamisli, nato pa: Saj ne bom naenkrat, enkrat eno, drugič drugo…

- - -

Poklicna svetovalka  na koncu OŠ: Tukaj imaš seznam in opis fakultet, preuči jih in si izberi eno.

Morska: Kdo pa je rekel, da bom študirala?

Svetovalka: Glede na tvoje sposobnosti je edina smiselna pot gimnazija – fakulteta in potem naprej.

Morska: Ne bo šlo. Naredila bom eno srednjo šolo in to je to. Čim manj šole, tem bolje. Šola je zguba časa.

Svetovalka: Kaj pa si želiš početi v življenju?

Morska: Nimam pojma.

- - -

Opisan fenomen je bil prisoten pri mnogih sovrstnikih in upam si reči, da se dogaja še danes. Otrok namreč še ni obremenjen z najrazličnejšimi pričakovanji in pravili družbe, zato verjame, da bo lahko počel vse tisto, kar si bo želel. Z odraščanjem, v katero sodi tudi proces socializacije, pa se prej kot slej znajde v precepu med tistim, kar si želi in tistim, kar od njega pričakujejo starši, učitelji in družba. Če sta obe pola usklajena, je potek bolj ali manj uspešen, če pa pride v tem procesu do neskladja, se zaplete.

Za žensko pač ni primerno, da bi vozila kamion ali avtobus, za nekatere poklice je treba opraviti dolgo pot, kar  odraščajočega velikokrat prestraši, starši imajo pogosto svoje fiksne predstave o tem, kaj bo njihov otrok postal, sama šola pa velikokrat prav tako zavre še tako goreče želje, saj vse preveč zahteva le t.i. nižje stopnje znanja (zapomnitev podatkov in podobno), vse premalo pa dela na razvoju višjih oblik znanja kot so kreativnost, motivacija, uporaba znanja v praksi in podobno. In če se že vse navedeno le nekako  uskladi, na koncu trčiš na omejene finančne sposobnosti, ki  v primeru šolanja dokaj stran od domačega kraja, predstavljajo prevelik zalogaj.

V mojem primeru je šlo za all inclusive paket, zaradi katerega sem pristala na srednji šoli, kjer sem se vsaj dve leti spraševala, kaj tam počnem, ko pa se mi je v tretjem letniku le prižgala lučka v obliki slike, kaj si resnično želim početi v prihodnosti, sem spet trčila na raznorazne oblike prepričevanja, v katerih me je skorajda vsaka učiteljica skušala pridobiti na svojo stran, češ da je predmet, ki ga predava pravšnja pot zame.

Ko sem takoj po srednji šoli pričela delati na področju, ki ni imel nikakršne povezave z mojo izobrazbo, sem ugotovila, da je ogromno stvari, ki se jih lahko naučiš brez kakršnekoli šole, le če to hočeš. Prav tako sem vsak dan začudeno pogledovala proti obupanim obrazom sodelavcev in nisem mogla sprejeti dejstva, da je lahko delo reducirano le na sredstvo, ki prinaša plačilo, vse ostalo pa je le rutina. Sama sem vedno iskala nove možnosti in čeprav sem, ko sem pristala na položaju vodje oddelka, bila prestrašena vse od štrlečega palca na nogi pa do zadnjega naelektrenega lasu, mi je uspelo pridobiti večino kompetenc tudi za uspešno igranje te vloge.

Motivacija za ohranitev ognja v lučki, ki se je prižgala proti koncu srednje šole, pa je nekje v ozadju naraščala in čakala na svojo priložnost. Ko jo je le dočakala, je ogenj zažarel in z vsemi štirimi sem se oprijela ponujene možnosti in se podala na sicer dolgo in zahtevno pot, na kateri pa še danes vztrajam in vem, da bom brcala z vsemi močmi dokler ne pridem do cilja.

- - -

Sošolka na fakulteti: Kakšni so tvoji rezultati testa o najprimernejšem poklicu?

Morska: Ne maram vprašalnikov. Tale pravi, da sem rojena za učiteljico.

Sošolka: A niso to tvoje otroške sanje?

Morska: Hja, po vseh inštrukcijah, uvajanj nove delovne sile in ugotovitvi, da si lahko še tako kompetenten v podajanju znanja, pa je na koncu še vedno veliko odvisno od prejemnika, zaradi česar je rezultat velikokrat negativen in tvoj trud zaman, pa pri našem šolskem sistemu, ki je še vedno nedodelan in poln lukenj…. ne, hvala.

19 komentarjev

Vse do tiste uradne meje, ki je določena kot prehod v odraslost, sem odraščala na morju. Če sem si zaželela vonja po njem,  ogleda predstave valov, plesa galebov nad gladino ali le nežne melodije, ki jo spesnil veter, ko je z rahlim dotikom igral na vodne strune, mi ni bilo treba daleč. Le par korakov in že sem bila v samem središču dogajanja. A tega nisem jemala kot nek privilegij, bolj kot nekaj vsakdanjega. Vse dokler nisem pričela svoja poznanstva širiti preko domačih meja. Takrat so prišleki, ki jim je bilo vse to na razpolago le omejen čas, vedno znova govorili, kako srečna sem lahko, da živim tako blizu tistega ogromnega modrega jezera, ki se ga ne da zaobjeti s pogledom.  Hvaležna sem jim bila, da so mi s svojimi besedami obudili zavedanje, da morda le ne bi smela tega jemati kot nekaj samoumevnega.

Pa vendar je tudi morje dobilo svojo pravo vrednost šele poleti. Ne samo zaradi vremena, ki je omogočal poležavanje na plaži in nastavljanje soncu, da bi ja bili »in« s čimbolj porjavelim telesom ali pa čofotanja v prijetno hladni vodi, ki je blažila pregreto telo, ne samo zaradi brezskrbnih dni, ko ni bilo treba v šolo…predvsem je družba bila tista, ki je dala piko na i takrat najljubšemu letnemu času. Le ta je prišla do svojega pravega izraza ob nastopu najstništva, ko je bilo kar težko ostati hladen ob vseh neznanih fantičev, ki so kot bi imeli določen urnik prihajali in odhajali z morja. Obvezna sestavina spoznavanja in druženja so vse bolj postajale tudi poletne romance. 

Kljub temu, da sem se kot majhna punčka rada igrala igro »očita in mamice«, sem kot najstnica govorila, da si ne predstavljam, da bi nekoga imela rada vse življenje. Zdelo se mi je skorajda nemogoče. Danes pač vem, da je to bilo v skladu z obdobjem in da s tem, ko mi je bil vsak mesec všeč drug fant, ni bilo nič narobe. Tako  sem seveda nadvse uživala v kratkih romancah, od katerih so imele tiste, realizirane poleti, nek poseben čar. Specifične so najbrž bile že zato, ker so imele že vnaprej določen rok trajanja in če to veš, tvoja pričakovanja ne presežejo magične meje, ko bi hotel več, kot lahko dobiš, saj enostavno veš, da ne bo trajalo. Lahko se sicer slepiš in poskusiš, a kaj hitro je lekcija osvojena, ko jeseni ugotoviš, da je podaljšan rok bil le iluzija.

Zakaj je temu tako? Najbrž se romance rodijo na krilih neke skrivnostne kombinacije časa, prostora in ljudi, ki se znajdejo v njem. In dokler  so vsi elementi v ravnovesju, romanca lahko živi. Ko se en element spremeni, le ta v hipu umre. Tako nekako kot zvrhana skodelica sladoleda, ki jo na začetku le opazuješ, požiraš slino, ki  jo je ob naraščajoči želji po tem, da bi planil po tistem okusnem zalogaju, vedno težje nadzorovati in  že v naslednjem trenutku se predaš skušnjavi. Z užitkom se utapljaš v nasladi, kjer ni prostora za razum…vse dokler se  žlička ne prične počasi drgniti ob skodelico in ugotoviš, da bo sladoleda kmalu zmanjkal. Za trenutek lahko celo dobimo občutek, da smo nazadovali in kar ne znamo več rokovati s tistim kovinskim predmetom, s katerim smo še malo prej mojstrsko zajemali slastne obline in jih spravljali vase. A konec je neizogiben.

Še dobro, da lahko naročimo novo porcijo in še dobro, da imamo zaenkrat še vedno letne čase, med katerimi je tudi poletje. Nova porcija sladoleda in nova romanca. Zmagovita kombinacija neprecenljive vrednosti. Če jo znaš dobro vnovčiti seveda.

13 komentarjev

So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.

Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.

Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.

Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.

Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.

Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)

Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.

Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja«  ravno takrat, ko ni treba. :S  No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.

Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.

Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.

Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.

Brett Michaels

Sebastian Bach

Nuno Bettencourt                                                                                   

9 komentarjev

Ena izmed tragičnosti človeštva je tudi nenehno pehanje za dobrinami, po katerih hrepeni, ker jih pač nima in se posledično počuti prikrajšanega, ko pa cilj in z njim dobrino, po kateri je tako vneto hrepenel, končno pridobi, le ta izgubi svojo vrednost. Še več, dejansko sploh ne ve, kaj bi z njo počel, saj mu postane nekako samoumevna. Nekaj, kar naj bi skorajda sodilo v paket ob nastopu življenja.

Skladno s tem se človek vse premalo zaveda vseh dobrin, ki jih ima vedno na voljo in se konkretneje zdrami šele, ko je zanje prikrajšan. V to rubriko se uvrščajo predvsem osnovne dobrine, med katere sodi tudi voda. Odkar je človeku uspelo svoje zgradbe opremiti z vodovodi, ukrotiti vse naravne »ponudnike« vode in to neprecenljivo tekočino spremeniti celo v dobro naložbo, je le ta postala njegova last. A očitno vedno znova pada na izpitu imenovanem »biti dober gospodar«, saj se tudi do vode vede kot do vseh stvari, ki so mu na dosegu roke in se mu zanje ni potrebno potruditi, kaj šele, da bi med dobrodošle občutke uvrstil določeno stopnjo spoštovanja.

Včasih se mi zdi, da bi morali vsaj enkrat na mesec imeti tako imenovani vodni post, ko bi bili brez vode. Ob teh dnevih bi si nabavljali vodo v bližnjih vodnjakih, ki bi jih postavili v ta namen in početje bi poleg bližnjega srečanja z zgodovino, ko so najbrž veliko bolj pazili na porabo vode, saj jo je bilo treba vedno znova prinašati v vedrih, morda prispevalo k zavedanju dejstva, da preskrbljenost z vodo ni tako samoumevna kot si mislimo.

Se spomnete, kako je, ko prejmemo obvestilo o moteni preskrbi z vodo?  Ali še bolje, ko le tega preslišimo in si želimo zjutraj skuhati kavo, sprati s sebe sledi objema noči, masturbirati pod vodnim curkom v kopalnici ali pa poplakniti grlo, v katerem so se zataknile partnerjeve sramne dlake? Danes niti ni tak problem, saj se lahko zapeljemo v bližnjo prodajalno in kupimo na hektolitre ustekleničene vode. Da, kupimo. Preprosto in hitro. Zakaj bi bili brez vode, ko pa jo lahko kupimo? A spet nekaj pozabljamo. Za nakup ne potrebujemo le denarja, ampak tudi razpoložljivost blaga, ki ga želimo kupiti. Hipoteza, da vodo pač lahko uporabljamo, ker jo plačujemo, se podre v trenutku, ko le te zmanjka.

Kdaj bomo mi na vrsti? Si lahko predstavljamo, da ponekod hrepenijo po tej prozorni tekočini, tako kot nekateri hrepenijo po novem avtomobilu, jadrnici ali kupu zidakov pod streho? Bi bili pripravljeni za te prikrajšance darovati vodo, tako kot se daruje kri? V človeškem  telesu je navsezadnje  od dve tretjini do tri četrine vode, ki je razporejena po  celicah,  krvi in limfi,  kosteh in zobeh. Če vode v telesu kronično primanjkuje, le to zapre delavnico. Bi torej darovali vodo v humanitarne namene? Naj pričnemo organizirati vododajalske akcije in z udeležbo izkažemo svojo človeškost?

In nenazadnje ali bi morda bilo dobro kdaj le pomisliti, da bomo enkrat tudi sami prikrajšani za kozarec vode, za katerega bi celo najhujši alkoholiki v trenutku ozdravili, da bi le po svojih žilah začutili pretakanje hladne, osvežilne reke, ki bi odplaknila vso zalogo smeti, ki se je nakopičila zaradi predolge abstinence?  Kdo bo nam priskrbel vodo, če nam bo le te zmanjkalo?

9 komentarjev

Veš, še vedno te pogrešam… Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam… Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem… vsak dan, vsak trenutek… Nikoli ne obstanem… Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi… a vedno najdem pot… vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate… na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal…

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala… ki je preživela… Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu… Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši…

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam  v sebi vedno dovolj  moči, da ne obtičim… da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala… a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku… in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi je hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh… takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca…

Vse najboljše bratec! V mislih bom upihnila 34 svečk samo zate. In se veselila življenja tudi v tvojem imenu.

9 komentarjev

Pravijo, da je redno pisanje plusov, eden izmed dobrih načinov ohranjanja samozavesti. Tudi sama sem to že kar nekajkrat počela, danes pa sem se odločila, da pričnem znova. V to me je prepričal komentar, ki sem ga zagledala po prihodu od zdravnika in se glasi takole:

»Morska: Ne vem, če je še kakšen bloger bolj ogaben od tebe! :( Pa stalno ta naslov… A ti veš, kakšna tragedija se je včeraj zgodila v Sloveniji? A ti imaš kaj pietete? A se ti zavedaš, koliko ljudi trenutno klika na Blogos? A lahko to MEDNOŽJE vsaj umakneš za nekaj časa???????????????«

Takega komplimenta že dolgo nisem dobila. Zakaj kompliment? Seveda je oznaka posledica avtorja komentarja, a ker se izogibam temu, da bi počela stvari, ki jih pri drugih ne maram, le tega ne bom izpostavljala. Se mi je pa ob tem porodilo razmišlajnje o tem, kaj neki žene ljudi, da meni nič tebi nič napadejo nekoga, ki ga ne poznajo in ga obsodijo hudobije, egoizma in kaj vem še česa, ker… Ker kaj? Ker je napisal nek tekst s spolno vsebino, kar naj bi pomenilo, da se kaj… veseli včerajšnje tragedije, da skače do stropa, ker je umrlo ne vem koliko ljudi ali morda celo, da je zapis, napisan nekaj časa pred tragedijo, le to povzročil?

Očitno bi morala spremeniti del naslova prejšnjega zapisa in v oklepaj napisati  »kaj imajo vagine opraviti z nesrečo na reki Savi«.

V bistvu se zdaj sploh ne morem posvetiti občutkom tragičnosti, ker me bolj muči to, ali sem zaradi svojega pogleda na seksualnost kriva za vse tragedije na svetu :)

87 komentarjev

Baje obstaja nek stereotip, ki pravi, da je vonj vagine enak vonju, ki ga oddajajo preminule ribe. Ker veljam za osebo, ki se je ne da tako zlahka prepričati, se raje poslužujem izkustvenega prijema in zadevo preizkusim sama. Glede na to, da mi je vonj po ribah zelo znan in zato nezmožnost primerjave odpade, prav tako pa mi ovohavanje vagin, ki niso zrastle med mojimi nogami, ne predstavlja izziva, lahko rečem le to, da stereotip zame ne velja, na podlagi pogorov o tem s svojimi partnerji in drugimi, ki prakticirajo oralno spolnost, pa lahko dodam, da v ta stereotip močno dvomim. Razlog je seveda preprost, saj si težko predstavljam moškega, ki bi bil pripravljen svoj vohalni organ izpostavljati tako neprijetnemu in močnemu vonju zavoljo ali potešitve svoje potrebe po orali, še manj pa zavoljo lastnega žtrvovanja za zadovoljitev lastnice »ribje vagine«.

Pred kratkim sem prebrala novičko, ki omenjeni stereotip prav tako izpodbija. Nekje so namreč ustvarili parfum, katerega vonj izvira iz tiste posebne izbice, ki se skriva med ženskimi stegni. Parfum naj bi naredili iz vonja po ženskem spolovilu, bolj konkretno naj bi ta vonj imel »okus« zunanjega dela ženske muce, ki so ga ujeli v majhno stekleničko in zdaj trdijo, da je pravi afrodiziak. Če bi res veljalo, da je vonj vagine enak ribjemu, bi iz tega sledilo dvoje: tudi zunanjost spolovila bi prevzela isti vonj, kar bi nadalje pomenilo, da moške vzburjajo poginule ribe. Res da nisem nikoli preučevala, ali ribičem v času dela skoz stoji, a nekako se mi zdi, da temu ni tako.

Novička o parfumu se mi  vsekakor zdi zanimiva. Uporablja se v majhnih količinah, tako da se stekleničko najprej pretrese (tako kot smo včasih delali s tistimi sladkimi sirupi, ki smo jih na skrivaj kradli iz hladilnika), vsebino nanese na  hrbtni del zapestja, nastavi nosnici in… potegne… Rezultat »zadetosti« naj bi bil pojav erotičnih fantazij in »vrtenja filma« v naši glavi.

Prav zanima me, kako to zgleda. Si kar predstavljam, kako bo Vulva original (kot se zadeva imenuje) kmalu postala žrtev preprodaje najhujših dilerjev, saj jo bo hotel imeti vsak moški, ki iz kakršnegakoli razloga nima partnerke. Če je učinek znifanja vaginskih hlapov res tako magičen, lahko to pripelje do seksualne krize, saj moškim ne bo več treba seksati, ženske pa bomo zaradi nepotešenosti postale požrešne materialistke, ki bomo trgovale z našimi lulami.

Ustanovili bodo lokale, kjer se bo Vulva prodajala namesto piva, moški pa se bodo zadevali in drkali  za šankom. Lastnice bodo seveda ženske, ki bodo denar, zaslužen s svojim mednožjem plemenitile z investicijo v lokale, klinike za zdravljenje  zasvojenih s seksom (kot metadonska terapija za odvisnike od mamil) in sprostitvene centre, kjer bodo z odišavljenimi rokami nudile obrazno masažo.

Sploh pa bodo porniči postali neuporabni… vsaj za moške… Upam, da se bo kdo spomnil narediti kakšen afrodiziak iz sperme. Slednji bi res lahko nadomestil »žličkanje sirupov« iz otroštva.:)

84 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Pred dvajsetimi leti sem prvič izdatneje krvavela, pri čemer je bil vir krvavitve zame povsem nekaj novega. Proces ni bil posledica začetka spolnega udejstvovanja, temveč dejstva, da pač ženska mora redno krvaveti. Morda je tudi to eden izmed razlogov za to, da se nisem zavedala, kaj se dogaja sto kilometrov stran, kjer so se množice ukvarjale s povsem drugačnimi težavami od tlačenja vpijoče zadeve med noge in skrbi, ali se le ta v telovadnih hlačkah vidi, ali paniko, da se bo morda izmuznil na plano med tekanjem po telovadnici. Konkretneje se spomnem dogodkov, ki so sledili t.i. procesu proti četvorici. Dogodkov, ki so v meni vzbujali predvsem strah, katerega višek je bil na dan, ko sem prvič in za zdaj zadnjič morala v zaklonišče z ogromnim cmokom v grlu in vprašanjem, zakaj so ljudje tako hudobni.

Z zloglasno kratico JBTZ sem se pobliže srečala nekaj let kasneje, ko sem z devetnajstimi leti nastopila službo in naletela na očitke, ker nisem poznala enega izmed četverice, ki ja takrat bil direktor podjetja, kjer sem začela svojo poklicno pot. Takrat sem se šele do podrobnosti seznanila s pomenom tistih dogodkov in spomnem se, da sem ob prebiranju vseh tistih zapisov, čutila dvoje nasprotujičih si čustev. Na eni strani ponos, da pripadam narodu, ki se je zavzel za svoje sanje po svobodi, na drugi strani pa neke vrste hrepenenje, ker sama nisem bila del tega prelomnega trenutka, ki je bil vsekakor pomemben tudi za mojo prihodnost.

Ko danes obeležujemo obletnice minulih dogodkov, pa vedno najprej pomislim na človeško tragiko, takoj za tem pa na pomanjkanje socialne identitete. Tragika se nazorno kaže v tem, da človek vedno hlasta po nekem obljubljenem raju, ki bi mu prinesel ugodje, ko pa le tega doseže, ne ve, kaj bi z njim počel in se kot sestradana zver loti novega iskanja. Dve desetletji nazaj smo hrepeneli po svobodi, zdaj, ko jo že toliko časa imamo, pa je postala tako samoumevna, da je izgubila svoj prvotni pomen. Pomanjkanje socialne identitete pa vidim predvsem v tem, da ne čutimo tiste primarne pripadnosti socialnim skupinam, na podlagi katere bi delovali v smeri nekega skupnega cilja in pustili pri strani svojo individualnost, temveč se bolj ali manj pehamo le za svojimi interesi. Posledica tega je neučinkovitost skoraj slehernega poskusa spreminjanja socialnih pojavov, ki pa so za razvoj tako posameznika kot skupnosti nujne.

Na osebni ravni lahko torej po dvajsetih letih rečem vsaj to, da zdaj vem, kaj pomeni kratica JBTZ, da sem še vedno ponosna, da pripadam narodu, katerega člani so se takrat aktivno zavzemali za skupni cilj in nekako še vedno upam, da se bo tudi slovenska socialna identiteta poglobila. No, pa krvavitve mi ne predstavljajo več težav, predvsem zato, ker sem ogabne vložke zamenjala s tamponi.

7 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev