Erotično poplesavanje črk

Dobro opravljeno delo si zasluži vsaj pohvalo, še bolje pa je, če je le to nagrajeno. Nagrada namreč lahko služi kot vzpodbuda za motivacijo k dobremu delu v prihodnje.

Že sam uspeh pri dobro opravljenem delu je nagrada zase, a le ta ima ponavadi kratek rok trajanja. Žal. Po njem se namreč velikokrat takoj osredotočimo  na novi cilj in nanj pozabimo. Morda lahko prav nagrada vsaj malo podaljša učinek uspeha.
Eden izmed stereotipov, ki nam jih vse prevečkrat vsiljujejo, je tudi ta, da je samohvala v domeni precenjevanja samega sebe in izraz samoljubja. Posledica tega je, da velikokrat naredimo kaj dobrega in izjemnega, pa si tega ne priznamo. Tudi mi sami smo pristojni za podajanje pohval samim sebi, ne samo drugi. Zato  je potrebna le  realna pozitivna samopodoba, ki onemogoča precenjevanje lastnih lastnosti in dosežkov, deluje  pa kot spodbuda za nadaljnje uspešno delovanje. Iz tega sledi tudi tako imenovano samonagrajevanje. Nagrade so seveda lahko neke drobne stvari, ki si jih privoščimo, ko naredimo nekaj dobrega. To je lahko kakšna dobra velika čokolada, obisk kakšne predstave ali kaj podobnega. Oblika nagrade ni toliko pomembna,  pomemben je njen učinek, namreč ta, da smo sposobni sami sebi priznati, da smo le te vredni.

Sama se trudim nagraditi svoje uspehe. Tako imam pri projektu imenovanem izpit vedno nek stalni ritual, po katerem  si v primeru uspešno opravljenega izpita privoščim nekaj samo zase. Ponavadi je to kakšna knjiga, kos oblačila ali morda uhani. Ker se moja fakulteta nahaja v mestu in ker ponavadi parkiram v centru, kjer sicer za to plačam, a lahko parkirnino vključim v potne stroške, imajo od mojih pozitivnih ocen korist tudi drugi. Ob plačilu parkirnine namreč nekaj preostalega drobiža vedno odložim v roke brezdomca, ki si je tisti dopoldan  priboril »častno stražo« ob blagajni. Tako sem v tem tednu obdarila že dva. Zanimivo pri tem pa je to, da je bilo početje očitno podzavestno, saj sem se ga zavedla šele pred kratkim. Na vprašanje, zakaj to počnem, pa so možni različni odgovori. Eden izmed njih morda leži ravno v  ostankih stereotipov o neprimernosti samohvale, katere skušam odpraviti s tem, ko nekako »nagradim« še nekoga drugega. Ali pa gre preprosto le za golo radodarnost kot logično posledico veselja.

Čigav izkupiček je na koncu večji? Kdo ve, vem samo, da podpis v indeksu nima cene.

Foto: http://www.marcic.info/wp-content/zmaga.gif

7 komentarjev

Živo se spominjam spisa, ki sem ga spisala v OŠ, v katerem je ljubezen igrala glavno vlogo, tista ta nesrečna. Še zdaj se nasmehnem, ko preberem oznake, s katerimi sem jo ožigosala. Očitala sem ji namreč najhujše zločine in zagovarjala dejstvo, da je zločinka, ki se je nihče ne upa spraviti za zapahe, tja, kamor kot taka sodi.

Zanimivo razmišljanje za najstnico… malce kruto, a najstniki so znani po tem, da pretiravajo. Še bolj ironično pa je morda to, da tudi odrasli, torej domnevno veliko bolj razumni ljudje od najstnikov, padajo na kolena pred to mogočno kraljico in ji prepuščajo vajeti. Pustijo, da z njimi opleta kot bi bili njena igračka, jih potepta kot bi bili majcene mravljice in jih biča kot bi bili obsojeni na smrt Morda pa je res nekakšne vrste zločinka. Vsekakor pa ima nad vsemi nami velikokrat neko neopisljivo moč, s katero nas zlahka zaslepi.

Velikokrat se zalotim v teh trenutkih šibkosti… ko se hočem upreti čustvom, preklopiti na logični razum, ki bi še tako zapleteno nalogo rešil hitro in pravilno, pa kar odložim orožje, padem na tla in čakam na sodbo. Če je le ta prijetna, se utapljam v njej kot otrok, ki noče iz vode, kot sestradani taboriščnik, ki z očmi požira svoj prvi obed po dolgih letih, se razgalim pred njo kot striptizeta, ki uživa v svojem plesu. Kje je meja? Kje tista točka, ko se rast krivulje spremeni v padanje? Kje tisti vrh, kjer bi se morali ustaviti, da to preprečimo? In zakaj večinoma neutrudno plezamo in plezamo proti vrhu,  ko pa pridemo na cilj, pa hočemo še, hočemo več. To nas  pa pahne v prepad, kjer se zadeva obrne. Tam namreč ponižno čakamo na drugo sodbo… tisto neprijetno in velikokrat kruto. Kar grozljivo pri tem je, da si včasih kar sami nadanemo težke okove in gledamo, kako se pod njimi trga koža in pri tem ne naredimo ničesar. Niti glasu ne spustimo iz sebe. Tiho trpimo in včasih celo zgleda, kot da bi uživali v vsej bolečini. Kot da prostovoljno žrtvjujemo tisto kri, ki se oprijema tal in pušča večne zaznamke o naši šibkosti.

Kje hudiča je takrat razum? A tudi on podleže tej poredni lepotički po imenu Ljubezen in se pusti ujeti v njeno ubijalsko pajčevino?

Še v filmih, predstavah, poeziji, prozi, serijah in  celo risankah igra velikokrat glavno vlogo, ponavadi pa je njena vloga dvojna… pozitivna in negativna. Oboje pa gre v ekstreme… na eni strani ljudje zaradi nje presegajo sami sebe in delajo čudeže, na drugi strani pa so zaradi nje pripravljeni storiti najhujše zločine. Na eni strani se iz žab spremenijo v prince, na drugi pa iz svetnikov v odpadnike družbe.

Morda smo pa le preveč ekstremni.. morda bi se morali odločiti za neko »varno sredino«… morda pa tako močno potrebujemo ekstreme, da smo le takrat živi. Morda pa se zadeve le lotevamo na napačen način.

Kaj nas sploh pripravi do tega, da izberemo določeno osebo in ji nadenemo napis partner. Ljudje imamo različne poglede na samo definicijo ljubezni, prav tako pa od partnerstva pričakujemo različne stvari. Nekateri dajejo največji pomen materialnim stvarem, drugi zagovarjajo pristnost človekove osebnosti, tretji trdijo, da je ljubezen precenjena in je le fikcija, ki jo je ustvaril človek sam.

Zdi se mi, da je vseprevečkrat  poudarek na tem, kaj nam lahko neka oseba nudi, da jo v množici potencialnih izbir, sprejmemo za nekoga, ki mu odpremo vrata do sebe. Osebno se raje  v prvi fazi osredotočim na to, kaj lahko sama nekomu ponudim. Na tej osnovi gradim vsa ostala pričakovanja, ki jih argumentirano določam kot kriterije sprejemanja neke osebe. Namreč, velikokrat pozabljamo, da moramo najprej imeti radi sebe, da lahko v sebi najdemo dovolj ljubezni, ki jo podarimo nekomu drugemu. Le ta namreč tam izvira. V nas. Če ljubezni do sebe nismo izoblikovali, jo nekako skušamo zgraditi iz tiste, ki naj nam bi jo nudil partner. A kaj hitro se znajdemo na majavih tleh, saj tovrstna ljubezen ne more nadomestiti stabilne osnove, ki nam jo lahko da le ljubezen do sebe.

Par je sestavljen iz dveh celot. Šele nato lahko nastane nov skupek. Najprej moramo izoblikovati sebe, znati delovati kot samostojna osebnost s svojimi pogledi na svet, s svojimi željami in potrebami in šele potem to postaviti poleg neke druge prav tako izoblikovane osebnosti. Na tej podlagi si šele lahko podata roki in postaneta nova sestavljena celota. V slednji pa se ne ena ne druga ne smeta povsem zliti, saj morata še naprej v duetu delovati ko samostojna enota. Če se popolnoma zlijeta, se ti dve celoti izgubita, kar lahko vodi v odvisnost, iz katere se težko izkopljemo in kaj hitro lahko postane obremenjujoča. Popolno zlitje namreč izolira skupek dveh polovičnih celot od drugega sveta, ki lahko funkcionira le v združitvi. Le ta pa nima trajne garancije. Ljudje se namreč spreminjamo, rastemo in izpopolnjujemo. Če to počnemo v odvisnosti od drugega, rastemo le na pol, ker je ta rast optimalna le, če drugi raste sorazmerno. Slednje pa je veliko težje kot če rasteta vsak zase in v nekem enakovrednem odnosu drug drugemu vedno nudita sebe kot celoto in ne le delčka, ki je nastal ob združitvi.

Samostojnost in ljubezen do sebe sta nujni tudi zato, ker se lahko odnos poruši. Takrat je treba iti naprej sam in če smo v zvezi ohranili svojo celoto, le ta tudi potem ostane. Izgine le tista tretja komponenta imenovana »midva«, ki jo moramo spustiti iz rok in se nasloniti nazaj nase. Če tega nismo storili, se težko postavimo na lastne noge, ker smo se v zvezi naučili hoditi le vštric s partnerjevim korakom. Za nadaljevanje poti pa potrebujemo obe nogi. Svoji. Partner pa prav tako.

In tu nekje pridemo do vprašanja ponudbe in povpraševanja. Priznam, da mi besedi nekako ne sodita v rubriko ljubezni, ker zvenita preveč preračunljivo zanjo, posebno ker naj bi pri njej šlo za čustva, ki naj ne bi bila preračunljiva. Odgovor na vprašanje, kaj lahko nudimo partnerju in kaj lahko od njega dobimo in posledično tudi pričakujemo, je preprost. Ponudimo lahko sebe, pričakujemo in dobimo pa lahko njega/njo. To je največ in prav tako najbolj dragoceno, kar lahko investiramo v odnos. V tem se namreč skriva vrsta lastnosti in stvari, ki združeni ustvarijo nek skupek, s katerim zaigramo na tiste strune drugega, ki spišejo melodijo, iz katere zraste obojestranska ljubezen. Preprosto, a hkrati abstraktno. Kar ljubezen tudi je. Je zato fikcija? Nekaj, kar ne obstaja? Konstrukt, ki ga je ustvaril človek, da bi mu bilo lepo? Morda. A to so vprašanja, ki si jih ljubezen ne postavlja. Vsaj ne takrat, ko se rojeva. Ko se rodi, pa je vse podrejeno temu rojstvu. Lahko smo namreč preračunljivi do obisti, a na koncu vedno pridemo nazaj k izviru. In tam se odločamo za smer. Kar naj bi bilo tudi prav. Ali pa tudi ne. Kakor za koga.

9 komentarjev

27 komentarjev

Človek je očitno nagnjen k podiranju meja. Posebno tistih, ki so postavljene na majavih tleh nedefenirarnih vrednot, ki jih vse preveč zlahka spregledamo. Tako je tudi na blogih. V njih se v zadnjem času podiranje meja tako preriva v ospredje, da včasih zgleda kot da je to postalo glavna, vsekakor pa najprivlačnejša tema.

O kakšni meji je govora? O tisti, kjer je nek zapis na blogu samo in zgolj zapis, nastal v spletu trenutne situacije, razpoloženja, čustvenega stanja in ki sicer do določene mere odraža mnenje posameznika in tisto, ko avtor postane njegov zapis. Prispevek in blog v celoti je namreč samo en delček človeka, ki stoji za njim, če temu prištejemo še možnost, da so zapisi lahko le fikcija, se ta delček še zmanjša, vsekakor pa blog ni nek standardiziran diagnostični pripomoček, da bi na podlagi le tega lahko avtorju določali neke lastnosti, posebno zato, ker povprečni bralec niti nima strokovnega znanja za tako početje.

Nedavno mi je v oči padla debata v komentarjih, ki se je razvila na podlagi prispevka o tem, kako nekateri avtorji pišejo o seksu. Naravnost neprimerno se mi je zdelo, da so nekateri komentatorji postavljali trditve o tem, kakšen je človek, ki uporablja besede kot so fuk, kurac, vagina in podobno. Sporno pri tem se mi zdi dejstvo, da ni šlo le za prikaz osebnega mnenja glede pomena teh besed v njihovih očeh, ampak, da so kratko malo trdili, da človek, ki na tak način piše o spolnosti fuka z nekom, ki ga po aktu brez slabe vesti zbrca s postelje, da je zanj partner le objekt, da med njima ni prave ljubezni, da je partner le kot dober avto, ki ga je potrebno zamenjati in so zato taki ljudje duševni pohabljenci, ker pač beseda fuk baje pomeni seksualno superiornost oziroma odnos, ki uporabniku te besede čustveno ne pomeni nič.

Kje je prišlo do spornega rušenja meje, ki se je komentatorji očitno niso niti za trenutek zavedli? Na eni strani je naša percepcija besed, katerim subjektivno pripisujemo določene pomene, na drugi strani pa je oseba, ki ji iste besede lahko pomenijo čisto nekaj drugega. Imamo torej pravico drugemu vsiljevati svojo interpretacijo besed? Kdo smo mi, da si drznemo na podlagi tega določati lastnosti nekoga, ki ga ne poznamo? Poleg tega se očitno ne zavedajo, da so s takim načinom sami sebe razgalili v smislu, da so hkrati s pripisovanjem negativnih lastnosti dugim, nakazali na svoje negativne lastnosti kot so neupravičena uporaba žaljivk in podobno.

Zakaj naj bi bila oseba, ki namesto seksa uporablja besedo fuk, namesto penisa kurac, čustveni pohabljenec nezmožen ljubezni? Ali čisto bizaren primer: če bi napisala prispevek o tem, kako me je nek moški poljubljal po celem telesu, prodiral vame in mi v uho šepetal, da me ima rad, me po spolnem aktu vso noč tesno objemal in mi zjutraj pred odhodom na postelji pustil vtrnico, bi to bil opis ljubezni? Kaj pa če bi na koncu dodala, da sem bila posiljena? Bi zgoraj opisani bralci iz tega izluščili, da sem psihopat, ki uživa v aktu posiljevanja? Se ne bi dalo tega razumeti zgolj kot nek način opisovanja stvari, s katerimi hoče avtor nekaj določenaga sporočiti? Moški, ki me je preteklo noč divje pofukal, zjutraj pa sva peljala otroke v vrtec, zvečer šla na romantično večerjo in si pod zvezdami izpovedalovala ljubezen, je le objekt, za katerega mi je vseeno? A ni to na vso moč bizarno?

V tem smislu vidim samocenzuro… v tem, da je treba interpretacijo bloga vzeti zgolj v okvirih zapisanega in ne kot pisno dovoljenje, da lahko avtorja oblikujemo po lastni podobi in le to vsiljujemo širnemu občinstvu skozi lastne prispevke, v katerih po možnosti še brezobzirno konkretiziramo, katere avtorje smo tako determinirali.

15 komentarjev

Ko se človek znajde v krizi, se je treba z njo konstruktivno spopasti. Prvi korak je iskanje vzroka zanjo, čemur sledi določitev krivca in skladno s tem nanj zliti ves svoj gnus in bes, takoj zatem od njega zahtevati odškodnino za povzročeno bolečino in na koncu seveda pričakovati, da bo s svojo čarobno paličico vse postavil na svoje mesto in zadovoljil naše potrebe po užitku. Na koncu ostane le še ena poteza… objava na blogu, s katero pozovemo vse bolj ali manj navadne smrtnike, da nas potrepljajo po rami, delijo naš gnev in se spravijo na vse morebitne nerazumevajoče posameznike, ki ne delijo našega mnenja.

Najbrž je jasno, da sem uspešno prispela do zadnje točke, ko naj bi predstavila rezultate spopadanja s tako imenovano osebno krizo. Le ta traja že kar nekaj časa in je zato zavzela že kar mogočne razsežnosti. Na začetku je bilo vse tako blaženo, naravnost harmonično in srce parajoče. Dobesedno. Sleherni dan sem komaj čakala večer, ko sem s culo robčkov sedla pred televizijo in štela sekunde do ure, ko so na sporedu dnevna poročila. Napetost se je ponavadi uravnala že ob prvi novici, ko sem lahko segla po snažno belem robčku, posrkala vase njegov rožnati vonj in mu v zameno podarila čisto svež proizvod mojega vohalnega čutila. Po uri  zajetne doze političnih zdrah, medčloveškega klanja, naravnih in umetnih katastrof , ki se ji je pogosto pridružila še jagoda na vrhu smetane v obliki kakšnega sočnega tako ali drugače razgaljenega prizora, sem se še nekaj časa utapljala v ekstazi, nato pa zaspala na tistih ne več snažno belih robčkih.

Ne spominjam se točno, kdaj se je vse spremenilo. Spominjam se le, da sem se enkrat zbudila z glavobolom, ki se je razbohotil takoj, ko sem ob sebi namesto z robčki postlanega ležišča zagledala le nedotaknjeno škatlo malih prijateljčkov, ki so mi delali družbo vsak večer. Do takrat. Vedela sem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Upajoč, da je šlo le za osamljen primer nepojasnjenega spleta naključij, sem zvečer s tresočo roko prižgala črno škatlo … in čakala… in čakala… Groza in strah! Ničesar nisem čutila. Niti za trenutek. Pograbila sem robčke in jih jezno trgala dokler mi niso pojenjale moči in sem od utrujenosti zaspala.

Po mesecu ali dveh neumornega iskanja odgovorov in hoje gor in dol po stanovanju v stilu baltazarja med pogledovanjem na ekran v upanju na odrešitev, mi je ob nekem intervjuju z gospodom J.J. postalo vse jasno. On je kriv! On in vsi njegovi sancho panse, ki so vsak dan kot pokvarjena plošča name stresali vedno iste nebuloze, ki niso več mogle zadovoljiti mojih potreb po dnevni dozi fiksa, ki bi me popeljala do ekstaze. Po prvih trenutkih olajšanja ob odrešujočem spoznanju, sem v črno škatlo zalučala stol, uspešno opravila avdicijo za vlogo v mono tragediji, nato pa se sesedla nevedoč, kaj mi je storiti.

Po tednu abstinenčne krize, ko se mi roke niso več tako tresle, sem prijela v roko pisalo in pričela pisati. V dolgem pismu, v katerega sem zlila vso svojo bolečino, sem gospoda J.J. rotila, naj mi priskoči na pomoč. Naj nemudoma skliče novinarsko konferenco in vsem medijem sporoči kakšno pretresljivo novico. Tiste o inflaciji in podražitvah me ne ganejo več. Prav tako grožnje o stavkah zaradi plač, s katerimi se ne da preživeti, pokojninah, s katerimi starčki čakajo na smrt in na drugi strani vrtoglavih zneskih plač posameznikov, ki si lahko omislijo stanovanje, za katerega bi morala sama delati par življenj, da bi lahko morda kupila eno sobo v njem. Morda klet ali pa stranišče. Ne ganejo me več delavke iz Mure, ki desetletja delajo za mizerno plačo in si v tem času niso mogle kupiti niti enega puloverja prestižne znamke, saj tudi  zidarji prav tako  lahko  le sanjajo o lastništvu tistih zidakov, ki jih od jutra do mraka sestavljajo v razkošne skulpture. Ne ganejo me več družine s tremi   in več otroki, ki jih ne morejo nahraniti, saj bi se sama zadovoljila le z enim, pa se ne želim pridružiti vrsti čakajočih na podporo. Ne ganejo me grožnje o stavkah in zaporah cest, ko pa so na koncu odpovedane, ali vedno večje številke na kartončkih pod osnovnimi življenjskimi izdelki, ko pa se komaj prebijem do trgovine skozi kolone zadnjih modelov »cestnih oklepnikov« in gručo ljudi odetih v tkanine znamk, katerih vrednost sovpada s  vsaj polovičnim zneskom moje mesečne najemnine. Ne ganejo me primerjave plač navadnih smrtnikov  in poslancev, saj  se lahko skoraj vsak odloči za preživljanje svojega časa v poslanskih klopeh, ki so baje tako udobne, da se lahko v njih tudi spi. Ne ganejo me brezdomci, ki fektajo za drobiž, da bi z njim lahko utopili svojo bedo v steklenici alkohola, saj sem tudi sama bila brez strehe nad glavo, pa se nisem odločila za članstvo v njihovem klubu. Ali je z menoj kaj narobe, sem še  vprašala na koncu.  Gre morda za kakšen preizkus primernosti za politično kariero? Sem ga morda uspešno opravila? Ali sem morda le potrdila, da je oblast odraz ljudstva, ki naseda praznim obljubam in čaka, da bo nekdo potrkal na njihova vrata, jim ponudil sanjsko službo, avto in hišico in po možnosti letalsko karto za počitnice v eksotičnih krajih?

Po oddaji pisma sem zavila v trgovino in kupila nov televizijski sprejemnik. Počakala sem teden, morda dva, potem pa ga prižgala. Ekstaze ni bilo, a vedela sem, da je moje pismo obrodilo prve sadove. Rodnost se je povišala. Pa ne kar tako. Zanjo je namreč zaslužen prav naslovnik mojega pisma in njegovi podložniki. Zdaj vem, kaj so počeli na vseh tistih obiskih po slovenskih regijah! Zdaj verjamem, da ne bomo še izumrli. No, vsaj še do jeseni, ko bodo lahko zaplodili še kar nekaj novih Slovencev. Žal jim le ti ne bodo mogli podariti svojega glasu na volitvah, lahko pa sklenejo dogovor z njihovimi starši. V primeru dvojčkov jih lahko začasno izženejo iz države, saj se baje iz tujine lahko glasuje dvakrat. Takoj mi je bilo lažje. Po drugem robčku sem segla, ko je odstavljeni sekretar Štrovs izjavil, da je njegovi ženi ime Matilda. Močno je zadonelo po stanovanju, ko sem pihnila vanj, saj sem si živo predstavljala njegovo bolečino, ko je zaradi izjave, ki je bila morda le posledica njegovih potlačenih frustracij, nehote užalil zajeten odstotek prebivalstva. Oddahnila sem si, da je stavka v gospodarstvu še vedno trdno v sedlu in mi na nek februarski delavnik ne bo treba garati. In ko sem že mislila, da mi bo spet ostala zaloga robčkov in posledično denarja, za katerega ne bom vedela, kam ga vtakniti, sem pihnila še v zadnjega ob pogledu na poražene »rokometalce«, ki jih je čakalo le še pakiranje kovčkov. No, ekstaza bi bila popolna, če bi jih premagale danke, a kako že pravijo… kdor z malim zadovoljen ni, velikega ne dobi. 

12 komentarjev

Med branjem raznih prispevkov na spletu in seveda tudi blogih mi še vedno pritegnejo pozornost tisti, ki govorijo o vplivu neprimernih vsebin na internetu na mlajši del bralcev. Kot prvo se mi zdi kar malce nerealno, da je »predmet preganjanja« večinoma seksualnost, ki naj bi bila skorajda  kriva za vse negativne lastnosti ljudi. V tej gonji se kar nekako pozablja na vse ostale vsebine, ki ponujajo tako imenovane neprimerne vrednote in negativne vzorce vedenja. Z eno besedo bi jih lahko poimenovali agresija, ki s svojimi lovkami sega vse od sovražnega govora, neutemeljenih kritik, podcenjevanja drugih pa vse do konkretnih oblik nasilnega vedenja, ki ga najbolj razumemo kot grobi fizični prijemi v odnosu do ljudi.

Zato bi zdaj to nekako povezala.. na eni strani seksualnost in na drugi nasilje, ki si nekako kar podajata roko. Na internetu najdemo poplavo vsebin, ki sodijo v eno ali drugo rubriko, velikokrat pa tudi pod obe hkrati. V zapisih o učinkih takih vsebin je velikokrat zaslediti tezo, da predvsem otrok (ki je v teh obravnavah nekako ciljna skupina vplivanja) nekako prevzame neprimerne oblike vedenja in mišljenja, če so mu te vsebine preveč dostopne. Zdaj pa postavljam vprašanje: kakšna je razlika med osebo, ki bo nek prispevek o recimo varanju, agresivnemu vedenju do ljudi, izkoriščanju in podobnih negativnih pojavov, to vedenje ocenila kot zase sprejemljivo in osebo, ki bo po prebiranju vsebine le to sprejela kot družbeni pojav, ki je žal prisoten, a vzorca vedenja ne bo prevzela, ker je zanjo nesprejemljivo? Ali če damo konkreten primer, ki mene osebno zelo moti in sicer razni portali, kjer mrgolijo za moje pojme preveč razgaljene slike premladih ljudi. Kakšna je razlika med najstnico, ki brez premisleka naloži na splet svoje razgaljene slike in tisto, ki tega ne stori, ker se ji zdi sporno? Moja teza je, da je učinek vseh teh vsebin odvisen od tega, kakšne vzorce vedenja in kakšna stališča ima oseba že izoblikovana. Le to pa se izoblikuje že veliko prej, vse od začetka otrokovega razvoja, pri tem pa imajo najpomembnejšo vlogo starši skozi vzgojo oziroma odzive na otrokovo vedenje.

Vsi vemo, da se je področja seksualnosti pri razvoju otroka najbolj intenzivno lotil gospod Freud. Dotičnega psihoanalitika so ravno zaradi tega velikokrat po krivici zavračali, ker so njegovo t.i. teorijo psihoseksualnega razvoja napačno razumeli, predvsem z vidika, da so njegove teze o osnovni naravi »infantilne seksualnosti« zamenjali s spolnostjo odraslega človeka. Osnovno izhodišče pri tem je, da otrok dozorevanje svojih čutnih organov uporabi tako, da v odnosu do okolja sprva egocentrično išče občutek ugodja, le ta pa daje ta nesrečni in preganjani pridih užitka. Na srečo večina staršev čuti, da ni nič hudega, če otrok išče dražljaje, ob katerih mu je ugodno in ob katerih se pomirja. Nekako vedo, da s tem ne išče neke grešne spolnosti, ampak razvija svojo t.i. libidno povezanost.

Če na kratko pogledamo Freudove psihoseksualne faze razvoja (oralna, analna, falična, faza latence in genitalna faza) lahko iz nje povzamemo, da dobimo naše prve izkušnje s seboj in z okoljem preko čutov, ki so kasneje v središču spolnosti. V oralni fazi otrok spoznava svoje potrebe in okolje preko področja ust, kjer začne najbolj zgodaj ločevati med ugodjem in neugodjem. S tem je seveda povezano dojenje in tista »nesrečna« materina dojka, ki jo mnogi vse prevečkrat označijo za seksualni objekt, otroka pa za tistega, ki le to tako doživlja. Dejstvo je, da otroku dojka predstavlja način zadovoljevanja osnovne potrebe po hrani. A to le v začetku. Kasneje se temu pridruži tudi užitek, ki mu ga sesanje dojke nudi. Tukaj velikokrat pride do napačnega pojmovanja tega, saj otrok le išče nekaj, ob čemer pač doživlja občutek ugodja in ne neko seksualnost v pravem pomenu besede. Kasneje se iz te navezanosti na mater pojavi tudi t.i. Ojdipov kompleks, ko otrok očeta doživlja kot rivala, ki mu hoče »speljati« objekt ugodja, a načeloma otrok sam ta zaplete premaga tako, da se identifirica z očetom, prevzame njegovo vedenje, s katerim bo kasneje zmožen sam vstopati v odnos z nasprotnim spolom. Oralni fazi sledi analna, kjer glavno vlogo igra anus, saj le ta postane tako odziven, da otrok vso pozornost usmeri v funkcije izločanja. Pri tem gre na eni strani za doživljanje napetosti, na drugi strani pa sproščanje le te z izločanjem odvečnih vsebin iz telesa. Tukaj se v določeni meri že pojavi agresivna energija, ko otrok preizkuša, kaj že zmore sam – torej zadržati ali izločiti. V tej fazi zato pride do tako imenovanega toaletnega treninga ali navajanja na kahlico. Pomemben trenutek v analni fazi je obdobje prve trme, ki se pojavi nekje v tretjem letu in se kaže tako, da otrok hoče vse po svoje in odklanja direktna navodila. V naslednji (falični) fazi se otrokova pozornost telesnega ugodja prenese na področje spolnih organov, ko fantki doživljajo erekcijo (4.-5.leto starosti), obenem pa je radoveden za razlike med spoloma. Zato se otroci v tem obdobju slačijo in ogledujejo, saj to obdobje sovpada z oblikovanjem spolne identiete, ko otrok ugotovi, da je spol nekaj stalnega in se ne spreminja s tem, če se recimo obleče v obleke nasprotnega spola. V naslednji fazi latence se ta spolna energija nekako utiša, v ospredje pa pride agresivna energija. V tem času se predvsem fantje želijo uveljaviti, zbirajo se v klape, se gredo vojne, dekleta pa opazujejo. Pri tem  uspešnost, moč, drznost postajajo atributi, ki so vredni libidne investicije.  V zadnji genitalni fazi  (po 12. letu) se libido usmerjen na spolne organe ponovno pojača, vendar se objekt teženj preusmeri v odnose zunaj družine, v družbi vrstnikov.

Torej libido in agresija… z roko v roki… Libido kaže razumeti kot temeljno energijo privlačnosti, ki lahko našo pozornost usmerja na lastno telo, podobo o sebi ali na drugega. Agresija na drugi strani pa ni preprosto le razdiralnost  ali sila razdruževanja, ampak je tudi energija, ki nas sili, da gremo naprej, je torej sila akcije. Zelo površna je ocena, da je libido združen z ugodjem in pozitivnimi čustvi, agresija pa z neugodjem in negativnimi čustvi. Bolje razumemo oboje, če vemo, da libido usmerjamo predvsem v čutne organe, agresijo pa v mišice, kar pogojuje akcijo. Tako zelo kmalu ustvarimo fenomen krožne reakcije, ko se uravnava sprejemanje in oddajanje in celo več – ob tem, ko lahko opažamo reakcije »pomembnih drugih« na svoje akcije, dobivamo kot po zrcalu povratne informacije o sebi. Tako direktno opazujemo rezultate svojih akcij in jih s pomočjo te krožne reakcije tudi modificiramo.

Oboje, tako libido in agresija je lahko povezano z neugodjem in negativnimi emocijami kot tudi z ugodnimi izkušnjami in pozitivnimi emocijami. Posesivna ljubezen recimo duši, na drugi strani pa libido daje sigurnost, varnost in občutek povezanosti. Agresija vodi v neugodne izkušnje, če si otrok upa preveč ali če ga preveč kaznujemo ob njegovih akcijah, na drugi strani pa nam agresija daje občutek lastne uspešnosti. Za otrokov razvoj je pomembno, da se libido in agresija povežeta, prepleteta in med seboj nevtralizirata.

Zdaj pa podrobneje o sami agresiji. Dejavniki, ki vplivajo na pogostost in intenzivnost otrokovega agresivnega vedenja izhajajo iz otroka in njegovega okolja. Med te dejavnike spadajo tudi obravnavanje agresivnega vedenja in način vzgajanja otrok. Če se odrasli na neko agresivno vedenje odzovejo z odobravanjem ali celo nagrajevanjem (»dobro da si ga pretepel!«, »ti si pa res pogumen!«) bodo to vedenje ojačali. Na otroka deluje ojačevalno že to, da ga nagradimo za gledanje agresivnega modela. Učinki dovoljevanja agresivnega vedenja so podobni učinkom nagrajevanja – agresivno vedenje se bo ojačalo in posplošilo na druge situacije. Če se  otrok znajde v situaciji, v kateri opazuje delovanje agresivnih modelov, bo v igri poskušal posnemati opazovano vedenje, zato so sporne  vsebine, ki so polne nekaznovanih agresivnih prizorov. Otroci pogosteje posnemajo vedenje modela, če je model  za to nagrajen. Če pa je  model kaznovan za agresivno vedenje, ga otroci ne posnemajo, saj se v  večini  odločajo glede na to ali se tako vedenje splača, ne pa zato ker bi bila agresivnost sama po sebi privlačna.  Tudi strogo telesno kaznovanje ne vodi do zmanjšanja agresivnosti, saj tako ravnanje nudi model agresivnega vedenja. Otrok se nauči, da je prav, če nekoga, ki te je razjezil udariš, še posebej če gre za nekoga, ki je mlajši in šibkejši.

Pomembno je kako se odzivamo na otrokovo agresivno vedenje. Zavedati se moramo dejavnika posnemanja saj sicer lahko dosežemo, če zaviramo agresijo na nepravilen način, ravno nasprotne učinke. Otrok se lahko od odraslega nauči na socialno sprejemljiv način odreagirati neugodna čustva, nastala v frustracijski situaciji. To pomeni, da izrazi svoja čustva z besedami in podobno, osvoji pa tudi razne ustvarjalne pristope pri reševanju frustracije. Najpogosteje so agresivni otroci tisti, ki so v družini nezaželjeni in nesprejeti, pogosto brez čustvene topline, z občasnim intenzivnim telesnim kaznovanjem. (začaran krog, ko frustriran otrok pogosto izziva starše, ti pa se odzovejo s telesnim kaznovanjem, ki nudi model za agresivno vedenje).  Agresivni otroci se pojavljajo tudi v družinah, ki so zelo nedosledne pri kaznovanju agresivnega vedenja, Ti starši hkrati dovoljujejo, nato pa, ko postane hrup neznosen, kaznujejo isto vedenje, ki so ga prej dovoljevali. (po principu pogojevanja se namreč bolj ojača tisto vedenje, ki je bilo občasno ojačano, kot pa vedenje, ki je bilo vsakokrat ojačano). Najmanj so bili agresivni otroci, ki so rasli v družinskem okolju, ki je bilo čustveno toplo, nekaznovalno, hkrati pa agresivnosti ni dovoljevalo. Ti starši so izvajali kombinacijo ne-dovoljevanja agresije, ne-kaznovanja in ne-odklanjanja.

In še razvoj načina moralnega presojanja, na osnovi katerega tudi presojamo, kaj je spremeljivo in kaj ne. V predšolskem obdobju je v ospredju orientacija h kazni ali uboganju. Primer: Ni prav, da krademo, ker nas lahko ujamejo in zaprejo. Ali je neko dejanje dobro ali slabo določajo predvsem fizične posledice. Podrediti se je potrebno avtoriteti, vendar ne zato ker ima prav, temveč zato ker ima moč. Temu sledi t.i. instrumentalna relativistična orientacija: Svoje igrače moraš deliti z drugimi, da jih bodo potem tudi drugi s teboj.  Pravilno dejanje je na tem nivoju tisto, ki zadovoljuje posameznikove potrebe in občasno tudi potrebe drugih. Jaz tebi – ti meni. Dejanje je moralno, če je izmenjava poštena.  V šolskem obdobju pride v ospredje  orientacija priden deček, pridna deklica: Narobe je, če prepisujem, ker bo učitelj besen name. V tem obdobju je moralno vedenje tisto, ki drugim ugaja, ki ga drugi pohvalijo, ki drugim koristi. Poudarek je na podrejanju skupinskim normam. Tu se že pojavi presojanje moralnega dejanja z upoštevanjem posameznikovega namena ( »dobro je mislil«). Sledi orientacija k zakonu in redu: Napačno je kršiti zakon, tudi če imaš prav. Kam pa bi prišli, če bi vsak delal po svoje?. V tem obdobju prevladuje orientacija k avtoriteti. Na naslednjem nivoju poskuša posameznik oblikovati moralne vrednote in stališča, ki so neodvisna od avtoritete in zakonov. Sodbe temeljijo na nekih splošnejših načelih, po tem nivoju pa pride v ospredje orientacija k družbenim dogovorom z naglaševanjem splošne dobrobiti za vse - spoštovanje individualnih pravic. In na koncu še odločanje na podlagi posameznikove zavesti in univerzalnih etičnih pravil, ki temelji na  abstraktnih in etičnih principih in ne konkretnih moralnih pravil. 

S tem traktatom sem hotela nakazati na to, da z dostopnostjo vsebin na spletu otrok, mladostnik in navsezadnje tudi odrasli samo potrjuje svoja že izoblikovana stališča do posameznih vzorcev vedenja in vrednot in se je bolj kot omejevanju in prepovedi dostopnosti teh vsebin potrebno osredotočiti na to, zakaj določene vsebine povzročajo sprejemanje in prevzemanje negativnih in neprimernih vrednot in vedenja. Izhajam iz teze, da oseba na spletu išče stvari, ki ga zanimajo, zato dvomim, da otrok, katerega pozornost je usmerjena bolj na zabavne vsebine kot so igrice in podobno, dejansko obiskuje recimo erotične vsebine, saj ga le te ne zanimajo. Zato je večja verjetnost, da jih, četudi naleti nanje, enostavno preskoči, oziroma prebere neko sporno vsebino in nato oceni, ali je to zanj sprejemljivo ali ne. Če pa se tam zadržuje ali sprejme negativne stvari za svoje,  se je treba vprašati o »predispozicijah«, zaradi katerih do takega učinka pride. Te pa dobimo v poteku razvoja in predvsem z odzivi na naše reakcije ter modeli vedenja ljudi, ki so nam blizu – torej predvsem staršev.

Za konec le še beseda ali dve o učinku prepovedi. S tem, ko otroku nekaj prepovedujemo, sporočamo lahko dvoje… na eni strani, da mu ne zaupamo, na drugi pa v njem vzbujamo radovednost. Zato je pri prepovedih brez nekega argumentiranja, zakaj naj bi bilo določeno početje zanj neprimerno, učinek ponavadi tak, da otrok prav to naredi. Na drugi strani pa mu dostopnost pomeni, da se lahko sam odloča, ali je nekaj zanj sprejemljivo ali ne in na osnovi tega potrjuje svojo samostojnost in zaupanje ljudi v njegovo presojo.

Vse se torej vrača k svojemu izviru… razvoju in  vzgoji . Ta je postavljen pred samimi nevarnostmi okolja, ki prežijo na nas in zato se je pomembneje usmerjati vanj, šele nato navzven.

8 komentarjev

Včasih zaidem na spletno stran kakšnega medija in na hitro pregledam zadnje novičke. Če se mi  zahoče hecnega branja, ponavadi odprem kar rubriko politika, a ker je zadnje čase to bolj domena črnega humorja, ki te spravi v neko čudno željo po točenju solza od zgražanja, raje preskočim na rubriko erotika. Pod slednjo se namreč vedno najde kaj, kar te spravi v smeh.

Nazadnje je bilo očitno aktualno izobraževanje ljudi, domnevam da predvsem mladine, o tem, kako s pomočjo oralnega seksa njo ali njega pripeljati v nebesa. V same napotke o tem se ne bom spuščala, saj sem zagovornik samoučenja oziroma potiska v vodo ali v konkretnem besedišču povedano: kurac v usta pa se znajdi (ali pa glavo med ženske noge). Na ta način namreč potencialnemu partnerju najbolje pokažemo, koliko obetamo.

Sicer pa mi je v oči padlo in mi zameglilo vid pisanje o tem, kaj narediti s posledičnim proizvodom moškega, ki navadno sledi oralni obdelavi. Nekaterim ženskam (tako piše) pač všeč njen okus in jo brez težav pogoltnejo, kar moški tudi najraje vidijo, zaplete pa se, ako ženski to ni všeč, a zadeva kljub temu pristane v njenih ustih. V prispevku piše, da je baje neolikano in nespošljivo do moškega, ako zadevo kar popljuvamo naokrog in da je bolje, da se diskretno umaknemo v toaletne prostore in tam izpraznemo ustno votlino.

Hudiča. Če bi bila jaz moški in bi mi ženska z mojo spermo v ustih laufala na WC, bi mislila, da bo bruhala ali pa da ima drisko. In za tisti dan ali celo dlje bi bil seks med nama na pavzi. Sprejemam pač možnost, da ne paše vsem goltati, a ne razumem, da se ne da izogniti takim smešnim prijemom. Namreč… zakaj bi morala sperma pristati tam, kjer ženski ne paše? A je prepovedano to vnaprej povedati? Sama imam izkušnje, da me je tip med »postopkom« vprašal, ali naj mi pove, ko bo na koncu, pa sva razjasnila. Danes, ko se za veliko zmenkov dogovarja preko spleta, pa je še lažje, saj gre pogovor med dvema nekako takole: On vpraša njo: Koliko si stara? Od kod si? Ali pogoltneš? In je vse jasno.

Osebno mi je poleg same požrtije pomemben tudi način konzumiranja. Tako kot pač ni vseeno ali ješ lučko, kornet, ali zajemaš z žličko iz lončka ali žogice in podobno. In tu je pač najbolj naravno, da zadeva pač špricne… Niso mi naprimer všeč neka skladiščenja sperme v raznih posodicah in kasnejša uporaba, saj sem mnenja, da se mora uporabiti še sveža, ko je še prijetno vroča. Ko se ohladi, ni več isto. Ko je izven svoje naravne embalaže (kurca) dlje časa, pa sploh izgubi vso vrednost.

Spomnem se, ko sva se s kolegom pogovarjala o tem in je zadevo poimenoval papica… v mislih sem kar videla žensko, kako z žličko spravlja vase njegovo papico, pa mi je pojasnil, da je prizor napačen in da se uvršča med večino, torej tisto, ki najraje vidi, kako njihov skrbno pridelan sočni izdelek izginja v ustih ženske, ki ga z užitkom požira in ga ob tem še gleda v oči. Nekatere namreč baje to počno samo zato, da ugodijo moškemu in zato skrivajo obraz, ki je ves namrščen ob tem, ko požirajo njim ogabno zadevo. Smisel tega početja mi je prav tako neznan.

Nauk prispevka? Pod rubriko erotika je veliko smeti. Raje ostanite samouki ali pa povprašajte tiste, ki se na zadeve spoznajo. Sama ostajam pri trditvi, da je fafanje brez doze sperme v grlu kot sladoled brez smetane ali jed brez deserta ali življenje brez užitka. J

28 komentarjev

Ljudje v svojem vsakdanu stopamo v interakcijo z različnimi ljudmi in v različnih situacijah. V njih igramo različne vloge, ki nekako določajo tako našo držo kot tudi vedenje. Scenarij vsake vloge je do določene mere spisan vnaprej, sooblikujemo pa ga mi sami kot nosilci vloge. V tej luči smo vsi igralci v igri življenja, na odru pa se vrstijo tako komedije, monodrame, tragedije, lutkovne igrice in celo filmi na platnu, v katerega le nemo strmimo.

Vsaka vloga terja od igralca različne pripomočke, ki pa jih lahko sprejmemo ali zavrnemo. Lahko si nadenemo masko in igramo po vsiljenih pravilih ali pa se odločimo le za tiste pripomočke, ki so v skladu z našo osebnostjo. Slednja pa je skorajda tako raznolika kot so raznolike vloge, katere igramo.

Spominjam se vaje, ki smo jo izvedli  v srednji šoli, s katero naj bi ugotavljali, kako vidimo drug drugega. Vsak je dobil list papirja, na katerem je bilo  narisano ogledalo, mi smo pa morali nanj napisati svoje ime in priimek in ga nato podati naprej. Tako je  list romal od ene do druge sošolke, njihova naloga pa je bila, da v notranji krog ogledala napišejo par lastnosti, ki jih pripisujejo njegovemu lastniku. Na takšen način je vsak podal oceno vseh prisotnih v razredu. Ko je list prepotoval od prvega do zadnjega ocenjevalca, se je vrnil k imetniku, ki se je nato lahko zazrl v svoje ogledalce, v katerem je mrgolelo različnih opisov, ki so govorili o tem, kakšen je videti v očeh drugih.

Opisi v mojem ogledalu so bili medsebojno kar se da skladni, saj me je večina opisala kot izrazitega flegmatika, ki stvari sprejema po liniji najmanjšega odpora, ki deluje nedostopno in hkrati nima dlake na jeziku. Le en opis je izstopal, saj ne samo, da se »ni strinjal z večino«, ampak mi je pripisal lastnosti kot so občutljivost, čustvenost in duhovitost, ki jih večina ni nikoli zaznala.  Avtorica izstopajočega opisa je seveda bila edina, ki me je dejansko poznala, saj najina interakcija ni bila omejena le na »razredno situacijo«, ampak je segala tudi na osebno, prijateljsko področje.

Kaj torej pomenijo opisi oseb, ki sicer niso rezultat nenaklonjenosti ali napačne interpretacije, temveč zgolj odslikava mojega vedenja v specifični situaciji, ki me je s svojo »sceno« in stalnimi igralci privedla do odločitve, da si v času sodelovanja v prizoru nadenem masko osebe, kakršna v resnici nisem bila? Funkcija maske je bila prepreka na poti do lastnosti, katerih dotičnim igralcem nisem želela razkriti, saj so bile »rezervirane« le za tiste, ob katerih sem se sama počutila sproščeno tudi brez maske. To funkcijo lahko pripišemo večini mask, ki jih vsaj kdaj vsi uporabimo. Sama v njej ne vidim ničesar spornega, saj sami odločamo o tem, koliko smo se pred kom pripravljeni razgaliti.

Kolikšna je vrednost interpretacij ljudi, s katerimi se zaradi samih okoliščin znajdemo v interakciji? So njihovi vtisi dokaz o naših maskah ali le dokaz o tem, kako naše vedenje te okoliščine in oni sami determinirajo? Smo res vse tisto, kar nam drugi pripisujejo ali nismo nič od tega? Če nas nekdo oceni kot vzvišenega in samovšečnega človeka, je to le njegov poskus zaščite svojega občutka manjvrednosti ali je opis vedenja bil vsaj do določene mere pravi? Najbrž je oboje res, saj ponavadi ljudje s slabo samopodobo doživljajo uspešnejše od sebe kot grožnjo in so do njih napadalni, to pa sproži vedenje, ki lahko do neke mere rezultira kot vzvišeno. Vendar je vsaka interakcija produkt vsaj dveh strani, ki sovplivata ena na drugo ali drugače rečeno, določena oblika vedenja sproži le temu posledično obliko vedenja drugega. To pomeni, da  reakcije ljudi, s katerimi smo v interakciji do neke točke sooblikujemo prav mi sami.

In ravno zato maske prej ali slej izgubijo svoj smisel.  Z dolgotrajnim igranjem  namreč kažemo svetu podobo, ki je ves čas v boju z našim pravim jazom, kar pomeni, da je ne moremo utrditi in posledično se v situacijah, ko ne moremo več zaščititi svojih šibkih točk, sprožijo obrambni mehanizmi, le ti pa skozi naše vedenje povzročajo neželjene reakcije, ki te šibke točke le še bolj poudarijo, hkrati pa nas še bolj utrdijo v prepričanju, da je bolje nositi masko kot biti to, kar smo.  Pri tem vztrajanju pa je najhuje to, da se ne zavedamo, da se pod masko ne skrivamo samo pred svetom, temveč tudi pred samim seboj in zato naši scenariji postajajo  scenariji drugih, naše vloge vloge stranskih igralcev, celo lutk, režisersko palico pa držijo v rokah tisti, ki se preživljajo z zlorabljanjem človeške šibkosti.

12 komentarjev

Tema o samozadovoljevanju je res morda že kar precej izpeta, a nekako ne morem mimo tega, da očitno še vedno obstajajo posamezniki, ki v zvezi s tem nimajo razčiščenih pojmov. Še vedno namreč velikokrat slišim, da nekateri tega ne počnejo, še najbolj me pa zbega takrat, ko slišim, da na prvi pogled ne gre za neke odpore do tega početja, temveč za neznanje, kako naj bi to počeli. A mislim, da gre tu bolj za navidezno neznanje, kjer se v ozadju še vedno skriva nek negativen ali vsaj nejasen odnos do samozadovoljevanja.

Težko bi namreč rekli, da se je treba samozadovoljevanja učiti. Učenje samo po sebi pomeni spreminjanje posameznika na podlagi novih aktivnosti, ki ponavadi obstajajo zunaj njih. Pri samozadovoljevanju pa gre v bistvu le za odkrivanje samih sebe, konkretneje za spoznavanje svojega telesa, intimnosti, užitka, odnosa s samim seboj. In tu se najbrž skiva odgovor na vprašanje, zakaj imajo nekateri še vedno težave s tem, da se imajo lepo sami s seboj. Ne gre za neko neznanje, kjer naj bi nam nekdo povedal, kako naj to počnemo, temveč bolj za to, da se ne odpremo in sami raziščemo svoje telo, ugotovimo, kaj nam povzroča ugodje in ob tem preprosto brez zadržkov uživamo.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da so raznorazni zadržki bolj prisotni pri ženskem spolu, saj je znano, da je za moške nekako samo po sebi umevno, da se samozadovoljujejo, se med seboj celo pogovarjajo o tem, nekateri očetje celo sinove vzpodbujajo k temu početju in izražajo ponos, češ da njihov sin masturbira, ženske pa se o tem ne pogovarjajo in nekako velikokrat mislijo, da je to početje grdo.

Začetki samozadovoljevanja segajo  v otroštvo, ko že dojenčki ugotovijo, da jim božanje spolovila povzroča užitek, le da ob tem nimajo nekih seksualnih tendenc, ampak je v ospredju le doživljanje užitka ob dotiku. Tako bi lahko rekli, da se samozadovoljevanja »naučimo« sami že kot otroci. Vendar se kasneje v času adolescence zaradi vpliva okolja, družbe in mogoče tudi vere nekako nalezemo prepričanja, da je to nekaj perverznega, nespodobnega, nekaj, česar ne smemo početi in predvsem nekaj,  za kar drugi ne smejo izvedeti.

Samozadovoljevanje je povsem vsakdanja spolna praksa, ki je zelo pomembna v procesu spoznavanja lastnega telesa in seksualne identitete, torej ni  nič drugega kot spoznavanje samega sebe. Gre za dotikanje ali drgnjenje svojega telesa, katerega koli dela, ki daje užitek. Nekateri si povsem napačno predstavljajo, da je masturbacija domena samskih žensk in moških, ki so brez partnerja in si morajo sami potešiti spolno slo. Iz tega izvira tudi prepričanje nekaterih, da v partnerskem odnosu ni prostora za samozadovoljevanje ali še huje, da prisotnost le te pomeni, da je s spolnostjo nekaj narobe oziroma, da partnerju nismo dovolj. To prepričanje je seveda zgrešeno. Pri masturbaciji dosežemo orgazem, ki je kvalitativno različen od tistega, ki ga dosežemo s spolnim občevanjem. S samozadovoljevanjem dosežemo torej drugačne učinke kot pri spolnem odnosu. Prepričanje, da samozadovoljevanje nima prostora v dobrem seksualnem razmerju, je ne samo napačno, temveč nas omejuje pri popestritvi spolnega življenja.  

In navsezadnje  je samozadovoljevanje zelo dober način spoznavanja poti do orgazma, s katerim imajo velikokrat težave ženske. Ženske zelo dobro vedo, kako hitro, zanesljivo in z manj telesnega truda doseči vrhunec. Raziskave potrjujejo, da je število ženskih orgazmov pri spolnih odnosih dosti večje pri tistih, ki se samozadovoljujejo. Torej ženska, ki svoje telo pozna, se dobro zaveda, kaj od spolnosti pričakuje. Ljubezen do lastne čutnosti pa je ključ do dobrega seksa. Če poznamo svoje telo, vemo, kaj nam godi in povzroča doseganje orgazma, lahko to uporabimo tudi pri seksu, tako da partnerju nakažemo ali povemo, kaj nam paše. Nekatere ženske napačno mislijo, da se morajo moški nekako sami znajti pri tem, vedeti, kaj jim paše, potem pa so razočarane, ker ne dosežejo orgazma. V bistvu sta razočarana oba, saj lahko mirne duše trdimo, da je moškim zelo pomembno, da žensko pripeljejo do orgazma. Zatorej jim s tem, ko povemo ali nakažemo pot do vrhunca, to kvečjemu olajšamo.

Samozadovoljevanje je lahko tudi prijetna popestritev v paru. Predvsem moški neizmerno uživajo ob gledanju ženske, ki sama sebe pripelje do orgazma, ko se boža po svojih erogenih conah in ob tem uživa v njegovi prisotnosti. Seveda za ženske velja podobno, saj je lahko opazovanje moškega med samozadovoljevanjem lahko zelo erotično. Vendar je za masturbiranje pred partnerjem potrebna zelo velika mera zaupanja. Samozadovoljevanje zna namreč človeka veliko bolj razkriti in razgaliti kot druge oblike seksa. In navsezadnje, če vas partner(ka)  vidi, kako se sami zadovoljite, bo lahko več vedel(a) o tem, kako naj vas zadovolji tudi on(a).

Kako torej odgovoriti na vprašanje »kako masturbirati?«. Sama bi rekla nekako tako… just do it… Sprejmi svoje telo kot nekaj, kar ti lahko nudi užitek, raziskuj ga, božaj in ko začutiš, da dotiki določenih delov sprožajo ugodje, se nanje osredotoči. Na kaj pri tem misliš, sploh ni pomembno. Lahko se zatekaš v domišljijo, kjer ni nič prepovedanega, lahko gledaš porno filme ali revije, pomembno je, da veš, da s tem početjem ni nič narobe in se znebiš vseh predsodkov… In seveda… pomembno je ponavljanje, ker z vsako ponovitvijo lahko odkrijemo kaj novega ali utrdimo tisto, kar smo že ugotovili. Navsezadnje šele ko znamo uživati sami s seboj, lahko brez zadržkov uživamo v interakciji z nekom drugim.

16 komentarjev

»Poredna si bila«, je rekel in zaprl vrata za njo.

Ko je videla stol na sredi sobe, je takoj vedela, kaj jo čaka.. Z mešanico žalosti in sreče ga je pogledala, ko je rekel: »Kaznovana boš.»

Prijel jo je za roko… sledila mu je do stola in sedla. Razkrečil ji je noge in jih privezal na zadnji nogi stola. Roke ji je poveznil za naslonjalom. Prva kapljica potu ji je že kapnila po obrazu, saj je vedela, kaj sledi.

Slekel si je hlače, toje bilo namreč edino, kar je imel na sebi. Že prej je med njegovimi nogami opazila nabreklost. Oči so ji obstale na hlačah, ki so ležale na tleh in kar ni si upala dvigniti pogleda.

Stopil je bližje. Prijel jo je pod brado in rekel: »Poglej, kako je trd.«

Ubogala je. Pred njenimi očmi se je bohotila njegova nabrekla moškost in roka se je pri priči hotela osvoboditi ter pograbiti po tisti meseni trdoti. Pa ni šlo.

Nasmehnil se je in rekel: »Trpela boš.«

Približal se ji je, ji z nogama objel razkrečene noge, tako da se je z nabreklim udom dotaknil njenega lica. Polzel je z njim po njenem licu, se spustil niže in ji oplazil ustnice, razprla jih je v želji, da prodre vanjo, pa se je umaknil. Kapljice sline so se pocedile ob kotičkih ustnic. Obliznila jih je. Še vedno je stal pred njo. Hotela ga je ujeti z usti, pa je v vsakem poskusu obstala kot pasja zver z jezikom do tal.

Med nogama je čutila mokroto, na vso silo je stiskala stegna, da je čutila kako ji vrvica na privezanih nogah reže meso. Ni ji bilo mar bolečine. Tista med nogami je bila hujša. A prav tako sladka in prijetna. Krčila je notranje mišice in vse glasneje vzdihovala. Čutila je, da je tudi njegov vzdih vedno težji.

Poražena je bila. Nemočna. Sladka bolečina je postala prehuda. Zaprla je oči, da ne gleda več v tisti kos mesa, ki si ga je tako želela prijeti, ga objeti z ustnicami in čutiti, kako utripa v njenih ustih. A ni pomagalo. Še vedno ga je čutila, vohala, videla skozi zaprte oči.

Vrvica na zapestjih je popustila … popadla je po njem kot zver na svoj plen. Nohte mu je zarila v stegna, da je zaječal.  Z roko se je dotaknil njenega mokrega mednožja, zaril mednje prste in prodiral vanjo. Najprej počasi, nato pe vedno hitreje… močneje…. . Ni zdržal dolgo, pritiski mesenega uda v njeno grlo so hitro potisnili strast v višave. Ekpslodiral je v njenih ustih. Hlastala je po vročem soku, ga požirala dokler ni nehal utripati in nato zakričala. Njeno telo je prispelo na cilj, kjer je za trenutek nehalo obstajati in je le lebdelo v oblakih omame.  Polizala je še vedno nabrekle žile na njegovem penisu, se še malce ustavila na gladki glavici, si z jezikom obliznila ustnice in se nasmehnila.

Na vratih jo je poljubil in rekel: »Pridna si bila. Pridi še kdaj.«

16 komentarjev