Erotično poplesavanje črk

Živo se spominjam spisa, ki sem ga spisala v OŠ, v katerem je ljubezen igrala glavno vlogo, tista ta nesrečna. Še zdaj se nasmehnem, ko preberem oznake, s katerimi sem jo ožigosala. Očitala sem ji namreč najhujše zločine in zagovarjala dejstvo, da je zločinka, ki se je nihče ne upa spraviti za zapahe, tja, kamor kot taka sodi.

Zanimivo razmišljanje za najstnico… malce kruto, a najstniki so znani po tem, da pretiravajo. Še bolj ironično pa je morda to, da tudi odrasli, torej domnevno veliko bolj razumni ljudje od najstnikov, padajo na kolena pred to mogočno kraljico in ji prepuščajo vajeti. Pustijo, da z njimi opleta kot bi bili njena igračka, jih potepta kot bi bili majcene mravljice in jih biča kot bi bili obsojeni na smrt Morda pa je res nekakšne vrste zločinka. Vsekakor pa ima nad vsemi nami velikokrat neko neopisljivo moč, s katero nas zlahka zaslepi.

Velikokrat se zalotim v teh trenutkih šibkosti… ko se hočem upreti čustvom, preklopiti na logični razum, ki bi še tako zapleteno nalogo rešil hitro in pravilno, pa kar odložim orožje, padem na tla in čakam na sodbo. Če je le ta prijetna, se utapljam v njej kot otrok, ki noče iz vode, kot sestradani taboriščnik, ki z očmi požira svoj prvi obed po dolgih letih, se razgalim pred njo kot striptizeta, ki uživa v svojem plesu. Kje je meja? Kje tista točka, ko se rast krivulje spremeni v padanje? Kje tisti vrh, kjer bi se morali ustaviti, da to preprečimo? In zakaj večinoma neutrudno plezamo in plezamo proti vrhu,  ko pa pridemo na cilj, pa hočemo še, hočemo več. To nas  pa pahne v prepad, kjer se zadeva obrne. Tam namreč ponižno čakamo na drugo sodbo… tisto neprijetno in velikokrat kruto. Kar grozljivo pri tem je, da si včasih kar sami nadanemo težke okove in gledamo, kako se pod njimi trga koža in pri tem ne naredimo ničesar. Niti glasu ne spustimo iz sebe. Tiho trpimo in včasih celo zgleda, kot da bi uživali v vsej bolečini. Kot da prostovoljno žrtvjujemo tisto kri, ki se oprijema tal in pušča večne zaznamke o naši šibkosti.

Kje hudiča je takrat razum? A tudi on podleže tej poredni lepotički po imenu Ljubezen in se pusti ujeti v njeno ubijalsko pajčevino?

Še v filmih, predstavah, poeziji, prozi, serijah in  celo risankah igra velikokrat glavno vlogo, ponavadi pa je njena vloga dvojna… pozitivna in negativna. Oboje pa gre v ekstreme… na eni strani ljudje zaradi nje presegajo sami sebe in delajo čudeže, na drugi strani pa so zaradi nje pripravljeni storiti najhujše zločine. Na eni strani se iz žab spremenijo v prince, na drugi pa iz svetnikov v odpadnike družbe.

Morda smo pa le preveč ekstremni.. morda bi se morali odločiti za neko »varno sredino«… morda pa tako močno potrebujemo ekstreme, da smo le takrat živi. Morda pa se zadeve le lotevamo na napačen način.

Kaj nas sploh pripravi do tega, da izberemo določeno osebo in ji nadenemo napis partner. Ljudje imamo različne poglede na samo definicijo ljubezni, prav tako pa od partnerstva pričakujemo različne stvari. Nekateri dajejo največji pomen materialnim stvarem, drugi zagovarjajo pristnost človekove osebnosti, tretji trdijo, da je ljubezen precenjena in je le fikcija, ki jo je ustvaril človek sam.

Zdi se mi, da je vseprevečkrat  poudarek na tem, kaj nam lahko neka oseba nudi, da jo v množici potencialnih izbir, sprejmemo za nekoga, ki mu odpremo vrata do sebe. Osebno se raje  v prvi fazi osredotočim na to, kaj lahko sama nekomu ponudim. Na tej osnovi gradim vsa ostala pričakovanja, ki jih argumentirano določam kot kriterije sprejemanja neke osebe. Namreč, velikokrat pozabljamo, da moramo najprej imeti radi sebe, da lahko v sebi najdemo dovolj ljubezni, ki jo podarimo nekomu drugemu. Le ta namreč tam izvira. V nas. Če ljubezni do sebe nismo izoblikovali, jo nekako skušamo zgraditi iz tiste, ki naj nam bi jo nudil partner. A kaj hitro se znajdemo na majavih tleh, saj tovrstna ljubezen ne more nadomestiti stabilne osnove, ki nam jo lahko da le ljubezen do sebe.

Par je sestavljen iz dveh celot. Šele nato lahko nastane nov skupek. Najprej moramo izoblikovati sebe, znati delovati kot samostojna osebnost s svojimi pogledi na svet, s svojimi željami in potrebami in šele potem to postaviti poleg neke druge prav tako izoblikovane osebnosti. Na tej podlagi si šele lahko podata roki in postaneta nova sestavljena celota. V slednji pa se ne ena ne druga ne smeta povsem zliti, saj morata še naprej v duetu delovati ko samostojna enota. Če se popolnoma zlijeta, se ti dve celoti izgubita, kar lahko vodi v odvisnost, iz katere se težko izkopljemo in kaj hitro lahko postane obremenjujoča. Popolno zlitje namreč izolira skupek dveh polovičnih celot od drugega sveta, ki lahko funkcionira le v združitvi. Le ta pa nima trajne garancije. Ljudje se namreč spreminjamo, rastemo in izpopolnjujemo. Če to počnemo v odvisnosti od drugega, rastemo le na pol, ker je ta rast optimalna le, če drugi raste sorazmerno. Slednje pa je veliko težje kot če rasteta vsak zase in v nekem enakovrednem odnosu drug drugemu vedno nudita sebe kot celoto in ne le delčka, ki je nastal ob združitvi.

Samostojnost in ljubezen do sebe sta nujni tudi zato, ker se lahko odnos poruši. Takrat je treba iti naprej sam in če smo v zvezi ohranili svojo celoto, le ta tudi potem ostane. Izgine le tista tretja komponenta imenovana »midva«, ki jo moramo spustiti iz rok in se nasloniti nazaj nase. Če tega nismo storili, se težko postavimo na lastne noge, ker smo se v zvezi naučili hoditi le vštric s partnerjevim korakom. Za nadaljevanje poti pa potrebujemo obe nogi. Svoji. Partner pa prav tako.

In tu nekje pridemo do vprašanja ponudbe in povpraševanja. Priznam, da mi besedi nekako ne sodita v rubriko ljubezni, ker zvenita preveč preračunljivo zanjo, posebno ker naj bi pri njej šlo za čustva, ki naj ne bi bila preračunljiva. Odgovor na vprašanje, kaj lahko nudimo partnerju in kaj lahko od njega dobimo in posledično tudi pričakujemo, je preprost. Ponudimo lahko sebe, pričakujemo in dobimo pa lahko njega/njo. To je največ in prav tako najbolj dragoceno, kar lahko investiramo v odnos. V tem se namreč skriva vrsta lastnosti in stvari, ki združeni ustvarijo nek skupek, s katerim zaigramo na tiste strune drugega, ki spišejo melodijo, iz katere zraste obojestranska ljubezen. Preprosto, a hkrati abstraktno. Kar ljubezen tudi je. Je zato fikcija? Nekaj, kar ne obstaja? Konstrukt, ki ga je ustvaril človek, da bi mu bilo lepo? Morda. A to so vprašanja, ki si jih ljubezen ne postavlja. Vsaj ne takrat, ko se rojeva. Ko se rodi, pa je vse podrejeno temu rojstvu. Lahko smo namreč preračunljivi do obisti, a na koncu vedno pridemo nazaj k izviru. In tam se odločamo za smer. Kar naj bi bilo tudi prav. Ali pa tudi ne. Kakor za koga.