Erotično poplesavanje črk

Vsaka nova izkušnja prinese nov zidak za izgradnjo naše osebnosti, ki se tako vedno dopoljnjuje in nadgrajuje, spreminja svojo podobo v skladu s časom in prostorom, ohranja svojo identiteto in individualnost. Seveda so zidaki različni, nekateri so trdni in pripomorejo k »potresni varnosti« naše psihofiziološke zgradbe, druge pa v njej ustvarjajo razpoke in luknje, ki jih je potrebno čimprej in čimbolj učinkovito sanirati. Tako ene kot druge pa so nujne za rast.

Izkušnja v vlogi intervjuvanke, katero so mi prijazno ponudili ustvarjalci Blogorole, mi je vsekakor podarila zidak, s katerim sem obogatila tisti del svoje palače, kjer domujejo spoznanja o tem, kakšna sem v danem trenutku in kako sem do te točke prišla.

Seveda se dotični intervju ne more primerjati s tistimi, v katerih so glavni protagonisti neke javne osebe, ki jih veliko ljudi pozna, a določeni aspekti so kljub temu podobni. Med njimi morda najbolj prevladuje neko zavedanje »razgaljanja«, katero ne bo ostalo povsem skrito, temveč bo imelo vsaj nekaj številčno občinstvo. Moram reči, da sem ravno pri tem samoumevnem vidiku interjuvanja bila presenečena nad svojimi občutki, ob zavedanju dejstva, da bodo kombinacijo vprašanj in odgovorov brali tako ljudje, ki me poznajo in drugi, ki bodo morda prvič slišali zame. Pričakovala sem, da bom zaradi tega pod pritiskom in me bo ves čas spremljala misel, da moram težiti k cilju, prikazati  se  v čimboljši luči, še posebej tisti drugi skupini ljudi. Pa sem se očitno motila. Kot rdeča nit je namreč prevladovala predvsem želja, da bo končni izdelek všeč MENI, šele nato pa so na svoj račun prišli odzivi, ki pa na mojo oceno ne bodo imeli vpliva. To spoznanje sem celo potrdila, ko se je eno izmed vprašanj gospodiča Si.R.-a  nanašalo prav na to tematiko. Seveda bi lagala, če bi trdila, da nisem niti za trenutek pomisila tudi na bralce, a osrednja tendenca pri tem je bila ta, da bi bil tekst kolikor mogoče berljiv, predvsem pa razumljiv. Rečeno drugače, edino, česar si želim od bralcev je to, da bi razumeli, kaj sem z vsemi skrbno izbranimi besedami želela povedati. Ravno to pa je bila najzahtevnejša naloga, ki sem si jo zadala. Odgovore oblikovati tako, da ne bodo dvo ali celo »več umni« in posledično prikazali neko izmaličeno podobo, ki z menoj nima veliko skupnega. Pri tem sem se seveda vprašala, ali se o tem kdaj sprašujejo tudi tisti, ki imajo raznorazne intervjuje redno na urniku. Jih skrbi, da bodo njihove besede napačno interpretirane, se sploh potrudijo, da bi odgovore oblikovali tako, da res odsevajo njihove misli, poglede in stališča? Sama sem  z rezultatom zadovoljna, zato lahko rečem, da sem to noč pred izidom Blogorole kar mirno spala. No, le poštarja sem sanjala:) 

Posebna izkušnja je seveda bil fotografski del procesa. V vlogi »modela« sem bila res da nekoliko bolj napeta, a tudi tu sem presenetila samo sebe, saj je ta napetost bila tako kratkotranja , da skoraj ni omembe vredna. Zasluge za to pozitivno izkušnjo ima vsekakor tudi gospodična, ki je skorajda dobesedno »zadeta od lajfa«, saj sem med sproščenim globalno usmerjenim pogovorom sredi mojega najljubšega mesta in za piko na i v neposredni bližini njenega najlepšega dela, hitro odmislila tako njeno »orožje«, s katerim je »strašila« okrog mene, kot okolico, ki je pogledovala proti nama, kaj neki počneva. Fotke? Glede na mojo integrirano nefotogeničnost sploh nimam pripomb,  seveda tudi zato, ker je energična »zadetnica«  k izdelku pristavila lonček s svojimi kompetencami.

Mojih pet minut, samohvala, hranjenje ega, izpostavljanje, iskanje pozornosti… kakorkoli… zidak je uspešno integriran v celoto, le ta pa poleg novih spoznanj o sebi vsebuje tudi dve novi zanimivi personi, ki sem ju ob tej izjemni izkušnji imela čast spoznati. Si.R. & Marta, v savni je bilo vsekakor strastno. ;)

Uf, koliko je že ura… da se ni poštarju kaj zgodilo :)

20 komentarjev

Včasih se mi ob raztezanju zornega kota zazdi, da je okrog nas vse več tako imenovanih sebičnežev, ki so nanašajoč se na opis termina (skrbeti za svojo rit), tako slepo zagledani v svoj organ z analno odprtino, da pozabljajo celo na obvezen socialni ritual oziranja za t.i. dobrimi ritkami, ki jih prav vsak dnevno sreča na pretek. Po drugi strani pa se ob pogledu na vse sklonjene glave, poglede uprte nekam v prazno, korakanje, ki skorajda spominja na konjski kas in mračen izraz na obrazih vprašam, ali si v današnjem sodobnem času sploh še kdo res vzame čas zase. Čas, ki ni namenjen samo skrbi za tista dva zaobljena hlebčka pod pasom, temveč tak, ki balzamično deluje še na kak drug organ oziroma njegovo vsebino.

Zdi se, kot da bi nam kdo prepovedal ukvarjanje z aktivnostmi, katere nekateri imenujejo duhovnost in zato še bolj bežijo pred njimi, da jih ne bi označili za fanatike, drugi pa jim preprosto rečemo trenutki, ko svet izgine in obstajamo le in samo mi. Prijetna kopel, najljubša glasba, sprehod v naravi, kar je je še ostalo, uživanje ob basanju s sladoledom in gledanjem ljube serije, ali pa zgolj strmenju v zvezde. Morda je ravno preprostost tista karakteristika, zaradi katere so te aktivnosti vse prevečkrat postavljene na stranski tir, ker v ljudeh nekako zbujajo dvom v kakršenkoli pozitiven učinek. Morda se ljudem zdi zguba časa, da bi preprosto ne počeli ničesar, ker jim to ne prinaša zaslužka, statusa, priljubljenosti in podobno. Ali pa gre le za nesprejemanje preprostih »zakonov psihe«, ki govorijo o tem, da brezglavo hitenje, pehanje za zaslužkom in »plezanje« na vedno višjo goro razjedajo naše notranje ravnovesje, le to pa se sčasoma tako sesuje, da tudi telo ne zmore več in se počasi predaja.

Sama skrbim za svojega »duha«. Redno. Načini so različni, pomembno je le, da je ta skrb konstantna. Če me kdaj popade sindrom sodobne hiteče družbe, si zamislim celo zapiske, v katerih za vsakodnevni cilj določim vsaj eno izmed aktivnosti iz rubrike »samo zame«. Med najpogosteje uporabljenimi in najbolj konstantnimi je sprehod, ki je na urniku res vsak dan. Urica ritemskega »prehitevanja« v domeni nog po neasfaltiranih stezicah, travniku, mimo pribitih podob redno od mrtvih vstajajočega Jezusa, mimo peščice konjev, ki me kdaj pozdravijo z riganjem in v zajemanju zraka  z veliko žlico. Preprosto, kratko, a zelo učinkovito. Skoraj tako kot seks, le da je pri slednjem priporočljivo, da ni kratek.

Sem omenila seks? Tudi ta blagodejno vpliva na naše počutje. Če se le da, zjutraj uprizorim »pozdrav soncu« tako, da dam narazen noge in se prepustim »notranji masaži«, zvečer pa si na obraz »namalam« masko, za katero velja oznaka »domače«, narejeno iz pristnih telesnih sokov, ki sprostijo kožo.

Duhovnost ali neduhovnost, new ali nu.age, vzhodna ali zahodna filozofija, pomembno je, da znamo skrbeti tako za svojo rit, kot vso njeno soseščino na in v našem telesu, tako pa se bomo lahko obrnili tudi navzven, videli še kakšno ritko in tako vzpostavljali pristne odnose.

20 komentarjev

Pravijo, da na smrt nisi nikoli dovolj pripravljen. Ko so se pred tednom dni začele s svetlobno hitrostjo širiti govorice o smrti človeka, ki nikomur od nas ni bil popolnoma neznan, so se me novice dotaknile. Pa vendar nisem čutila tistega pristnega občutka, ki se pojavi, ko zveš, da je odšel nekdo, katerega si če ne drugega spoštoval kot osebnost, ki jo je predstavljal. Mogoče je to bila posledica dvoma o resničnosti novic, morda nek občutek, da gre res le za goli trač, vsekakor pa mi je bilo jasno, da so gospodu dnevi bolj ali manj šteti. Danes, ko je njegova smrt postala realnost, je občutek še kako pristen. »Pripravljenost« ni prav nič ublažila tesnobe in cmoka v grlu, pa tudi oči niso ostale ravno suhe.

Besede, namenjene izgubi velike osebnosti, kar je gospod Janez Drnovšek nedvomno bil, morda ravno zaradi kopice le teh na vseh koncih, izgubijo svoj smisel, posebno glede na to, da nas je veliko, ki ga nismo poznali osebno, po drugi strani pa je tako ali drugače zaznamoval tudi naša življenja. Ob branju in poslušanju vseh odzivov nehote pomislim, da bi se vsaj nekateri lahko temu odpovedali, ker je v njihovih izjavah moč zaznati le nek občutek dolžnosti, nekaj, kar naj bi se v takih primerih moralo storiti, tako nekako kot to, da je pač treba ob smrti izraziti sožalje. Sama zagovarjam stališče, da je podajanje in izražanje sožalja smiselno le, če oseba, ki jo podaja to željo dejansko čuti in ne gre samo za golo potrebo po tem, da ugodimo nekim dužbeno uveljavljenim normam.

Upam si trditi, da je moj izraz sožalja spontan in pristen, ker je odsev realnih občutkov. Na gospoda pokojnega sem vedno gledala s spoštovanjem in precejšnjo mero občudovanja, kar si je »prislužil« predvsem s tem, da si je upal biti to, kar je; samosvoj, preprost, človeški, trden v svojih stališčih, vztrajen v svojih podvigih in pogumen ob vseh ovirah, ki jih ni bilo malo. Nikoli nisem nanj v prvi vrsti gledala kot na enega izmed politikov, čeprav je ravno samo to za večino ljudi bil. Morda zato, ker je tudi sam vedno govoril, da si ni želel postati politik in je od te vloge bolj ali manj tudi bežal. Morda se ravno v tem skrivajo tudi vse pasti, v katere se je kdaj ujel in delal napake. A tudi napake naredijo človeka velikega, še posebej, če se le te izenačijo ali celo »skrijejo« za vsemi dobrimi potezami, katere mu osebno brez slabe vesti in z veseljem pripišem.

V čast si štejem, da mi je bila dana možnost gospoda Drnovška »doživeti« tudi v živo, ko sem bila povabljena na dogodek s strani nastopajoče glasbene skupine, katero je sam predsednik povabil za družabno prireditev, ki je sledila kongresu. Priznam, da sem čutila neko prijetno ščemenje v prsnem košu, ko je počasi zakorakal pred nami in vsakomur od nas namenil pogled, pozdrav in nasmeh. Trenutek, ki mi bo zagotovo ostal v spominu. Spominjam se, da sem hkrati s ščemenjem začutila tudi določeno mero bolečine, ker nisem mogla spregledati dejstva, da je njegovo stanje vse prej kot rožnato. Ker dobro poznam bitko z boleznijo, ki ga je na koncu tudi porazila, mi je bil samo še bolj… blizu.

Nekatera življenja se zaključijo predčasno, čeprav je bolj ali manj nesmiselno govoriti o »pravem času« za smrt. Vsekakor pa mi je iskreno žal, da mu življenje ni namenilo več časa. Veseli pa me to, da je v tem razmeroma kratkem obdobju uspel doseči stvari, ki jih marsikdo ne bo, četudi bi živel dvesto in več let.

Ljudje odhajajo, sledi za njimi pa ostajajo in verjamem, da se bo njegova sled težko kdaj izbrisala.

31 komentarjev

Če ste naročniki Blogorole ali med tistimi, ki se vsak četrtek podate na lov za izvod le te, vas pozivam k sodelovanju v nagradni igri, katere zmagovalec dobi prav posebno darilo: še neobstoječa slovnica »slovenskega« jezika, ki bo na  naši rodni zemlji pristala  okrog leta 20158.

Kaj morate storiti? Na glas prebrati tokratni Blogorolin intervju in se pri tem štopati. Seveda morate paziti, da bodo izgovorjene besede razumljive, zato je priporočljivo, da vas kdo pri tem posluša in na koncu pove, če je vse razumel. Ako ni, ponovite.

Zabeležite si porabljen čas za branje in tisti, ki bo najhitrejši, bo zmagovalec.

Moj rezultat je: 11 minut in 8 sekund.

Opozorilo: Pred razglasitvijo zmagovalca si organizator jemlje pravico opraviti antidompinški preizkus za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih substanc v telesu kot so alkohol, metamfetamin, žlice ali vilice, povečevalna stekla, igle in podobno.

Opozorilo 2: Razni pripomočki kot so ravnilo, prevodi in podobno so nedovoljeni in v primeru odkritja zlorabe bodo tekmovalci diska….diskvacir…..di skva li fi cirani.

Prijetno branje želim.

8 komentarjev

Eden izmed najhujših spominov iz daljnega otroštva, ki mi v današnjem sodobnem času velikokrat prodre na površje zavesti, je tudi trenutek, ko sem med enim izmed svojih avanturističnih pohodov po takrat zame ogromnem planetu, imenovanem naše malo stanovanje, našla neke slikanice. Te slikanice so bile posebne, saj so v njih bile slikice, ki jih še nisem videla. Spominjam se, kako je v meni z vsako obrnjeno stranjo naraščal strah, kako je moja mala ročica vedno težje obračala mogočne liste, na katerih so se bohotili ljudje, ki so imeli neke čudne priveske. Najbolj sem bila zgrožena, ko sem videla kakšne ogromne zadeve imajo med svojimi nogami strici, še bolj pa, ko sem videla, da le te tlačijo v prav tako ogromne zadeve med nogami tet, ki so pa vse imele nasmejane obraze. Seveda sem hitro zaprla čudno slikanico in odhitela do ogledala, pred katerim sem poslej prebila nekaj časa v iskanju odgovora na vprašanje, zakaj se moje dimenzije stvari, ki sem jih videla na sličicah, niti pod razno ne približajo njihovim. No, potolažila sem se s tem, da tudi fantki, ki so podobne starosti kot sem sama, nimajo tistih ogromnih pendrekov, temveč bolj neke male črvičke. (ki sem jih seveda videla slučajno na plaži ali pri bratu, da ne bo pomote).

So pa slikanice le bile za nekaj dobre. V meni so namreč vzbudile vprašanja, h katerim sem hotela priključiti še odgovore. To pa je bil večji problem. Koga namreč prositi zanje? Staršev nisem smela, saj bi bilo narobe že to, da sem odkrila skrbno skrite slikanice, za katere sem sklepala, da niso za moje oči, učiteljico v šoli najbrž tudi ne, brat se je igral s frnikulami in najbrž sploh ni vedel, da bo njegov črviček enkrat postal ogromen, na televiziji nisem zasledila nikakšrne otroške oddaje, ki bi govorila o tem, v dnevnem časopisju, katerega sem redno prebirala vsak dan od četrtega leta dalje, pa tudi ni bilo takih člankov.

Tako sem se vseh stvari naučila »v živo«. Seveda se nad tem ne pritožujem, a morda bi lahko bila vsaj malce bolj pripravljena. Lahko bi recimo prej očeta prepričala k nakupu videorekorderja, kateremu se je hitro pridružila peščica kaset, ki so nadomestile slikanice iz otroštva, skupno pa jim je bilo to, da sem tudi njih karseda hitro odkrila, čeprav sta starša  najbrž mislila, da sta eksperta v skrivanju reči. Kako sta me podcenjevala! Ogledi tistih kaset so seveda imeli čisto drugačne učinke kot slikanice v preteklosti. Najbolj so bile priročne kot nadomestek za »umsko mučenje« z izmišljanjem zgodbic, ki bi moje telo pripeljale do ekstatičnega vrhunca. Kako lažje je bilo strmeti v ekran in se osredotočiti na čisti užitek. No, paziti je bilo treba le, da se kdo nenadoma ne vrne domov, ali pa da je zvok dovolj potihem, da se starša v sosednji sobi ne zbudita (video smo namreč imeli v dnevni, kamor sem zahajala, ko sta slednja odšla spat) in seveda morala sem brzdati svoje vzdihe, čeprav bi najraje kričala, ko je moje telo dosegalo vedno višje dimenzije strasti.

Danes je vse tako lažje. Pot do tako imenovanih porničev je veliko krajša, pa tudi raznolikost slednjih je zelo pisana. Kljub temu pa se mi zdi, da so še vedno nekak tabu. Kot da bi gledanje le teh bilo nekako perverzno in pokvarjeno. Nekateri imajo baje veliko težav, ker si njihov partner rad ogleda take filme. Takim priporočam, naj ga vsekakor ne puščajo samega pred ekranom, temveč se mu kar najhitreje pridružijo, tako da ne bo več sam.

Osebno ne vidim v tem ničesar spornega. Nasprotno, kar veliko pozitivnih  vidikov gledanja tovrstne filmske zvrsti  lahko najdem. Prva je vsekakor uresničevanje seksualnih fantazij, katere nas vzburjajo, a se jih v realnosti ne bi lotili. Pa ne zato, ker si ne upamo, temveč preprosto, ker si morda niti ne predstavljamo, da bi nam to pasalo. Paše pa nam gledanje. In kaj je boljšega kot to, da lahko v popolni intimi uživamo v spolnih igricah s samim seboj medtem ko se zunaj svet še vedno vrti z neizmerno hitrostjo. Ali pa recimo v pisarni, ko na hodniku slišimo histerične glasove sodelavcev, ki so zamudili zadnji rok za oddajo pomembnega projekta.  Za nas pa se je čas ustavil. 

Porno filmčki so lahko tudi izobraževalni. Iz njih se lahko naučimo raznih položajev, dobimo nove ideje, vidimo, da so naše fantazije »normalne« in nismo čudaki, ker recimo fantaziramo o tem, da seksamo z desetimi ljudmi, navsezadnje pa se z njimi lahko naučimo tudi sožitja med pripadniki  ljudi različnih ras, narodov, velikosti, debelosti. V njih se namreč družijo tako belci kot črnci, belci in črnci, Azijci, mešanci, veliki, mali, debeli in suhi, tisti z velikimi penisi in tisti z malimi, tiste z velikimi joški in tiste z malimi, tisti z obritimi in tisti z neobritimi, tisti obrezani in tisti neobrezani in tako dalje. Vsestranska enciklopledija torej.

In navsezadnje so tovrstni filmčki lahko tudi sestavina romantičnega večera v dvoje. Prav prijeten večer se lahko razvije iz začetnega gledanja porno filma, ki se preko božanja samega sebe in opazovanja drugega ob početju istega opravila prelevi v divji seks, v katerem lahko izpustimo na plano vse naše zveri, ki jih med svetlejšim delom dneva držimo na verigah, da jih nihče ne vidi. Pri tem pa svetujem le, da zmanjšate zvok, ker se kaj hitro lahko znajdete v tekmi, kdo bo glasnejši :) Navsezadnje imamo vsi v sebi nekaj voyeurističnih teženj, ki jih lahko na ta način zadovoljujemo na neškodljiv način.

In še pika na i. Porno filmi so zelo zelo zelo uporabni takrat, ko se nam ne da seksat. Partnerju namreč lahko mirno rečemo: »Poglej si en pornič in si ga zdrkaj«, mi pa gremo po svojih opravkih. Haha.

15 komentarjev

Sosedstvo je od nekdaj bil fenomen, v katerem so se rojevale raznorazne iracionalne spletke, ki so se ničkolikrat končale v sferi, kjer prihajajo do izraza najtemnejše plati človeštva. Če temu fenomenu dodamo še politiko, lahko dobimo prvovrstno tragedijo, v kateri igralci postanejo prav to… igralci z  napisanim scenarijem, ki jim besede in vedenje vsiljujejo režiserji.

Kar nekakšen paradoks se skriva v tem, da bližina poraja toliko nesporazumov. Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo največ težav s tistimi, ki so v naši neposredni bližini? Zakaj so med najbolj razširjenimi nerešenimi političnimi vprašanji ravno medsosedski odnosi? Zakaj ta vprašanja ostajajo odprta v nedogled? Je bistvo morda ravno v tem, da nerešenost ponuja edino možnost interakcije, ki je v primeru »harmoničnega« stanja ne bi bilo? Je določena mera sovražnosti, prerekanja, nesporazumov nujna za vzdrževanje odnosa?

Slovenija in Hrvaška  že dolgo sedita na zatožni klopi v dvorani, kjer se rešujejo medsosedski odnosi in zelo očitno je, da sodni proces nima dobre prognoze. Kaj je temu krivo? Mogoče to, da sta se oba klienta odpovedala zagovorniku in se odločila zagovarjati samega sebe, njune kompetence pa so pomankljive?  Mogoče je kriv sodnik, ki jima pušča proste roke pri njunih nastopih, ker so le ti tako simpatični, da se med njimi  lahko udobno namesti v svojem usnjenem fotelju in uživa v predstavi? Ali pa je krivo ljudstvo, ki se preveč pasivno odziva na poročanje o poteku procesa?

Velikokrat se mi porodi vprašanje, ali se rešitev skriva v ločitvi. Navsezadnje je to eden izmed korakov za pretrganje nefunkcionalnega partnerskega odnosa. Bi torej vse skupaj lahko rešili tako, da bi enostavno odrezali z zemljevida obe državi in ju premestili nekam drugam? Morda, a glej ga zlomka, tudi tu bi ločitveni proces privlekel na površje isto zadevo, zaradi katere je do zapleta sploh prišlo; premoženje. Kdo bi odnesel s seboj Piranski zaliv, kdo krško nuklearko, kako bi razdelili vasi na meji in navsezadnje, kako bi uredili skrbništvo nad raznimi Jorasi, ki velikokrat dajejo vtis, da ne morejo preživeti ne na enem, ne na drugem bregu, ampak točno na sredini?

Se mi pa zdi, da gre bolj za prototip patološkega odnosa,  v katerem partnerja hranita svoje iracionalne potrebe. Če temu ne bi bilo tako, torej če ena ali druga stran ne bi od takega odnosa nekaj imeli, bi se le ta že davno pretrgal. Kakšne koristi posamezna stran ima, pa je vprašanje, ki se za nas navadne smrtnike vse bolj pomika proti rubriki znanstvene fantastike. Je Hrvaška tisti partner, ki drži v roki bič, Slovenija pa se pokorno spušča na kolena in v udarcih celo uživa? Je Hrvaška morda tista z ranjenim ponosom, ker je veliko manjša država na mnogih področjih uspešnejša in se zato maščuje tako, da udriha po njej? Je Slovenija morda tista, ki  na vse kriplje skuša dokazati, da je v majhnih flaškah veliko strupa, a na koncu zastrupljen čaj spije sama, ker se boji posledic? Sta morda obe le statist v filmu, kjer se glavni igralci pojavijo le v odločilnih trenutkih?

Mogoče pa  sta preprosto tako navezani ena na drugo, da skušata to na vsak način prikriti. Navsezadnje..kako že pravijo? Tisti, ki se kregajo, se imajo še najbolj radi. Po vsakem prepiru pa sledi sprava, kar pomeni, da brez prepirov tudi potrebe po spravi ne bi bilo.

5 komentarjev

V zadnjem času se tudi okrog mene dogajajo premiki pri nekaterih znancih in prijateljih, ki gredo v smer ustvarjanja družine. Nekateri se odločajo za konkretne korake, drugi o tem razmišljajo in iščejo odgovore na kompleksna vprašanja o pomenu družine v današnjem času.

Tudi sama sem pri svojih letih vse pogosteje vprašana po tem, ali sem poročena, ali imam kaj otrok in podobno in reakcije ob nikalnem odgovoru na to so različne. Včasih se mi je še dejansko dalo razlagat, zakaj je temu tako, izoblikovala sem skorajda strokovne zagovore v prid temu, da me ja ne bi ožigosali kot sebično, nezrelo babo, ki nima materinskega čuta in hoče življenje uživat brez otrok.

Zagovor sem vrgla na smetišče nesmiselnih poskusov samoobrambe pred ljudmi, katerim nisem dolžna ničesar pojasnjevati, če pa koga res zanima, zakaj nimam otrok, mu ponavadi rečem nekako takole:

V osmem razredu OŠ smo enkrat pisali spis z naslovom: Za hip sem odprl vrata svoje prihodnosti. V njej sem pisala o družini, ki je bila sestavljena iz moža in dveh otrok, o hišici nekje na robu mesta, ob kateri je še košček zemlje, h kateri sodita dva konja (zame in moža), v hiši pa sta dva psa. Jaz sem učiteljica, za moža pa nisem določila poklica.
Kasneje sem postala konkretnejša in rekla, da bom pri 23ih poročena in imela prvega otroka. Želela sem si dva in niti na pamet mi ni padla misel, da enkrat ne bom mama.
Potem se je življenje mal zasukalo… šla sem od doma, pričela delat, ker je bilo potrebno plačati najemnino, hišica na robu mesta je bila vedno bolj meglena, a vseeno upanje ni umrlo.
Ko sem dopolnila 23 let, ko naj bi bila poročena in v fazi sprejemanja materinske vloge, se je materinski čut vse bolj večal. A sem ocenila, da pogoji niso pravi. Še. Ni bilo stanovanja (o katerem sem sanjala namesto hišice), delala sem od jutra do mraka, partner pa prav tako.
Nato sem začela študirat, zveza se je zaključila in začela sem nekako na novo. Z vsem tem je materinski čut nekako zamrl in ne zdi se mi sploh smiselno razmišljat o tem. Zdaj tudi ne razmišljam toliko o sami prihodnosti… prej sem to počela na veliko in ugotovila sem, da se marsikatera stvar obrne za 180 če ne celo 360 stopinj. Zato bom odločno korakala in sproti udejanjala cilje v skladu z željami in okoliščinami.
Ko sem nedavno dopolnila 30, me je kar mal zadelo, priznam. Človek pomisli, kako čas gre in kaj vse bi rad še naredil, na drugi strani pa je slepa ulica v obliki smrti. A če se vprašam po smislu postavljanj vprašanj o otrocih, družini, prihodnosti… uvidim, da mi prav nič ne pomaga… ker zdaj nimam ne želje po otroku, ne pogojev zanj. Kaj bo prinesla prihodnost pa.. ne vem. Pustim se presenetit, vsekakor pa vem, da bom znala odreagirat in to mi je v tem trenutku edino pomembno.

Ko skušam oceniti kakšno stvar, posežem tudi po varianti predstavljanja konkretne situacije. Če zdaj domnevam, da bi imela otroka… je rezultat negativen, zato ga tudi nimam. Stroški za najemnino, obveznosti in pomanjkanje časa ne bi dovoljevali potrebne energije in možnosti za vzgojo otroka. Kot poznavalec samega poteka otrokovega razvoja pa se zelo dobro zavedam negativnih vplivov na le tega, zato čisto realno rečem, da se raje odpovem materinski vlogi kot pa da se znajdem v situaciji, ko otroku ne morem nuditi tistega, kar najbolj potrebuje… družino… v njej se namreč skriva večina dejavnikov, ki vpliva na človeka vse življenje.
V iskanju možnosti in dejstvu, da postaja vedno bolj realna možnost, da svojih otrok res ne bom imela, sem pomislila tudi na možnost posvojitve. Za primer, če bi bila že prestara za to, da bi donosila zdravega otroka. V glavnem… skušam na stvar gledati čimbolj na široko, iščem realne možnosti in seveda upoštevam eno izmed najbolj bistvenih stvari… da bi bila zadovoljna jaz kot tudi moj otrok.

Pri ljudeh opažam dva pogosta pojava… na eni strani tisti, ki se na vse kriplje otepajo misli na družino, ker mislijo, da bo takrat konec vse njihove svobode, kariere in podobno, na drugi strani pa tiste, ki imajo nekako vcepljeno mentaliteto, da je otroka treba imet, saj je to nekako naše poslanstvo. Oboji so seveda v zmoti, ker preozko gledajo na zadevo. Bistvena napaka pa je, da se ne vprašajo, kaj si v resnici želijo in koliko so pripravljeni v to vložiti. Razlogi za družino so namreč bistveni.
Velikokrat ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in so prepričani, da bodo z družino opravili z levo roko, ko pa se znajdejo v konkretni situaciji, odpovejo. Zato mislim, da bi tisti, ki bentijo nad tem, da smo ženske neodgovorne, ker nočemo imeti otrok, nezrele in podobno, naj se vprašajo, zakaj hudiča le s takimi imajo opravka? Ni namreš res, da drugačnih ni. Morda pa so si tudi sami delno krivi, da jih ne najdejo. Hočem reči, da je treba tudi na sebi veliko delat.

Najbolj pa me razjezijo kakšne teze o domnevnem človeškem nagonu, katerega smisel naj bi bilo razmnoževanje in to, da če le tega ne čutijo, to pomeni sebičnost. Človekov nagon že dolgo ni več osnovno vodilo, poleg tega se je nagonu razmoževanja že pri živalih dolgo nazaj priključil tudi užitek. Slednji je imel recipročno vlogo, saj so samice, ki so imele spolne odnose s samci tudi izven obdobja parjenja, od njih dobile več hrane in zavetje, bile tako bolje prehranjene in varne, prav tako pa njeni mladiči. Tako se je ta na začetku atipičnost z vidika evolucije sčasoma spremenila v tipičnost. Človek je ta užitek še bolje uporabil, poleg tega pa imamo mi poleg nagona še razum, ki nam pomaga uravnavati stvari z okoljem. Žival ima namreč mladiča tudi takrat, ko to niti pod razno ni smiselno, zato veliko mladičev tudi pogine. Človek pa ima to možnost, da to uravnava. Kar je kvečjemu prednost in ne slabost. Ravno goli nagon po razmnoževanju posledično prinese to, da se potem starši znajdejo v situaciji, ko ugotovijo, da za otroka niso dovolj zreli in sposobni. Ker človek pač potrebuje veliko več vzgoje kot živalski mladič.

Sicer pa… dobro nadomestilo za otroke so moški… le ti so namreč nezreli skoraj vse življenje… to je seveda HEC (v katerem je delček resnice. Haha, I’m evil)

76 komentarjev

Zobar: Pučka pokaži zobe… dej nooo…muc, muc…

Pučka: ?!?!?!?!???

Zobar jo hoče mal pobožati.. Punčka pa zarjove… v oblačku se prikaže: Če se me še enkrat dotakneš, boš moje zobe okusil na svoji koži.

10 komentarjev

Velikokrat sem že zasledila razne zapise in prispevke, v katerih je glavno vlogo igral samomor in na katere se je običajno usul val raznoraznih komentarjev, med katerimi so, vsaj zdi se mi, prevladovali tisti, iz katerih je bruhalo na plano nerazumevanje in predvsem nesprejemanje.

Ob njem najprej pomislim na svojo rano mladost, na obdobje iskanja lastne identitete in na obdobje zmešnjav, ki so me kot orkan vedno znova požirale vase in mi zakrivale pot. Da, takrat sem tudi sama pomislila nanj. Morda ravno zato razumem, kaj se dogaja v notranjosti tistih, ki imajo suicidalne misli.

Na samomor sem gledala kot na prijatelja, ki je bil vedno tam, vedno pri roki, če bi ga morda utegnila potrebovati. Bil je ob meni, sleherni trenutek in kadarkoli bi ga lahko prijela za roko in mu sledila. Tja, kjer bi bila rešena vseh bolečin. Tja, kjer ne bi bilo ljudi, ki me niso razumeli. Kjer ne bi bilo ljudi, ki me niso sprejemali. Vsaj tako sem mislila.

Misli nanj so me pomirjale, predvsem misel na to, da se lahko kadarkoli odločim zanj in prekinem začarani krog obupa. Se iztrgam iz tistega orkana in se predam hladnim rokam smrti, katere obraz mi je bil vedno bolj prijazen, domač in topel.

Hkrati pa sem čutila strah. Najbrž zaradi dvoma, ali je ta rešitev prava, saj poti nazaj ne bi bilo. Ko sem se namreč pričela spraševati o konkretnem sredstvu izvedbe česar sem se bila namenila storiti, je pogum v meni upadal. Postajal je vedno manjši in na koncu nisem bila več tako trdno prepričana, da si res želim umreti.

Zdaj vem…. res si nisem želela. Vse je bil v bistvu klic na pomoč. Tihi krik, ki ga nihče ni slišal, ker sem se bala pokazati svojo nemoč. Morda če bi zakričala tako, da bi me vsi slišali, bi gospa smrt kar takoj pobrala šila in kopita in ne bi več bedela ob moji postelji čakajoč na dokončen poraz moje volje do življenja. Morda…

Samomor je v svojem najglobljem smislu vedno iskanje rešitve. Misel nanj se namreč pojavi takrat, ko je človek ujet. Prešeren je zato uporabil meni zeli ljubo metaforo, ko je govoril o življenju kot ječi. Zanimivo je tudi to, da se veliko samomorov res zgodi prav tam… v ječi. To prav nazorno prikazuje ujetost, iz katere človek ne vidi več izhoda. Samomor pa mu ravno to ponuja… izhod, rešitev, beg. Zaradi tega veliko ljudi označi samomorilce za reve, ki se niso sposobni boriti, ki se predajo in namesto boja posežejo po najbolj drastični potezi in se uničijo. A da nekdo čisto zares to izpelje, je potrebno ogromno…. ogromno bolečine, obupa, teme, v kateri brezglavo tava in ne najde vrat. Za samomorilce je značilen tako imenovani tunelski vid. Nesposobnost videnja stvari v širšem smislu. Prepričani so namreč, da iz njihove situacije ni izhoda in ker se le ta res ne spreminja, ali se celo slabša, je pritisk vedno večji, dokler ne »pritisnejo na petelinčka« in izpijejo odrešilni napitek.

Odločitev za samomor tudi ne pride nenadoma, temveč je samo pika na i. Je na koncu dolge slepe ulice, po kateri nekdo zaman tava in išče sam sebe, a je vedno znova poražen, kar ga vodi v vse večji obup. Stanje obupa je poglavitno. Stanje, ko človek ne najde več ničesar, za kar bi se mu zdelo vredno boriti, se nasmejati, vztrajati. Stanje, ko je človek prepričan, da ga nihče ne mara in ga zato tudi nihče ne bo pogrešal. In navsezadnje stanje, ko je oseba prepričana, da je njen obstoj napaka, da drugim predstavlja le breme, da je tujek, ki ga je treba odstraniti, da bo svet postal lepši.

V večini primerov pa so suicidalne misli klic na pomoč. Oseba si namreč v resnici ne želi vzeti življenja, temveč je to samo način, s katerim sporoča, da potrebuje pomoč. Navadno gre za osebe, ki so zanemarjane, ki jih bližnji ljudje »ne slišijo«, ki ne znajo izraziti svojih čustev in potreb ali jim to ni dovoljeno. Na ta način govorijo okolici, da so se znašle na kolenih, da se plazijo po bodečem blatu in naj vendarle spregledajo njihova krvaveča kolena. In tu se skriva rešitev. V odgovornosti tistih, ki naj bi ta kolena videli in jih skušali pozdraviti.

Ne predstavljam si, kaj se točno dogaja v človeku v tistih trenutkih, ko stojijo na vrhu stolpnice, ko čakajo na vlak, pod katerega se bodo vrgli, ko držijo v roki pištolo uperjeno proti njim, ko s tresočo roko zarežejo v nabrekle žile, ko si okrog vratu nadenejo zanko ali ko držijo v roki stekleničko čarobnih tabletk ali napitka, ki jim bo po njihovem prepričanju prinesla mir. Vem samo, da si želim, da bi takrat kdo prišel in jim v roke potisnil ključ iz ječe, v katero so se prostovoljno zaprli.

(Omenila sem, da se veliko samomorov zgodi ravno v zaporu. V teh primerih bi se dalo razmišljanje o razlogih, ki privedejo do tega, razširiti. Gre namreč za specifičen vzorec ljudi (morilci, posiljevalci in podobno), ki jih ne gre obravnavati enako kot večinsko populacijo. Prav tako si posebno obravnavo »zasluži« denimo Hitler, ki je svoje življenje prav tako sam končal. V prispevku sem skušala zaobjeti splošne vidike samomora in vzrokov zanj)

Tuneli so resda mračni in nam dajejo občutek utesnjenosti, a so tudi dobrodošli, saj nam omogočajo pot do cilja. Predvsem pa…. vedno imajo svoj začetek in svoj konec. Na drugi strani je namreč vedno izhod….

13 komentarjev

Nikoli nisem bila materialist. V smislu, da bi kopičila razno razne predmete in jim po možnosti namenjala posebne prostore v stanovanju, nekakšne kvazi oltarje s podnapisi, od kod prihajaja, za kaj se uporabljajo in po možnosti koliko so vredni.

Kot otrok sem seveda zbirala različne reči kot so sarvieti, značke, znamke, posterje, a to je bilo bolj v smislu pomagala za pogovore z vrstniki. Če ti je namreč zmanjkalo besed, si vedno lahko rekel: Oh, zadnjič sem našla tako čudovit serviet, a je babica nanj postavila svojo zobno protezo in komaj sem našuntala našo zverino, da ji jo je izmaknil, medtem pa sem jaz pred njegovim zobovjem rešila unikaten serviet.

Danes je moja zbirateljska žilica zašla za oblake. Edini oltar, ki ga imam, se nahaja v rdeči omari, ki sploh ni moja, v njej pa skrbno čuvam stvari, ki se na takšen ali drugačen način bohotijo z napisom Bon Jovi. V njej so cdji, vcdji, dvdji, majčke, knjigice, posterji, dnevniki, broške, obeski, … manjkajo mi le kakšne tangice.  

Spet sem zašla. Hotela sem pisati o posebni vrsti zbirateljstva. Takega namreč, ki je bolj v domeni žensk. Nekatere izmed njih namreč zbirajo tiste ponaredke moškega spolnega organa, ki slišijo na ime vibrator in dildo. Priznam, nisem neki poznavalec teh reči, kar včasih celo skrivam, da ne bi kdo na podlagi tega ocenil, da sem seksualno neizobražena, a nekako si moram priznati, da sem morda le majčkeno za kačami kar se tega tiče. V teh raznobarvnih penisuljcih različnih oblik, velikosti in celo z raznimi funkcijami ne vidim skoraj nič privlačnega. V erotični prodajalni ponavadi obstanem pred tistimi policami, s katerih se mi razkazujejo in z odprtimi očmi ter usti strmim vanje. No, najbrž si okolica misli, da jih občudujem, v resnici pa se zataknem v razmišljanju, kaj hudiča naj z njimi počnem. Z nekaterimi bi lahko recimo igrala bejzbol, drugi so priročni za primere, ko zmanjka elektrike, saj se prav prijetno svetijo, tretji bi prišli prav za obešalnik, četrti bi lahko prevzeli vlogo kuhalnice in podobno. In na koncu se mi poraja vprašanje… zakaj neki bi si te korenjake tlačila med noge, ko pa jih lahko uporabim za toliko drugih reči?

Po drugi strani pa priznam, da kdaj pa kdaj namesto teh sodobnih orodij uporabljam druge, ki naj ne bi bile namenjene spolnim igricam. Recimo kakšen izdelek, ki so ga naredili po podobi penisa. Takšna je kakšna parfumska škatlica in podobno. Sadja in zelenjave ne uporabljam, ker se mi zdi škoda, raje jih namreč pojem. Na koncu koncev pa se vedno vrnem na začetek, tja, kjer se odločno postavim na stran svojega varovanca penisa. Tistega pripetega na seksi moško telo, mesnatega in napolnjenega s krvjo, na katerem se bohotijo žile, ki bi najraje eksplodirale in razsipale strast, ki se je nakopičila v njih, tistega z gladko glavico, ki se sveti bolj kot katerikoli »poličar«, ki čaka na posvojitev in tisti, ki utripa, ko doseže svoj vrhunec v notranjosti mojega gorečega telesa ali pa v objemu mojih pohotnih ust in rok.

Prisegam na naravne materiale.

Obramba je končala z zaključnim govorom. Zmaga je zagotovljena.

Dvorana se je razživela in parole »Živel penis« odmevajo po sodnih hodnikih. Sodnica nemočna udarja s kladivcem, na koncu pa se preda in pridruži množici.

Ponosno stopim na ulico, potegnem iz torbice svoj edini, rdeči, umetni vibrator, vzamem iz njega baterije, ki jih bom uporabila za brezžično miško ali mp3 player in ga zalučam v smeti.

Sežem po mobitelu in pošljem sms z vsebino: »Potolkla sem jih. Prihajam. Poženi motor svojega pohotnega vojaka.«

46 komentarjev