Erotično poplesavanje črk

Na slovesnosti se je zbralo veliko ljudi. Tega organizatorji najbrž niso pričakovali, saj v malem mestecu, kot je bil Mesečev Log, niso bili vajeni prireditev, na katere bi poleg domačinov prišli tudi ljudje iz bližnje in daljne okolice. Z balkona je opazoval paleto raznobarvnih pojav, ki se je za to priložnost odela v svoja najboljša oblačila, po možnosti še čisto nova, ali pa tista, ki so jih v svojih omarah dolga leta hranili za posebno priložnost, ki pa nikoli ni prišla. Ta večer je bil vsekakor tisto, na kar so toliko časa čakali. V množici teles je prepoznal celotno meščansko skupnost, hierarhično urejeno vse od prvega moža gospoda župana pa do berača, ki se je neopazno infiltriral mednje, sunil plašč s prvega stola, z njim zakril svojo izdajalsko razcapano opravo in se povzpel stopničko višje na družbeni lestvici. Le njega ni bilo. Najbrž se zato slovesnost še ni pričela, čeprav so nekateri, predvsem organizatorji, bili že nestrpni. Kaj se je zgodilo? Se je odločil, da tokrat ne bo glavni igralec, ki ga posipajo z zvezdnim prahom, pospremijo z bučnim aplavzom in se nato nagnetejo okrog njega, da bi jim namenil besedo ali dve, ravno toliko, da kakšna zvezdniška pršica spolzi z njegovega obličja in oplazi tudi njih, navadne smrtnike? Ne, temu se ne bi odrekel. Užival je v svoji slavi, katere korenine je zasadil že dolgo nazaj in jih ves ta čas pridno širil dokler se le te niso razpredle pod tlemi slehernega meščana, ki se podzemne pošasti sploh ni zavedal, in ga postavile na prestol najvplivnejšega moža daleč naokoli. Morda je samo zaspal, tako kot zadnja leta to pogosto počne, tako ob gledanju televizije, kot pri večerji, ko s priborom v roki in polnimi usti prične smrčati. Ali pa… mu je kdo onemogočil prihod? So ponj prišli tisti, s katerimi je nedavno nazaj stopil v stik? Ustrašil se je. Kljub vsemu ga je na svoj način imel še vedno rad. Čeprav ga je razočaral. Vse življenje ga je občudoval, v njem videl dedka, ki ga nikoli ni imel, potem pa… kako že pravijo? Pazi česa si želiš, ker se lahko želje uresničijo. A cena za njihovo uresničitev je bila krepko previsoka. Zmotil ga je hrup pod njim. Množica je vstala in pričela ploskati. Skozi vrata je s počasnimi, a še vedno odločnimi koraki stopil na oder svoje najbrž zadnje predstave, saj so ga leta in bolezen vztrajno potiskala k tlom. A pri svojih 83 letih je bil še vedno videti močan moški, katerega so se nekateri še vedno bali. Sedel je na stol, ki so mu ga prihranili in se delal, kot da ves trušč okrog ne bi bil namenjen njemu.

Uradni del slovesnosti je bil kratek. Gospod župan je zrecitiral svoj napisani govor, v katerem so bili vsi superlativi, ki jih je njegova tajnica uspela najti v slovarju in ki je zvezdnika seveda zazibal v sen. Predramil se je šele, ko so vsi pričeli ploskati, gospod župan pa je v rokah držal ceneno plaketo, ki je še boksar v najbolj zakotnem klubu ne bi bil ravno vesel. Najbrž jo je naredil stari mesar, ki je v prostem času iz odpadnega železja sestavljal kipce, ki jih je nato prodajal otrokom. Črke na njej je gotovo prispeval pogrebni klesar, ki jih je kradel s spomenikov, katerih nihče ni več obiskoval, sestavila pa jih je najbrž kar gospa tajnica županova, saj je namesto »za življenjsko delo« pisalo »živlensko delo«. Vstal je, si z robčkom obrisal slino okrog ust in stopil na oder. Prevzel je plaketo, prijel ponujeno županovo roko, se nasmejal občinstvu, izrekel par besed v zahvalo in se vrnil na svoj stol. Tišino je pretrgal kričeči glas županove tajnice, ki je naznanila začetek zabavnega dela večera. Vsi so v trenutku planili po jedači in pijači, le dva gospoda sta nepremično stala v kotu. Šele takrat ju je opazil. In takoj mu je bilo vse jasno. Očitno to le ni bila zadnja predstava, a ta, ki je sledila, ni bila tlakovana z rdečo preprogo, temveč bolj s krvjo. Gospoda sta stopila do starca, mu nekaj zašepetala na uho, ga prijela pod roko in odpeljala. Neopazno in tiho je slavljenec zapustil prizorišče, kjer so ljudje nadaljevali z igranjem svojih stranskih vlog.

Čutil je, kako se mu kolena mehčajo in se vse bolj opira na ograjo, da ga ne bi spodneslo. Vedel je, da se bo enkrat le zgodilo, a vseeno ni bil pripravljen. V njem so se mešali občutki zadoščenja in žalosti, jeze in obupa, krivde in ponosa. Stopil je na zrak in v mesečini zagledal tisti kričeče zeleni svetlobni napis »900 nezemljanov«.

***

Pisalo se je leto 1965. Na rojstnodnevni zabavi je zajetna peščica ljudi nazdravljala okrogli obletnici njim ljubega prijatelja gospodiča Zvera. Še leto nazaj je bil bolj kot ne samotar, ki so se ga vsi izogibali zaradi sumljivega slovesa očeta, ki so mu govorice pripisovale najrazličnejše prijeme, s katerimi je v kratkem času obogatel. Zdaj, ko je bil že nekaj časa pokojen in je gospod zverinski podedoval premoženje, se je iz samotarskega moškega srednjih let spremenil v družabnega štiridesetletnika, ki so ga oblegale tako mlade frajle, kot ostarele device v lovu na bogatega moža, s katerim bi si zagotovile brezskrbno življenje, kot falirani in zakompleksani moški, katerih koristoljubni nameni ravno tako niso ostali skriti. Nihče pa ni vedel, da je od zajetnega premoženja ostalo bore malo, saj je nekdanji gospodar poleg kopice denarja sinu zapustil tudi ogromne dolgove, ki jih je bilo treba poravnati. Tako je bolj kot ne, podedoval le ime in sanje o izgradnji svojega malega imperija, za katerega pa ni imel sredstev.

A na tokratni zabavi je njegova pozornost bila osredotočena na posebne vrste darilo, ki ga je prejel nekaj mesecev pred tem, ko je odkril, da je postal oče. Redki so vedeli, da je brhki šestnajstletnik sad ene izmed njegovih neštetih avantur, čeprav se je ob njegovi vključitvi v družino marsikaj govorilo. Ponosen je bil na živahnega dečka, ki je veliko obetal, a kljub temu se je odločil, da bo to ostala družinska skrivnost.

Ko je po zabavi ponovno koval načrte o realizaciji svojih sanj, je k njemu pristopil deček in mu pričel pripovedovati eno izmed zgodb, o kateri je bral. Rad je prebiral knjige in vase srkal besede. Zadnja knjiga ga je tako navdušila, da je izkoristil vsako priložnost in o njej govoril slehermenu, ki ga je bil voljan poslušati. Gospod Zver se je le nasmihal ob poslušanju zgodbic o nezemeljskih bitjih, ki naj bi množično naseljevali naš planet v iskanju novih izzivov. Deček je tako vneto pripovedoval, da ga je skorajda prepričal, da je res videl neznane svetleče predmete na nebu, s katerimi naj bi ta čudna bitja obiskovala Zemljo. Še bolj se je nasmejal ob njegovih hipotezah o tem, da naj bi bila ta bitja veliko naprednejša od njih, sposobna branja misli in podobnih reči, najbolj pa ga je spravila v smeh trditev, da naj bi bila nekakšen skupek lepljive mase brez kosti, zaradi česar so izredno gibčni in lahko zavzemajo najrazličnejše oblike. Ura je bila že pozna, zato je dečka potrepljal po laseh, se mu zahvalil za pravljico za lahko noč in se odpravil k počitku. Naslednje jutro, ko je srkal okusno kavico in sanjal o svojih načrtih, se je spomnil dečkove pripovedi in utrnila se mu je zamisel, s katero bi le te načrte lahko udejanil. Odhitel je v pisarno in v nekaj tednih skoval načrt, ki je kar klical po uspehu.

***

Tistega jutra je v njegovo sobo pridrvel deček in ga nič kaj nežno prebudil tako, da mu je pod nos potisnil sveži, po črnilu še dišeči časopis.

»Očka, očka, sem ti rekel, da obstajajo«, je navdušeno vpil.

»Sem ti rekel, da ne maram, ko mi tako rečeš. To naj bi bila najina skrivnost«, je ostro odvrnil na pol speči gospod.

Deček je skremžil obraz, a veselje ga je premagalo: »Poglej, prišli so«, je vztrajal pri svojem.

Gospod Zver je prijel ponujeni časopis in se zazrl v napis na naslovnici: »Išče se 900 nezemljanov«, je pisalo. Takoj je bil buden in z zanimanjem hitel brati. Srkal je vase besede in njegovo veselje je kmalu doseglo vrhunec. Semena njegovih sanj so bila posajena. Zdaj mora previdno zalivati zemljo in čakati na primeren čas za bero.

»Si slišal grozno novico?«, ga je vprašala žena med nalivanjem kave.

Začudeno jo je pogledal, ona pa je nadaljevala: »Nekdo je oskrunil vojaško pokopališče. Vseh 900 grobov je izpraznjenih.«

»Le kdo bi kaj takega storil«, je odsotno pripomnil.

»Ti zaostali ljudje govorijo, da naj bi bili nezemljani«, je zgroženo dejala.

»Nezemljani?«, se je potuhnjeno nasmejal.

»Da, človek ne more verjeti, da so vsi nasedli govoricam.«

»Kakšnim govoricam?«, je radovedno vprašal.

»A nisi prebral časopisa?! Vsi zatrjujejo, da so videli neznane svetlobne predmete ob pokopališču, slišali čudne zvoke in celo bili priča bližnjim srečanjem z njimi«, je povzdignila glas.

»S kom?«, se je delal nevednega.

»Ja, z nezemljani. Celo neko lepljivo zeleno sluz so baje odkrili poleg praznih grobov, ki naj bi njihove trditve potrjevala«, je postajala že nestrpna ob moževi neprizadetosti.

»Upam, da bom tudi jaz kakšnega srečal«, jo je prekinil še vedno nasmejani deček.

Oplazila ga je z mrkim pogledom, kajti nikoli ni skrivala nezadovoljstva ob njegovi prisotnosti, saj se nikoli ni znebila občutka, da ga ima mož raje kot svojega drugorojenca, katerega mati je bila.

»Ah, še eden izmed mnogih tračev, ki bo zaposloval mesto nekaj časa dokler ne najdejo novega«, je še dejal in odšel v pisarno. Tam si je še enkrat skrbno prebral članek, si prižgal cigaro in v mislih že videl bolj jasno podobo prihodnosti.

***

Napovedi so se uresničile nedolgo zatem. Ljudje so pozabili na dogodek, pokopališče se je spremenilo v osamljeno trato, ki pa so se je vsi vztrajno izogibali. Občinski ljudje so se je zato hoteli znebiti in jo ponudili v odkup po ceni, ki skorajda ni bila omembe vredna. Pričakovali so namreč, da oskrunjenega zemljišča, kjer so nekoč v miru počivali padli vojaki iz širše okolice, nihče ne bo želel kupiti. Zato so bili nemalo presenečeni, ko je interes zanj izrazil spoštovani gospod Zver. Brez odvečnih vprašanj o njegovih namenih so mu predali osovraženo zemljišče in nazdravili poslu, ki je z vidika dobička sicer bil zanemarljiv, a kljub vsemu uspešen. Končno so se znebili rak rane mesta. A nečesa niso pričakovali… bolezen, ki so jo pripisali z zemljo pokriti površini, ni bila rakasta, še manj pa ne neozdravljiva, saj jo je njen kupec kaj kmalu ozdravil vseh bakterij in virusov, ko je na njej zgradil hotel, ki je malo neznano mestece spremenilo v eno najbolj obiskanih krajev vsega sveta. Na začetku so se seveda vsi zgražali, češ, kako si je drznil zlorabiti oskrunjeno zemljo, njihovo sovraštvo se je še povečalo, ko so v časopisih strmeli v oglase, s katerimi je vabil v hotel ljudi, hrepenečih po adrenalinskih izkušnjah, saj naj bi v njem prebivali duhovi oropanih vojakov, katerih kosti naj bi se polastili nezemljani, da bi lahko svoja telesa približali človeški podobi, jih ponoči strašili in preizkušali njihov pogum. Sčasoma so ljudje začeli prihajati in vsi so bili navdušeni že nad imenom hotela, katerega bleščeni napis »900 nezemljanov« so videli takoj ob prihodu v mesto. Njihove želje po izjemnih izkustvih je potešila tudi oprema, med katero ni manjkalo najrazličnejših podob nezemljanov, umetnih plovil visečih s stropa, okostnjakov, ki so jih gostje odkrivali v svojih omarah, še najbolj pa seveda nepojasnjeni nočni dogodki, katerih akterji so bili zaposleni, ki so uspešno odigrali vlogo duhov, čudnih zelenih bitij, kdaj pa kdaj pa le vadili svoje spretnosti v oponašanju živalskih glasov. Hotel je postal znan po celem svetu in domačini so bili primorani pozabiti na svoje zamere in gospodu Zveru priznati uspeh, saj so koristi številnih gostov imeli prav vsi.

***

Imperij Zverove družine se je vztrajno večal in nekdaj živahni deček, ki je verjel v nezemljane, je le s težavo vodil vse posle svojega dobrotnika, kateremu še vedno ni smel reči oče. Zdaj je tudi sam ponosno opazoval svojega potomca, ki je bil dober učenec in mu ogromno pomagal pri gori dela, ki ga je imel z vzdrževanjem finančne stabilnosti Zverovega imperija, ki je poleg hotela zdaj obsegal vse oblike lastništva, kar se jih je dalo zamisliti. Nikoli mu ni bilo dovolj, kar naprej je iskal nove možnosti za naložbe, ki bi mu prinesle dobiček. Ni se spuščal v iskanje odgovorov, kako je do njih prišel, bil je zadovoljen s položajem finančnega direktorja in verjel je, da se bo tudi za pridnega sina našlo primerno mesto, denimo na direktorskem stolčku novega trgovskega centra, ki se bo odprl te dni. A vrli gospod je imel drugačne načrte. Mesto je zaupal ne ravno brihtnemu vnuku, kateri mu je lahko rekel »dedek«, za razliko od obetajočega mladeniča, ki mu je še vedno pravil le »gospod Zver«. Že marsikaj je požrl, poteptal svoj ponos in se zadovoljil s položajem v senci mogočnega moža, a tokrat je kozarec bil premajhen za ves srd, ki se je nakopičil v njem.

Dan po otvoritvi je stopil v pisarno in rekel: »Oče, pogovoriti se morava!«

Preden je uspel izreči že znane besede o neprimernosti poimenovanja, je nadaljeval: »Razočaral si me. Prepričan sem bil, da boš trgovski center namenil mojemu sinu, tvojemu prvemu vnuku. Dobro veš, da sem ga naučil vsega, kar mora vedeti in da bi bil dober gospodar. Ti pa si ga predal v roke smrkavcu, ki bo porušil vse, kar si sam tako dolgo gradil.«

»Ne skrbi. Tvoj sin bo imel v rokah finance, tako kot ti, zato je strah, da bi šlo kaj narobe, povsem odveč«, je mirno odrvnil Zver.

Čutil je, kako mu je kri preplavila možgane, ko je zarenčal: »Misliš, da sem si za svojega sina želel hlapčevstva, na katerega sem sam pristal?! Motiš se! Če si že mene prikrajšal tako za ime kot za vse drugo, njega ne boš.«

Obrnil se je na stolu in ga oplazil s pogledom:

«Kaj bi rad?«, je vprašal z rezkim glasom.

»Hočem, da priznaš sina kot tvojega vnuka in mu zagotoviš primerno mesto v tvojem imperiju«, je odločno odgovoril.

Mogočni mož je zamahnil z roko in se glasno nasmejal: »In kako misliš, da boš to dosegel?«

»Dragi oče,« je pričel, »Misliš, da ne vem za tvoje zločine?«.

Pritegnil je njegovo pozornost, a ni se pustil motiti:«Misliš, da ne vem, kako si prišel do zemljišča, na katerem zdaj blesti napis »900 nezemljanov«? Saj sem ti sam dal idejo, ti pa si jo izkoristil za svoj podli načrt.«

»Prisežem, da ne vem, o čem govoriš«, ga je prekinil, on pa nadaljeval.

»Bil sem tam, oče. Videl sem tvoje pajdaše, kako so praznili grobove, se potikali okrog v kostumih in nastavili želatino, da bi ljudje mislili, da so bili nezemljani. Vem, kdo je tisti možakar, ki naj bi bil eden izmed umrlih vojakov, katerega so videvali po mestu in mislili, da je sprehajajoče se truplo, v resnici pa je le ubogi nori brat dvojček enega izmed njih, ki si ga izvlekel iz norišnice. Vedel si, da zemljišča nihče ne bo hotel in ga bodo zato ponudili za smešno ceno. Bilo je kot nalašč zate. Ves čas sem bil tiho, privoščil sem ti uspeh, zdaj pa… hočem nekaj zase, za svojega sina!«

Zver se ni pustil izsiljevati: »In kaj boš storil? Misliš,. da ti bo kdo verjel? Ne bodi smešen«.

»Vse imam zapisano, tudi kraj, kamor ste zbasali kosti ubogih pokojnih. Četudi se izvlečeš, te bodo sumi uničili.«, je postajal vse pogumnejši.

»Presenečaš me. Vedno si bil tako prekleto ubogljiv, da sem včasih še podvomil v to, da si res moj sin.«, je zamišljeno dejal.

»Prav imaš, preveč sem dovolil, da ravnaš z mano kot z enim izmed svojih sužnjev, ki ti sledijo kot cucki. A zdaj je tega konec.«, je odločno odvrnil.

»V bistvu se mi kar smiliš. Končno se postaviš zase, a v neprimernem času«, se je Zver nasmehnil.

»Motiš se, oče. Za razliko od tebe, se nisem oziral za nedosegljivimi zvezdami, ampak sem sejal na realnih tleh v dobri veri, da bo moj trud nekoč poplačan. Res sem morda bil naiven, ko sem mislil, da se za vzvišeno in strogo pojavo skriva mož z velikim srcem. Slepil sem se, da boš nekoč le popravil krivico, ki si jo storil svojemu sinu in uvidel, da ti ga ni treba več skrivati pred svetom, ti pa si v njem videl le še enega v množici ljudi, ki jih lahko izkoristiš za potešitev svojega pohlepa.«, je svoji ogorčenosti odprl vrata.

»Smrkavec nehvaležni. Če ne bi bilo mene, bi pristal v kakšni zakotni sirotišnici, kjer bi te kot kos pohištva ponujali na dražbi in oddali najboljšemu ponudniku«, je bevsknil Zver.

»Morda res, a tisti, ki bi me vzeli, ne bi zahtevali od mene ničesar. Zadovoljni bi bili že s tem, da me imajo, predvsem pa bi nekomu lahko rekel »oče«, ob čemer se ne bi tako repenčil, kot to počneš ti, ko slišiš to besedo iz mojih ust, kot bi te z njo vedno znova zabadal tja, kjer te najbolj boli«, ga je skušal zlomiti.

»Sebičnež nemarni. Nič drugačen nisi od mene. Si se kdaj vprašal, zakaj te skrivam pred tistimi zvermi, ki samo čakajo na priložnost, da bi me lahko raztrgali in uničili?«, je skorajda užaljeno kriknil.

»Tega se sprašujem že odkar pomnim..«, je vzdihnil, »a očitno si pač le brezčutnež, ki mu ni mar za čustva drugih.«

»Dovolj!«, je zverinski glas zadonel po sobi, »ne bom te več poslušal.«

»Aha, ni prijetno, ko ti nekdo postavi ogledalo, a ne, dragi oče«, ni imel namena nehati.

»Tvoja mati je bila prostitutka!«, je končno izdavil, kot da bi speča zver v njem, ki je med pogovorom tako zrastla, da je ni mogel več zadržati, prodrla na svobodo.

Za trenutek se je čas ustavil. Tega ni pričakoval.

»Kaj?«, je skoraj neslišno zašepetal.

»Da, prav si slišal. Tvoja mati je bila cenena kurba, ki se je prodajala za denar, te po porodu kar pustila v bolnišnici in najbrž še isti dan bila na svojem delovnem mestu. Njena mati, tvoja babica, te je vzela k sebi in te vzgajala dokler ni izvedala zame, ki sem bil hčerina redna stranka in me rotila, naj te iztrgam iz bede in zagotovim človeka dostojno življenje. Si sploh predstavljaš, kaj bi pomenilo zate, če bi se izvedelo, da si kurbin sin, stranski učinek ponesrečenega posla, s katerim se je tvoja mati ukvarjala? Ne vidiš, da sem te hotel le zaščititi?«, je dokončno izvlekel nož iz sinovih prsi, okrog katerega se je nabral madež krvi.

Še vedno prizadet se je navkljub viharju besed, ki so ga spravile na kolena, dvignil in mirno dejal: »Prav rad bi ti verjel, oče. Če bi mi to povedal kakšno desetletje nazaj, bi ti morda še nasedel, zdaj pa… ko te tako dobro poznam, vem, da si v resnici hotel zaščititi le sebe.«

»Misli si, kar hočeš.«, se je obrnil stran in si prižgal cigaro, da bi se umiril.

»Verjamem, da ti je prav malo mar za moje občutke. Po vsem, kar si mi tako hladno serviral na pladnju, sem samo še bolj odločen, da vsej tej farsi naredim konec«, je spet zavzel odločno držo.

»Ti kar, vendar ne pozabi… dejanja terjajo posledice«, ga je skušal prestrašiti.

»Haha, kdo je zdaj tisti, ki grozi? Me boš odstranil, kot si to storil z vsako oviro, ki se ti je postavila na pot?«, je cinično pripomnil.

»Nihče, ki se mi je drznil nasprotovati, je še ni dobro odnesel.«, je vzvišeno odvrnil.

»Me kaniš ubiti in to prikazati kot nesrečo, tako kot si to storil z ubogim norčkom, ko so ga hoteli kriminalisti zaslišati in bi teorija o nezemljanih, ki so oskrunili grobove, zamajala tvoje načrte?, je postregel z novo jedjo na dnevnem meniju.

»Tudi, če bo treba, a upam, da to ne bo potrebno«, se ni pustil zmesti.

»Očitno so to tvoje zadnje besede. Tudi prav. Dobro razmisli…«, mu je še svetoval in zapustil pisarno.

***

»Tvoja mati je prostitutka«, je odmevalo v njegovi glavi. Si je starec to izmislil, ali je morda le res? Babica mu je o materi dejala le to, da je umrla v prometni nesreči nedolgo po porodu in da je bila dobra ženska. Je res bila? Ali je morda le cenena kurba, kot jo je opisal oče? Nenadoma ga je prešinilo! Če je temu res tako, je morebiti še živa! Si tega sploh želi vedeti? In kje naj začne iskati? Babica je umrla nedolgo nazaj, očeta pa nikakor ne kani vprašati po njej. Posvetilo se mu je! Če je res umrla v prometni nesreči, imajo na policiji gotovo podatke o tem. Tako je! Takoj jutri se odpravi tja.

Še je čas, da si premislim, je premleval, ko je ugasnil motor avtomobila na parkirišču pred postajo… Na drugi strani ceste ga je opazoval Zverov pajdaš.

»Ravnokar je pred postajo«, je po telefonu sporočil gospodarju.

»Veš, kaj moraš storiti. Ne sme prestopiti praga stavbe«, je dejal Zver in odložil.

***

»Vem, kako se počutiš. Tudi meni je hudo. Rad sem ga imel. Bil mi je kot sin«, je skušal biti čuteč.

»Hvala gospod Zver. Vedno ste bili zelo prijazni. Še zdaj ne morem verjeti, da si je vzel življenje. Ko bi le vedel, kaj ga je težilo… lahko bi mu pomagal… », je žalostno izustil.

»Nikoli ne bomo zvedeli, kaj ga je pripravilo do tako grozne rešitve, a prepričan sem, da nisi ničesar kriv. Sam se je tako odločil«, ga je skušal potolažiti, vidno olajšan, ker je njegova mračna skrivnost zdaj na varnem.

»Nazadnje, ko sem govoril z njim, je omenjal babico«, je nadaljeval mladenič.

»Babico?«, je presenečeno vprašal Zver.

»Da, svojo mamo. Rekel je, da bi rad več vedel o nesreči, v kateri je umrla. Tisti dan je ravno odhajal na policijsko postajo…«.

»Na postajo je šel… zaradi… zaradi mamine nesreče?«, je zajecljal gospod.

»Da, tako je rekel.«, je vzdihnil in položil vrtnico na grob.

Zver je utihnil. Cmok v grlu ga je dušil. Počepnil je k vnuku in strmel v tla. Ni ga imel namena izdati. Ni šel na policijo, da bi jim predal dokaze o njegovih zločinih. Čutil je, kako mu postaja slabo ob spoznanju, kaj je storil.

»Vse bo še v redu, gospod Zver. Bolečina s časom izgine«, ga je tolažil nesojeni dedič.

Počasi se je zbral in vstal. »Zdaj je, kar je«, si je mislil. Vsi obremenilni dokazi so uničeni. Dnevnik je izginil v plamenih, nikoli priznani sin pa je ležal pod kupom zemlje. Ni mu bilo vseeno, a preveč je bilo na kocki, da bi ga čustva lahko premamila.

***

Trgovski center je kljub nesposobnemu direktorju prinašal dobiček, saj je njegov sluga dobro opravljal svoje delo. Očetove smrti ni mogel sprejeti in vneto je iskal dokaze za vse močnejši sum, da ni šlo za samomor. Med iskanjem nekih papirjev je v predalu naletel na ključ. Spomnil se je dneva, ko mu ga oče podaril. Odpiral naj bi sef, kjer je baje hranil male reči, ki so mu veliko pomenile. Vsaj tako je pravil. Ni ga poslušal, ko je govoril, da bodo enkrat njegove. Nenadoma ga je streslo. Kaj če se tam skriva kak dokaz za njegovo smrt? Odhitel je na banko, poiskal sef in ga odprl. S tresočimi rokami je brskal po slikah, raznih spominkih z njunih potovanj in drugimi malimi rečmi, o katerih mu je pripovedoval. Obrisal si je solze, da jih ne bi kdo opazil, potem pa… na dnu sefa je zagledal kuverto. Odprl jo je in pričel brati. Komaj se je zadrževal, da ne bi pričel kričati od groze, ki je s svojimi kremplji trgala njegovo notranjost. Vedel je! Vedel, da ga ne bi kar tako zapustil. A niti v najhujši mori si ni predstavljal, da je krivec za njegovo smrt človek, ki ga je tako spoštoval. Vzel je pismo in kaseto, ki je bila poleg in skorajda stekel domov. Ko je poslušal posnetek, ki ga je oče posnel v svojem najbrž zadnjem pogovoru z gospodom Zverom, ki je v resnici bil dedek, ki si ga je od vedno želel, ga je imelo, da bi si za razliko od njega res sam vzel življenje. Najraje bi posnetek zavrgel, zaspal in ko bi se zbudil, ugotovil, da so bile le grde sanje, a jeza, ki jo je poleg žalosti čutil, ga je obdržala na realnih tleh. Dobro se je zavedal, kaj mu je storiti. Oprati mora očetovo ime. In krivci morajo biti kaznovani.

***

»Prišel sem na obisk k dedku«, je dejal policistu na postaji.

Odpeljal ga je v sobo za obiske. Zaman je čakal.

»Gospod Zver pravi, da vas ne želi videti«, je dejal policist, ko se je čez pol ure vrnil.

Ni bil presenečen. Najbrž so mu povedali, da ga je on izdal. Izdal? V resnici ga je izdala njegova pohlepnost, ki ga je spremenila v oskrunjevalca grobov, izkoriščevalca ljudi pa vse do morilca svojega lastnega sina. Vstal je in stopil na zrak. V daljavi je še vedno utripal napis »900 nezemljanov«.

8 komentarjev

Veliki sodni primeri navadno trajajo zelo dolgo, nemalokrat zastarajo ali pa se razrešijo, ko je že prepozno. V takih tako imenovanih odmevnih sodnih procesih je tako za tožečo kot toženo stranko, priporočljivo, da si najame čimboljšega odvetnika, ki bo naredil vse, da bo porota razsodila v njen prid.

Na zatožni klopi tako že nekaj časa sedi človeštvo, ki se mu očitajo najrazličnejši zločini, vse od neupravičene morije v imenu zaslužka, neskončnega črpanja najrazličnejših dobrin, ne da bi dobroto ponudnika kakorkoli povrnil, do mačehovskega odnosa vse prej kot dobrega gospodarja. Ti zločini so se začeli že davno, se stopnjevali in pridobivali nepredstavljive razsežnosti, bili že nekajkrat obsojeni in celo kaznovani, a kljub temu še vedno ne pojenjajo. Na nasprotni strani sodne dvorane pa  sedi na videz zelo mirna in potrpežljiva Zemlja, ki na vsake toliko časa razočarana nad neuspešnostjo in predvsem počasnostjo procesa, vzame zakon v svoje roke in se nasprotniku na različne načine maščuje.

Zastopnikov tožeče stranke je bilo že veliko, a nikomur še ni uspelo biti tako prepričljiv, da bi porota prišla do soglasja. Morda zato, ker so tudi oni del množične skupine zločincev, katerim se sodi in zato podleže prevelikim pritiskom ter ne da od sebe vsega, kar bi lahko. Na drugi strani pa ga ravno dejstvo, da je ob maščevalnih akcijah nezadovoljne stranke tudi sam tarča, spodbuja, da vztraja.

Med zadnjimi  odvetniki gospe Zemlje se je po lastni volji znašel tudi gospod Al Gore. Temeljito se je pripravil na nastop, dolga leta zbiral dokaze v prid svoje stranke, jih v obliki dokumentarca prikazal številnemu občinstvu, ga hkrati pozval  k mirni rešitvi spora, a tudi njegov uspeh je vprašljiv. Med porotniki so se  namreč na eni strani  znašli tisti, ki ga pač ne marajo že zato, ker je nekdanji predsedniški kandidat, na drugi pa tisti, ki jih je sicer prepričal, da se nepremišljena človeška dejanja morajo nehati, a kaj  ko so tudi med temi taki, ki jih prav malo briga, kakšen bo svet čez sto let, taki, ki verjamejo, da se bodo razne katastrofe zgodile nekje daleč in njih ne bodo doletele in taki, ki pač verjamejo, da se bo v najhujšem trenutku znašel nekdo, ki nas bo rešil. Kak Bruce Willis, ki bo stopil s filmskega platna naprimer. No, Al Gore je bil za svoje delo vsaj delno poplačan v obliki Nobelove nagrade za mir, pa še te mu marsikdo ne privošči. Ko bi namesto golega stresanja kritik tudi sami kakorkoli pripomogli k večji ozaveščenosti o posledicah človeškega ravnanja na naš planet, bi naredili veliko več koristi.

In medtem, ko je porota ponovno odločila, da so obtožbe tožeče stranke neutemeljene, je le ta že napovedala pritožbo, v večernih novicah pa smo že poslušali o novi naravni katastrofi, ki je terjala človeška življenja. A kaj, ko se bo po prvem šoku spet vse vrtelo okrog materialne škode, pomoči za obnovo, le malokdo pa v bo tem videl svarilo pred bližajočo se dokončno obsodbo. Sicer pa.. če nič drugega, si bo ostarela gospa Zemlja lahko vsaj malce opomogla, seveda le v primeru, če se do takrat ne rodi kakšen Bruce Willis mlajši.

20 komentarjev

Jajca so v mojem odraščanju odigrala pomembno vlogo. Z njimi sem se namreč naučila vsaj dveh zakonitosti, ki ju  bom na kratko predstavila. To sta »velikost ni pomembna« in  »ni dovolj, da imaš jajca«.

Ko sem bila še doma, smo pred veliko nočjo redno hodili v sosednjo Italijo po njihove slavne panetone in tista ogromna jajca, zavita v kričeče barvni papir. Takrat se tega pri nas še ni dalo dobiti. Panetonov nisem nikoli marala, zato sem dovolila, da jih je mami razdelila, tisti jajčevski velikani pa so me kar mikali. Predstavljala sem si, kako se mastim z ogromno količino čokolade, kako s polnimi usti momljam »mmm, kako je dobro« in kako se čokolada počasi topi, ker je zaradi njene količine ne morem tako hitro pojesti. Spomnem se razočaranja, ko sem strgala tisti fluoroscentni papir, pred sabo zagledala ogromno čokoladno zadevo, ko sem jo pa prepolovila… sem z grozo pogledala v njeno prazno notranjost, v kateri se je nahajala neka miniaturna figurica. Če me ne bi vzgajali v strogem duhu, kjer se ni smelo cmeriti, bi na ves glas jokala najmanj tri dni, tako pa sem le malce posmrkala, popadla tista dva čokoladna čolniča in ju s kremženim obrazom zbasala vase. Vsaj  tisto praznino bi lahko zapolnili s kakšno konkretno igračo, če so že s čokolado skoparili. Mi je pa ta izkušnja pomagala premagati strah pred ljudmi z ogromnimi glavami, saj sem spoznala, da so najbrž prazne, zaradi česar se mi jih ni bilo treba več bati.

Na začetku srednje šole sem odkrila do tedaj zanemarjene skrivnosti kinder jajčkov. S sošolko sva hitro podlegli fizični in psihični zasvojenosti in se kdaj celo odpovedali kakšnemu piru med odmorom ali kupili le eno škatlico čikov in si jo potem delili, da sva lahko kupili kinder jajček. Za vsako enega seveda, potem pa sva tekmovali, katera je dobila boljšo figurico, predvsem pa nama med poukm  ni bilo več dolčgas. V najlepšem spominu, v katerem igra glavno vlogo kinder jajček, sta predvsem dva dogodka.

V prvem je blestela zeleno roza želva, s katero sem za kar nekaj časa obdržala trofejo najboljše izbranega jajčka. Če si jo malce  podrgnu po površini in jo nato spustil, se je pognala v tek.. no v bistvu se je odpeljala, ker je namesto čeveljčkov imela koleščka. Tako sva si jo s sošolko med dolgočasnimi urami podajali vse do tiste ure ekonomije, ko so naju odkrili. Za razliko od tihe želvice, sem se  sama namreč tako vživela v zadevo, da sem v nekem trenutku ob drgnjenju želvinih koleškov po klopi na ves glas izustila: »Br, brrrrrm!« Ves razred se je v sekundi obrnil proti nama, ki sva seveda sedeli v zadnji klopi in se zagledali v dirkalno želvo, ki je tokrat naredila še »salto mortale« in pristala na tleh, ker je sošolka ni pravočasno zaustavila pred prepadom. Učiteljica seveda nad prizorom ni bila prav nič navdušena.

Da ne bi bili naravoslovni predmeti prikrajšani, se je drugi dogodek zgodil pri uri matematike. Takrat sva imeli težave s sestavljanjem figurice, ki nama je očitno povzročala take preglavice, da  je najina glasnost prebila dovoljeno mejo neslišnosti. Vanjo je s presenetljivo gorečnostjo zarezal učiteljičin glas, ko je izustila sošolkin priimek, ki ga je sicer bilo vedno prijetno slišati, saj je njegov pomen sovpadal s takratno še veljavno valuto sosednje države, tokrat pa naju je navdal z grozo. Posebno sošolko, ki se je prestrašena do kosti podala k tabli, kot je zahtevala učiteljica. Nevajeni strogega prijema sicer nadvse mirne in potrpežljive učiteljice, smo v smrtni tišini čakali na sodbo. »Nariši kocko«, se je glasila. Po trenutku olajšanja, ki me je preplavilo, sem padla v še večjo grozo, ko mi je postalo jasno, da je sošolka degradirala na eno zgonjih  stopenj mišljenja, ko je kvadrat morda še možno narisati, kocke pa pač ne. Zapredano sem strmela v njeno tresočo roko, ki nikakor ni zmogla črt sestaviti tako, da bi z njimi sestavila zahtevano telo in postalo mi je jasno, da bom naslednja na vrsti jaz. Hitro sem popadla po svinčniku in hotela preveriti, če se je morda tudi moj IQ spustil v nevarne vode. Skoraj sem s klopi zradirala rjavo barvo preden mi je uspelo dokončati mojstrovino. Ko sem si končno oddahnila, sem zaslišala še svoj priimek. Hladno in ponosno sem z odločnimi koraki stopila do table in s hitrimi potezami narisala ubogo kocko. Učiteljica se je zahvalila, videlo se je, da ji gre na smeh in lahko sva se vrnili na svoje mesto. Ko je sošolka na klopi zagledala mojo umetnino, sva se obe začeli smejati in kar nekaj časa je obujanje tega dogodka spravljalo v smeh vse, katerim sva o njem pripovedovali, še najbolj pa sva se ob njem smejali sami.

Nauk zgodbe: Ni dovolj, da imaš jajca, nujno moraš znati narisati kocko!

6 komentarjev

Nekatere stvari me nikoli ne pustijo hladne, ampak v meni vselej prebudijo intenzivna čustva, bodisi negativna ali pozitivna. Prav tako nekaterih stvari še vedno ne morem razumeti, pa čeprav skušam nanje pogledati z vseh možnih perspektiv. Pri nekaterih stvareh se v moji notranjosti v sekundi razbohoti vihar čustev, ki se zaradi svoje enake usmerjenosti povežejo v sveženj, iz katerega zraste divja zver, ki ima samo en cilj: osvoboditi se telesnega pripora in se pod svobodnim soncem raztreliti v stilu samomorilskih teroristov.

Ob gledanju posnetka zadnje oddaje Trenja se je v uri in pol v meni nespolno kot pri devici Mariji zaplodila, se iz zarodka po hitrem postopku razvila v fetus in nato nič kaj nežno z brcami oznanjala pripravljenost na rojstvo zver, ki sem jo komajda obvladala in zadržala v sebi vse dokler sem jo lahko izločila na sprejemljiv način.

Ne bi se spuščala v ocenjevanje našega pravnega sistema in znotraj njega delovanja raznih socialnih, sodnih in drugih služb, ki sodelujejo pri dodelitvah otrok po ločitvi staršev, ker se na zadevo vse prej kot dovolj spoznam, a nečesa nikakor ne morem asimilirati v predstavo, ki ne bi bila nabita z ogorčenjem. Ločitev vedno vključuje določeno stopnjo konfliktnosti, na katero se kot čebele na med prilepijo najrazličnejši odtenki občutij, ki velikokrat onemogočajo racionalno presojo, saj se kot megla spustijo na vse naše psihične koordinatorje in jih prisilijo, da ustavijo svoje avtomobile na odstavnem pasu in čakajo, da se megla razpuhti. Vojska negativno nastrojenih čustev spravi na kolena oslabljeno in nepripravljeno četico razumskega ega, ejakulacija zlobnega ida pa zaseje svoje rakaste celice po vsem organizmu. Vojna napoved je neizogibna, cilj pa je le eden: popolna zmaga in poraz nasprotnika.

Raznorazne bitke za premoženje še lahko sprejmem, čeprav mi osebno niso blizu. Človeške vrednote se pač razlikujejo in če nekomu hiša, avto in denar tako veliko pomenijo, je jasno, da so se zanje pripravljeni boriti. Ob tem še vedno ne razumem dolgotrajnega vztrajanja v afektnem stanju, v katerem se v odnosu do osebe, ki je nekdaj bila objekt ljubezni, razplamti tako sovraštvo, ki jo dobesedno oropa vseh, tudi najmanjših vidikov človeškosti. Osebno vidim v tem le obrambni mehanizem, s katerim skuša oseba zavarovati prestrašenega in ranjenega otroka v sebi, ki se je izgubil v neznani situaciji in nima dovolj poguma, da bi z njo opravil dostojanstveno.

Vse moje razumevanje pa se konča pri borbi za otroke. Pri hiši je skorajda vseeno, kdo od ločencev jo dobi in kaj bo z njo naredil, ali jo bo prodal, porušil, jo pustil propadati ali samevati. Pri otroku pa gre za bitje, pri katerem je bistvenega pomena, s kom in v kakšnem okolju bo nadaljeval svoj razvoj. Preprosto ne morem dojeti, da se eden, drugi ali oba starša kot sredstvo za poraz nekdanjega partnerja poslužujeta tudi otroka. Kot bi bil kos pohištva, ki ga želijo za vsako ceno imeti v dnevni sobi, na katerem se bo nabiral prah, ki ga bo treba včasih pobrisati ali pa tudi ne. Kako nezrel mora biti človek, da se ne more distancirati od konflikta s partnerjem in pogledati na otroka izven tega? Kako lahko nekdo za vsako ceno zahteva skrbništvo nad otrokom, ko se le ta z vsemi štirimi temu upira? Kako lahko nekdo otroku vceplja v glavo, da ga drugi starš ne mara več, da ga je zapustil, da je srečen, ker se ga je rešil, samo zato, da v njem zaduši željo po bivanju pri njem? Kako se niti za trenutek ne zavedajo, kaj to pomeni za otroka? Kako otrok doživlja sporočila, da ga je starš zavrgel, da ga ne mara več. In vse to zgolj za zadovoljitev svoje primitivne želje po destrukciji nasprotnika.

Če se skušam postaviti v vlogo matere v postopku ločitve, ki vključuje odločitev o skrbništvu otroka, bi slednjo postavila izven ločitvenega konteksta. In da… če sama ne bi imela zmožnosti za zagotovitev primernega okolja in pogojev za vzgojo otroka, bi ga prostovoljno prepustila partnerju, če bi bila prepričana, da se mu bo pri njem bolje godilo, sploh pa, če bi željo po tem izrazil sam in bi vedela, da je le ta pristna (kar naj bi starš po predpostavki, da svojega otroka pozna, vedel). Na drugi strani pa bi v primeru, da otrok ostane pri meni, težila za tem, da ohrani stike z očetom, ne glede na to, kaj sama čutim do njega. Vsekakor bi bilo boleče in hudičevo težko, a tako kot otrok ni kriv za razpad zveze, tako ima tudi pravico, da se vpliv le te na njegov nadaljni razvoj zminimalizira do najnižje možne stopnje.

Podpiram ločitev, če skupno življenje ni več mogoče, a če pri tem človek regresira na najnižje razvojne stopnje mišljenja in ravnanja, bi se vsaj pri odločanju o prihodnosti lastnega otroka moral povzdigniti nad svoj ranjeni ponos in uporabiti vse razpoložljive vire zrelosti psihičnega aparata, da mu zagotovi čimbolj uravnoteženo življenje.

11 komentarjev

Konec zveze je eden izmed dogodkov, ki je vedno stresen in naporen, ne glede na to, ali se zveza konča zaradi prevare, izzvenele ljubezni, okoliščin, ki zvezo onemogočajo ali zgolj zaradi neusklajenih pogledov na prihodnost. Osebno se mi zdi, da je še najtežje v zadnjem primeru, ko srce in razum stojita na nasprotnem bregu. Ko ti srce govori »ostani«, razum pa, da ubereš drugo pot. Takrat večinoma ne vemo, kateremu od njih prisluhniti. Draga prijateljica je zadela bistvo, ko je »nekoč« rekla, da je ljubezen bolj doma v srcu kot v glavi in da je zato v takih situacijah najbolje najprej poskrbeti za srce, glava pa bo že sama povedala, kdaj je potrebno ravnati razumsko. Ponavadi takrat, ko srce vpraša za smer.

A ljudje smo različni in zato so načini spoprijemanja s koncem zveze različni. Eno pa nam je vsem skupno… vsi delamo napake. Zato je skupna točka vseh končanih zvez tudi ta, da se iz vsake nekaj naučimo. Predvsem tega, kaj bi lahko naredili drugače, bolje, kdaj bi se morali bolj postaviti zase in kdaj za partnerja, biti odkriti in iskreni do obeh, še najbolj pa se naučimo načinov prebolevanja. Pri slednjem namreč še največkrat »pogrnemo«.

Sama sem se naučila, da po koncu zveze potrebujemo čas za prebolevanje. Čas, da pustimo nekdanjega partnerja in vse, kar smo z njim doživeli, za seboj. Čas, da čustva izzvenijo.  Čas, da se ponovno naučimo shajati sami in sprejeti dejstvo, da je prekinitev vezi nujna za nadaljevanje poti. Velikokrat ravno tu storimo napako, ko mislimo, da bomo s tem karseda hitro opravili in se zato odločamo za prijeme, ki na koncu ne dajo pričakovanega rezultata. Tipičen prijem je ta, da skušamo preboleti nekdanjo zvezo v objemu drugega človeka. Nočemo si priznati, da so čustva do nekdanjega partnerja še prisotna in nekako upamo, da jih bomo uničili, če bomo z nekom drugim. Tudi sama sem tako mislila. Lekcija je bila boleča, a me je hkrati veliko naučila. Zdaj vem, da ni pošteno biti z nekom, upajoč, da bomo na račun njegove/njene pozornosti in ljubezni pozabili, preboleli.  S tem, ko mu/ji dajemo čustva, ki niso namenjena njemu/njej, povzročamo več škode kot koristi. Obema.  Nismo iskreni. Ne do sebe, ne do drugega. In nihče v tem duetu ni srečen. Te vloge ne sprejemam več.

Druga vloga, ki sem jo prav tako odigrala, je vloga tiste, ki jo je nekdo skušal preboleti v objemu druge. Le te nisem sprejela prostovoljno, ampak mi je bila nekako določena. Celo trikrat. In v vseh treh primerih je bil rezultat negativen. V vseh treh primerih sem dobila dvoje: bolečino in vprašanja, zakaj jo čutim, ko pa je zveze konec. V prvem primeru sem poleg tega dobila sovraštvo, s katerim je dolgoletni partner ubijal še prisotna čustva. V drugem izpovedi, kako se je zmotil, kako v njenem objemu misli name in kako se je še dolgo potem spraševal »kaj če«. V tretjem primeru sem dobila iskrenost v obliki priznanja, da me še ni prebolel, da ga še vedno vleče k meni in si bo zato vzel čas. Čas, da preboli in postane moj prijatelj. Prijateljstvo po dolgoletni zvezi namreč je mogoče. Le pot do njega ni lahka. Pri tem je pomembno tudi sprejetje dejstva, da nikoli ne bosta prijatelja v običajnem pomenu besede, temveč dva, ki sta nekoč bila partnerja, se razšla in sta se s tem naučila živeti, ne da bi se odpovedala stvarem, ki ju še vedno povezujeta.

Včasih mi kdo poreče, da preveč kompliciram z moralnimi načeli, a dokler mi ta omogočajo čisto vest in ne povzročajo občutka krivde, se jih držim. Moje obnašanje do ljudi ni vedno enako, ampak soodvisno od določenih okoliščin. Med njimi je skoraj najbolj odločilna ta, ali je nekdo samski ali ne. Načela, ki jih pri tem uporabljam so nekako taka:

+ do prijatelja, ki ima partnerko, se ne obnašam enako kot do tistega, ki je samski. Moje obnašanje je vedno prilagojeno  temu dejstvu, ker sem prepričana, da lahko z nepremišljenimi dejanji negativno vplivamo na zvezo, česar pa prijateljem nočem storiti.

+ moje obnašanje do prijateljev moškega spola je odvisno od tega, ali sem samska ali ne. Če nisem, mi želja po iskrenosti in zvestobi narekuje, kje so meje, preko katerih ne želim iti.

+ s prijatelji se pogovarjam tudi o njihovih zvezah. Če prijatelj, ki ima punco, pogosto išče mojo družbo, vedno razčistim dvom o tem, ali je to morda posledica morebitnih težav, od katerih beži. V takih situacijah se namreč kaj hitro zgodi, da začutimo nekaj, kar v resnici ne obstaja, ampak je le posledica nesoočanja z resnico.

+ če medtem, ko sem v zvezi, ugotovim, da iščem pozornost nekoga drugega in celo pomislim, da do njega nekaj čutim, se od tega oddaljim in najprej vprašam, ali je v zvezi kaj takega, od česar bežim iz strahu po soočenju. Ko se slednje izkaže za resnično, tudi domnevna čustva do drugega izginejo.

+ če je nekdo ravnokar zaključil zvezo, mu dam čas in se umaknem na varno razdaljo. Četudi si od njega zaželim nečesa več. Ne želim namreč biti tista, s katero bi preboleval. To vlogo vztrajno zavračam. Nisem še bila v njeni koži, sem pa nekoč imela priložnost brati izpoved punce, ki se je znašla v njej. In ni mi bilo lahko pri srcu vedoč, da sem ravno jaz ženska, na katero njen partner misli, ko je z njo. Po drugi strani pa je sprejetje vloge bila njena odločitev in je pač terjala od nje tudi sprejetje odgovornosti za posledice.

Moralna načela ne sprejemam kot nekaj, kar me obremenjuje, ponavadi se »sprožijo« sama v situacijah, ki jih nekako zahtevajo, oblikovala pa sem jih na podlagi izkušenj, ki so pripeljala do njih. Tako prijateljstvu kot zvezi namreč dajem velik pomen, zato skušam oba odnosa spoštovati in ravnati tako, da ne povzročam zmede in bolečine. Navsezadnje to počnem zase, ker se mi ne zdi vredno uničevati že tako lahko uničljive odnose med ljudmi, ko se temu s preprostnim premislekom, »štetju do deset« in korakom ali dvema nazaj, lahko izognem in preprečim negativne posledice.

Vedno pa igram na odkritost. Čeprav je velikokrat hudičevo težko, a v času njene uporabe sem do nje razvila veliko zaupanje. Na koncu je namreč ona glavna igralka, ki postavi piko na i. Tista, ki odloči, ali bo v našem spominu ostal le grenak priokus ali sprejetje dogodkov kot del naše preteklosti, ki nam namesto, da bi nas ovirala, žene pogumno naprej.

23 komentarjev

Včeraj zvečer sem po končanem delu malce visela na ircu. Nisem sicer bila pri volji za kake debate v višjih sferah, a kakšna preprosta, taka primerna za miren nedeljski večer bi mi dobro dela. Namesto nje sem dobila sogovornika, ki me je skušal prepričati v to, da sem z drugega planeta, ker so njegova vneta povabila po seksu brez obveznosti padala in padala na neplodna tla. O tem, da je srečno poročen in da je izvenzakonski seks le posledica tako imenovene druge pubertete, ne bom zgubljala besed. Zmotilo me je namreč samo to, da se je rdeča nit pogovora vrtela o tem, kako je on pameten, ker zna uživati v živlenju, sama pa sem izgubljena duša, zaslepljena od moralnih načel, ki sem si jih za piko na i postavila sama.

Načeloma sem zelo razumevajoča oseba. Nimam težav s sprejemanjem drugačnih pogledov na življenje, četudi se le ti velikokrat močno razlikujejo od mojih. Nasprotno, velikokrat so mi tako imenovani »čudaki« (besedo uporabljam za oznako oseb z nenavadnimi, a pozitivnimi lastnostmi in pogledi, ki vsaj do določene mere izstopajo iz povprečja) še všeč, ker so po svoje posebni. Najbrž zato, ker se imam za tako tudi sama.

Veliko ljudi pravi, da se z menoj radi pogovarjajo, ker čutijo, da so lahko odkriti z mano. Zato mi tudi veliko njih pove stvari, ki jih drugim ne. Ker ne obsojam, ampak sprejemam njihovo drugačnost. Zato ne razumem tistih, ki tega ne zmorejo, še najbolj pa tiste, ki to zavračajo in skušajo vsakega, ki ne deli njihovega pogleda na stvari, prepričati v to, da je z njimi nekaj narobe. V tem namreč ne vidim nobenega smisla.

Če je nekomu všeč živeti na določen način, je to njegova pravica in nihče naj ne bi temu oporekal. Tako gledam na stvar sama. Če nekoga recimo izpolnjuje vera v boga, ga zato ne bom ožigosala za kretena, ki za moje pojme veruje v nekaj, česar ni, temveč bom to vzela zgolj kot faktor pestrosti človeških osebnosti in lastnosti. Seveda ima stvar svojo mejo. Ta se nahaja tam, kjer ta razlika dobi morebitne negativne učinke name osebno. A le to ni pogojeno s tem, da je oseba vernik, temveč z njenim karakterjem.

Čemu prepričevati nekoga, da to, kar počne, način, kako živi in reči, ki jih ima rad, niso primerne, pravilne ali sprejemljive? V primeru, da vse to osebi ne škodi, temveč jo na kakršenkoli način osrečuje, ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi ji skušala vsiliti mnenje, da mora to spremeniti. Zakaj? Ker se ne sklada z mojim načinom življenja? A ne bi bilo hudičevo dolgočasno, ko bi vsi živeli in mislili enako? Kvečjemu vidim v takih ljudeh priložnost, da se česa naučim. Izrazim zanimanje za njihove poglede na določene stvari in s tem dopolnim svoje. Na koncu se velikokrat izkaže, da so nekje niti ne toliko pod povšrjem celo stične točke, kjer se najdemo.

Zakaj bi nekdo bil manjvreden, ker kadi, mi pa ne, ker rad spije kakšen pir, mi pa ga ne maramo, ker rad preživi večer pred televizijo in se predaja nogometni vročici, mi pa raje gremo na koncert? In obratno, zakaj bi nekdo, ki v lokalu konstantno naroči alkoholno pijačo, mene, ki tega ne počnem, označil za »partibrejkerja«, nekdo, ki vara partnerja, pa obsojal to, da sama po tem nimam ne želje ne potrebe in brez težav sledim svojim moralnim načelom, ki me ne omejujejo, temveč osrečujejo? In navsezadnje, zakaj nekdo ne razume, da mi pač ni do tega, da vzamem ponujene dobrote na mizi, ker mi ravno tisti trenutek ni do keksov, sadja ali česarkoli drugega, temveč vzame to za neolikano vedenje?

Morda pa sem le čudna, a hudiča, na to sem ponosna. Ponosna na to, da so mi všeč ljudje, ki imajo uro na desni roki, ljudje, ki se oblačijo v črno, čeprav baje to ni v modi, moški, ki imajo doma zbirko kaktusov, ženske, ki si za vrat nadenejo kravato, ljudje, ki jedo kruh namazan z majonezo in marmelado, moški, ki mi na msn napišejo: brb, grem si sprat kano z las, ženske, ki ne marajo kuhat in govorijo o seksu, moški, ki priznajo, da jočejo … preprosto ljudje, ki si upajo biti to, kar so in znajo uživati v svoji edinstvenosti.

foto: www.mladinskaknjiga.com

59 komentarjev

Vedno sem zagovarjala princip kreativnosti in samoiniciativnosti. Le ta se lahko uporabi v večini življenjskih situacij, od tistih vsakdanjih do tistih posebnih, ki pridejo nakrog v omejenem številu. Slednje velja predvsem za razne obletnice, rojstne dneve ali praznike. Osebno so mi najbolj všeč stvaritve, v katerih je mož zaznati del osebe, ki je vanjo vložila svoj trud in čustveno naklonjenost, sama oblika pa je le posrednega pomena.

Ob praznikih, kakršen je danes, ko praznujemo ženske, mi je veliko lažje pri srcu, odkar sem v sebi odkrila bivališče črvička, ki zna z besedami, saj od takrat nimam več težav s skrbmi, kaj na ta dan nameniti ženskam, ki mi nekaj pomenijo. Med njimi seveda še vedno kraljuje ona….

Priznam, včasih imam prav občutek krivde, ker te tako poredko obiščem. Priznam, lahko bi to storila večkrat…in priznam, da mi je lažje, ker mi tega ne zameriš.

Vselej ko pridem na obisk, začutim vpliv domačega okolja, ki sem se mu dokaj zgodaj prostovoljno odpovedala. Hecno, ko sem takrat pred davnimi leti odšla, sem hotela prekiniti to vez pripadnosti, zdaj pa jo kar nekako iščem in se ob njeni najdbi vedno znova iskreno nasmehnem.

Ob mojem prihodu  nama skuhaš kavo, sedeva za mizo in čas se zavrti nazaj… Midve sami za mizo, iz skodelic se vije prijeten vonj kave, ki jo z užitkom srkava in govoriva… in govoriva… tako kot včasih…takrat, ko še nisem vedela, da bom odšla…

Še vedno si nekaj posebnega… edina in edinstvena… Si namreč človek, ki me edini pozna v dno duše in me sprejema točno tako kot sem z vsemi napakami vred in me za piko na i za nobeno od njih ne obsoja.

Ti si tista, ki sem se ji šele ob nastopu najstništva povsem odprla, prostovoljno in brez obveznosti, ti pa si nestrpno, a potrpežljivo na to čakala z odprtimi rokami. In me sprejela. Od takrat naprej si bila moja najboljša prijateljica. Prijateljica, ki se je na vso moč trudila razumeti tudi tiste najhujše zablode, v katerih sem se tako vneto utapljala in je bilo včasih videti, kot bi to počela z užitkom.. kot bi uživala v mučenju svoje biti, kot bi si želela izginiti nekje v globinah zmede.

Ti si tista, ki se je z menoj smejala, si vzela čas zame in mi prisluhnila….. me poslušala v nedogled, vse dokler mi ni zmanjkalo besed… Včasih si samo strmela vame, brez besed, kot da te sploh ne bi bilo, pa si le iskala razlage v še neizdanem slovarju pojmov, s katerimi sem preplavila tvoja ušesa. Tvoj pogled je izžareval toliko stvari… od žalosti do nemoči, od skrbi do jeze, od želje, da bi mi pomagala do hrepenenja po tem, da bi vstala in šla, samo da ti ne bi bilo potrebno poslušati, kaj se dogaja v meni. A si vedno ostala… In ob vsaki naslednji »seansi« je tvoj slovar obsegal več razlag… ki si jih vmes vneto iskala.

Ti si tista, ki mi je pisala opravičila za šolo, ko sem zjutraj s torbo odšla proti njej, a obtičala v lokalu poleg nje, ker se mi ni dalo k pouku. Ni ti bilo všeč, da si izkoriščala zaupanje moje reazredničarke, ki je tvoja opravičila vedno sprejemala z besedami: Vem, da tvoja mami ne bi napisala tega kar tako brez tehtnega razloga. Tudi meni ni bilo… in še danes me kdaj zaboli ob misli na vse, kar si prestala zaradi mene. Velikokrat sem se ti za to opravičila in izrazila svojo hvaležnost, ti pa si odvrnila le: Tvoja mama sem, kdo drugi ti bo stal ob strani, če ne jaz.

Ti si tista, ki je vedela, kdaj so moje besede laži, a si mi kljub temu dovolila lagati. Najbrž zato, ker si vedela, da bom kmalu pricapljala k tebi in ti pod težo slabe vesti vse priznala. Tako sem namreč vedno storila… ti pa si se le nasmehnila in rekla, da že vse veš. Včasih sem se prav hecno počutila, ko sem ti lagala vedoč, da to veš tudi ti in ti v mislih govorila resnico, ki je v meni čakala, da jo tista slaba vest potisne do jezika. Sčasoma sem ugotovila, da to skorajda ni potrebno, saj se je najina komunikacija razširila na tisto neverbalno, ki je bila še slajša… In slednja prihaja do izraza še danes, vsakič, ko ena drugi istočasno pošljeva sms, dvigneva telefon in nama signal sporoča, da je linija zasedena, ker kličeva ena drugo, ko se pri tem prehitevava in ko včasih veva stvari, ki si jih sploh nisva nikoli rekli.

In navsezadnje ti si tista, ki je razumela, zakaj moram oditi in mi kljub vsej bolečini odprla vrata v svet. Vedela si namreč, da mi moraš dovoliti, da sledim svojim sanjam. Bala si se zame, a hkrati si verjela, da mi bo uspelo…

Velikokrat te pogrešam draga mami… govorim s teboj v mislih vedoč, da si z mano in verjameš vame in to mi v tistih najtežjih trenutkih daje moč, da vstanem in vedno preživim… tako kot si preživela ti… tudi tiste najhujše stvari, ki si jih nisi zaslužila. A morda so te prav slednje izklesale v tako močno osebnost s trdno voljo, a mehkim in nežnim srcem. Tako kot so moje preizkušnje izklesale mene tudi po tvoji podobi.

Besede sicer ne zmorejo izraziti vsega, kar čutim, a prepričana sem, da če kdo, potem ti veš, koliko mi pomeniš.

15 komentarjev

Veliko ljudi se zjutraj počuti kot drek, če uporabim pristno domačo besedo, ki nekako sovpada tudi z najpogostejšim jutranjim opravilom ob obisku kopalnice. Veliko nasvetov za dober začetek dneva se najde v poplavi raznih knjig in knjigic, a osebno lahko povem, da mi še nobena ni pomagala. Niti tista slavna Kamasutra ni opravila svojega dela.

Zato bom poskušala nanizati nekaj točk, ki so pomagale meni in morda bodo še komu.

Točka 1: Seks

Seks blagodejno vpliva na naše telo in duha, zato je seksualni začetek dneva vsekakor najlepši. Vendar se pri izvedbi le tega velikokrat pojavljajo težave. Po temeljiti študiji, sem prišla do naslednjih ugotovitev za njihovo rešitev in uspešno izvedbo seksa:

Situacija 1: Ti hočeš, partner noče

Če si ženska: Ako partner še spi kot dojenček, vi pa bi se radi spolno udejstvovali, ga najprej nežno pobožajte po obrazu in če se zbudi, nadaljujte z akcijo. Če se ne zbudi, ga malo manj nežno pritistnite pod rebri in se pri tem seveda delajte, da se pretegujete. Intenziteto nežnosti znižujte dokler vam ne uspe.

Ko se je vsaj malce predramil, nadaljujte z drgnenjem svojega golega telesa ob njegovo, pri tem malce povzdihujte, mu pihnite toplo sapo v uho in opravili ste svoje.

Če je dedc še vedno ves »mehak«, se lotite zadeve bolj konkretno… spremenite stanje najodločilnejšega dela telesa v trdno.

Če si moški: Ako partnerka  še pridno spančka, vi pa bi se radi zarili vanjo, se enostavno pritisnite s svojo trdoto ob njeno ritko in se mal podrgnite. Če se ne zbudi, preidite na naslednjo točko – masturbiranje. Če se med početjem še vedno ne zbudi, nadaljujte do konca. Postopek lahko ponovite večkrat. Če se vam zgodi, da vmes zaspite, lahko seks doživite v drugem svetu v obliki sanj.

Situacija 2: Ti nočeš, partner hoče

Če si moški: Ker je velika verjetnost, da bo vsaj ena izmed zgoraj opisanih točk spremenila stopnjo trdote med vašimi nogami, morate izhajati s točke »trdo«. Če kljub temu želite spati, lahko upate, da bo ženska vztrajna in vašega prijatelja nadlegovala toliko časa, dokler ne bo izbruhnil. Če ni potrpežljive sorte, pa lahko naprimer prdnete ali pričnete na ves glas smrčati, kar lahko uniči še tako veliko seksualno željo.

Če si ženska: Kljub temu, da se vam ne ljubi, pomislite na to, da je to dobro za vas, da boste potem lepi  in poskočni in vse vam bo šlo od rok. Če ne gre drugače, si predstavljajte, da je to kot tuširanje ali telovadba, ki je dobra za zdravje in lepoto, ali kot vsakodnevno urejanje pred vstopom v svet. Če je tako hudo, da se požvižgate na to, pa se elegantno pretegnite in po nesreči mal preveč stegnite roko in ga mal po glavi. Ne premočno, le toliko, da se kri iz mednožja preusmeri v zgornjo glavo.

Osebni prijemi: Cilj je ponavadi uspešna izvedba seksa in temu so podrejene vse jutranje misli. Po seksu sem namreč zadovoljena, to pa vpliva na moje razpoloženje, ki je naravnost čudovito.

Točka 2: domači ljubljenčki

Domači ljubljenčki nam lahko res olajšajo začetke dneva.

Pes: Imetniki psa so ponavadi med tistimi, ki jih lahko vprašamo po vremenu, saj so prvi, ki stopijo pod širno nebo. Kaj je lepšega kot veselo cepetanje psička, ki želi na sprehod, njegov veselo lebdeč jezik, s katerim opleta po našem obrazu in nežen dotik krempljev, ko je že sila, gospodar pa nemarno spi. Take sreče nimajo vsi. Na sprehodu poleg tega sigurno še koga srečaš, kar je za samske lahko tudi priložnost za zadetek, vsekakor pa se lahko nadihaš svežega zraka in razgibaš kosti.

Muca: Kaj je lepšega kot nežno predenje muce, ki se stisne ob nas in jo nežno pobožamo. Ko odpremo oči, pa zagledamo prikupno kosmato kepico ali kepo, ki nas nežno gleda in zamjavka.

Ptiček: Jutranje petje ptic je prijetno in blagodejno, saj se preko ušes vibracije preneso po celem telesu vse do nožnih prstov, ko nas neka višja sila kar dvigne pokonci in ponese do prve postaje – kopalnice.

Pajki: Lahko se zgodi, da odprete oči in nad vašimi očmi pajek ravno izvaja svojo jutranjo telovadbo. Če ste ljubitelji teh zanimivih živali, boste to vsekakor imeli za neobičajen dogodek, katerega pomen si lahko razlagate kot napoved srečnega dneva. Če pa teh živalic ne marate ali pa se jih morebiti celo bojite, pa jim boste sigurno hvaležni za tako hiter skok iz postelje.

Osebne izkušnje: Moja muca tako lepo prede, da sploh ne potrebujem ptička. Poleg tega je tako nežna, da jo zelo rada božam. Če sem sama, vedno spi poleg mene in me vsako jutro nežno zbudi tako, da s čiščenjem premika celo posteljo ali pa se iz želje po božanju stiska k meni in mi nastavlja rit pred obraz.

Nekaj prvih jutranjih minut vedno namenim opazovanju nežne kosmate zverinice, ki mi nariše nasmeh na obraz.

Točka 3: Samski ljudje brez hišnih ljubljenčkov

Jutranje pretegovanje lahko poteka nemoteno, saj vas v postelji nihče ne omejuje in lahko počnete, kar želite, pri tem pa uživate v jutranji tišini.

Če imate ob sebi ljubimca, ste sigurno seksali vso noč, s čimer se boste lahko hvalili v službi, kar je dovoljšen razlog, da se čimprej odpravite tja.

Točka 4: Ostalo

1.) Tuš: Jutranji tuš nikoli ni odveč. S sebe spravimo umazanijo, ki se je na naše telo nakopičila ponoči, ko smo morda imeli more ali pa prijetne sanje. Pod tušem lahko masturbiramo, pojemo, delamo načrte, rešujemo naloge in še kaj. Vsekakor vsestranska zadeva.

2.) Sveže perilo: Vonj, ki ga oddaja sveže dišeče perilo, ko ga nadenemo nase, nas popelje v abstraktne višave.

3.) Kava: Kava je tako samozadostna, da ne potrebuje dodatnih besed. Skoraj tako dobra kot seks.

4.) Če prav nič od napisanega ne deluje, pomislite na vse tiste obupane obraze, ki jih vsako jutro srečujete v službi, na cesti, v trgovini… narišite si njihove obraze pred očmi in si jih ogledujte toliko časa, dokler vam ne »potegne«, da boste s svojim nasmehom in energičnostjo v njih poželi zavist, ker se bodo spraševali, kaj hudiča se vam dogaja, da ste navsezgodaj zjutraj tako bleščeči, ali pa boste nase prilepili podobno misleče ljudi in tako lahko svojo dobro voljo z njihovo pomočjo povečevali in vzdrževali.

Osebno sem pričela s točko 1, nadaljevala s točko 4, nekaj časa že uporabljam točko 2, včasih pa tudi točka 3 prav pride.

Upam, da boste že naslednje jutro manj sitni, če že ne hihitajoči.

Dobro jutro.

4 komentarji

Odkar pomnim, sem okrog sebe imela več predstavnikov nasprotnega spola kot pa »sospolnic«, zaradi česar sem včasih napačno mislila, da je babja družba tista, kjer udeleženke le govoričijo tja v en dan in ničesar pametnega ne povedo. Šele pred kratkim sem s pravilno izbiro kandidatk ugotovila, da so babji pogovori lahko prav tako ali kdaj še bolj konstruktivni in zanimivi kot tisti z moškimi sogovorniki. Tako zdaj zagovarjam stališče, da je bolj kot spol pomembna stopnja zrelosti človeka, s katerim se pogovarjaš.

Z ženskami je seveda tudi pogovor o seksu nekoliko drugačen od tistega z moškimi. Tako imenovane babje okrogle mize znajo biti izjemna dogodivščina. Na eni izmed zadnjih smo tako s sogovornicami ugotavljale, kako seks vpliva na naše psihofizično zdravje. Strinjale smo se namreč, da je le ta tisti, katerega pomanjkanje ali prostovoljno odrekanje le njemu, definitivno negativno vpliva na naše počutje.

Ena izmed udeleženk ima kozmetični salon in zna veliko povedati o tem, kako ženske prihajajo na raznorazne seanse, za katere seveda porabijo veliko denarja, samo zato, da bi bile privlačnejše in zato domnevno bolj samozavestne. A ironično je, da se vedno znova vračajo in to v kratkem času, saj očitno učinek pravkar nategnjene kože, super izvedenega pilinga, laserskih in drugih vsemogočih sodobnih prijemov kaj kmalu popusti in potrebujejo novo dozo. Spoštovana kolegica  je rekla, da bi na račun tega lahko zaslužila gore in gore denarja, pa je preveč človeška, da ne bi takim klientkam kdaj pa kdaj namenila namesto kozmetične kure kakšno besedo ali dve, ki velikokrat bolj pomagajo kot »maskiranje« svoje zunanjosti, misleč, da se bodo tako počutile bolje na daljši rok. Prav nasmejala sem se ob njenem pripovedovanju, kako jih vpraša, kdaj so nazadnje seksale in da naj naslednjič preden pridejo na novo seanso, poskusijo s kakšno domačo, naravno, seksualno kuro s partnerjem. To me je spomnilo na moje besede o tem, kako bom, če bom kdaj imela ambulanto, že na vratih paciente povprašala po njihovem seksualnem življenju, jim »predpisala« dvotedensko seksualno kuro in šele nato pričela s terapijo. Malce v šali, malce zares, a ljudje se veliko premalo zavedamo pomena seksa za naše počutje.

Ženske velikokrat gredo k frizerju, v kozmetični salon, posegajo po najrazličnejših tretmajih za izboljšanje svojega videza in nihče ne more zanikati, da to počnejo med drugim tudi zato, ker imajo občutek, da niso dovolj privlačne za partnerja. A ponavadi je rezultat tega tak, da partnerji sploh ne opazijo njihove najnovejše frizure, obleke in podobno in je učinek kvečjemu še slabši. Ob tem se sprašujem, zakaj ne bi namesto »posrednih« načinov iskanja pozornosti uporabili neposrednega in partnerju jasno in glasno rekli: »Čuj, jaz sem potrebna, primanjkuje mi seksa, greva se pofukat«. Pa da ne bo pomote, podpiram skrb za svojo zunanjost, ker se moramo v svoji koži dobro počutiti, a nesmiselno se mi zdi tisto čakanje, da nas partner opazi in po možnosti še zapoje kak slavospev naši spremenjeni podobi. Zakaj ne bi naprimer po pridobitvi nove frizure stopili pred partnerja in rekli: »Poglej, novo frizuro imam, zdaj pa hočem seksat«. Moški se velikokrat pritožujejo nad pasivnostjo žensk, slednje pa nad tem, da jih moški ne občudujejo, ne opazijo, ne upoštevajo. Direkten pristop je smiselna in lahko izvedljiva rešitev. Moški bi dobili svojo željeno aktivnost, ženske pa pozornost. In kar je najvažneje, seksali bi in ne bi potrebovali vseh tistih kozmetičnih kur.

Spomnem se sodelavke, ki je na vsaka dva tedna redno hodila k frizerju. Kar živčna je postala, če je od zadnjega obiska pri »lasarju« minilo dva tedna in en dan. Nekaj časa sem jo opazovala, kako je živčno telefonarila v salon, da bi si zagotovila tisto uro friziranja, po kateri se je potem počutila srečno. Le da  je ta sreča trajala morda kak dan, potem pa je spet bila zafrustrirana. Enkrat sem jo vprašala, kaj hudiča tisti frizer počne z njo, da je naslednji dan tako srečna in ali bi ga bilo morda dobro zamenjati, da bi ta sreča trajala dlje kot par dni. Vprašala sem jo tudi, koliko denarja porabi za to početje, glede na to, da sama ne vidim kake velike razlike v njenih »naglavni opremi«. Ošabno mi je odgovorila (kar sem si najbrž zaslužilaJ), da tako kot pač moški uživajo ob tekmi in piru, tako pač ženske uživajo ob obisku frizerja, nakupovanju in podobno. Nisem se pustila zmesti in sem pri priči prišla na dan s predlogom, ki bi ji ne samo omogočil privarčevanje denarnih sredstev, ampak tudi veliko lepši izgled kot ga ima sedaj. Kaj ko bi dedc tekmo in pir, ona pa frizerja in nakupovanje zamenjala z enim divjim, norim seksom?! Ob redni vadbi in uporabi le tega bi sigurno bila srečnejša veliko dlje kot po novi frizuri. Nisem čakala na odgovor, saj sem po njenem izrazu na obrazu videla, da bi le ta bil nekaj  v smislu: »Kok si pritlehna«.

Seks nas napolnjuje z neko posebno energijo, ki nam vedno (no v večini primerov) nariše nasmeh na obraz. Seks nas sprosti, z njim se predajamo užitku in čustvom, ki jih gojimo do partnerja. S seksom komuniciramo s partnerjem. Telesna govorica med seksom govori stvari, ki jih ne moremo ubesediti. Vsak dotik, vsak pogled, vsak gib nas poživlja in četudi smo po petem (številka je izbrana slučajno)  orgazmu, praskanju, grizenju, vzdihovanju, skakanju, nabijanju in vsemu ostalemu, mrtvo utrujeni, se počutimo bolj živi kot po katerikoli kozmetični kuri, tekmi ali nakupu.

Komunikacija in akcija… jasno izražanje želja in potreb… in…. seks… boljše počutje je zagotovljeno, stranski učinki pa zanemarljivi.

15 komentarjev

Če bi na začetku osnovne šole pisali spis o pomladi, bi se moj začel nekako takole: »Pomlad je moj najljubši letni čas. Takrat cvetijo rožice in vsi ljudje se smejijo. Vesela sem, da me je mami rodila spomladi. ». Danes sicer vse to še vedno velja, a vedno bolj se mi zdi, da tudi pomlad, tako kot tisti brezskrni otroški čas, vse bolj postaja le prijeten spomin.

Včasih sem pomlad doživljala kot neko novo rojstvo, ki je bilo tako očitno, da se je dotaknilo še tistih najbolj zagretih zagovornikov stroge enoličnosti vsakdana. Opustošena narava se je spremenila v paleto barv, svežih vonjav in raznoraznih glasov, s katerimi nas je vabila na svoje redne predstave, za katere nismo potrebovali vstopnic. V teh predstavah je vsak lahko našel nekaj zase. Nekdo je užival v opazovanju razigranih otrok, ki so nabirali rožice za mamico, drugi se je prepuščal soncu in vetriču, ki sta ponujala vsestransko sprostitev telesa in uma, tretji so poskušali v možganski objektiv ujeti najlepša tihožitja.

Danes imam pogosto občutek, da se je mati narava fiksirala v obdobju pubertete, v kateri zaman išče svojo izgubljeno identiteto in se vede kot tipični zmedeni mladostnik, ki ga enkrat razganja od veselja in bi te svoje občutke rad delil z vsem obdajajočim univerzumom, spet drugič pa se nasičen z razočaranjem in obupom podreja destruktivnim silam in bi najraje uničil tako sebe kot druge.

Posledice nihanja med skrajnima točkama so zelo očitne. Mati narava si ne vzame več dovolj časa za redni zimski počitek in prehitro poprime za vrvico zvona, s katerim prebudi iz mirnega spanca še vsa ostala bitja. Morda je njen spanec nemiren, morda jo tlačijo more in se mu zato raje odpove, ali pa je tudi sama podlegla sodobnemu načinu življenja, kjer je počitek nekaj, kar predstavlja izgubo časa.

Mati narava je tako postala le eden izmed vse bolj številčnih nekompetentnih »šefov«, ki svoje podrejene žene k delu, ob tem pa pozablja na svojo vlogo oblikovanja primernega delovnega okolja. Pomanjkanje spanca in preobremenjenost jo kaj hitro spravijo iz tira in takrat se brezobzirno znese nad celotno ekipo in ob koncu delovnega dne ali tedna uniči vse, kar so njeni podrejeni s trudom dosegli. Ekipa zvončkov, ki se je aktivno odzvala na njen ukaz in se razcvetela v vsej svoji lepoti, kar naenkrat povesi glavo, da bi se zaščitila pred njeno ledeno hladno roko, vodja telohov začasno prekine proces rasti in cvetenja, kosmatinec medo se požene nazaj proti svojemu brlogu, ki ga je očitno zapustil prezgodaj, mi človeški smrtniki pa pomanjkljivo oblečeni in s kremženimi obrazi hitimo proti domu in vklapljamo gretje, da bi se pogreli.

Pomlad prihaja in odhaja v fragmentih. Nekateri so se na to že navadili, drugim pa še vedno povzroča težave v obliki viroz, malodušja in izpadih jeze. Le tisti najbolj optimistični in vztrajni še uspejo najti prave trenutke, ko lahko ujamejo obilne darove nekdaj radodarne in konsistentne ženice in jih pridno shranijo na varno. Morda bi bilo smiselno prirediti kakšno razstavo, s katero bi materi naravi pomagali najti njeno pravo identiteto in jo spodbudili, da odraste, ne pa da vztraja v obdobju adolescence, kamor se je predvsem zaradi pomanjkljivega človeškega spoštovanja zatekla.

Foto: http://www.joe-ks.com/

4 komentarji