Erotično poplesavanje črk

Prijatelj je nekdo, ki je vedno ob tebi, ki te razume in te ima rad. Nekdo, s katerim deliš srečo in tudi nesrečo in veš, da mu lahko zaupaš. Prijateljstvo se razvija skupaj z nami in ima skozi različna obdobja tudi različne značilnosti.

V otroštvu je prijatelj nekdo, s katerim se igramo in ki nam je tudi fizično blizu, v najstništvu je prijatelj nekdo, ki nam deloma nadomesti celo starše, v odraslosti pa se prijateljstvo na nek način ohladi in nima več takih močnih vezi.

 V otroštvu se velikokrat pojavi komponenta tako imenovanega navideznega prijatelja. Ustvari ga otrokova domišljija in velikokrat se starši ustrašijo, da je  z otrokom kaj narobe.  V resnici pa je to obdobje na nek poseben način prav čarobno, če ga le prav razumemo in sprejmemo kot nekaj pozitivnega. Namišljeni prijatelj namreč navadno ni nič drugega kot produkt radovedne in ustvarjalne misli, s katerim si otrok želi razložiti svet okoli sebe. Navidezni  prijatelji  otroka vzpodbujajo k razvijanju raznolikih odnosov v kritičnih trenutkih njegovega socialnega razvoja, dovolijo mu raziskovati področja, ki se nanašajo na kontrolo ali disciplino. Skozi fantazijsko igro se pokažejo otrokove potrebe, starši pa lahko odkrivajo, kaj si otrok v resnici želi, kaj hoče spremeniti in katere možnosti želi izbrati.

S pomočjo navideznega prijatelja torej lahko otroka tudi spoznavamo, saj nam pomaga razumeti otrokova čustva. Starši naj bi v situaciji, ko ima otrok namišljenega prijatelja, sodelovali in sicer tako, da se z otrokom o tem pogovarjajo. S tem dosežejo, da fantazijska igra postane igra več ljudi, ne le enega samega človeka.

Seveda obstajajo meje, a le teh ni tako težko postaviti. Navidezni prijatelji večinoma izginejo sami od sebe. Pomembno je, da otrok zaradi njih ne zanemari drugih ljudi v svojem okolju in se omeji le na navideznega prijatelja, ampak mu ta predstavlja le en del njegovega življenja. Ko čustveno dozori in nekako integrira svoje čustvene zaznave, odnos do sebe in sveta ter ljudi v njem, navideznega prijatelja ne potrebuje več in le ta postane preteklost.

Raziskave so potrdile, da je skoraj dve tretjini otrok do dopolnjenega sedmega leta starosti imelo navideznega prijatelja. Kmalu so ugotovili še, da imajo otroci v svoji družbi navidezne prijatelje tudi, ko so starejši, in da je prepričanje, da naj bi se njihovo prijateljstvo razdrlo ob vstopu otroka v šolo, zmotno. Rezultati anket so pokazali, da se je z namišljeno osebo igralo in pogovarjalo kar 31 odstotkov šolarjev, predšolskih otrok pa je bilo takšnih 28 odstotkov. Namišljene osebe se pojavljajo v vseh velikostih in oblikah, nekatere živijo v gradu, spet druge v gozdu, vsaka pa ima določen značaj in navadno tudi ime.

Tudi sama sem imela takega prijatelja. In zanimivo je to, da sem dolga leta to dejstvo varovala kot največjo skrivnost. Mislila sem namreč, da je to nekaj slabega in kaže na neko odstopanje od normativov. Spomnem se, kako sem bila šokirana ob gledanju filma Crkni Fred. Takrat sem namreč prvič videla, da očitno nisem edina s tako izkušnjo, a ker je navsezadnje bil še vedno samo film, je moja skrivnost še naprej ostajala skrita. Šele kasneje sem spoznala, da se nimam ničesar sramovati in da je kvečjemu to znak ustvarjalnega mišljenja in pozitivne domišljije, ne pa nekaj grdega. In zdaj z veseljem pripovedujem o njem. O mojem prijatelju, ki je bil dobrega srca, ki me je razumel, me tudi grajal, me spodbujal, me imel rad. In ki je nekega dne odšel. Najbrž zato, ker ga nisem potrebovala več. A bil je pomemben člen na moji poti do lastne identitete in zunanjega sveta.

Ste tudi vi morda imeli navideznega prijatelja? Kakšen je bil? Svojemu sem sama kar nadela videz nekega igralca, ki sem ga  takrat občudovala in mi je predstavljal podobo osebnosti, ki je s svojimi lastnostmi povsem ustrezal kriterijem pravega prijatelja. No, res da me je dotični idol kasneje razočaral, saj je krenil na napačna pota, a ker takrat zame ni bil več tako pomemben, sem se ob tem spoznanju le nasmehnila ob spominu na tisti nekdaj tako skrivnosten del svojega otroštva. Nazadnje se v zvezi s to temo  spomnem le, da mi je neka mati zelo navdušeno pripovedovala o sumu, da ima njen sin navideznega prijatelja in ob tem me je prav popadlo hrepenenje, ker sama takega veselja svojih staršev nisem bila deležna. Morda sem naredila napako, ker sem to držala v sebi, čeprav dvomim, da bi zadeva naletela na tak pozitiven odziv.

Otroška domišljija je res nekaj fascinantnega in zakaj se ne bi ob njej veselili tudi mi. Navsezadnje, ko odrastemo, vse preveč pozabimo na moč domišljije, ki nam lahko ob primerni uporabi pomaga pri postavljanju takih ciljev, ki nas spodbudijo k aktivnosti in prizadevanju, da jih tudi dosežemo.

22 komentarjev

Vsi smo lastniki hišic, ki jih nihče ne vidi, čeprav nas je ravno bivanje v njih izoblikovalo v take stvaritve, kot smo. V njih se nahajajo različni prostori, kjer smo se nekoč smejali, jokali, se skrivali pred svetom in delali načrte. Naše hišice pridno nosimo s seboj kot polži in čeprav bi nekatere stvari v njenih sobah najraje odvrgli na smetišču daleč stran, ostanejo vedno del nas. Spremeniti jih ne moremo, lahko le preoblikujemo naš pogled nanje, da nas tudi kakšna grda omara polna okostnjakov ne ovira pri urejanju vedno novih prostorov, ki jih z vsakim korakom dodajamo, z njimi pa gradimo tisto, kar bo enkrat le še sled, ki bo počasi izginjala ali pa se je bo kdo, ki bo za nami ostal, spominjal.

Velikokrat se napotim v katero izmed sob svojih spominov. Med slike, nastale v različnih obdobjih preteklosti, ki ob obisku čudežno oživijo kot tisti robotki v filmu Robots in podobne fantazijske stvaritve. Največja med njimi je vsekakor sobana s slikami iz mladosti, v kateri je oprema najverjetneje najbolj pestra in taka, kot bi jo sestavil najbolj zmeden opremljevalec prostorov.

Odkrivanje lastnega telesa, prebujanje le tega, strah ob nevednosti, kaj določeni odzivi pomenijo, strah pred lastnimi potrebami in željami in hkrati moč le teh. Nasprotujoča si čustva, ki temu, za starše, vzgojitelje, učitelje in strokovnjake še vedno skrivnotnem obdobju, dajo svoj edinstven pečat.

Želja po ljubezni, ki marsikdaj obvisi v zraku, se ujame v listje pravkar prebujenih dreves, odide na krilih prve sape vetra, ki z lahkoto premaga njeno še ne dovolj pripravljeno vojsko na krvavi boj s sovražniki, ki se v naglici pojavljajo na vsakem koraku.

Občutek, da nihče ne razume naših črvičkov, ki si prebijajo pot  skozi za silo zgrajene utrdbe, pred katerimi so postavljeni šotori, v katerih si ponoči blažimo rane, saj nam mogočni stražarji  še ne pustijo osvojiti kraljestva, češ da še nismo dovolj zreli. Kolikokrat vzamemo stvari v svoje roke in se na skrivaj splazimo skozi okna, misleč, da bomo z lahkoto obračunali z novimi, neznanimi okoliščinami in na koncu zapustili grad kot zmagovalci. Kolikokrat naletimo na ples v maskah, kjer nas prvi plesalec ujame v mrežo naslade, strasti, v kateri zaradi naše nepripravljenosti zmagajo vse premočni komaj prebujeni nagibi po užitku, kot taki pa smo še kako lahek plen za zveri, ki prežijo na nedolžne mladiče, ki so prezgodaj zapustili domače gnezdo?

Srečna naključja v obliki dovzetnih strašev, prijateljev ali pa morda čarobne lučke, ki se nenadoma prižge v nas, so zahvalna za to, da se veliko vojakov kljub vsemu vrne domov. Z ranami, ki jim za vedno pustijo brazgotine, a hkrati s težkimi torbami, polnimi neprecenljivih izkušenj, s katerimi lahko nadaljujejo pot po vijugastih, strmih, blatnih in nepredvidljivih poteh življenja. Breme, ki ga nosijo s seboj, jim to pot velikokrat otežuje, še večkrat pa, če le znajo najti v tistih torbah prave pripomočke, jim pomaga pri nujnih zablodah na ovinkih, spustih in zaporah cest, da ne omagajo in najdejo pot do svojega raja. Le tega pa si lahko uredi vsak po svoje, z zavesami ali brez, z rožami na okenskih policah, z vrati in okni ali brez, vedno pa lahko vse porušimo in uredimo čisto na novo. Le obupat ne smemo.

Na koncu nas večina  najde svojo čarobno lučko, ki nam razkrije našo  zmoto in nas iztrga iz rok krutih hudobnežev, ki so izkoriščali našo naivnost in željo po ljubezni. Le ta nas velikokrat  pričaka za bližnjim vogalom, kjer  je zaradi svojih demonov nismo  niti opazili, čeprav je bila vedno tam. Tako blizu nas. Tako preprosta in potrpežljiva. In na koncu smo vsi, ki verjamemo vanjo, zmagovalci.

8 komentarjev

Prva asociacija, ki mi prodre v misli in se v trenutku prelevi v živo sliko, ob besedi trojček, je seveda seks. Morda malce pohušljivo za večino ljudi, ki bi ob tem prej pomislili na tiste male štručke, ki se smejijo iz kombiniranih vozičkov, ki me spominjajo bolj na kakšno oklepno vozilo kot kaj drugega, a najbrž je razlog za to tudi ta, da še nisem bila v vlogi upravljalca slednjih.

Pri odnosih, v katerih se število glavnih igralcev razširi z nekega splošno sprejetega standarda, kjer je rdeča nit scenarija enakovredno porazdeljana na eno moško in eno žensko vlogo, na tri ali celo več akterjev, najprej pomislim na to, kako se tehtnica, kjer se na eni strani nahaja košarica  z ljubeznijo in vsem, kar sodi zraven (predanost, spoštovanje, zavezanost…), na drugi strani strani pa košarica z recimo ji fizičnem zadovoljevanju  spolnih potreb, nenadoma nagne na slednjo, čeprav je vsebina košaric nekdaj bila enaka.

Če gre namreč verjeti zagovorom tistim, ki se v določenem trenutku odločijo za pomožno branjevko, ki jih redno oskrbuje s svežimi sadeži, ravno takimi, kot so si jih sami zamislili, njihov urnik pa je prilagojen izključno njim, se za tak poseg v večini niso odločili kar tako, kot če bi jih nekaj pičilo v trenutku dolgčasa, ampak zanj najdejo kopico izgovorov, s katerimi svojo domnevno premišljeno odločitev argumentirajo tako, da se morebitni občutek krivde ali slabe vesti kar odbije od njih. Da je druga košarica postala monotona, sadeži v njih gnili, da nekdaj najboljša branjevka ne zadovolji več njihovih želja po vedno svežih, sočnih sadežih, odetih v različno paleto živih barv in okusov,  ki jo nato redno zapolnjujejo nekje drugje in tako krpajo občutek praznine.

Zanimivo pri tem pa je to, da se ti redni obiskovalci skrivne tržnice ne zavedajo, da so se lotili projekta, ki je v večini primerov obsojen na neuspeh. Druga košarica namreč kljub redni oskrbi nekako ne povrne tehtnice v položaj, v katerem je bila nekdaj, ko tako zevajoče praznine ni bilo. Pozabljajo namreč, da bi morda bilo dobro pogledati tudi v prvo košarico, kjer se verjetno prav tako nahaja kak sadež, ki že toliko časa gnil čaka na odstranitev, da se njegov vonj širi in kontaminira še tako dobro založeno košarico na drugi strani, hkrati pa spregledajo tudi to, da se v slednji kaj hitro znajde tudi kak sadež, ki samo čaka na priložnost, da bi preskočil na drugo stran tehtnice, ko pomožna branjevka postane zahtevnejša in pričakuje vedno več v zameno za svoje dobro delo. Poleg tega lahko stara branjevka, prav tako nezadovoljna z vsebino košarice, iz katere je nekdaj žela njene sočne sadove, v njej odkrije še tako majhno in dobro skrito ilegalno seme, ki tehtnico dokončno zamaje do razsežnosti, ko tako zarjavi, da je godna za pokoj.

Čemu torej iskati pomožne branjevke, ko le to vzame ogromno energije, njen učinek pa je kratkotrajen? Sama vidim razlog v nepripravljenost po skupni skrbi za domači vrt, ki zahteva sprejemanje odgovornosti za njegovo oslabelo stanje, ne pa le projekcijo krivde na sooskrbovalca, ki naj bi bil edini kriv za plevel v njem. A žal je še vedno veliko slabih vrtnarjev, ki se raje odločijo za drug vrt in na koncu ostanejo z lopato v roki, s katero pa nimajo več česa obdelovati.

12 komentarjev

Glede na to, da sem se včeraj proti lastnim pričakovanjem le namenila na blogerski miting in bila na koncu prijetno presenečena nad njegovim potekom, se vsaj spodobi, če že ni pravično, posvetiti nekaj najbrž ne ravno globokih besed o predvsem dretju in prerivanju na poti do wc-ja, v lovu za kadilslkim dimom na zraku in nazaj do blogerske druščine.

Tokrat sem se celo držala odločitve, da ne pridem ob dogovorjeni uri in potrdila, da tiste odločitve, ki bazirajo na preteklih izkušnjah, pravilne, saj je ob času na mestu zločina bil baje le Sosed. Pardon, Sosed z Muffini. Me zanima, kaj bi storil, če ne bi nihče prišel. Morda bi se pridružil onemu Kitajčku, ki je kasneje prodajal neke igračke za podporo svojemu  študiju, katerim bi dodal pristni domači muffin po moško in zbral denar za rezervacijo kakšnega lokala, kjer bi se dalo pogovarjati brez nategovanja glasilk do ahilove pete. :)

Tisti, ki niso prišli, ker so vedeli, da ne bo nikakršnih orgij, so se prav tako odločili pravilno, saj smo bili kar sew da spodobni, da je še Dare takoj premagal tremo, ki ga je dajala vso pot do Ljubljane nevedoč, kakšne pojave se skrivajo za vsemi tistimi večkrat dvo, tro in večumnimi zapisi na blogih. No, edino z Lukazom sva malce pustila prosto pot najinim nespodobnim mislim, ko sva ugotavljala, ali je Fetalijeva nagnjenost k potapljalju mobilnega aparata v pivo fetiš ali ne. Ker stanja (ne)vzburjenosti med samim procesom »ven – not« nisva mogla preveriti, sva kar laično sklepala, da si na  podlagi njegovega nenadnega  odhoda na wc, ki je temu dejanju sledil, in blaženega stanja, ki ga je podpkrepil z glasovi olajšanja ob očitno blagodejnem praznenju, po vrnitvi,  lahko drzneva trditi, da morda le gre za fetiš. Ali pa gre le za tisto »vidiš, kar želiš videti« :)

Če malce preizkusim svoj spomin in naštejem prisotne, so  Sosedovo soseščino (ki se je z muffini res potrudil, pošli so pa malce počasneje kot so nekateri napovedovali, ne vem pa, ali je temu kriv njihov okus, ker jih nisem poskusila, ali morda le tendenca po olikanosti) sestavljali: Strojnik (ki me je na prvi hiter pogled spomnil na onega od »Tih deževen dan«), Sex (ki je požel skupinski smeh, ko je ob prihodu glasno in ponosno oznanil »Jaz sem Sex drgač«), Anna (ki je prispevala k moji odločitvi po udeležbi), Dmashina, Teoo, MojcaS, Dare, Iza, Marija, Lukaz, Fetalij, Alesh (ki je vse pridno fotografiral), Alja (ki je slednjemu delala konkurenco), kasneje pa so se prikazali še Feniks, Ludve, Irena Sirena, PiRoman in Kandela, na koncu pa še tista dva, ki sem ju videla le enkrat, a imam vedno občutek, kot da se poznamo že od pamtiveka: Mamlaz in Pika. Za slednjo sem izvedela, da je njeno resnično ime zelo simpatično :), Mamlazovo pa bi lahko bilo tudi, če me bi spominjalo na tipa, ki je na prvem zmenku iz meni še danes neznanih razlogov pričakoval, da mu ga bom pofafala in nato od razočaranja, ker mu ga nisem, razbil avto. Svojega seveda :)

Da ne bi spet bila predolga, bom tu nehala in rekla le še »se beremo« :) Pa če komu slučajno pade na pamet, da me opiše kot nekoga, ki si na blogu upa raztegovat virtualni jezik, v živo pa ne, naj prej izmeri stopnjo hrupa, ki je vsaj moje meje presegala za vsaj 86,89 odstotkov, potem pa pametuje :) Tudi sama bi še s kom spregovorila veliko več kot sem, a moje glasilke so danes take, kot bi bila na kakem koncertu, kjer bi poznala vse tekste komadov, ne pa le na drinku. 

13 komentarjev

Nekaj dni nazaj  me je presenetil prijatelj, katerega nisem videla že dolgo in me povabil na pijačo, češ da se nahaja v Ljubljani in je končno našel čas tudi za naju. Seveda sem takoj odvihrala pod tuš (čeprav je rekel, da se bova samo pogovarjala (hehe)) in ob dogovorjeni uri bila na mestu srečanja. Najprej sva seveda dala čez obvezne komplimente o tem, kako dobro zgledava, da nisva kar se tiče starostnih vplivov pridobila nobene gube in podobno, nato pa je pogovor stekel kot nekdaj, ko sva zaradi fizične bližine imela  najina srečanja na rednem urniku.

Omenjeni prijatelj je bil nekako prvi, ki sem ga spoznala preko takrat popularnega foruma in za katerega sem dobro ocenila, da »se ga splača spoznati«. Ocena je bila prava, saj se je izkazal za zanimivega sogovornika, edino, kar me je včasih malce zmotilo, je bil dvom v to, da je morda pametnejši od mene. Hec. Na istem forumu sem bila aktivna kar nekaj časa in danes rada porečem, da sem z njega pobrala vse, kar se je dobrega dalo, saj se je tudi tam, kot najbrž tudi v drugih »virtualnih krogih« razvil trend oblikovanja skupin, raznoraznih govoric, žalitev, orgij in podobno. Tako sem kasneje kar nekajkrat naletela na zgražanje nekaterih, ko sem omenila, da se z dotičnim pobičem zelo dobro razumeva in sva prijatelja. Kar zmrazilo me je, ko sem poslušala izjave o njegovi domnevni naravnanosti, da pofuka vse, kar leze, da je se je z vsako družil samo zato, da jo spravi v posteljo in podobno. Same neresnične govorice me niti niso ganile, kot me je pogrelo dejstvo, da so to govorili tisti, ki ga sploh niso poznali in samo prenesli sporočila tistih, ki so ga tako ožigosali zaradi svojih frustracij.

Zakaj ljudje to počnejo, ne razumem. Zakaj govoriti nepreverjene reči o nekom, ki ga sploh ne poznamo in to samo zato, ker par ljudi tako trdi? Sama se nikoli nisem zanašala na ocene drugih. Ne pozitivne ne negativne. Velikokrat sem doživela izkušnjo, ko sem o nekom slišala vse najslabše, sama pa sem z dotično osebo imela samo pozitivne izkušnje. Spomnem se dekleta, ki je bila na rednem dnevnem meniju žaljenja moškega dela družbe, ker je pač bila bivša od enega izmed njih. Ko sem jo enkrat imela na nasprotni strani mize, mi je občutek na ves glas govoril, da slika, ki so mi jo vsilili o njej, ni prava. In očitno je to bilo razbrati na mojem obrazu. Punca mi je namreč odkrito rekla, da zgledam, kot da bi skušala najti odgovor na vprašanje, ali je res taka prasica ali ne. Ni bila. Nasprotno.

Vedno gradim na svojih lastnih izkušnjah. Ocene namreč lahko podajamo samo na tak način. Izkušnje drugih pri tem nimajo kaj početi. Lahko jih seveda vzamem za neko rezervo, a nikoli mi to ne predstavlja izhodišča, saj se sicer kaj kmalu lahko to sprevrže v negativno osnovo, na kateri je potem težko zgraditi nekaj dobrega. Na srečo ali včasih tudi ne se lahko pri ljudeh ravnam po občutku. Slednji vedno odloča. Ponavadi se pojavi v trenutku, ko z neko osebo stopim v kontakt. Če je ta pozitiven, gre vse kot po maslu, ker mi predstavlja osnovo, iz katere se trudim narediti čimveč. Če je negativen, pa je velikokrat obremenjujoče… ne znam namreč skriti tega, da mi nekdo ne paše. Seveda tu ne gre za neke ogromne pomanjkljivosti ljudi, vsekakor pa to ne pomeni, da je z njimi kaj narobe, le meni je jasno, da odnos med nama ni možen. Včasih se občutku uprem… predvsem temu slednjemu… in rinem… hočem, da mi je oseba všeč, ker imam nek občutek krivde, ker mi ni. Pa se ponavadi vedno izkaže, da je misija vnaprej obsojena na neuspeh.

V zadnjem času sem spoznala nekaj prijetnih osebkov ženskega spola. S slednjim sem v preteklosti imela kar nekaj slabih izkušenj, zaradi česar je to zame veliko presenečenje. In spet potrjujem dejstvo, da se podobni najdejo. Zato naj končam z izrazom hvaležnosti in željo po nadaljevanju gradnje na že postavljeni osnovi skupinici hudičevo dobrih bejb, ki jih občudujem in spoštujem, čeprav nimajo priveska med nogama. (da, slednji ne sme manjkat v prispevku :)).

14 komentarjev

Danes sem dobila v komentarju navedbo, da naj bi se prikazovala kot perverznico, pa sem pomislila, kako različne perspektive zavzemamo ljudje do določenih stvari. Sama se namreč nisem nikoli imela za perverzno (ja pa ja, včasih ti celo to, sicer ne razumem zakaj, pade na pamet)… Hm.. no vsaj dokler… ja, dokler nisem začela oprezati za penisi, da bi jih ujela v objektiv. V bistvu nisem imela namena o tem pisati (lažnivka, kar priznaj, da si komaj čakala, da ti uspe ujeti penise in jih prilepiti na blog)… a zaradi tistega komentarja in seveda luštnih fotk, vseeno bom.

Torej, na mojem dnevnem urniku je sprehod v naravo, tja, kjer se ves trušč izklopi in ga zamenjajo ptički (uf, je že vsa raznežena, kaj šele bo)… Na poti se na mojo srečo nahajajo konji, ki jih vedno znova občudujem. Nekega dne sem presenečena pod enim ponijem (pritlikavc debeli se reče…) zagledala precej veliko, rdečkasto visečo zadevo (ali po domače konjski k…. ups, penis…). Zakaj presenečeno? Ja do takrat pač nikoli nisem videla konja z erekcijo (ali pa si bila tako zadrta, da nisi hotela videti…). Seveda sem takoj segla po mobilnem aparatu in hotela slikati, a ker sem zato morala priti dokaj blizu, je erekcija izginila. Odločila sem se, da naslednjič vzamem fotoaparat. Drugi, tretji, četrti dan nisem imela opreme, mali konjiček pa je redno erektiral. Na sončno nedeljo sem ga le privlekla s seboj, a akcija je bila neuspešna, ker je seveda bilo veliko ljudi in je žival svoj organ sramežljivo skrivala. No, vsaj oddahnila sem si, da ga ne skriva samo pred menoj. Danes sem spet šla pripravljena, tokrat sem še vzela drug objektiv, da bi lahko slikala od daleč. Nič, gledal me je kot tele. Okej, sem si mislila, grem pa slikat ovčke.

Iiii, kako lepa ovčka… (patetična si, daj pojdi nazaj, mogoče se je v tem času vzburil)…

Hvala za priklon… (mogoče ima rada sadomazo… )..

Kakšen prijeten zborček… (nehiiiiii, konji čakajo…)…

Mogoče pa bi še enkrat šla mimo konjev (končno! Ja pojdi..). In sem šla… Mali konjiček je bil očitno zaspan, sta se pa zato njegova večja prijatelja opogumila (ja, hotela sta pokazati, da ga tudi onadva imata…). Škljoc, škljoc… če bi bila božje dete, bi nenadno pooblačitev razumela kot kakšen božji svarilni znak, tako pa sem le hitela fotkat, da se ne bi preveč stemnilo.

Tako, priznam, malo sem se pa res počutila perverzno med tem oprezanjem.. ko je šel kdo mimo, jaz pa čepe čakala, da bi ga konj pokazal, sem se vsaj malce zamislila (ah dej no, kaj pa je to kaj takega, da slikaš konje, ki si hladijo priveske)…

No, sem pa slikala tudi drevesa… ta so tudi vedno dober model (nehi se ven vleč, ker je čisto odveč)…

P.s. Tisto v oklepaju ni glas moje navidezne prijateljice, le te nisem nikoli imela, ker je bil moškega spola, pa izginil je v neznano že davno, ampak moja druga, seksualno izrazito prebujena osebnost.

29 komentarjev

Nekoč nisem marala visokih moških. Priznam, kesam se, a nikakor nisem našla kakšnega pametnega argumenta za to, da bi se jih dalo ponucat. Tako sem vztrajno zavračala vsakega  še tako prijetnega mladeniča, ki je bil višji od kakih 175 cm.

Potem pa sem naletela ne trd oreh. Ki je očitno po padcu na tla hotel zlesti nazaj na drevo sodeč po njegovi višini. Bil je točno eno škatlo A4 papirja (no, najbrž je tudi škatla z A3 papirjem enako visoka, a v mojem eksperimentu je sodelovala prva) višji od mene.

Spomnem se, da sem po najinih prvih zmenkih na koncu vsakega zapisa v dnevniku napisala: Ko le ne bi bil tako visok. Ali pa: Samo previsok je. Ali pa: Naslednjič prinesem kladivo in ga malo pomanjšam.

Ko sem izčrpala vse možnosti, sem  se zadeve lotila na drug način. Pričela sem iskati pozitivne strani tega, da je pač dedc visok. In ker sem prava veverica pri iskanju plusov, sem jih našla kar nekaj. Recimo:

+ Visoke ljudi hitreje opazijo, kar posledično pomeni, da opazijo tudi malo bitje, ki je poleg njih.

+ Če sem utrujena, a moram iz kakršnihkoli razlogov stati, se lahko spočijem tako, da glavo položim na njegove prsi, ker so ravno v tej višini.

+ Lahko slikam tam, kjer je le to prepovedano, saj me vodič izza njega ne vidi.

+  Je dobra zaščita pred vetrom, soncem in drugimi vremenskimi nevšečnostmi.

+ Lahko sedem na tla in si na glavo položim njegov penis.

+ Ker mu noge štrlijo izpod odeje, ga lahko zjutraj pripravim do »vstaje« tako, da ga žgečkam po podplatih.

+ Lahko se izgovorim, da ga nisem slišala, ker je zvok obtičal nekje na poti do mojega nadstropja.

+ Lahko izvem podatke o zračnem pritisku na višji nadmorski višini.

+ Nikoli ga ne izgubim izpred oči.

+ Ko ga ob večerih gledam v oči, lahko zrem v zvezde.

+ Lahko udobno sedim na kavču in prakticiram oralni seks.

+ Svoj penis lahko rajca  moj popek.

+ Lahko vidim, če ima morda v nosu šmrklje in mu rečem, da si obriše nos.

+ Lahko ga zafrkavam, ker ima prekratke hlače.

Kako lepo je biti majhen. A ravno v tej majhnosti se skriva veliko velikega.

48 komentarjev

Na Zlobinem blogu se je ugotavljalo, zakaj nekateri tičijo na nekaterih straneh po 10 ur in več. Mamlaz je kot pravi dedc pogumno priznal, da je med njimi tudi on in ne samo to, kratko in jasno je napisal, da na blogih drka. Ker je med slednjimi omenil tudi mojega, me je zaskrbelo za njegovo samoaktivnost, zato sem mu obljubila, da bom bloga odvezala seksualne abstinence.

Tale zapis je sicer spomin na resničen dogodek, a baje se dobre filme, predstave in druge reči gleda tudi večkrat, zakaj se ne bi torej obujali tudi lepi spomini. Sploh pa zdaj, ko se na cestninskih postajah ne bomo več ustavljali. Pa začnimo…

Nekje na sredi poti proti domu sem dobila prvi sms. Nimam navade uporabljati mobilnega aparata med vožnjo, a nekako sem slutila, da je nekaj pomembnega. In imela sem prav. Bil je on.

Besede so me v trenutku vznemirile. Ravnokar se je zbudil, pravi, mene pa ni zraven. Če bi bila, bi me najprej nežno poljubil na ustnice, da bi okusil njih sladkobo in vlažnost, le ta pa bi ga spomnila na vlažnost moje muce. Potem bi me počasi začel okušati z jezikom, ki bi prodrl v moja usta in se tam srečal z mojim porednim jezičkom. Njegove močne roke bi zdrsele nižje, se splazile navzdol po hrbtu in stisnile mojo vitko ritko, jo nežno božale, medtem pa bi njegov korenjak začel nabrekati, tako kot postaja trd sedaj, ko mi to počne v svoji domišljiji.

Trudila sem se ostati zbrana in ohraniti pred seboj sliko avtoceste, pogled na števec pa mi je dal vedeti, da bi čimprej rada prišla domov. Nisem odgovorila. Le nastavila sem na vibro in položila aparat med noge.

Že čez nekaj trenutkov je pričel narahlo tresti moje mednožje. Ne nehaj, sem si mislila…. Najraje bi mu napisala, naj me pokliče in me ne neha klicati, da bi aparat vibriral v nedogled.

Leži na hrbtu, pravi. Gol. Ob misli name si ga pohotno drka. Trd je in nabrekel. Vabi me, naj pridem tja in se nasadim nanj. Takoj bo zrdsnil v mojo vlažno potrebnico. Zgrabil me bo za ritnici in sledil mojemu ritmu. Nabijaj se, me prosi… Hoče, da mu pride vame, medtem ko kričim, da mi prihaja.

Najraje bi res zakričala. Avtomobili so eden za drugim drveli po levem pasu… najbrž sem upočasnila vožnjo med hkratnim branjem in trudom ostati zbrana, čeprav sem počasi pred sabo namesto avtomobilov videla kurce, ki so švigali mimo mene, se postavljali pred mano, jaz pa jih nikakor nisem mogla dohiteti, da bi se jih dotaknila.

Globoko sem vzdihnila, prižgala klimo in pritisnila na gas. Naj bo čimprej konec avtoceste….

Nekdo je slišal moje prošnje… aparat je namreč oživel, a tokrat ni nehal vibrirati. Naj bo kdorkoli, četudi gre za življenje ali smrt, samo ne nehaj brneti… Vztrajaj… morda se ti oglasim… ali pa ne… ti samo čakaj… Pa ni bil dovolj vztrajen…

Ko sem ravnokar ponovno pritisnila na gas in prehitela dva penisa na kolesih, sem spet začutila tresljaje…

Spet me vabi… Pridi sem, prasička potrebna, piše… Ovij svoja pohotna, vlažna usteca okoli mojega nabreklega kurca, liži ga in sesaj, da bo moker kot tvoja muca. Da bom stokal od užitka, da bo eksplodiral v tvojem grlu, da bodo tvoja usta polna mojega soka.

Izgubljena sem bila. Najraje bi zavila na dostavni pas, prižgala vse štiri, postavila varnostni trikotnik in čakala na prvega neznanca, ki bi si upal ustaviti, ga pograbila in ga posilila…

Tisoč metrov do cestninske postaje… hura, še malo moram potrpeti. Med plačevanjem prijetnemu mladeniču, kateremu sem kartico ponudila s tresočimi rokami, je prispel nov sms… Počasi mu bo prišlo, pravi. Sprašuje, če želim v usta njegovo spermo. Zmagal je, z mislimi sem bila tam… žal le z mislimi… mladenič na cestninski postaji me je namreč debelo pogledal, ko sem na pol v kriku izdavila: Ja, v usta.

Njegov zaprepaden obraz me je streznil… pograbila sem listek iz njegovih rok, ga pri tem še malce opraskala in pritisnila na gas, da so gume zaječale…

Ko je prišel naslednji sms, sem ga že jezno pograbila… To je bila pika na i… Ustavila sem in prebrala: Špricam vate…

Roko sem z volana preselila med noge… čutila sem mokroto skozi hlače… ni bilo treba veliko… Odgovorila sem: Prihajam medtem ko mi prihaja…

16 komentarjev