Erotično poplesavanje črk

Baje obstaja nek stereotip, ki pravi, da je vonj vagine enak vonju, ki ga oddajajo preminule ribe. Ker veljam za osebo, ki se je ne da tako zlahka prepričati, se raje poslužujem izkustvenega prijema in zadevo preizkusim sama. Glede na to, da mi je vonj po ribah zelo znan in zato nezmožnost primerjave odpade, prav tako pa mi ovohavanje vagin, ki niso zrastle med mojimi nogami, ne predstavlja izziva, lahko rečem le to, da stereotip zame ne velja, na podlagi pogorov o tem s svojimi partnerji in drugimi, ki prakticirajo oralno spolnost, pa lahko dodam, da v ta stereotip močno dvomim. Razlog je seveda preprost, saj si težko predstavljam moškega, ki bi bil pripravljen svoj vohalni organ izpostavljati tako neprijetnemu in močnemu vonju zavoljo ali potešitve svoje potrebe po orali, še manj pa zavoljo lastnega žtrvovanja za zadovoljitev lastnice »ribje vagine«.

Pred kratkim sem prebrala novičko, ki omenjeni stereotip prav tako izpodbija. Nekje so namreč ustvarili parfum, katerega vonj izvira iz tiste posebne izbice, ki se skriva med ženskimi stegni. Parfum naj bi naredili iz vonja po ženskem spolovilu, bolj konkretno naj bi ta vonj imel »okus« zunanjega dela ženske muce, ki so ga ujeli v majhno stekleničko in zdaj trdijo, da je pravi afrodiziak. Če bi res veljalo, da je vonj vagine enak ribjemu, bi iz tega sledilo dvoje: tudi zunanjost spolovila bi prevzela isti vonj, kar bi nadalje pomenilo, da moške vzburjajo poginule ribe. Res da nisem nikoli preučevala, ali ribičem v času dela skoz stoji, a nekako se mi zdi, da temu ni tako.

Novička o parfumu se mi  vsekakor zdi zanimiva. Uporablja se v majhnih količinah, tako da se stekleničko najprej pretrese (tako kot smo včasih delali s tistimi sladkimi sirupi, ki smo jih na skrivaj kradli iz hladilnika), vsebino nanese na  hrbtni del zapestja, nastavi nosnici in… potegne… Rezultat »zadetosti« naj bi bil pojav erotičnih fantazij in »vrtenja filma« v naši glavi.

Prav zanima me, kako to zgleda. Si kar predstavljam, kako bo Vulva original (kot se zadeva imenuje) kmalu postala žrtev preprodaje najhujših dilerjev, saj jo bo hotel imeti vsak moški, ki iz kakršnegakoli razloga nima partnerke. Če je učinek znifanja vaginskih hlapov res tako magičen, lahko to pripelje do seksualne krize, saj moškim ne bo več treba seksati, ženske pa bomo zaradi nepotešenosti postale požrešne materialistke, ki bomo trgovale z našimi lulami.

Ustanovili bodo lokale, kjer se bo Vulva prodajala namesto piva, moški pa se bodo zadevali in drkali  za šankom. Lastnice bodo seveda ženske, ki bodo denar, zaslužen s svojim mednožjem plemenitile z investicijo v lokale, klinike za zdravljenje  zasvojenih s seksom (kot metadonska terapija za odvisnike od mamil) in sprostitvene centre, kjer bodo z odišavljenimi rokami nudile obrazno masažo.

Sploh pa bodo porniči postali neuporabni… vsaj za moške… Upam, da se bo kdo spomnil narediti kakšen afrodiziak iz sperme. Slednji bi res lahko nadomestil »žličkanje sirupov« iz otroštva.:)

84 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Pred dvajsetimi leti sem prvič izdatneje krvavela, pri čemer je bil vir krvavitve zame povsem nekaj novega. Proces ni bil posledica začetka spolnega udejstvovanja, temveč dejstva, da pač ženska mora redno krvaveti. Morda je tudi to eden izmed razlogov za to, da se nisem zavedala, kaj se dogaja sto kilometrov stran, kjer so se množice ukvarjale s povsem drugačnimi težavami od tlačenja vpijoče zadeve med noge in skrbi, ali se le ta v telovadnih hlačkah vidi, ali paniko, da se bo morda izmuznil na plano med tekanjem po telovadnici. Konkretneje se spomnem dogodkov, ki so sledili t.i. procesu proti četvorici. Dogodkov, ki so v meni vzbujali predvsem strah, katerega višek je bil na dan, ko sem prvič in za zdaj zadnjič morala v zaklonišče z ogromnim cmokom v grlu in vprašanjem, zakaj so ljudje tako hudobni.

Z zloglasno kratico JBTZ sem se pobliže srečala nekaj let kasneje, ko sem z devetnajstimi leti nastopila službo in naletela na očitke, ker nisem poznala enega izmed četverice, ki ja takrat bil direktor podjetja, kjer sem začela svojo poklicno pot. Takrat sem se šele do podrobnosti seznanila s pomenom tistih dogodkov in spomnem se, da sem ob prebiranju vseh tistih zapisov, čutila dvoje nasprotujičih si čustev. Na eni strani ponos, da pripadam narodu, ki se je zavzel za svoje sanje po svobodi, na drugi strani pa neke vrste hrepenenje, ker sama nisem bila del tega prelomnega trenutka, ki je bil vsekakor pomemben tudi za mojo prihodnost.

Ko danes obeležujemo obletnice minulih dogodkov, pa vedno najprej pomislim na človeško tragiko, takoj za tem pa na pomanjkanje socialne identitete. Tragika se nazorno kaže v tem, da človek vedno hlasta po nekem obljubljenem raju, ki bi mu prinesel ugodje, ko pa le tega doseže, ne ve, kaj bi z njim počel in se kot sestradana zver loti novega iskanja. Dve desetletji nazaj smo hrepeneli po svobodi, zdaj, ko jo že toliko časa imamo, pa je postala tako samoumevna, da je izgubila svoj prvotni pomen. Pomanjkanje socialne identitete pa vidim predvsem v tem, da ne čutimo tiste primarne pripadnosti socialnim skupinam, na podlagi katere bi delovali v smeri nekega skupnega cilja in pustili pri strani svojo individualnost, temveč se bolj ali manj pehamo le za svojimi interesi. Posledica tega je neučinkovitost skoraj slehernega poskusa spreminjanja socialnih pojavov, ki pa so za razvoj tako posameznika kot skupnosti nujne.

Na osebni ravni lahko torej po dvajsetih letih rečem vsaj to, da zdaj vem, kaj pomeni kratica JBTZ, da sem še vedno ponosna, da pripadam narodu, katerega člani so se takrat aktivno zavzemali za skupni cilj in nekako še vedno upam, da se bo tudi slovenska socialna identiteta poglobila. No, pa krvavitve mi ne predstavljajo več težav, predvsem zato, ker sem ogabne vložke zamenjala s tamponi.

7 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev