Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.
Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.
Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.
Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.
ob 11:21
Zdej bi bila jaz ti … in ti jaz. Potem bi ti prebrala tale zapis, me okrcala kot otroka in napisala nekaj tako modrega, da bi se jaz z glavo butala v zid in te preklinjala. Ko bi se pomirila, bi si rekla - jebemti, spet ima odgovor zame. In vse bi bilo fajn.
Na žalost - ti nisi jaz, še manj pa jaz ti. In nimam tvojih modrosti na zalogi. Lahko le - sem, kvačkam s tabo in te tu in tam spomnim, da ti nosiš v rokah platno in škarje. Pa zemljevid. Vprašanje je je, kako zelo si želiš leteti.
ob 11:49
Draga Zlobulja… ni slabo imeti koga, ki te kdaj “buta v zid” (no priporočljivo je, da je zid tvoj, da ne bi imela stroškov, pa kakšna čelada ali trda glava:))…. ker…. težko je pasti na lastno foro… zato je dobro, da si ti ti in jaz jaz… ker potem lahko vzajemno butava ena drugo ob zid :)))
Leteti … včasih preklinjam, da imamo dve ušesi… ker se mi zdi, da z enim poslušam eno stran, ki seveda vztraja pri svojem, z drugim pa drugo, ravno tako trmasto… Mogoče bi rabla še eno, da bi slišala nekaj čisto tretjega. :)
p.s. odgovore za druge je lahko imeti, ker nismo vpleteni, zase pa, četudi jih morda imamo, ne vemo točno, kaj z njimi.
ob 12:31
Nekoga je pa barok prijel …
ob 12:35
Swizec: Uf barok me spomne na baročne obline, pa me te nečejo prijet :)
ob 12:44
Barocne obline so pa stokrat boljse od prekljastih manekenk, ki so v nevarnosti, da se sredi koraka prelomijo.
ob 13:11
Swizec: Se strinjam… zato se trudimo v smeri redenja :) Ne želimo biti manekenke.
ob 13:39
Žalost, črnina, praznina… privlačijo! Ne se šlepat’ na to!
ob 14:13
Štulko: A ni ravno obratno? Da odbijajo namreč… Ali pa je ravno v tem fora privlačnosti… da se odbijejo in dobiš nazaj :)
Sicer pa trdim, da so tudi žalost, praznina, tema nujen člen.. ali pa… “raje padem in vstanem, kot pa v prazno lebdim”:)
ob 10:25
Morska, pogrešala sem te na kvačkanju. Naslednjič te pridem iskat na metli. ;)
ob 10:36
Ostajam pri tezi, da našteta stanja privlačijo! S časom postaneš sick&tired padanj in vstajanj, zato se poslužujem levitacije “V Prazno” kot rekoše. ;)
ob 12:49
Nataša: Ma ja… kurc, delala sem kot budala… še dobro, da ne veš, kje živim :P
Štulko: Kako tired padanja in vstajanja? Še kurac se tega ne naveliča, čeprav velikokrat vstane brezveze. :))
ob 12:53
Morska, poznam takle nemir. Vsi ti nemiri so si podobni, hkrati pa dva nista enaka. Stvari pa se ti zdijo zdaj drugačne tudi zato, ker si ti drugačna. Srečno hodi!
ob 13:07
Eeee, Morska, samo sprosti “ventile” brez oziranja na prebrano, naučeno, preživeto, doživeto… Včasih je potrebno narediti še nekaj napak, da je slika zaključena.
Me se bomo pa vkup redile :-))) !
Srečno!
ob 14:46
Pika: Ja sem se že zajebavala, da bom hodila na kosilo na polikliniko, da se bom zredila :)
Simpatiko: Nemiri morajo tudi biti… ker samo tako lahko prideš pol do miru :)
ob 15:35
Ja, nemir pride k nam zato, ker bi rad, da ga poMIRimo…
ob 19:02
Ljudje nismo erektivni organ! :sick:
ob 19:04
Bravo štulič! :)
ob 19:14
Štulko: Ja moram malo temo pregnat s hecom. A tisti znaki na koncu nič ne velajo:P
Dajana pa je skoz v nizkem startu :)
ob 19:19
No, še dobro, da sta me obe z zlobo podučili ;) Ej morska, zakaj ljudi primerjaš z organi :lol: ;)
ob 19:30
Šuši: Z Zlobo bova začeli s kakimi inštrukcijami še malo :) Preprosto… ker če ne bi bilo kurcev, vagin, maternic, jajcevodov…. tudi ljudi ne bi bilo :P
ob 19:36
Evolution by Morska. :)
ob 19:43
Pris: Ja, kaj bi se mučili s tem, ali je bilo prej jajce ali kura… :)
ob 21:07
S’j daleč proč, itak ni bil namen sprehoda!
@Dajana. :) Bo(g)!?
ob 18:15
Morska, sem že mislil, da boš napisala kaj je bilo prej jajca ali kurac. So pa med ljudmi in erektivni organi definitivno neke paralele. Recimo enkrat sem slišal od neznanke, ki je nisem hotel peljati v drugo smer od moje, da sem preklet kurac. Pa sem se zamislil in glej zlomka; opazil sem, da vsakič, ko gre mimo mene omembe vredno bitje nasprotnega spola dobim nekakšno erekcijo celega telesa; trebuh potegnem noter, rame ven, to otrplost pa prekrijem z kao nonšalantno držo. Mislim celo, da je pomanjkanje vzročnic za takšno držo krivo, da je moj trebuh začel kukati čez pas. Eh, nikol ni prav. ;)