Pred dvajsetimi leti sem prvič izdatneje krvavela, pri čemer je bil vir krvavitve zame povsem nekaj novega. Proces ni bil posledica začetka spolnega udejstvovanja, temveč dejstva, da pač ženska mora redno krvaveti. Morda je tudi to eden izmed razlogov za to, da se nisem zavedala, kaj se dogaja sto kilometrov stran, kjer so se množice ukvarjale s povsem drugačnimi težavami od tlačenja vpijoče zadeve med noge in skrbi, ali se le ta v telovadnih hlačkah vidi, ali paniko, da se bo morda izmuznil na plano med tekanjem po telovadnici. Konkretneje se spomnem dogodkov, ki so sledili t.i. procesu proti četvorici. Dogodkov, ki so v meni vzbujali predvsem strah, katerega višek je bil na dan, ko sem prvič in za zdaj zadnjič morala v zaklonišče z ogromnim cmokom v grlu in vprašanjem, zakaj so ljudje tako hudobni.
Z zloglasno kratico JBTZ sem se pobliže srečala nekaj let kasneje, ko sem z devetnajstimi leti nastopila službo in naletela na očitke, ker nisem poznala enega izmed četverice, ki ja takrat bil direktor podjetja, kjer sem začela svojo poklicno pot. Takrat sem se šele do podrobnosti seznanila s pomenom tistih dogodkov in spomnem se, da sem ob prebiranju vseh tistih zapisov, čutila dvoje nasprotujičih si čustev. Na eni strani ponos, da pripadam narodu, ki se je zavzel za svoje sanje po svobodi, na drugi strani pa neke vrste hrepenenje, ker sama nisem bila del tega prelomnega trenutka, ki je bil vsekakor pomemben tudi za mojo prihodnost.
Ko danes obeležujemo obletnice minulih dogodkov, pa vedno najprej pomislim na človeško tragiko, takoj za tem pa na pomanjkanje socialne identitete. Tragika se nazorno kaže v tem, da človek vedno hlasta po nekem obljubljenem raju, ki bi mu prinesel ugodje, ko pa le tega doseže, ne ve, kaj bi z njim počel in se kot sestradana zver loti novega iskanja. Dve desetletji nazaj smo hrepeneli po svobodi, zdaj, ko jo že toliko časa imamo, pa je postala tako samoumevna, da je izgubila svoj prvotni pomen. Pomanjkanje socialne identitete pa vidim predvsem v tem, da ne čutimo tiste primarne pripadnosti socialnim skupinam, na podlagi katere bi delovali v smeri nekega skupnega cilja in pustili pri strani svojo individualnost, temveč se bolj ali manj pehamo le za svojimi interesi. Posledica tega je neučinkovitost skoraj slehernega poskusa spreminjanja socialnih pojavov, ki pa so za razvoj tako posameznika kot skupnosti nujne.
Na osebni ravni lahko torej po dvajsetih letih rečem vsaj to, da zdaj vem, kaj pomeni kratica JBTZ, da sem še vedno ponosna, da pripadam narodu, katerega člani so se takrat aktivno zavzemali za skupni cilj in nekako še vedno upam, da se bo tudi slovenska socialna identiteta poglobila. No, pa krvavitve mi ne predstavljajo več težav, predvsem zato, ker sem ogabne vložke zamenjala s tamponi.
ob 18:01
Sam nimam občutka, da bi bili osvobojeni tako kot prej nisem imel občutka sužnosti. Je drugače, nekaj je boljše, nekaj slabše. Občutek sreče pa bi morali iskati v sebi in soljudeh. Mislim, da ga ni zaradi ekonomsko-politične ureditve katero smo izbrali. Prej smo bili čudovito povezani skupaj v istem dreku, danes pa pazimo na pridobljeno in grdo gledamo, če nas kdo prehiteva v posedovanju nesmiselnih stvari. Tako tekmovalni pa pozabljamo, da je na koncu tekme le en zmagovalec in mnogo poražencev.
ob 08:59
Jaz sem skeptičen do prevelike pripadnosti socialnim identitetam, ker je druga plat medalje skoraj nujno nespoštovanje, odpor ali celo sovraštvo do skupine, ki ji ne pripadam. Če sem prevelik Ljubljančan ne prenašam Mariborčanov, če sem preveč zagret Slovenec, mi gredo na jetra Hrvati itd. Brez pripadnosti pač nihče od nas ne more, a jaz sem za pripadnost z veliko mero skepse. Slepa, fanatična pripadnost je najbolj nevarna.
ob 09:20
Feniks: Tekmovanje je sicer lahko tudi pozitivno, le v ekstreme ne sme iti. Je pa ravno skupina tisto, kjer lažje “pozabimo” na tiste nesmiselne stvari in pridejo do izraza neki višji cilji. Morda pa nam gre preveč dobro oziroma bi potrebovali nekaj konkretnega, da ugotovimo, kaj je res vredno. Ob raznih katastrofah se recimo dogaja tak fenomen, a kaj ko zelo hitro nanje pozabimo.
Luka: Fanatičnost je skrajnost. To, o čemer ti govoriš, je pač nujna posledica socialne identitete - medskupinsko primerjanje. Kot sem napisala že zgoraj, je tekmovanje lahko pozitivno, a le če je cilj primeren. Če je cilj degradirati drugo skupino in jo prikazati kot slabšo, je nekaj narobe z nami, ker si s tem ali zdravimo svoj občutek manjvrednosti ali pa nerealen občutek grandioznosti. Zato smo mogoče pri nas tako slabi v skupinskih zadevah.
ob 19:51
Mislim, da nam ne gre preveč dobro, nasprotno; če sem prej zapisal, da smo bili prej povezani v materialnem pomanjkanju lahko za ta čas rečem, da smo razdvojeni v pomanjkanju zdrave psihe.
ob 19:56
Feniks: Ja dobro nam gre v materialnem smislu, a ker le to ne prinese zadovoljstva, kar rinemo.. kot narkomani, ki potrebujejo vedno večjo dozo, pa ni nikoli dovolj… V bistvu sami sebe porivamo na dno dokler se nam ne zgodi nekaj, ko ugotovimo, da ves denar in bogastvo ni toliko vredno kot recimo zdravje, svoboda in podobno.
ob 21:50
Mogoče pa mislimo, da bomo končno deležni ljubezni, ko bomo dokazali, da smo sposobni nabrati/pokrasti/popleniti dovolj in potem bo tudi naš čustven svet urejen. Pri tem pa želimo obdržati pravico prezirati vse, ki ne delujejo na ta način.
ob 23:13
Problem pri želji po ljubezni je ta, da se preveč osredotočamo na sprejemanje le te, pri tem pa pozabljamo, da na to vplivamo tudi sami s svojimi sporočili… če smo naprimer za ljubezen pripravljeni narediti vse, nas lahko izkoriščajo. Torej tudi dajati moramo znati oziroma tisto, kar dobimo, je v veliko odvisnosti od tega, kaj in kako dajemo.