Erotično poplesavanje črk

Vzgojiteljica v vrtcu: No otroci, kaj boste, ko boste veliki?

Miha: Pilot.

Maša: Zdravnica.

Mitja: Čarovnik.

Ostali odgovori: Astronavt, Harry Potter, bogat, zdravnica, manekenka, nogometaš…

Morska: Ko bom velika, bom vozila kamion.

Vzgojiteljica začudeno pogleda: Kamioni so ja za fantke.

Morska najprej žalostno pogleda, potem pa reče: Pa kaj, jaz bom vozila kamion.

- - -

Učiteljica v prvem razredu: No učenci, kaj boste, ko boste veliki?

Odgovori so podobni kot v vrtcu.

Morska: Učiteljica, delala bom na banki, prodajalka, pevka, knjižničarka, slikarka, vozila bom avtobus…

Učiteljica z začudenim pogledom: Ja kako pa boš vse to naenkrat počela? Samo eno stvar si moraš izbrati.

Morska se zamisli, nato pa: Saj ne bom naenkrat, enkrat eno, drugič drugo…

- - -

Poklicna svetovalka  na koncu OŠ: Tukaj imaš seznam in opis fakultet, preuči jih in si izberi eno.

Morska: Kdo pa je rekel, da bom študirala?

Svetovalka: Glede na tvoje sposobnosti je edina smiselna pot gimnazija – fakulteta in potem naprej.

Morska: Ne bo šlo. Naredila bom eno srednjo šolo in to je to. Čim manj šole, tem bolje. Šola je zguba časa.

Svetovalka: Kaj pa si želiš početi v življenju?

Morska: Nimam pojma.

- - -

Opisan fenomen je bil prisoten pri mnogih sovrstnikih in upam si reči, da se dogaja še danes. Otrok namreč še ni obremenjen z najrazličnejšimi pričakovanji in pravili družbe, zato verjame, da bo lahko počel vse tisto, kar si bo želel. Z odraščanjem, v katero sodi tudi proces socializacije, pa se prej kot slej znajde v precepu med tistim, kar si želi in tistim, kar od njega pričakujejo starši, učitelji in družba. Če sta obe pola usklajena, je potek bolj ali manj uspešen, če pa pride v tem procesu do neskladja, se zaplete.

Za žensko pač ni primerno, da bi vozila kamion ali avtobus, za nekatere poklice je treba opraviti dolgo pot, kar  odraščajočega velikokrat prestraši, starši imajo pogosto svoje fiksne predstave o tem, kaj bo njihov otrok postal, sama šola pa velikokrat prav tako zavre še tako goreče želje, saj vse preveč zahteva le t.i. nižje stopnje znanja (zapomnitev podatkov in podobno), vse premalo pa dela na razvoju višjih oblik znanja kot so kreativnost, motivacija, uporaba znanja v praksi in podobno. In če se že vse navedeno le nekako  uskladi, na koncu trčiš na omejene finančne sposobnosti, ki  v primeru šolanja dokaj stran od domačega kraja, predstavljajo prevelik zalogaj.

V mojem primeru je šlo za all inclusive paket, zaradi katerega sem pristala na srednji šoli, kjer sem se vsaj dve leti spraševala, kaj tam počnem, ko pa se mi je v tretjem letniku le prižgala lučka v obliki slike, kaj si resnično želim početi v prihodnosti, sem spet trčila na raznorazne oblike prepričevanja, v katerih me je skorajda vsaka učiteljica skušala pridobiti na svojo stran, češ da je predmet, ki ga predava pravšnja pot zame.

Ko sem takoj po srednji šoli pričela delati na področju, ki ni imel nikakršne povezave z mojo izobrazbo, sem ugotovila, da je ogromno stvari, ki se jih lahko naučiš brez kakršnekoli šole, le če to hočeš. Prav tako sem vsak dan začudeno pogledovala proti obupanim obrazom sodelavcev in nisem mogla sprejeti dejstva, da je lahko delo reducirano le na sredstvo, ki prinaša plačilo, vse ostalo pa je le rutina. Sama sem vedno iskala nove možnosti in čeprav sem, ko sem pristala na položaju vodje oddelka, bila prestrašena vse od štrlečega palca na nogi pa do zadnjega naelektrenega lasu, mi je uspelo pridobiti večino kompetenc tudi za uspešno igranje te vloge.

Motivacija za ohranitev ognja v lučki, ki se je prižgala proti koncu srednje šole, pa je nekje v ozadju naraščala in čakala na svojo priložnost. Ko jo je le dočakala, je ogenj zažarel in z vsemi štirimi sem se oprijela ponujene možnosti in se podala na sicer dolgo in zahtevno pot, na kateri pa še danes vztrajam in vem, da bom brcala z vsemi močmi dokler ne pridem do cilja.

- - -

Sošolka na fakulteti: Kakšni so tvoji rezultati testa o najprimernejšem poklicu?

Morska: Ne maram vprašalnikov. Tale pravi, da sem rojena za učiteljico.

Sošolka: A niso to tvoje otroške sanje?

Morska: Hja, po vseh inštrukcijah, uvajanj nove delovne sile in ugotovitvi, da si lahko še tako kompetenten v podajanju znanja, pa je na koncu še vedno veliko odvisno od prejemnika, zaradi česar je rezultat velikokrat negativen in tvoj trud zaman, pa pri našem šolskem sistemu, ki je še vedno nedodelan in poln lukenj…. ne, hvala.

27 komentarjev

Vse do tiste uradne meje, ki je določena kot prehod v odraslost, sem odraščala na morju. Če sem si zaželela vonja po njem,  ogleda predstave valov, plesa galebov nad gladino ali le nežne melodije, ki jo spesnil veter, ko je z rahlim dotikom igral na vodne strune, mi ni bilo treba daleč. Le par korakov in že sem bila v samem središču dogajanja. A tega nisem jemala kot nek privilegij, bolj kot nekaj vsakdanjega. Vse dokler nisem pričela svoja poznanstva širiti preko domačih meja. Takrat so prišleki, ki jim je bilo vse to na razpolago le omejen čas, vedno znova govorili, kako srečna sem lahko, da živim tako blizu tistega ogromnega modrega jezera, ki se ga ne da zaobjeti s pogledom.  Hvaležna sem jim bila, da so mi s svojimi besedami obudili zavedanje, da morda le ne bi smela tega jemati kot nekaj samoumevnega.

Pa vendar je tudi morje dobilo svojo pravo vrednost šele poleti. Ne samo zaradi vremena, ki je omogočal poležavanje na plaži in nastavljanje soncu, da bi ja bili »in« s čimbolj porjavelim telesom ali pa čofotanja v prijetno hladni vodi, ki je blažila pregreto telo, ne samo zaradi brezskrbnih dni, ko ni bilo treba v šolo…predvsem je družba bila tista, ki je dala piko na i takrat najljubšemu letnemu času. Le ta je prišla do svojega pravega izraza ob nastopu najstništva, ko je bilo kar težko ostati hladen ob vseh neznanih fantičev, ki so kot bi imeli določen urnik prihajali in odhajali z morja. Obvezna sestavina spoznavanja in druženja so vse bolj postajale tudi poletne romance. 

Kljub temu, da sem se kot majhna punčka rada igrala igro »očita in mamice«, sem kot najstnica govorila, da si ne predstavljam, da bi nekoga imela rada vse življenje. Zdelo se mi je skorajda nemogoče. Danes pač vem, da je to bilo v skladu z obdobjem in da s tem, ko mi je bil vsak mesec všeč drug fant, ni bilo nič narobe. Tako  sem seveda nadvse uživala v kratkih romancah, od katerih so imele tiste, realizirane poleti, nek poseben čar. Specifične so najbrž bile že zato, ker so imele že vnaprej določen rok trajanja in če to veš, tvoja pričakovanja ne presežejo magične meje, ko bi hotel več, kot lahko dobiš, saj enostavno veš, da ne bo trajalo. Lahko se sicer slepiš in poskusiš, a kaj hitro je lekcija osvojena, ko jeseni ugotoviš, da je podaljšan rok bil le iluzija.

Zakaj je temu tako? Najbrž se romance rodijo na krilih neke skrivnostne kombinacije časa, prostora in ljudi, ki se znajdejo v njem. In dokler  so vsi elementi v ravnovesju, romanca lahko živi. Ko se en element spremeni, le ta v hipu umre. Tako nekako kot zvrhana skodelica sladoleda, ki jo na začetku le opazuješ, požiraš slino, ki  jo je ob naraščajoči želji po tem, da bi planil po tistem okusnem zalogaju, vedno težje nadzorovati in  že v naslednjem trenutku se predaš skušnjavi. Z užitkom se utapljaš v nasladi, kjer ni prostora za razum…vse dokler se  žlička ne prične počasi drgniti ob skodelico in ugotoviš, da bo sladoleda kmalu zmanjkal. Za trenutek lahko celo dobimo občutek, da smo nazadovali in kar ne znamo več rokovati s tistim kovinskim predmetom, s katerim smo še malo prej mojstrsko zajemali slastne obline in jih spravljali vase. A konec je neizogiben.

Še dobro, da lahko naročimo novo porcijo in še dobro, da imamo zaenkrat še vedno letne čase, med katerimi je tudi poletje. Nova porcija sladoleda in nova romanca. Zmagovita kombinacija neprecenljive vrednosti. Če jo znaš dobro vnovčiti seveda.

13 komentarjev

So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.

Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.

Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.

Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.

Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.

Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)

Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.

Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja«  ravno takrat, ko ni treba. :S  No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.

Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.

Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.

Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.

Brett Michaels

Sebastian Bach

Nuno Bettencourt                                                                                   

10 komentarjev

Ena izmed tragičnosti človeštva je tudi nenehno pehanje za dobrinami, po katerih hrepeni, ker jih pač nima in se posledično počuti prikrajšanega, ko pa cilj in z njim dobrino, po kateri je tako vneto hrepenel, končno pridobi, le ta izgubi svojo vrednost. Še več, dejansko sploh ne ve, kaj bi z njo počel, saj mu postane nekako samoumevna. Nekaj, kar naj bi skorajda sodilo v paket ob nastopu življenja.

Skladno s tem se človek vse premalo zaveda vseh dobrin, ki jih ima vedno na voljo in se konkretneje zdrami šele, ko je zanje prikrajšan. V to rubriko se uvrščajo predvsem osnovne dobrine, med katere sodi tudi voda. Odkar je človeku uspelo svoje zgradbe opremiti z vodovodi, ukrotiti vse naravne »ponudnike« vode in to neprecenljivo tekočino spremeniti celo v dobro naložbo, je le ta postala njegova last. A očitno vedno znova pada na izpitu imenovanem »biti dober gospodar«, saj se tudi do vode vede kot do vseh stvari, ki so mu na dosegu roke in se mu zanje ni potrebno potruditi, kaj šele, da bi med dobrodošle občutke uvrstil določeno stopnjo spoštovanja.

Včasih se mi zdi, da bi morali vsaj enkrat na mesec imeti tako imenovani vodni post, ko bi bili brez vode. Ob teh dnevih bi si nabavljali vodo v bližnjih vodnjakih, ki bi jih postavili v ta namen in početje bi poleg bližnjega srečanja z zgodovino, ko so najbrž veliko bolj pazili na porabo vode, saj jo je bilo treba vedno znova prinašati v vedrih, morda prispevalo k zavedanju dejstva, da preskrbljenost z vodo ni tako samoumevna kot si mislimo.

Se spomnete, kako je, ko prejmemo obvestilo o moteni preskrbi z vodo?  Ali še bolje, ko le tega preslišimo in si želimo zjutraj skuhati kavo, sprati s sebe sledi objema noči, masturbirati pod vodnim curkom v kopalnici ali pa poplakniti grlo, v katerem so se zataknile partnerjeve sramne dlake? Danes niti ni tak problem, saj se lahko zapeljemo v bližnjo prodajalno in kupimo na hektolitre ustekleničene vode. Da, kupimo. Preprosto in hitro. Zakaj bi bili brez vode, ko pa jo lahko kupimo? A spet nekaj pozabljamo. Za nakup ne potrebujemo le denarja, ampak tudi razpoložljivost blaga, ki ga želimo kupiti. Hipoteza, da vodo pač lahko uporabljamo, ker jo plačujemo, se podre v trenutku, ko le te zmanjka.

Kdaj bomo mi na vrsti? Si lahko predstavljamo, da ponekod hrepenijo po tej prozorni tekočini, tako kot nekateri hrepenijo po novem avtomobilu, jadrnici ali kupu zidakov pod streho? Bi bili pripravljeni za te prikrajšance darovati vodo, tako kot se daruje kri? V človeškem  telesu je navsezadnje  od dve tretjini do tri četrine vode, ki je razporejena po  celicah,  krvi in limfi,  kosteh in zobeh. Če vode v telesu kronično primanjkuje, le to zapre delavnico. Bi torej darovali vodo v humanitarne namene? Naj pričnemo organizirati vododajalske akcije in z udeležbo izkažemo svojo človeškost?

In nenazadnje ali bi morda bilo dobro kdaj le pomisliti, da bomo enkrat tudi sami prikrajšani za kozarec vode, za katerega bi celo najhujši alkoholiki v trenutku ozdravili, da bi le po svojih žilah začutili pretakanje hladne, osvežilne reke, ki bi odplaknila vso zalogo smeti, ki se je nakopičila zaradi predolge abstinence?  Kdo bo nam priskrbel vodo, če nam bo le te zmanjkalo?

9 komentarjev

Veš, še vedno te pogrešam… Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam… Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem… vsak dan, vsak trenutek… Nikoli ne obstanem… Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi… a vedno najdem pot… vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate… na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal…

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala… ki je preživela… Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu… Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši…

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam  v sebi vedno dovolj  moči, da ne obtičim… da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala… a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku… in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi je hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh… takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca…

Vse najboljše bratec! V mislih bom upihnila 34 svečk samo zate. In se veselila življenja tudi v tvojem imenu.

9 komentarjev

Pravijo, da je redno pisanje plusov, eden izmed dobrih načinov ohranjanja samozavesti. Tudi sama sem to že kar nekajkrat počela, danes pa sem se odločila, da pričnem znova. V to me je prepričal komentar, ki sem ga zagledala po prihodu od zdravnika in se glasi takole:

»Morska: Ne vem, če je še kakšen bloger bolj ogaben od tebe! :( Pa stalno ta naslov… A ti veš, kakšna tragedija se je včeraj zgodila v Sloveniji? A ti imaš kaj pietete? A se ti zavedaš, koliko ljudi trenutno klika na Blogos? A lahko to MEDNOŽJE vsaj umakneš za nekaj časa???????????????«

Takega komplimenta že dolgo nisem dobila. Zakaj kompliment? Seveda je oznaka posledica avtorja komentarja, a ker se izogibam temu, da bi počela stvari, ki jih pri drugih ne maram, le tega ne bom izpostavljala. Se mi je pa ob tem porodilo razmišlajnje o tem, kaj neki žene ljudi, da meni nič tebi nič napadejo nekoga, ki ga ne poznajo in ga obsodijo hudobije, egoizma in kaj vem še česa, ker… Ker kaj? Ker je napisal nek tekst s spolno vsebino, kar naj bi pomenilo, da se kaj… veseli včerajšnje tragedije, da skače do stropa, ker je umrlo ne vem koliko ljudi ali morda celo, da je zapis, napisan nekaj časa pred tragedijo, le to povzročil?

Očitno bi morala spremeniti del naslova prejšnjega zapisa in v oklepaj napisati  »kaj imajo vagine opraviti z nesrečo na reki Savi«.

V bistvu se zdaj sploh ne morem posvetiti občutkom tragičnosti, ker me bolj muči to, ali sem zaradi svojega pogleda na seksualnost kriva za vse tragedije na svetu :)

87 komentarjev