Erotično poplesavanje črk

Veš, še vedno te pogrešam… Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam… Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem… vsak dan, vsak trenutek… Nikoli ne obstanem… Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi… a vedno najdem pot… vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate… na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal…

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala… ki je preživela… Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu… Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši…

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam  v sebi vedno dovolj  moči, da ne obtičim… da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala… a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku… in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi je hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh… takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca…

Vse najboljše bratec! V mislih bom upihnila 34 svečk samo zate. In se veselila življenja tudi v tvojem imenu.