Erotično poplesavanje črk

So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.

Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.

Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.

Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.

Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.

Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)

Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.

Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja«  ravno takrat, ko ni treba. :S  No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.

Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.

Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.

Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.

Brett Michaels

Sebastian Bach

Nuno Bettencourt