Vse do tiste uradne meje, ki je določena kot prehod v odraslost, sem odraščala na morju. Če sem si zaželela vonja po njem, ogleda predstave valov, plesa galebov nad gladino ali le nežne melodije, ki jo spesnil veter, ko je z rahlim dotikom igral na vodne strune, mi ni bilo treba daleč. Le par korakov in že sem bila v samem središču dogajanja. A tega nisem jemala kot nek privilegij, bolj kot nekaj vsakdanjega. Vse dokler nisem pričela svoja poznanstva širiti preko domačih meja. Takrat so prišleki, ki jim je bilo vse to na razpolago le omejen čas, vedno znova govorili, kako srečna sem lahko, da živim tako blizu tistega ogromnega modrega jezera, ki se ga ne da zaobjeti s pogledom. Hvaležna sem jim bila, da so mi s svojimi besedami obudili zavedanje, da morda le ne bi smela tega jemati kot nekaj samoumevnega.
Pa vendar je tudi morje dobilo svojo pravo vrednost šele poleti. Ne samo zaradi vremena, ki je omogočal poležavanje na plaži in nastavljanje soncu, da bi ja bili »in« s čimbolj porjavelim telesom ali pa čofotanja v prijetno hladni vodi, ki je blažila pregreto telo, ne samo zaradi brezskrbnih dni, ko ni bilo treba v šolo…predvsem je družba bila tista, ki je dala piko na i takrat najljubšemu letnemu času. Le ta je prišla do svojega pravega izraza ob nastopu najstništva, ko je bilo kar težko ostati hladen ob vseh neznanih fantičev, ki so kot bi imeli določen urnik prihajali in odhajali z morja. Obvezna sestavina spoznavanja in druženja so vse bolj postajale tudi poletne romance.
Kljub temu, da sem se kot majhna punčka rada igrala igro »očita in mamice«, sem kot najstnica govorila, da si ne predstavljam, da bi nekoga imela rada vse življenje. Zdelo se mi je skorajda nemogoče. Danes pač vem, da je to bilo v skladu z obdobjem in da s tem, ko mi je bil vsak mesec všeč drug fant, ni bilo nič narobe. Tako sem seveda nadvse uživala v kratkih romancah, od katerih so imele tiste, realizirane poleti, nek poseben čar. Specifične so najbrž bile že zato, ker so imele že vnaprej določen rok trajanja in če to veš, tvoja pričakovanja ne presežejo magične meje, ko bi hotel več, kot lahko dobiš, saj enostavno veš, da ne bo trajalo. Lahko se sicer slepiš in poskusiš, a kaj hitro je lekcija osvojena, ko jeseni ugotoviš, da je podaljšan rok bil le iluzija.
Zakaj je temu tako? Najbrž se romance rodijo na krilih neke skrivnostne kombinacije časa, prostora in ljudi, ki se znajdejo v njem. In dokler so vsi elementi v ravnovesju, romanca lahko živi. Ko se en element spremeni, le ta v hipu umre. Tako nekako kot zvrhana skodelica sladoleda, ki jo na začetku le opazuješ, požiraš slino, ki jo je ob naraščajoči želji po tem, da bi planil po tistem okusnem zalogaju, vedno težje nadzorovati in že v naslednjem trenutku se predaš skušnjavi. Z užitkom se utapljaš v nasladi, kjer ni prostora za razum…vse dokler se žlička ne prične počasi drgniti ob skodelico in ugotoviš, da bo sladoleda kmalu zmanjkal. Za trenutek lahko celo dobimo občutek, da smo nazadovali in kar ne znamo več rokovati s tistim kovinskim predmetom, s katerim smo še malo prej mojstrsko zajemali slastne obline in jih spravljali vase. A konec je neizogiben.
Še dobro, da lahko naročimo novo porcijo in še dobro, da imamo zaenkrat še vedno letne čase, med katerimi je tudi poletje. Nova porcija sladoleda in nova romanca. Zmagovita kombinacija neprecenljive vrednosti. Če jo znaš dobro vnovčiti seveda.
ob 07:43
Morska, I just LOVE the way you write! (to si rečem vsakič, ko kaj napišeš)
…in kak čvek v živo bi bilo spet fajn izvest. Miss you:)
ob 08:05
te romance so nujne v naših življenjih :) Cvetke so, sijoče zvezde, udarne, čeravno kratke…v točno določenih mesecih s kombinacijo povečane sproščenosti in boljšega vsakodnevnega razpoloženja ter zaradi sonca in toplega vetriča vzburjeni čuti = neizbežno :P
Verjetno je že res, da se z odraščanjem te eskapade v času poletja zmanšujejo ali celo pri večini poniknejo…no, meni še nekako lahkotno uspeva.
Zdi se, da je v teh romancah nekaj malo prave, iskrene ljubezni… Ljubezni do avantur, novih izzivov, razvratnosti, sladkosti in nežnosti, jp.
ahhh … :)))))
ob 10:14
Mojca: Ja čvek.. miss you too.
Anna: Kot zanimivost. Moja najlepša romanca je bila ena, v kateri je prišlo samo do objema, vse drugo je bilo le v želji in fantaziranju, ker je realizacija le teh trčila v moralna načela. :)
ob 10:30
Morska…točno to…taki odmiki od klasičnih predstav in doživetij poletnih snidenj, znajo biti posebej očarljivi in še bolj edinstveni :) Ampak potem je želja nekako še večja…a ni? In malo več hrepenenja…malo več sekirancije :P, ker ni prišlo do vrhunca, pa si moraš tega čarati sam v buči….
v vsakem primeru vznemirljivo :)
ob 10:42
Anna: Zadnje čase vse bolj spoznavam ali da sem totalno zaostala ali pa vsaj globoko konzervativna :) Ko se odločam za poteze, vedno pogledam na celotno sliko in upoštevam vidik, kako bi bilo meni, če bi bila na mestu nekoga, ki je vsaj posredno vpleten, čeprav osebe ne poznam. Pri sliki realizacije tistih želja je bil grenak priokus tako zaradi storjenega, kot zaradi madeža v podobi dedca, ki bi zgubil na vrednosti zaradi tega. Ravno zato pravim, da prostor in čas (situacija) naredita svoje in včasih je dobro pogledat izven tega konteksta.
Želja je nehala rasti z odhodom… priznam, da še zdaj včasih rečem, hudiča, zakaj nisem šla korak naprej, korak, ki bi skorajda zagotovo naletel na pozitiven odziv, a na koncu vedno pristanem pri istem zaključku… :)
ob 10:50
Morska - glede tvojega komentarja o načelih. Pa ne da sta bila v žlahti?
he-he
ob 10:56
Mamlaz: Pf :P Glede na to, da sem kot majhna bila zaljubljena v bratranca, pa mi ni bilo jasno, zakaj to ni primerno, najbrž to ne sodi med moralna načela :)
ob 11:01
Pol je bil al prestar al pa premlad. Ali je pa bila ona???
ob 11:02
Ha!
ob 11:03
Kužek???!!!
ob 11:07
Mamlaz: Nič od tega. Babe pa me ne zanimajo… sem uspešno zbežala pred eno in sem zdaj previdna :P
Dobr no… v resnici sem se ustrašla, ker je vedno bil fotr v bližini, pa sem se bala, da nimata v mislih nekaj v stilu “v družini si vse delimo” :)
ob 12:07
Am ja, romance…Imel že eno..ki pa se ni končala najbolje.. Če se lahko malo pohvalim, ravno zdaj me spet treska ena…in to fejst. :)
ob 13:34
Blazz: Kako že pravijo. slab začetek, dober konec, torej bodo tvoje romance v prihodnje sam dobre. Če pa ne, pa pretepi tistega, ki si je ta rek izmislil :)