Vzgojiteljica v vrtcu: No otroci, kaj boste, ko boste veliki?
Miha: Pilot.
Maša: Zdravnica.
Mitja: Čarovnik.
Ostali odgovori: Astronavt, Harry Potter, bogat, zdravnica, manekenka, nogometaš…
Morska: Ko bom velika, bom vozila kamion.
Vzgojiteljica začudeno pogleda: Kamioni so ja za fantke.
Morska najprej žalostno pogleda, potem pa reče: Pa kaj, jaz bom vozila kamion.
- - -
Učiteljica v prvem razredu: No učenci, kaj boste, ko boste veliki?
Odgovori so podobni kot v vrtcu.
Morska: Učiteljica, delala bom na banki, prodajalka, pevka, knjižničarka, slikarka, vozila bom avtobus…
Učiteljica z začudenim pogledom: Ja kako pa boš vse to naenkrat počela? Samo eno stvar si moraš izbrati.
Morska se zamisli, nato pa: Saj ne bom naenkrat, enkrat eno, drugič drugo…
- - -
Poklicna svetovalka na koncu OŠ: Tukaj imaš seznam in opis fakultet, preuči jih in si izberi eno.
Morska: Kdo pa je rekel, da bom študirala?
Svetovalka: Glede na tvoje sposobnosti je edina smiselna pot gimnazija – fakulteta in potem naprej.
Morska: Ne bo šlo. Naredila bom eno srednjo šolo in to je to. Čim manj šole, tem bolje. Šola je zguba časa.
Svetovalka: Kaj pa si želiš početi v življenju?
Morska: Nimam pojma.
- - -
Opisan fenomen je bil prisoten pri mnogih sovrstnikih in upam si reči, da se dogaja še danes. Otrok namreč še ni obremenjen z najrazličnejšimi pričakovanji in pravili družbe, zato verjame, da bo lahko počel vse tisto, kar si bo želel. Z odraščanjem, v katero sodi tudi proces socializacije, pa se prej kot slej znajde v precepu med tistim, kar si želi in tistim, kar od njega pričakujejo starši, učitelji in družba. Če sta obe pola usklajena, je potek bolj ali manj uspešen, če pa pride v tem procesu do neskladja, se zaplete.
Za žensko pač ni primerno, da bi vozila kamion ali avtobus, za nekatere poklice je treba opraviti dolgo pot, kar odraščajočega velikokrat prestraši, starši imajo pogosto svoje fiksne predstave o tem, kaj bo njihov otrok postal, sama šola pa velikokrat prav tako zavre še tako goreče želje, saj vse preveč zahteva le t.i. nižje stopnje znanja (zapomnitev podatkov in podobno), vse premalo pa dela na razvoju višjih oblik znanja kot so kreativnost, motivacija, uporaba znanja v praksi in podobno. In če se že vse navedeno le nekako uskladi, na koncu trčiš na omejene finančne sposobnosti, ki v primeru šolanja dokaj stran od domačega kraja, predstavljajo prevelik zalogaj.
V mojem primeru je šlo za all inclusive paket, zaradi katerega sem pristala na srednji šoli, kjer sem se vsaj dve leti spraševala, kaj tam počnem, ko pa se mi je v tretjem letniku le prižgala lučka v obliki slike, kaj si resnično želim početi v prihodnosti, sem spet trčila na raznorazne oblike prepričevanja, v katerih me je skorajda vsaka učiteljica skušala pridobiti na svojo stran, češ da je predmet, ki ga predava pravšnja pot zame.
Ko sem takoj po srednji šoli pričela delati na področju, ki ni imel nikakršne povezave z mojo izobrazbo, sem ugotovila, da je ogromno stvari, ki se jih lahko naučiš brez kakršnekoli šole, le če to hočeš. Prav tako sem vsak dan začudeno pogledovala proti obupanim obrazom sodelavcev in nisem mogla sprejeti dejstva, da je lahko delo reducirano le na sredstvo, ki prinaša plačilo, vse ostalo pa je le rutina. Sama sem vedno iskala nove možnosti in čeprav sem, ko sem pristala na položaju vodje oddelka, bila prestrašena vse od štrlečega palca na nogi pa do zadnjega naelektrenega lasu, mi je uspelo pridobiti večino kompetenc tudi za uspešno igranje te vloge.
Motivacija za ohranitev ognja v lučki, ki se je prižgala proti koncu srednje šole, pa je nekje v ozadju naraščala in čakala na svojo priložnost. Ko jo je le dočakala, je ogenj zažarel in z vsemi štirimi sem se oprijela ponujene možnosti in se podala na sicer dolgo in zahtevno pot, na kateri pa še danes vztrajam in vem, da bom brcala z vsemi močmi dokler ne pridem do cilja.
- - -
Sošolka na fakulteti: Kakšni so tvoji rezultati testa o najprimernejšem poklicu?
Morska: Ne maram vprašalnikov. Tale pravi, da sem rojena za učiteljico.
Sošolka: A niso to tvoje otroške sanje?
Morska: Hja, po vseh inštrukcijah, uvajanj nove delovne sile in ugotovitvi, da si lahko še tako kompetenten v podajanju znanja, pa je na koncu še vedno veliko odvisno od prejemnika, zaradi česar je rezultat velikokrat negativen in tvoj trud zaman, pa pri našem šolskem sistemu, ki je še vedno nedodelan in poln lukenj…. ne, hvala.
ob 18:45
:)
jaz pravzaprav sploh nikoli nisem vedel, kaj hočem biti. še najbližje sem tam, kjer naštevaš kaj use bi bila…
jaz bi bil tudi…eno leto to..pa drugo leto spet kaj drugega…
in še zdaj nimam fiksne želje,mojo fakulteto sem vpisal bolj zaradi šihta, kot zaradi veselja…
ob 18:58
“Hudič je v podrobnostih” pravijo, in še kako prav imajo.
Danes je namreč tako, da za neko delovno mesto rabiš kao ful specializacijo, višje ko greš, večja specializacija je potrebna.. Pozabljajo pa na dejstvo, da pretirana specializacija povzroča veliko ozkoglednost (mogoče je to nekaterim tudi v korist), to pa vemo kako se kaže v praksi…
Najboljši so tisti, ki znajo obdržati tudi širino in s tem odprto glavo, ki so sposobni delati več stvari..
Morska, lepo in nazorno si pokazala, zakaj je naš zahodni šolski sistem tako v zatonu, zakaj mladina ne ve, kaj bi sama s seboj,….
ob 19:01
jaz sem samo to vedela, da hočem odrast in it stran.
ampak sem pa kemijski laborant, ekonomsko komercialni tehnik, socialna delavka, poslovna sekretarka, kadrovnik in gradbinka po duši. :) multipraktik torej. :)
ob 19:14
Blazz: Lučka se prižge, ko najmanj pričakuješ :)
Lemurian: Ja po eni strani potrebuješ vedno več specializacije, na drugi strani pa je dodiplomski študij tako vsestranski, da moraš predno prideš so specializacije, opraviti milijon tudi nepotrebnih izpitov, ki pa znajo biti zelo težki.
Širino je resda težko ohraniti, a če hočeš, se tudi to da.
Katarina: Jaz sem za multipraktike:)
ob 19:20
morska: moj recept je, da naj se človek zanima za vsaj dve različni področji in naj ju dobro pozna. jaz z enim področjem služim, z drugim si širim obzorje in bom mogoče kdaj tudi kaj zaslužila. ampak dejansko na slednjem področju za študij dajem denar, ki ga preko prvega odročja zaslužim.
ob 19:25
Zanima me odstotek tistih ljudi, ki delajo svoje
delo res z veseljem. Žal bi bil nižji, kot si mislimo.
Sistem je res kriv, nedvomno. Kdo je v osnovni
šoli že doživel posmeh, če je kaj vprašal
“tršico”? Golo pomnjenje podatkov in monotoni
dril so delali iz nas slepe delavce, ki so jih na koncu
starši podučili, kaj je za njih res najboljše. Ampak
širina in znanje se pridobi z radovednostjo, prakso
in spoštovanjem slehernega človeka; tega žal naš
šolski sistem ne vzpodbuja. Zato so nekateri
največji “luzerji”, ki so jih vsi imeli za “buteljne”,
pozneje uspeli in niso zaplankani ljudje. Žal nas
tudi današnji turbosistem sili v ozkost in v okvire,
ki naj bi bili standardni. Noben se ne sprašuje,
kje je lahko on sam ustvarjalen in s tem svoboden.
Nas poklic res določa? In še v premislek: tudi
čistilka je lahko ustvarjalna.
ob 19:26
K: Jaz sem tudi najprej nekaj let delala, potem pa dobila denar za študij. Zanimanje ni problem, problem je poleg tistega časa, ki ga je treba namenit za področje, ki ti daje redni zaslužek, (ker če ga ne nameniš dovolj, lahko ostaneš brez), najti čas še za razvoj in vzdrževanje ostalih interesov. Vsaj jaz imam probleme s tem:S
ob 19:29
Eritrocit: Saj to sem hotela reči.. ne glede na to, kaj počneš, si lahko ustvarjalen. Sama sem počela že veliko stvari, ki bi jih lahko uvrstili v rubriko motononije, a sem vedno skušala najti način, da sem jo razbijala. In to se da. Zato omenjan tiste obupane obraze, ki so me vedno začudeno gledali, ko sem ob štirih zjutraj bila prišla v službo vsa nasmejena.
ob 20:01
jaz pa sem vedno govorila, da bom prevajalka.
Zdaj bi pa raje kamion vozila.
ob 20:45
Šuš: Za prevajalstvo me niso uspeli prepričat :)
Sama bi zdaj raje kot kamion, vozila motor, sam kaj ko nimam motorja :S
ob 20:53
uf ja, motor tudi :D
Hotla sem v bistvu sporočiti to, da sem kot otrok/mladostnik bila precej straight-forward usmerjena. Da sem komaj na faksu izgubila cilje, želje, hotenja, hrepenenja … skoraj vse no.
ob 21:25
Jaz sem si želel celo vrsto zaposlitev in želja se mi je izpolnila.Opravljal sem različna dela,opravil kar nekaj izpitov in tečajev in pri vsem tem užival,sedaj pa sem ugotovil,da bi bilo najbolje,če bi se odločil za poklic spec.penzionist :lol:
ob 21:45
Šuši: Še vedno jih lahko dobiš, spremeniš, greš drugo pot.. :)
Kamper: Mislim, da je ta zadnji tisti, ki ga bomo vsi mi še kako pogrešali :)
ob 07:47
Ko sem bil še majhen, sem imel zelo jasno vizijo, da hočem voziti smetarski kamionček. Potem so prišla leta zmede in zdaj se vozim v twingu. Nisem se ravno realiziral…
ob 08:13
Dinozaver - pa tudi ne vem kako daleč nisi. S twingotom mislim ;)
Jaz sem po končani srednji strojni govoril, da ne bom nikoli strojnik. In ugani v kateri stroki delam. Pa mi je kr vredi. Lahko ohraniš širino…
ob 10:25
Dino: Meni je tud bil všeč oni kamionček. Vedno sem gledala za njim in čakala, če se bosta unadva zadaj vrgla notr :)
Mamlaz: Jaz sem tudi v osmem rekla, da bom šla na katerokoli srednjo, sam ne na eno izmed treh, ki sta mi jih izbrala starša. Pa sem šla. Ampak!!! Samo zato, ker je tja šel še en sošolc :)
ob 22:11
Če se sam “potrudiš” veliko ovir samih od sebe odpade. Človek je namreč sam sebi največja ovira, največji policaj - če posameznik preraste tega, je vse bistveno lažje. “Ne morem, ne znam, nimam dovolj denarja, imam premajhne joške, imam prevelik nos, nimam oči prave barve, sem preveč kosmat, noge imam na o, pred 10timi leti sem se udaril v glavo in zato ne morem kvalitetno razmišljati,…..” Tisoč in en konstruktiven razlog.
ob 00:52
Lemurian: Se strinjam, vendar nekaterih ovir pač ne moremo odstraniti. Če si nekdo recimo želi biti pilot, pa ima preveliko dioptrijo, tega ne more početi. To so sicer skrajnosti, a se najdejo. Je pa res, da veliko ljudi omaga in racionalizira želje, ker je pot do cilja pretežka. Predvsem gre pri takih rečeh za nezaupanje vase in strah pred neuspehom, zaradi česar si potem izberejo lažje cilje.
ob 20:26
Ja, najbolj bizarna pri vsem skupaj je res prav ta usmerjenost v en poklic v enem življenju. Bizarno! Ampak smo tako navajeni, da sploh ne pomislimo. Da se daš se v en predalček in šopaš do penzije - večini še kar znese. Vmes je kopica majhnih radosti, ki navadno nimajo zveze s predmetom dela - dopust, regres, boljša pisarna, tajnica z miniko, čikpavza - ma kakšen poklic neki - pa saj nismo več otroci…
ob 13:12
DICKY HARDY …my dreams
ob 13:18
Of course Morska. Jaz ne bi mogel postati sumo borec pa če bi se še nevem kako trudil.. Ampak vprašanje pa je, od kje mi sploh ta ideja, da bi hotel postati sumo borec? Je to moja iskrena želja ali zgolj umetna, od zunaj sproducirana fantazija?
Ali kot pravi Doroteja: “Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.” Oziroma sploh niso bile moje prave srčne želje..
ob 21:27
Lemurian: To je drug problem… namreč, da velikokrat ljudje slepo sledijo nekemu cilju, potem pa ugotovijo, da si tega dejansko sploh niso želeli, ampak od nekje pobrali.
ob 22:25
Jep Morska. Ampak po drugi strani, če greva še naprej, je aktivnost zelo v redu - kajti tak človek slej ko prej najde tisto kar išče.. nekov verjetno najde.. Danes pa je kar nekaj folka, sploh mladi, ki so totalno pasivni, depresivni, stagnirani…
ob 20:25
Tudi jaz sem si vedno želela voziti kamion….:) in veš kaj? Ko končam fakulteto in se redno zaposlim bom šla izpit naredit, pa se bom (če bo možnost) vozila okoli. Rada bi šla te dolge ture, Slovenija - Holandija - Slovenija.
Drugače je bila pa že od malih nog druga želja biti šef. Nooooo, počasi se bomo tudi do tja privlekli.
Problem nastane edino v tem, če si starši zamislijo kaj naj bi njegovo otrok počelo v življenju. Dobro da mene niso nikoli silili v svoje “želje”, ker bi sedaj bila ziher kakšen steklopihalec :)
ob 14:31
Ojej, me prav veseli, da nisem edina z željo voziti kamion! To sem skoz govorila, ko sem bla majhna, pa še zdaj bi ga vozila, al pa avtobus. Imam pa oviro - sem bolj švohceno bitje, pa ogromno spanja rabim … Mogoče enkrat. Tudi smetarski kamiončki, viličarji ipd. me še vedno fascinirajo.
Po OŠ pa tudi jaz nisem imela dovolj močne volje, da bi se odločila za strokovno srednjo šolo (strojna je bla moj favorit). Pristala sem na gimnaziji in potem na FF (?), po diplomi še na EF, delam pa čisto nekaj tretjega. Mogoče ne bi tako iskala, če bi že takoj uresničila prvo željo - kamion … uh
ob 21:50
pomoje je problem v samem razumevanju vprašanja “kaj boš, ko boš velik”… je odgovor res poklic? bolj pomembno kot to, kaj si po poklicu je najbrž to, kako se v dani vlogi počutiš in kako funkcioniraš v svojem socialnem okolju.
kaj boš, ko boš velik? upam, da dober človek, ki bo razumevajoč in strpen do svoje okolice, imel rad druga živa bitja in iskreno užival v trenutkih sreče. da boš prijazen do samega sebe… in do drugih.
vsem želim lep vikend
življenje je kratko - uživajte ga - vsak dan sproti
ob 09:50
jas pa bom policajka