Rada te imam. Do neskončnosti in nazaj. Ne samo zaradi vseh orgazmov, s katerimi me nagradiš, ker se ti tako vneto predam, tudi ne samo zaradi čudovitega moškega telesa, ki se mi zaradi tebe razgali v vsej svoji veličastnosti, tudi ne zaradi užitkov, ki sem jih in jih še danes odkrivam s tvojo pomočjo s svojim telesom in navsezadnje tudi ne samo zavoljo vedenja, da lahko v še tako dolgočasni situaciji vedno računam nate, saj misli o tebi odženejo še tako  monotoni dogodek.

Rada te imam, ker sem se s teboj naučila, da si pomemben sopotnik v življenju. Ko sem te spoznala, sem imela občutek, da te poznam že od vedno in čeprav se neko obdobje nisva ravno razumela, sem ti hvaležna, da mi nisi zameril vseh tistih zanikanj pomena tvoje vloge. Še dobro, da to ni trajalo dolgo in da sva na koncu postala zelo dobra prijatelja.

Tudi sama sem nekaj časa bila jezna nate. Očitala sem ti spolno diskriminacijo, saj si do moških od vedno bil bolj radodaren. Predvsem kar se tiča orgazma. Besna sem bila, ko sem se sama tako hudičevo trudila, pa se me nisi usmilil, moški pa je medtem veselo zalival moje vznemirjeno telo, obraz, ustnice, nos, ušesa in podobno. A potem sem razumela. Znano je namreč, da je komunikacija med moškimi bolj površinska in hitro preide na dejstva, med moškim in žensko pa je globlja. Zdaj vem, zakaj od nas pričakuješ več truda. Navsezadnje nam zanj potem podariš tudi več vrhuncev kot svojim sospolnežem.

Najraje pa te imam, ko zablestiš v trojčku jaz – ti in ona. Ona po imenu Ljubezen. Najbrž od tod izvira tisti stereotip, da vsi moški sanjarijo o igricah z dvema ženskama. No če bi to pisal moški, bi verjetno priznal, da tudi v zasedbi z dvema moškima in eno žensko ne zaostajaš. Tu ti tako ne morem očitati pristranosti.

Žal je še vedno veliko ljudi, ki se ne more sproščeno pogovarjati s teboj, zato te v njihovem imenu prosim za razumevanje in morda za razmislek, če lahko sam narediš kaj, da bi se malce zbližali. Morda kdaj deluješ preveč pritlehen ali površinski, saj veš, ljudje smo različni in v komunikaciji se morata obe strani malce prilagajati. Sama se trudim in širim dobro besedo o najinem prijateljstvu, tako da upam, da vsaj kaj pripomorem k izboljšanju stanja.

Pogrešala te bom dragi seks… ja vem, rekel boš, kdaj pa te ne, a nič za to, priznam, da sem kdaj preveč posesivna. . Za vsak slučaj sem si na ipod (hvala radodarnemu izposojevalcu) naložila nekaj filmov, v katerih igraš glavno vlogo, tako da boš ob meni tudi v bolnici. A psst, ne govori tega naokrog. Saj veš, včasih se malce preveš hvališ.

Hvala dragi, ker s teboj nikoli ni dolgčas, ker v meni vedno prebudiš nove ideje in zamisli, ker skupaj odkrivava vedno nove razsežnosti in z njimi poganjava kri po mojem in soigralčevem telesu. No v slednjem poženeva tudi slastno tekočino, katero imam za desert.

p.s. Ker se bližajo volitve, bi te na koncu še prosila, če se le da seveda, da se pričneš vsaj malo ukvarjati tudi s politiko. Jasno je, da je ne maraš, a poglej, kakšna štiri leta so za nami. Usmili se nas in si priskrbi kakšno pručko v parlamentu, če ne drugega, da jih ne bo premagal spanec od dolgočasja. Prepričana sem, da bo naše življenje takoj lepše.

Mislim nate

Vedno tvoja Morska


...komentar [5]


image003.gifPrvi šolski dan bom sicer prešpricala, zato pa se bom dan kasneje s torbo, ki jo moram še kupiti, tudi sama  »pogumno« odpravila v šolo. Ta sicer ne bo imela šolskih klopi in table, imela pa bo sotrpine, ki prav tako kot sama potrebujejo popravilo.

 

Ni prvič, da grem v bolnico, a prvič bom tam dlje časa… veliko dlje… predolgo… a življenjska šola pač terja čas. Vse tiste strahove, ki izvivajo iz preteklosti in mi vedno zarijejo kremplje v meso ob besedi »bolnica«, bo pač treba nekam zapreti.

 

Začetek vojne je vse bližje, vse je že skoraj pripravljeno… razen vojaka (šolarčka), ki je sicer videti pripravljen, v sebi pa kriči.

 

Danes teden torej pade tisto… kako že gre… »javljam se na dolžnost« ali nekaj podobnega… naj se vojna prične…

...komentar [4]


Borila se je do konca… in še bi se, navkljub vsej bolečini, ki jo je vztrajno srkala vase, če ne bi naposled uvidela, da je treba nekatere stvari spustiti iz rok in predati štafeto še edinemu, ki jih lahko izklesa v kristalno podobo, nasprotno tisti, na kateri je z vso vnemo delala kakšno leto dni, pa je bila vedno bolj izkrivljena, vedno bolj nejasna. Kiparsko orodje je prepustila času…

Vedno je občudovala vojake, ki so bili pripravljeni dati življenje za tisto, v kar so verjeli. Nikoli si ne bi mislila, da bo tudi njej enkrat dana taka priložnost. Nazadnje je bila že dokaj blizu tega, a spet ne dovolj. Bolje tako? To se bo najbrž še izkazalo.

Ji je žal? Na trenutke morda, ko jo preplavijo občutki krivde, sramu, razočaranja, globoko v sebi pa je ponosna nase, ker se je predala z vsem svojim bitjem zasledovanju cilja, v katerega je verjela. Le vmes se je malce izgubila v preveliki vnemi, da ne bi nikomur škodila, da bi bilo za vse prav, kot radi rečemo.

Je  bilo prav zanjo? Je bilo vredno? Naj čas pove. Zdaj jo čaka nova bitka in ta bo najbrž najtežja… gre namreč za življenje. Toliko prtljage se je nabralo, da mora narediti red v njej… sama. A da to lahko stori, mora najprej preživeti. Njen motor, ki ga je neizprosno gnala tako dolgo, je namreč hudo opešal in potrebuje popravilo. Rezervnih delov ni, zato bo popravilo trajalo kar nekaj časa….

Upam, da ji uspe premagati grozen strah in dvome o prihodnosti, da zbere pogum in  pusti vse stvari, ki so zdaj nepomembne ter usmeri vse preostale moči v boj za življenje. Njeno življenje.

Nasvidenje… upam, da še letos…

...komentar [8]