Erotično poplesavanje črk

Vzgojiteljica v vrtcu: No otroci, kaj boste, ko boste veliki?

Miha: Pilot.

Maša: Zdravnica.

Mitja: Čarovnik.

Ostali odgovori: Astronavt, Harry Potter, bogat, zdravnica, manekenka, nogometaš…

Morska: Ko bom velika, bom vozila kamion.

Vzgojiteljica začudeno pogleda: Kamioni so ja za fantke.

Morska najprej žalostno pogleda, potem pa reče: Pa kaj, jaz bom vozila kamion.

- - -

Učiteljica v prvem razredu: No učenci, kaj boste, ko boste veliki?

Odgovori so podobni kot v vrtcu.

Morska: Učiteljica, delala bom na banki, prodajalka, pevka, knjižničarka, slikarka, vozila bom avtobus…

Učiteljica z začudenim pogledom: Ja kako pa boš vse to naenkrat počela? Samo eno stvar si moraš izbrati.

Morska se zamisli, nato pa: Saj ne bom naenkrat, enkrat eno, drugič drugo…

- - -

Poklicna svetovalka  na koncu OŠ: Tukaj imaš seznam in opis fakultet, preuči jih in si izberi eno.

Morska: Kdo pa je rekel, da bom študirala?

Svetovalka: Glede na tvoje sposobnosti je edina smiselna pot gimnazija – fakulteta in potem naprej.

Morska: Ne bo šlo. Naredila bom eno srednjo šolo in to je to. Čim manj šole, tem bolje. Šola je zguba časa.

Svetovalka: Kaj pa si želiš početi v življenju?

Morska: Nimam pojma.

- - -

Opisan fenomen je bil prisoten pri mnogih sovrstnikih in upam si reči, da se dogaja še danes. Otrok namreč še ni obremenjen z najrazličnejšimi pričakovanji in pravili družbe, zato verjame, da bo lahko počel vse tisto, kar si bo želel. Z odraščanjem, v katero sodi tudi proces socializacije, pa se prej kot slej znajde v precepu med tistim, kar si želi in tistim, kar od njega pričakujejo starši, učitelji in družba. Če sta obe pola usklajena, je potek bolj ali manj uspešen, če pa pride v tem procesu do neskladja, se zaplete.

Za žensko pač ni primerno, da bi vozila kamion ali avtobus, za nekatere poklice je treba opraviti dolgo pot, kar  odraščajočega velikokrat prestraši, starši imajo pogosto svoje fiksne predstave o tem, kaj bo njihov otrok postal, sama šola pa velikokrat prav tako zavre še tako goreče želje, saj vse preveč zahteva le t.i. nižje stopnje znanja (zapomnitev podatkov in podobno), vse premalo pa dela na razvoju višjih oblik znanja kot so kreativnost, motivacija, uporaba znanja v praksi in podobno. In če se že vse navedeno le nekako  uskladi, na koncu trčiš na omejene finančne sposobnosti, ki  v primeru šolanja dokaj stran od domačega kraja, predstavljajo prevelik zalogaj.

V mojem primeru je šlo za all inclusive paket, zaradi katerega sem pristala na srednji šoli, kjer sem se vsaj dve leti spraševala, kaj tam počnem, ko pa se mi je v tretjem letniku le prižgala lučka v obliki slike, kaj si resnično želim početi v prihodnosti, sem spet trčila na raznorazne oblike prepričevanja, v katerih me je skorajda vsaka učiteljica skušala pridobiti na svojo stran, češ da je predmet, ki ga predava pravšnja pot zame.

Ko sem takoj po srednji šoli pričela delati na področju, ki ni imel nikakršne povezave z mojo izobrazbo, sem ugotovila, da je ogromno stvari, ki se jih lahko naučiš brez kakršnekoli šole, le če to hočeš. Prav tako sem vsak dan začudeno pogledovala proti obupanim obrazom sodelavcev in nisem mogla sprejeti dejstva, da je lahko delo reducirano le na sredstvo, ki prinaša plačilo, vse ostalo pa je le rutina. Sama sem vedno iskala nove možnosti in čeprav sem, ko sem pristala na položaju vodje oddelka, bila prestrašena vse od štrlečega palca na nogi pa do zadnjega naelektrenega lasu, mi je uspelo pridobiti večino kompetenc tudi za uspešno igranje te vloge.

Motivacija za ohranitev ognja v lučki, ki se je prižgala proti koncu srednje šole, pa je nekje v ozadju naraščala in čakala na svojo priložnost. Ko jo je le dočakala, je ogenj zažarel in z vsemi štirimi sem se oprijela ponujene možnosti in se podala na sicer dolgo in zahtevno pot, na kateri pa še danes vztrajam in vem, da bom brcala z vsemi močmi dokler ne pridem do cilja.

- - -

Sošolka na fakulteti: Kakšni so tvoji rezultati testa o najprimernejšem poklicu?

Morska: Ne maram vprašalnikov. Tale pravi, da sem rojena za učiteljico.

Sošolka: A niso to tvoje otroške sanje?

Morska: Hja, po vseh inštrukcijah, uvajanj nove delovne sile in ugotovitvi, da si lahko še tako kompetenten v podajanju znanja, pa je na koncu še vedno veliko odvisno od prejemnika, zaradi česar je rezultat velikokrat negativen in tvoj trud zaman, pa pri našem šolskem sistemu, ki je še vedno nedodelan in poln lukenj…. ne, hvala.

27 komentarjev

Vse do tiste uradne meje, ki je določena kot prehod v odraslost, sem odraščala na morju. Če sem si zaželela vonja po njem,  ogleda predstave valov, plesa galebov nad gladino ali le nežne melodije, ki jo spesnil veter, ko je z rahlim dotikom igral na vodne strune, mi ni bilo treba daleč. Le par korakov in že sem bila v samem središču dogajanja. A tega nisem jemala kot nek privilegij, bolj kot nekaj vsakdanjega. Vse dokler nisem pričela svoja poznanstva širiti preko domačih meja. Takrat so prišleki, ki jim je bilo vse to na razpolago le omejen čas, vedno znova govorili, kako srečna sem lahko, da živim tako blizu tistega ogromnega modrega jezera, ki se ga ne da zaobjeti s pogledom.  Hvaležna sem jim bila, da so mi s svojimi besedami obudili zavedanje, da morda le ne bi smela tega jemati kot nekaj samoumevnega.

Pa vendar je tudi morje dobilo svojo pravo vrednost šele poleti. Ne samo zaradi vremena, ki je omogočal poležavanje na plaži in nastavljanje soncu, da bi ja bili »in« s čimbolj porjavelim telesom ali pa čofotanja v prijetno hladni vodi, ki je blažila pregreto telo, ne samo zaradi brezskrbnih dni, ko ni bilo treba v šolo…predvsem je družba bila tista, ki je dala piko na i takrat najljubšemu letnemu času. Le ta je prišla do svojega pravega izraza ob nastopu najstništva, ko je bilo kar težko ostati hladen ob vseh neznanih fantičev, ki so kot bi imeli določen urnik prihajali in odhajali z morja. Obvezna sestavina spoznavanja in druženja so vse bolj postajale tudi poletne romance. 

Kljub temu, da sem se kot majhna punčka rada igrala igro »očita in mamice«, sem kot najstnica govorila, da si ne predstavljam, da bi nekoga imela rada vse življenje. Zdelo se mi je skorajda nemogoče. Danes pač vem, da je to bilo v skladu z obdobjem in da s tem, ko mi je bil vsak mesec všeč drug fant, ni bilo nič narobe. Tako  sem seveda nadvse uživala v kratkih romancah, od katerih so imele tiste, realizirane poleti, nek poseben čar. Specifične so najbrž bile že zato, ker so imele že vnaprej določen rok trajanja in če to veš, tvoja pričakovanja ne presežejo magične meje, ko bi hotel več, kot lahko dobiš, saj enostavno veš, da ne bo trajalo. Lahko se sicer slepiš in poskusiš, a kaj hitro je lekcija osvojena, ko jeseni ugotoviš, da je podaljšan rok bil le iluzija.

Zakaj je temu tako? Najbrž se romance rodijo na krilih neke skrivnostne kombinacije časa, prostora in ljudi, ki se znajdejo v njem. In dokler  so vsi elementi v ravnovesju, romanca lahko živi. Ko se en element spremeni, le ta v hipu umre. Tako nekako kot zvrhana skodelica sladoleda, ki jo na začetku le opazuješ, požiraš slino, ki  jo je ob naraščajoči želji po tem, da bi planil po tistem okusnem zalogaju, vedno težje nadzorovati in  že v naslednjem trenutku se predaš skušnjavi. Z užitkom se utapljaš v nasladi, kjer ni prostora za razum…vse dokler se  žlička ne prične počasi drgniti ob skodelico in ugotoviš, da bo sladoleda kmalu zmanjkal. Za trenutek lahko celo dobimo občutek, da smo nazadovali in kar ne znamo več rokovati s tistim kovinskim predmetom, s katerim smo še malo prej mojstrsko zajemali slastne obline in jih spravljali vase. A konec je neizogiben.

Še dobro, da lahko naročimo novo porcijo in še dobro, da imamo zaenkrat še vedno letne čase, med katerimi je tudi poletje. Nova porcija sladoleda in nova romanca. Zmagovita kombinacija neprecenljive vrednosti. Če jo znaš dobro vnovčiti seveda.

13 komentarjev

Ena izmed tragičnosti človeštva je tudi nenehno pehanje za dobrinami, po katerih hrepeni, ker jih pač nima in se posledično počuti prikrajšanega, ko pa cilj in z njim dobrino, po kateri je tako vneto hrepenel, končno pridobi, le ta izgubi svojo vrednost. Še več, dejansko sploh ne ve, kaj bi z njo počel, saj mu postane nekako samoumevna. Nekaj, kar naj bi skorajda sodilo v paket ob nastopu življenja.

Skladno s tem se človek vse premalo zaveda vseh dobrin, ki jih ima vedno na voljo in se konkretneje zdrami šele, ko je zanje prikrajšan. V to rubriko se uvrščajo predvsem osnovne dobrine, med katere sodi tudi voda. Odkar je človeku uspelo svoje zgradbe opremiti z vodovodi, ukrotiti vse naravne »ponudnike« vode in to neprecenljivo tekočino spremeniti celo v dobro naložbo, je le ta postala njegova last. A očitno vedno znova pada na izpitu imenovanem »biti dober gospodar«, saj se tudi do vode vede kot do vseh stvari, ki so mu na dosegu roke in se mu zanje ni potrebno potruditi, kaj šele, da bi med dobrodošle občutke uvrstil določeno stopnjo spoštovanja.

Včasih se mi zdi, da bi morali vsaj enkrat na mesec imeti tako imenovani vodni post, ko bi bili brez vode. Ob teh dnevih bi si nabavljali vodo v bližnjih vodnjakih, ki bi jih postavili v ta namen in početje bi poleg bližnjega srečanja z zgodovino, ko so najbrž veliko bolj pazili na porabo vode, saj jo je bilo treba vedno znova prinašati v vedrih, morda prispevalo k zavedanju dejstva, da preskrbljenost z vodo ni tako samoumevna kot si mislimo.

Se spomnete, kako je, ko prejmemo obvestilo o moteni preskrbi z vodo?  Ali še bolje, ko le tega preslišimo in si želimo zjutraj skuhati kavo, sprati s sebe sledi objema noči, masturbirati pod vodnim curkom v kopalnici ali pa poplakniti grlo, v katerem so se zataknile partnerjeve sramne dlake? Danes niti ni tak problem, saj se lahko zapeljemo v bližnjo prodajalno in kupimo na hektolitre ustekleničene vode. Da, kupimo. Preprosto in hitro. Zakaj bi bili brez vode, ko pa jo lahko kupimo? A spet nekaj pozabljamo. Za nakup ne potrebujemo le denarja, ampak tudi razpoložljivost blaga, ki ga želimo kupiti. Hipoteza, da vodo pač lahko uporabljamo, ker jo plačujemo, se podre v trenutku, ko le te zmanjka.

Kdaj bomo mi na vrsti? Si lahko predstavljamo, da ponekod hrepenijo po tej prozorni tekočini, tako kot nekateri hrepenijo po novem avtomobilu, jadrnici ali kupu zidakov pod streho? Bi bili pripravljeni za te prikrajšance darovati vodo, tako kot se daruje kri? V človeškem  telesu je navsezadnje  od dve tretjini do tri četrine vode, ki je razporejena po  celicah,  krvi in limfi,  kosteh in zobeh. Če vode v telesu kronično primanjkuje, le to zapre delavnico. Bi torej darovali vodo v humanitarne namene? Naj pričnemo organizirati vododajalske akcije in z udeležbo izkažemo svojo človeškost?

In nenazadnje ali bi morda bilo dobro kdaj le pomisliti, da bomo enkrat tudi sami prikrajšani za kozarec vode, za katerega bi celo najhujši alkoholiki v trenutku ozdravili, da bi le po svojih žilah začutili pretakanje hladne, osvežilne reke, ki bi odplaknila vso zalogo smeti, ki se je nakopičila zaradi predolge abstinence?  Kdo bo nam priskrbel vodo, če nam bo le te zmanjkalo?

9 komentarjev

Pred dvajsetimi leti sem prvič izdatneje krvavela, pri čemer je bil vir krvavitve zame povsem nekaj novega. Proces ni bil posledica začetka spolnega udejstvovanja, temveč dejstva, da pač ženska mora redno krvaveti. Morda je tudi to eden izmed razlogov za to, da se nisem zavedala, kaj se dogaja sto kilometrov stran, kjer so se množice ukvarjale s povsem drugačnimi težavami od tlačenja vpijoče zadeve med noge in skrbi, ali se le ta v telovadnih hlačkah vidi, ali paniko, da se bo morda izmuznil na plano med tekanjem po telovadnici. Konkretneje se spomnem dogodkov, ki so sledili t.i. procesu proti četvorici. Dogodkov, ki so v meni vzbujali predvsem strah, katerega višek je bil na dan, ko sem prvič in za zdaj zadnjič morala v zaklonišče z ogromnim cmokom v grlu in vprašanjem, zakaj so ljudje tako hudobni.

Z zloglasno kratico JBTZ sem se pobliže srečala nekaj let kasneje, ko sem z devetnajstimi leti nastopila službo in naletela na očitke, ker nisem poznala enega izmed četverice, ki ja takrat bil direktor podjetja, kjer sem začela svojo poklicno pot. Takrat sem se šele do podrobnosti seznanila s pomenom tistih dogodkov in spomnem se, da sem ob prebiranju vseh tistih zapisov, čutila dvoje nasprotujičih si čustev. Na eni strani ponos, da pripadam narodu, ki se je zavzel za svoje sanje po svobodi, na drugi strani pa neke vrste hrepenenje, ker sama nisem bila del tega prelomnega trenutka, ki je bil vsekakor pomemben tudi za mojo prihodnost.

Ko danes obeležujemo obletnice minulih dogodkov, pa vedno najprej pomislim na človeško tragiko, takoj za tem pa na pomanjkanje socialne identitete. Tragika se nazorno kaže v tem, da človek vedno hlasta po nekem obljubljenem raju, ki bi mu prinesel ugodje, ko pa le tega doseže, ne ve, kaj bi z njim počel in se kot sestradana zver loti novega iskanja. Dve desetletji nazaj smo hrepeneli po svobodi, zdaj, ko jo že toliko časa imamo, pa je postala tako samoumevna, da je izgubila svoj prvotni pomen. Pomanjkanje socialne identitete pa vidim predvsem v tem, da ne čutimo tiste primarne pripadnosti socialnim skupinam, na podlagi katere bi delovali v smeri nekega skupnega cilja in pustili pri strani svojo individualnost, temveč se bolj ali manj pehamo le za svojimi interesi. Posledica tega je neučinkovitost skoraj slehernega poskusa spreminjanja socialnih pojavov, ki pa so za razvoj tako posameznika kot skupnosti nujne.

Na osebni ravni lahko torej po dvajsetih letih rečem vsaj to, da zdaj vem, kaj pomeni kratica JBTZ, da sem še vedno ponosna, da pripadam narodu, katerega člani so se takrat aktivno zavzemali za skupni cilj in nekako še vedno upam, da se bo tudi slovenska socialna identiteta poglobila. No, pa krvavitve mi ne predstavljajo več težav, predvsem zato, ker sem ogabne vložke zamenjala s tamponi.

7 komentarjev

Novinarka: Dobrodošli v novi izdaji oddaje Kako seksati vsak dan, si privoščiti potovanje vsaj enkrat na mesec, postati zvezda kljub odsotnosti talentov in zadovoljiti tudi najbolj bizarne želje, ne da bi bili zato stigmatizirani.

Ste tudi vi eden izmed tistih, ki imajo na svojem dnevnem meniju neokusno jed, imenovano »Grenko spoznanje preklestva sodobnega časa«, med uživanjem katere pridno vadite izgovorjavo nabora najrazličnejših kletvic, s katerimi skušate svoje telo očistiti odpadkov, nastalih zaradi nezmožnosti zadovoljevanja svojih želja? Imate tudi vi občutek, da nekdo vztrajno spreminja časovne enote, zaradi katerih so dnevi vedno krajši, vaša storilnost pa posledično vedno manjša? Vam v »skrajšanih dnevih« uspe opraviti le najnujnejše stvari, ki vas ob nastopu noči vedno bolj spreminjajo v vrečo stresa, napetosti in besa, s katero bi lahko obogateli na trgu orožja, če bi jo ponudili teroristom kot najnovejši izum daljinsko sprožljive bombe? Vaše težave se lahko končajo takoj zdaj. Ne verjamete? Potem vaša vreča še ni dovolj sofisticirana. Če pa verjamete, ste na dobri poti, da sprejmete vse, kar vam bomo danes skušali prodati. Opa, brez skrbi, niti kovanca vam ne bo treba žrvovati, saj je rešitev popolnoma zastonj, vse kar potrebujete, je upanje in pogum.

Ker so študije pokazale, da ljudje najbolj prepričajo osebne zgodbe sosmrtnikov, smo ekskluzivno za vas pripravili ravno to. Prisluhnite torej ženski, ki je do nedavnega trpela zaradi pomanjkanja seksa, slabe samopodobe in prekomernega fantaziranja o erotičnih prizorih, kar je pripeljalo do povečanega obiska toaletnih prostorov in posledično občutnega zmanjšanja delovnega učinka, danes pa je samozavestna ženska, ki ji uspeva navidez nemogoče: uspešno opravljati delovne in druge obveznosti in hkrati zadovoljiti vse svoje ostale potrebe. Njen moto je: Česar ne moreš storiti podnevi, stori ponoči. Z nami je gospa Sanja Lucidnik.

Sanja: Bolečine so se pojavile kar naenkrat. Najpogostejše so bile zjutraj, ko je partner ob moje telo pritiskal svoj otrdeli spolni organ, ki je bil iz dneva v dan večji zaradi nerednega praznjenja. Kmalu sem bila polna modric, ki so bile posledica partnerjevega iskanja luknje, v katero bi vsaj za trenutek skril utripajoči izvir njegove nepotešenosti. No, vsaj budilke nisem potrebovala in sem vedno prišla v službo prva. Na jutranjem sestanku sem se pred prihodom ostalih otepala prizorov nabreklih penisov, ki so bili vsepovsod po sobi, med samim sestankom pa se spraševala, zakaj so sodelavci z vsakim dnem bolj pomankljivo oblečeni in kdaj smo pričeli z oglaševanjem erotičnih pripomočkov.

Vrhunec se je zgodil nekega jutra, ko me je partner s svojim takrat že neobvladljivim organom po glavi, pri čemer je le ta eksplodiral, sama pa sem doživela neke vrste hladen tuš. V trenutku sem vedela, kaj nama je storiti. Vzela sva ves dopust, ki ga nikoli nisva izkoristila in po vrnitvi se je vse spremenilo. Zdaj sva oba srečna.

Novinarka: Sklepam, da sta si privoščila nepozabno potovanje, kjer sta seksala dan in noč.

Sanja: Sploh ne. Našla sva zapuščeno kočo v gozdu, kjer sva najprej napisala vsak svoj seznam želja, nato pa sva čez dan fantazirala o njih, zraven meditirala in se posluževala še drugih tehnik, s čimer sva hotela doseči, da bi  ponoči nato o njih sanjala. Sčasoma nama je to delno uspelo, a še vedno so sanje bile le skupek nepovezanih prizorov, nad katerim nisva imela nadzora. Nato se je možu porodila ideja, da se morda da samostojno upravljati s sanjami, imeti kontrolo nad njimi in jih celo usmerjati po svoji želji. Po dolgotrajnem preučevanju in preizkušanju nama je to končno  uspelo in tako sva v sanjah uresničevala vse, tudi najbolj skrite želje. Sama sem v njih postala svetovno znana pevka, mož pa porno igralec, ob tem pa sva prepotovala ves svet, kar sva si oba prav tako od vedno želela. Vsa odkritja sva skrbno zapisovala in iz zapiskov sestavila knjigo, ki sva jo po vrnitvi tudi izdala.

Novinarka: In tako sta tudi v resnici postala slavna in bogata. Super. Kakšno pa je vaše življenje zdaj?

Sanja: Trenutno imam dve službi, ki mi vzameta ogromno časa, a nič za to, ponoči seksam, potujem, nastopam in se nimam nad čem pritoževati.

Novinarka: Zakaj pa imate dve službi?

Sanja: Po vrnitvi sva dobila odpoved, ker naju baje ni bilo tako dolgo, nato pa je še nek možev sorodnik vložil tožbo proti nama zaradi avtorskih pravic. Izkazalo se je namreč, da nisva odkrila tople vode, saj je tako imenovane lucidne sanje že davno odkril nek možev prednik, o katerem mu je pripovedal oče, le da je zadevo potlačil, ker je bila vir njegove travme iz otroštva, ko mu niso hoteli kupiti nobene igrače, češ da lahko o njih vsako noč sanja. Med najinimi preizkusi  se je očitno obudil delček teh potlačenih spominov. Za piko na i pa morava povrniti še stroške enoletnega bivanja v koči, katere lastnik naju toži zaradi nezakonite uporabe le te.

Novinarka: No, pravijo, da ljubezen vse premaga, verjamem, da vama bo uspelo.

Sanja: V resnici se z možem ločujeva. V njegovem seznamu  želja sem namreč prebrala, da bi rad v najino posteljo povabil Jenno Jameson.

Novinarka: Aha, razumem, najbrž ste se počutili prevarano.

Sanja: Ne, le ugotovila sem, da mu ni mar za mojo varnost, saj bi me lahko gospodična s svojimi ogromnimi silikonskimi prsmi ubila, če me že on ni, ko me je s penisom po glavi. Ups, zdaj pa se moram posloviti, novo idejo za knjigo imam. Nasvidenje.

Novinarka: Nasvidenje. To je za danes vse. Torej, če vam je bila Sanjina zgodba všeč, lahko pri njej ilegalno kupite knjigo o lucidnih sanjah, če pa ste še vedno skeptični, pa predlagam sprijaznenje z asketskim življenjem. Srečno.

6 komentarjev

Zakon naj bi določal tako pravice kot obveznosti na nekem konkretnem področju in sankcije, če dejanja na področju, ki jih zakon ureja, niso skladna z le tem. Zatorej so zakoni nekako nujni za obstoj in razvoj družbe, sploh odkar imamo posredno besedo pri njihovem sprejemanju tudi sami prebivalci skozi demokratične volitve.

Do tu vse lepo in prav, kljub vsemu pa se ravno pri zakonih marsikdaj zaplete. Vprašanja kot so doslednost, konsistentnost, izvajanje zakonov in še bi lahko naštevali, velikokrat ne dobijo dovolj argumentiranega odgovora, kar veliko pripomore k povečevanju nezaupanja vanje.

Ob zadnji razgreti razpravi o globi, ki jo je izdal medijski inšpektor družbi Dnevnik zaradi angleškega naslova ene izmed kolumn, so moji možgani kljub svoji elastičnosti sproducirali nekaj vprašanj, ki so v zavetju tiste nagubane sive gmote zaman iskala odgovore in na koncu obupala.

Prvo vprašanje se dotika načina nadzora. Vladni uslužbenci najbrž ne berejo časopisov, oziroma je njihovo število bolj edninsko kot množinsko, saj za to vendar nimajo časa, zatorej sklepam, da so sankcionirani prispevek odkrili v t.i. kliping zbirki (zbirki objav v medijih, ki se nanašajo na področje ministrstva). Glede na to, da je bil predmet »obsodbe« naslov, ne morem mimo pomisleka, da morda tudi pregled teh objav poteka bolj v stilu širjenja pahljače kot temeljitega iskanja nepravilnosti. Sum se še poveča ob odkritju članka s povsem angleškim naslovom v drugem nacionalnem tiskanem mediju (»Something about the Day OF«), kjer se celo v njegovi vsebini pojavi »dvojezični« stavek (»Dan pred day off uvedimo Holy Border’s Day).

Prav tako sem prepričana, da se marsikdo strinja z menoj o tem, da je pisanje v časopisih velikokrat slovnično in pravorečno nepravilno, pa nihče ničesar ne ukrepa. Ko na nacionalnem radiu slišim novinarko, ki se ji »ponesreči« besedna zveza »najbolj ugodnejši«, ko večina njih v en rog trobi »z otroci« in ne upošteva še marsikaterega drugega slovničnega pravila, me kar popade pesimizem, ko pomislim na življenjsko dobo slovenskega jezika.

Kaj si ob tem misliti drugega kot to, da se sankcije izrekajo bolj po nekem naključju, osebnih preferencah inšpektorja, morda politični pripadnosti posameznih medijev? Če so pravila določena, naj veljajo za vse enako in naj se tudi nadzor opravlja dosledno in korektno.

V zakonih pogrešam tudi več pozornosti sami uporabi slovenskega jezika. Kakšna zvrst se kdaj uporablja, poudarek na pravorečju in slovnični pravilnosti… In razmišljanje se še bolj vname, ko se spotaknem ob členu, ki govori o besedilih ob prodajnih izdelkih, ki da morajo biti v primeru tujih blagovnih znamk prevedena v slovenščino, pri čemer je poudarjeno, da morajo biti le ta za uporabnika razumljiva in v slovenskem knjižnojezikovnem standardu. Kupim, a takoj zatem razočarano ugotovim, da se v odstavku namenjenem medijem uporabi jezika nameni le tole: »Jezik v medijih, registriranih v RS, je slovenski« in »Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v RS, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino.” Za piko na i pogledam še v zakon o RTV, kjer moje razočaranje doseže višek, saj je edina omemba jezika v določilu: »Posebno pozornost posveča razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture.«

Morda še najbolj od vsega navedenega pa me zmoti, ko sam zakonodajalec krši sprejete zakone. V odločbi o globi časopisu Dnevnik, ki jo je priložil Marko Crnkovič na svojem blogu, je namreč najti kar nekaj napak, s čimer se krši zakonsko določilo, da naj bi bila v uradnih dokumentih upoštevana slovnična pravilnost in pravorečje. Primeri (prevzeto po omenjenem prikazu na blogu): Kršiteljici morata pŠačati… zoper odločbo lahko vŠožita (morda je res le tipkovna napaka, a vendarle ni ravno zanemarljiva), …Le ta določa, mora izdajatelj (manjka besedica »da«)… je globa odmerjena, odmerjena (podvojitev besede), …. Kršiteljica pravna oseba… (ki se ponovi nekajkrat, a vselej brez vejice, ki je nujna za prvo besedo), vejic pa je tudi kar nekaj odveč, prav tako pa jih kar nekaj manjka.

Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da vsak dan videvamo veliko javnih oseb, ki jih zavezuje uporaba knjižnega jezika (pojasnilo uporabe: . Večinoma se piše in bere, v govoru pa se uporablja pri javnih in uradnih nastopih. Gre za jezikovno zvrst, ki dosledno upošteva jezikovna pravila. Knjižni jezik se prosto govori takrat, kadar govoreči javno nastopa pred številčnejšim zborom poslušalcev - tudi po radiu in televiziji). Ob nastopih poslancev, ministrov in drugih javnih oseb pa lahko samo beležimo napake v njihovem govoru in sicer od nepravilne uporabe vikanja (ste šli, ste šel), dvojine (sva šle, nastala sta dva društva), napačno sklanjanje in neuporaba rodilnika (z otroci, to ne vem), nepoznavanje uporabe predloga s/z (z skupino, z sestro) do ministrice, katere besedi »letošnjo leto« se človeku kar zatakneta v ušesih.

In za piko na i lahko zakonodajalcu glede na vse napisano očitamo tudi neizvajanje zakonskih nalog, ki se na področju jezika glasijo: Organizirana skrb za ustrezno jezikovno rabo v založništvu in množičnih občilih, organizirana skrb za govorno kulturo v slovenskih elektronskih medijih, ureditev stanja v medijih (uresničevanje jezikovnih določb Zakona o RTV in Zakona o medijih, odpravljanje položajsko neupravičenih primerov rabe slenga in narečja v osrednjih in pokrajinskih medijih).

Biti oglobljen s strani nekoga, ki je v svoji funkciji nedosleden, nejasen in nekonsistenten najbrž ni navdušujoče, še posebno, ko le ta svojega dela ne opravlja korektno, pa zato ni sankcioniran.

foto: www.lingula.si

9 komentarjev

Prva asociacija, ki mi prodre v misli in se v trenutku prelevi v živo sliko, ob besedi trojček, je seveda seks. Morda malce pohušljivo za večino ljudi, ki bi ob tem prej pomislili na tiste male štručke, ki se smejijo iz kombiniranih vozičkov, ki me spominjajo bolj na kakšno oklepno vozilo kot kaj drugega, a najbrž je razlog za to tudi ta, da še nisem bila v vlogi upravljalca slednjih.

Pri odnosih, v katerih se število glavnih igralcev razširi z nekega splošno sprejetega standarda, kjer je rdeča nit scenarija enakovredno porazdeljana na eno moško in eno žensko vlogo, na tri ali celo več akterjev, najprej pomislim na to, kako se tehtnica, kjer se na eni strani nahaja košarica  z ljubeznijo in vsem, kar sodi zraven (predanost, spoštovanje, zavezanost…), na drugi strani strani pa košarica z recimo ji fizičnem zadovoljevanju  spolnih potreb, nenadoma nagne na slednjo, čeprav je vsebina košaric nekdaj bila enaka.

Če gre namreč verjeti zagovorom tistim, ki se v določenem trenutku odločijo za pomožno branjevko, ki jih redno oskrbuje s svežimi sadeži, ravno takimi, kot so si jih sami zamislili, njihov urnik pa je prilagojen izključno njim, se za tak poseg v večini niso odločili kar tako, kot če bi jih nekaj pičilo v trenutku dolgčasa, ampak zanj najdejo kopico izgovorov, s katerimi svojo domnevno premišljeno odločitev argumentirajo tako, da se morebitni občutek krivde ali slabe vesti kar odbije od njih. Da je druga košarica postala monotona, sadeži v njih gnili, da nekdaj najboljša branjevka ne zadovolji več njihovih želja po vedno svežih, sočnih sadežih, odetih v različno paleto živih barv in okusov,  ki jo nato redno zapolnjujejo nekje drugje in tako krpajo občutek praznine.

Zanimivo pri tem pa je to, da se ti redni obiskovalci skrivne tržnice ne zavedajo, da so se lotili projekta, ki je v večini primerov obsojen na neuspeh. Druga košarica namreč kljub redni oskrbi nekako ne povrne tehtnice v položaj, v katerem je bila nekdaj, ko tako zevajoče praznine ni bilo. Pozabljajo namreč, da bi morda bilo dobro pogledati tudi v prvo košarico, kjer se verjetno prav tako nahaja kak sadež, ki že toliko časa gnil čaka na odstranitev, da se njegov vonj širi in kontaminira še tako dobro založeno košarico na drugi strani, hkrati pa spregledajo tudi to, da se v slednji kaj hitro znajde tudi kak sadež, ki samo čaka na priložnost, da bi preskočil na drugo stran tehtnice, ko pomožna branjevka postane zahtevnejša in pričakuje vedno več v zameno za svoje dobro delo. Poleg tega lahko stara branjevka, prav tako nezadovoljna z vsebino košarice, iz katere je nekdaj žela njene sočne sadove, v njej odkrije še tako majhno in dobro skrito ilegalno seme, ki tehtnico dokončno zamaje do razsežnosti, ko tako zarjavi, da je godna za pokoj.

Čemu torej iskati pomožne branjevke, ko le to vzame ogromno energije, njen učinek pa je kratkotrajen? Sama vidim razlog v nepripravljenost po skupni skrbi za domači vrt, ki zahteva sprejemanje odgovornosti za njegovo oslabelo stanje, ne pa le projekcijo krivde na sooskrbovalca, ki naj bi bil edini kriv za plevel v njem. A žal je še vedno veliko slabih vrtnarjev, ki se raje odločijo za drug vrt in na koncu ostanejo z lopato v roki, s katero pa nimajo več česa obdelovati.

12 komentarjev

Veliki sodni primeri navadno trajajo zelo dolgo, nemalokrat zastarajo ali pa se razrešijo, ko je že prepozno. V takih tako imenovanih odmevnih sodnih procesih je tako za tožečo kot toženo stranko, priporočljivo, da si najame čimboljšega odvetnika, ki bo naredil vse, da bo porota razsodila v njen prid.

Na zatožni klopi tako že nekaj časa sedi človeštvo, ki se mu očitajo najrazličnejši zločini, vse od neupravičene morije v imenu zaslužka, neskončnega črpanja najrazličnejših dobrin, ne da bi dobroto ponudnika kakorkoli povrnil, do mačehovskega odnosa vse prej kot dobrega gospodarja. Ti zločini so se začeli že davno, se stopnjevali in pridobivali nepredstavljive razsežnosti, bili že nekajkrat obsojeni in celo kaznovani, a kljub temu še vedno ne pojenjajo. Na nasprotni strani sodne dvorane pa  sedi na videz zelo mirna in potrpežljiva Zemlja, ki na vsake toliko časa razočarana nad neuspešnostjo in predvsem počasnostjo procesa, vzame zakon v svoje roke in se nasprotniku na različne načine maščuje.

Zastopnikov tožeče stranke je bilo že veliko, a nikomur še ni uspelo biti tako prepričljiv, da bi porota prišla do soglasja. Morda zato, ker so tudi oni del množične skupine zločincev, katerim se sodi in zato podleže prevelikim pritiskom ter ne da od sebe vsega, kar bi lahko. Na drugi strani pa ga ravno dejstvo, da je ob maščevalnih akcijah nezadovoljne stranke tudi sam tarča, spodbuja, da vztraja.

Med zadnjimi  odvetniki gospe Zemlje se je po lastni volji znašel tudi gospod Al Gore. Temeljito se je pripravil na nastop, dolga leta zbiral dokaze v prid svoje stranke, jih v obliki dokumentarca prikazal številnemu občinstvu, ga hkrati pozval  k mirni rešitvi spora, a tudi njegov uspeh je vprašljiv. Med porotniki so se  namreč na eni strani  znašli tisti, ki ga pač ne marajo že zato, ker je nekdanji predsedniški kandidat, na drugi pa tisti, ki jih je sicer prepričal, da se nepremišljena človeška dejanja morajo nehati, a kaj  ko so tudi med temi taki, ki jih prav malo briga, kakšen bo svet čez sto let, taki, ki verjamejo, da se bodo razne katastrofe zgodile nekje daleč in njih ne bodo doletele in taki, ki pač verjamejo, da se bo v najhujšem trenutku znašel nekdo, ki nas bo rešil. Kak Bruce Willis, ki bo stopil s filmskega platna naprimer. No, Al Gore je bil za svoje delo vsaj delno poplačan v obliki Nobelove nagrade za mir, pa še te mu marsikdo ne privošči. Ko bi namesto golega stresanja kritik tudi sami kakorkoli pripomogli k večji ozaveščenosti o posledicah človeškega ravnanja na naš planet, bi naredili veliko več koristi.

In medtem, ko je porota ponovno odločila, da so obtožbe tožeče stranke neutemeljene, je le ta že napovedala pritožbo, v večernih novicah pa smo že poslušali o novi naravni katastrofi, ki je terjala človeška življenja. A kaj, ko se bo po prvem šoku spet vse vrtelo okrog materialne škode, pomoči za obnovo, le malokdo pa v bo tem videl svarilo pred bližajočo se dokončno obsodbo. Sicer pa.. če nič drugega, si bo ostarela gospa Zemlja lahko vsaj malce opomogla, seveda le v primeru, če se do takrat ne rodi kakšen Bruce Willis mlajši.

20 komentarjev

Če bi na začetku osnovne šole pisali spis o pomladi, bi se moj začel nekako takole: »Pomlad je moj najljubši letni čas. Takrat cvetijo rožice in vsi ljudje se smejijo. Vesela sem, da me je mami rodila spomladi. ». Danes sicer vse to še vedno velja, a vedno bolj se mi zdi, da tudi pomlad, tako kot tisti brezskrni otroški čas, vse bolj postaja le prijeten spomin.

Včasih sem pomlad doživljala kot neko novo rojstvo, ki je bilo tako očitno, da se je dotaknilo še tistih najbolj zagretih zagovornikov stroge enoličnosti vsakdana. Opustošena narava se je spremenila v paleto barv, svežih vonjav in raznoraznih glasov, s katerimi nas je vabila na svoje redne predstave, za katere nismo potrebovali vstopnic. V teh predstavah je vsak lahko našel nekaj zase. Nekdo je užival v opazovanju razigranih otrok, ki so nabirali rožice za mamico, drugi se je prepuščal soncu in vetriču, ki sta ponujala vsestransko sprostitev telesa in uma, tretji so poskušali v možganski objektiv ujeti najlepša tihožitja.

Danes imam pogosto občutek, da se je mati narava fiksirala v obdobju pubertete, v kateri zaman išče svojo izgubljeno identiteto in se vede kot tipični zmedeni mladostnik, ki ga enkrat razganja od veselja in bi te svoje občutke rad delil z vsem obdajajočim univerzumom, spet drugič pa se nasičen z razočaranjem in obupom podreja destruktivnim silam in bi najraje uničil tako sebe kot druge.

Posledice nihanja med skrajnima točkama so zelo očitne. Mati narava si ne vzame več dovolj časa za redni zimski počitek in prehitro poprime za vrvico zvona, s katerim prebudi iz mirnega spanca še vsa ostala bitja. Morda je njen spanec nemiren, morda jo tlačijo more in se mu zato raje odpove, ali pa je tudi sama podlegla sodobnemu načinu življenja, kjer je počitek nekaj, kar predstavlja izgubo časa.

Mati narava je tako postala le eden izmed vse bolj številčnih nekompetentnih »šefov«, ki svoje podrejene žene k delu, ob tem pa pozablja na svojo vlogo oblikovanja primernega delovnega okolja. Pomanjkanje spanca in preobremenjenost jo kaj hitro spravijo iz tira in takrat se brezobzirno znese nad celotno ekipo in ob koncu delovnega dne ali tedna uniči vse, kar so njeni podrejeni s trudom dosegli. Ekipa zvončkov, ki se je aktivno odzvala na njen ukaz in se razcvetela v vsej svoji lepoti, kar naenkrat povesi glavo, da bi se zaščitila pred njeno ledeno hladno roko, vodja telohov začasno prekine proces rasti in cvetenja, kosmatinec medo se požene nazaj proti svojemu brlogu, ki ga je očitno zapustil prezgodaj, mi človeški smrtniki pa pomanjkljivo oblečeni in s kremženimi obrazi hitimo proti domu in vklapljamo gretje, da bi se pogreli.

Pomlad prihaja in odhaja v fragmentih. Nekateri so se na to že navadili, drugim pa še vedno povzroča težave v obliki viroz, malodušja in izpadih jeze. Le tisti najbolj optimistični in vztrajni še uspejo najti prave trenutke, ko lahko ujamejo obilne darove nekdaj radodarne in konsistentne ženice in jih pridno shranijo na varno. Morda bi bilo smiselno prirediti kakšno razstavo, s katero bi materi naravi pomagali najti njeno pravo identiteto in jo spodbudili, da odraste, ne pa da vztraja v obdobju adolescence, kamor se je predvsem zaradi pomanjkljivega človeškega spoštovanja zatekla.

Foto: http://www.joe-ks.com/

4 komentarji

“Pomlad, ne pozabi name!”

Brez komentarjev