Erotično poplesavanje črk

So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.

Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.

Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.

Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.

Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.

Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)

Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.

Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja«  ravno takrat, ko ni treba. :S  No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.

Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.

Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.

Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.

Brett Michaels

Sebastian Bach

Nuno Bettencourt                                                                                   

10 komentarjev

Novinarka: Dobrodošli v novi izdaji oddaje Kako seksati vsak dan, si privoščiti potovanje vsaj enkrat na mesec, postati zvezda kljub odsotnosti talentov in zadovoljiti tudi najbolj bizarne želje, ne da bi bili zato stigmatizirani.

Ste tudi vi eden izmed tistih, ki imajo na svojem dnevnem meniju neokusno jed, imenovano »Grenko spoznanje preklestva sodobnega časa«, med uživanjem katere pridno vadite izgovorjavo nabora najrazličnejših kletvic, s katerimi skušate svoje telo očistiti odpadkov, nastalih zaradi nezmožnosti zadovoljevanja svojih želja? Imate tudi vi občutek, da nekdo vztrajno spreminja časovne enote, zaradi katerih so dnevi vedno krajši, vaša storilnost pa posledično vedno manjša? Vam v »skrajšanih dnevih« uspe opraviti le najnujnejše stvari, ki vas ob nastopu noči vedno bolj spreminjajo v vrečo stresa, napetosti in besa, s katero bi lahko obogateli na trgu orožja, če bi jo ponudili teroristom kot najnovejši izum daljinsko sprožljive bombe? Vaše težave se lahko končajo takoj zdaj. Ne verjamete? Potem vaša vreča še ni dovolj sofisticirana. Če pa verjamete, ste na dobri poti, da sprejmete vse, kar vam bomo danes skušali prodati. Opa, brez skrbi, niti kovanca vam ne bo treba žrvovati, saj je rešitev popolnoma zastonj, vse kar potrebujete, je upanje in pogum.

Ker so študije pokazale, da ljudje najbolj prepričajo osebne zgodbe sosmrtnikov, smo ekskluzivno za vas pripravili ravno to. Prisluhnite torej ženski, ki je do nedavnega trpela zaradi pomanjkanja seksa, slabe samopodobe in prekomernega fantaziranja o erotičnih prizorih, kar je pripeljalo do povečanega obiska toaletnih prostorov in posledično občutnega zmanjšanja delovnega učinka, danes pa je samozavestna ženska, ki ji uspeva navidez nemogoče: uspešno opravljati delovne in druge obveznosti in hkrati zadovoljiti vse svoje ostale potrebe. Njen moto je: Česar ne moreš storiti podnevi, stori ponoči. Z nami je gospa Sanja Lucidnik.

Sanja: Bolečine so se pojavile kar naenkrat. Najpogostejše so bile zjutraj, ko je partner ob moje telo pritiskal svoj otrdeli spolni organ, ki je bil iz dneva v dan večji zaradi nerednega praznjenja. Kmalu sem bila polna modric, ki so bile posledica partnerjevega iskanja luknje, v katero bi vsaj za trenutek skril utripajoči izvir njegove nepotešenosti. No, vsaj budilke nisem potrebovala in sem vedno prišla v službo prva. Na jutranjem sestanku sem se pred prihodom ostalih otepala prizorov nabreklih penisov, ki so bili vsepovsod po sobi, med samim sestankom pa se spraševala, zakaj so sodelavci z vsakim dnem bolj pomankljivo oblečeni in kdaj smo pričeli z oglaševanjem erotičnih pripomočkov.

Vrhunec se je zgodil nekega jutra, ko me je partner s svojim takrat že neobvladljivim organom po glavi, pri čemer je le ta eksplodiral, sama pa sem doživela neke vrste hladen tuš. V trenutku sem vedela, kaj nama je storiti. Vzela sva ves dopust, ki ga nikoli nisva izkoristila in po vrnitvi se je vse spremenilo. Zdaj sva oba srečna.

Novinarka: Sklepam, da sta si privoščila nepozabno potovanje, kjer sta seksala dan in noč.

Sanja: Sploh ne. Našla sva zapuščeno kočo v gozdu, kjer sva najprej napisala vsak svoj seznam želja, nato pa sva čez dan fantazirala o njih, zraven meditirala in se posluževala še drugih tehnik, s čimer sva hotela doseči, da bi  ponoči nato o njih sanjala. Sčasoma nama je to delno uspelo, a še vedno so sanje bile le skupek nepovezanih prizorov, nad katerim nisva imela nadzora. Nato se je možu porodila ideja, da se morda da samostojno upravljati s sanjami, imeti kontrolo nad njimi in jih celo usmerjati po svoji želji. Po dolgotrajnem preučevanju in preizkušanju nama je to končno  uspelo in tako sva v sanjah uresničevala vse, tudi najbolj skrite želje. Sama sem v njih postala svetovno znana pevka, mož pa porno igralec, ob tem pa sva prepotovala ves svet, kar sva si oba prav tako od vedno želela. Vsa odkritja sva skrbno zapisovala in iz zapiskov sestavila knjigo, ki sva jo po vrnitvi tudi izdala.

Novinarka: In tako sta tudi v resnici postala slavna in bogata. Super. Kakšno pa je vaše življenje zdaj?

Sanja: Trenutno imam dve službi, ki mi vzameta ogromno časa, a nič za to, ponoči seksam, potujem, nastopam in se nimam nad čem pritoževati.

Novinarka: Zakaj pa imate dve službi?

Sanja: Po vrnitvi sva dobila odpoved, ker naju baje ni bilo tako dolgo, nato pa je še nek možev sorodnik vložil tožbo proti nama zaradi avtorskih pravic. Izkazalo se je namreč, da nisva odkrila tople vode, saj je tako imenovane lucidne sanje že davno odkril nek možev prednik, o katerem mu je pripovedal oče, le da je zadevo potlačil, ker je bila vir njegove travme iz otroštva, ko mu niso hoteli kupiti nobene igrače, češ da lahko o njih vsako noč sanja. Med najinimi preizkusi  se je očitno obudil delček teh potlačenih spominov. Za piko na i pa morava povrniti še stroške enoletnega bivanja v koči, katere lastnik naju toži zaradi nezakonite uporabe le te.

Novinarka: No, pravijo, da ljubezen vse premaga, verjamem, da vama bo uspelo.

Sanja: V resnici se z možem ločujeva. V njegovem seznamu  želja sem namreč prebrala, da bi rad v najino posteljo povabil Jenno Jameson.

Novinarka: Aha, razumem, najbrž ste se počutili prevarano.

Sanja: Ne, le ugotovila sem, da mu ni mar za mojo varnost, saj bi me lahko gospodična s svojimi ogromnimi silikonskimi prsmi ubila, če me že on ni, ko me je s penisom po glavi. Ups, zdaj pa se moram posloviti, novo idejo za knjigo imam. Nasvidenje.

Novinarka: Nasvidenje. To je za danes vse. Torej, če vam je bila Sanjina zgodba všeč, lahko pri njej ilegalno kupite knjigo o lucidnih sanjah, če pa ste še vedno skeptični, pa predlagam sprijaznenje z asketskim življenjem. Srečno.

6 komentarjev

VODITELJICA: Zdaj pa je na vrsti rubrika Na današnji dan. Poglejmo.

MORSKA (z avdicije za novinarko): Na današnji dan pred nekaj desetletji je bil za nekatere čisto navaden dan. Še dobro, da je bil četrtek, kajti za njim je bil na vrsti petek in posledično konec delovnega tedna. Za simpatično mlado žensko se je tisti četrtek začel zelo pestro. V njenem ogromnem trebuhu je namreč malo bitjece, ki naj bi se še par dni pripravljajo na »izstrelitev«, imelo dovolj lebdenja v udobni mali sobici in se kar naenkrat odločilo, da želi na svobodo. V svet. Pričakovali bi, da se bo mlada gospodična prestrašila, a očitno je že takrat vedela, da se mora kar navaditi na nepredvidljivost novega družinskega člana, zato se je počasi spustila iz podstrešnega stanovanja po strmih stopnicah in potihem upala, da bo tisto vztrajno bitje potrpelo do bolnišnice. Želja je bila uslišana, a čakanje je očitno bilo naporno, saj se je »izstrelitev« zgodila v trenutku. Mala deklica je lahko končno na ves glas sporočila svetu, da je prispela. No, morda je ta krik bil bolj kot svetu namenjen babici, katere prve besede ob pogledu nanjo so bile: S čim ste jo futrali, gospa, da je tako debeluškana? Resda je to najbrž bil kompliment, res da je bila nova mamica ponosna na obline svoje male punčke, a nekaj let kasneje, ko je le ta postala učenka, njeni sošolci nad njenimi »oblinami« niso bili tako navdušeni. No, kaj hitro se je naučila, da sploh ni pomembno, kakšen si, saj ljudje vedno najdejo svojo kost za glodanje. Ko je namreč bila presuha, so jo označevali za anoreksično, ko pa je bila nekaj vmes, pa so se spravili na njene zobe, nos, ali pa konec koncev raztrgane kavbojke, ki jih je tako rada nosila.

Današnji dan je bil pester tudi za mladega moža, ki je ob koncu nočne izmene hitel v bolnišnico, da bi preden ga premaga spanec spoznal svojo prvo, in kot se je kasneje izkazalo, edino »stvaritev«. A očitno se s svojo gospo nista kaj dosti pogovarjala o imenih, saj na vprašanje receptorke, kako naj bi bilo ime novo pečeni hčerki, niti pod razno ni vedel odgovora. Če mu je bilo slednje, ko ga je le izvedel, všeč, nikoli nismo izvedeli, znano je le, da je takrat rojeni deklici v določenem obdobju le to pozvročalo take preglavice, da si ga je želela spremeniti. Nikoli namreč ni bila v razredu edina s tem imenom in kamorkoli je prišla, je vedno poslušala nekaj v smislu »Tudi naši je tako ime… poglej, tej punčki je tudi ime… » Fuj, na živce ji je šlo. A stvari se spremenijo in kaj kmalu je bila kar hvaležna za podarjeno ime. Izvedela je namreč, da je odločitev za ime padla v trenutku, najbrž kot posledica teka po stopnicah in olajšanja, da je med njim otrok ostal v trebuhu, saj druge razlage »tekačica« ni našla. Do tedaj je namreč v rojstnem načrtu pisalo drugo ime. In to je bilo v primerjavi s tistim, napisanim na pravem rojstnem listu, milo rečeno….no, kako bi rekli temu… Njegova nesojena prejemnica je rekla nekako takole: »Še sreča, da sem te namučila s tekom, če je le ta pripomogel k temu, da mi je bilo to ime prizanešeno.«

Današnji dan je bil začinjen tudi za našega gostilničarja, ki se je iz še vedno neznanih razlogov spremenil v taksista in novo pečeno mamico ter debelušno in lasato deklico dostavil na dom. Kasneje je še bolj lasata deklica na očitke matere, češ da je spet popivala, vedno uporabila to prigodo in materi pojasnjevala, da so ji alkohol pač položili tako rekoč v zibelko, ko so jo pripeljali s prodajalcem le tega.

VODITELJICA: Zelo podrobno ste opisali ta »današnji dan«, kje pa je ta deklica danes? Upam, da ne sloni opita za šanskom tistega gostilničarja?

MORSKA: Ne ne, alkohol je pristal na smetišču vseh ostalih »razvojnih stopenj«, ki jih je pač treba dati skozi na poti do odraslosti. Sedaj je njena edina droga baje seks. Sicer pa o tem morda kaj več drugo leto, ko bom napisala še kakšno stran v avtobiografiji.

VODITELJICA: A to je vse, kar veste povedati?

MORSKA: Prosim? Se slišimo… piiiiiippppp

VODITELJICA: Očitno imamo težave z zvezo… kakorkoli… Morska očitno ne bo postala novinarka, upamo lahko le, da je glavni lik iz te biografije imel več sreče. Zdaj pa so na vrsti oglasi.

MORSKA: Imate težave s kožo? Je ta ohlapna in hrapava? Imamo rešitev za vas. Predstavljamo vam povsem naravno masko iz kolekcije Spermoderm, ki vašo kožo vlaži in jo ohranja mladostno. Čim večkrat si jo nanesite na očiščeni obraz in nikoli se ne boste postarali. Pred uporabo se ne posvetujte z nikomer, ki bi vas utegnil prepričevati o domnevno sporni uporabi tovrstnih sredstev, posebno če za nastanek stranskih učinkov navajajo vzroke kot so: greh, pohušljivost in perverznost.

VODITELJICA: Mislim, da si moram poiskati drugo službo…

Tole pa je od prijateljice, ki očitno ve, kaj je dobro :) Tenks.

24 komentarjev

Verjetno se je vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju srečal z vprašanjem, ki se je glasilo nekako takole: »Katere tri stvari bi odnesli s seboj na samotni otok?«. Njegova pogostost je sicer večja v času otroštva, vendar pa se nemalokrat pojavi tudi med odraslimi, predvsem v raznih vprašalnikih v »zabavnih revijah«, s pomočjo katerih bralci ugotavljamo svoje osebnostne lastnosti. Odgovori na to klasično vprašanje so različni in vsebujejo spekter od preprostih do bolj zapletenih predmetov. Danes bi najbrž večina odgovorila, da potrebuje samo eno. Računalnik. Le temu namreč v sodobnem času pripisujejo vzroke za domnevno slabšo kvalitetno raven družabnega življenja. Po drugi strani pa ravno ta umetna tvorba omogoča stik s soljudmi.

Zanimiva ugotovitev, ki se mi je ob tem porodila je, da v odgovorih na vprašanje iz uvoda nikoli nisem zasledila dvomov o tem, da kdo na samotnem otoku ne bi preživel. Oziroma vsaj ne dolgo. Ali da bi trpel, ker bi bil sam, ker ne bi bilo nikogar poleg, s katerim bi lahko govoril, se smejal, se navsezadnje prerekal in delil z njim svoj čas. Nekje sem prebrala, da človeška primarna motivacija poleg samoohranitvenih in reproduktivnih teženj vključuje še težnjo po človeškem stiku. Potemtakem bi osamljeni na otočku sredi oceana drugim danostim navkljub težko preživeli.

Nasploh imam občutek, da se ljudje ne zavedamo naše potrebe po stiku z drugimi ljudmi. Ko sem iz radovednosti povprašala souporabnike forumov, na katerih sodelujem, kaj mislijo o preživetju v izolaciji, so me odgovori večinoma presenetili. Po eni strani so vprašani zatrjevali, da bi najraje bili kar sami, po drugi strani pa so omenjali neko drago osebo, s katero bi lažje preživeli. Pri tem niso upoštevali dejstva, da popolna osamitev pomeni tudi odsotnost storitev, kot so denimo javni prevoz, šola, trgovina in podobno ter da se odnos z zdaj drago osebo lahko sprevrže v nasprotno smer in dobi negativno konotacijo. Vprašanja, ki so se mi ob tem zastavljala, so varirala od ugibanj ali smo res tako površinski, da se nam ne ljubi poglabljati v to, ali pa smo morda tako samozadostno prepričani, da drugih sploh ne potrebujemo. Vsekakor pa vprašani niso razmišljali o dolgoročni prihodnosti, kar pomeni, da se očitno bolj ukvarjamo s kratkoročnim stanjem in situacijo, v kateri bi se na samotnem otoku znašli.

Katero razmišljanje je torej bližje realnosti? Že prisotnost mojih anketirancev na internetu in njihovo sodelovanje na forumih je tesno povezano z željo po stiku z ljudmi, celo popolnimi neznanci. Glede na njihov čas porabljen v spletnih debatah bi lahko sklepali, da so nekateri skorajda ves dan na internetu, velika večina pa vsaj zelo pogosto. Kako lahko torej osebe, ki iščejo takšno vrsto medčloveške komunikacije, v isti sapi trdijo, da bi jim bilo celo bolje brez ljudi? Gre morda za zanikanje dejstva, da potrebujemo druge ali zgolj za površnost in nepoznavanje samega sebe?

Stik s samim seboj je prav tako neznana spremenljivka v današnji družbi. Morda ravno v tem tiči vzrok za pomanjkljivo zavedanje potrebe po pristnem stiku s sočlovekom. Ali pa nasprotno. Morda je ravno to razlog, da tako neumorno iščemo stik z drugimi in pogosto ne znamo biti sami. Tega nas je velikokrat celo strah. Film Brodolom je dober primer nemogočega bivanja s samim seboj. Igralec v filmu je res da iz žoge ustvaril družabnika, mu dal celo človeško podobo in ustvaril z njim nekakšen odnos, vendar se poraja vprašanje, ali »Wilson« dejansko predstavlja sočloveka ali morda zgolj del njega samega. Del, ki mu je predstavljal breme in ga je zato projiciral navzven v neki predmet. Ko se ga je osvobodil in mu dal svojo lastno podobo, je šele lahko z njim vzpostavil pristen stik. Ali res potrebujemo druge, da nam predstavljajo ogledalo in možnost pogovora s samim seboj? So drugi le predmet, v katerega lahko projiciramo tiste dele nas samih, ki znotraj nas ne pridejo do izraza?

Interakcije med ljudmi pa nas ne potiskajo vedno zgolj naprej in ohranjajo v nas delujoči motor življenja. Težnja po človeškem stiku je del človeške primarne motivacije, ki izvira iz vrojene dispozicije za doživljanje ugodja ob kakršnikoli blagodejni interakciji z drugimi ljudmi. Temu bi se težko kdo uprl in na glas rekel, da ne drži. Pristen stik s človekom v nas vzbuja toplino, občutek bližine, nas pomirja in odganja strahove, prijateljska roka nam zagotavlja varnost in stabilnost naše vse preveč nihajoče prepričanosti vase. Vendar pa se na drugi strani ravno ti isti stiki lahko izrodijo v nekaj, kar nam povzroča tesnobo ali celo grozo, če virus primarne motivacije dobi epidemične razsežnosti. Kako potem presekati to vez in se osvoboditi? Kako delovati proti primarni motivaciji po stiku in ji obrniti hrbet? Najbrž tako, da damo prednost želji po preživetju, ki pa ne vsebuje teženj po zaviralnih virusih, ki predstavljajo odvečno prtljago.

Omenila bi še eno vrsto interakcij, ki smo jih deležni prav vsi, namreč tiste z negativno konotacijo, kot so pretepanja, žaljenje in drugi obliki stikov, ki povzročajo neugodje. Primarna motivacija nas nekako sili, da ko se znajdemo v te vrste interakcijah, venomer iščemo one druge, ki nas poživljajo in osrečujejo. Pot do njih pa vodi tudi preko dojemanja negativnih interakcij (zaviralnih virusov), saj nam šele spoznanje o obstoju le teh omogoča uživanje v ugodju interakcij s pozitivnimi učinki.

Morda bi pri spoznavanju želje po stiku z drugimi vsi morali začeti tako, da bi si ustvarili svoje »Wilsone« in se preko njih pogovarjali sami s seboj. Na ta način bi lahko ugotovili, kaj potrebujemo in h kakšnim interakcijam težimo. Naučili bi se komunikacije s seboj in preko tega tudi komunikacije z drugimi. Saj vsi poznamo tisti rek, da smo sami sebi najboljša družba. Pogoj za uspešno sobivanje z drugimi je torej predvsem urejen odnos s samim seboj. In če v tem razmišljanju naredimo še korak naprej, je lahko potreba po sočloveku hkrati potreba po stiku s samim seboj, njena odsotnost pa bežanje od samega sebe. Vedno znova pa se vračamo na kričeče dejstvo, da so drugi več kot pomembni za naš obstoj.

Samotni otok? Morda za krajše počitnice in spoznavanje samega sebe, za preživetje pa najverjetneje ne. Navsezadnje smo ljudje socialna bitja, kar nas spremlja na vsakem koraku. Vodja čete, ki določa smer in ritem koraka, pa smo mi sami.

30 komentarjev

Vsi smo lastniki hišic, ki jih nihče ne vidi, čeprav nas je ravno bivanje v njih izoblikovalo v take stvaritve, kot smo. V njih se nahajajo različni prostori, kjer smo se nekoč smejali, jokali, se skrivali pred svetom in delali načrte. Naše hišice pridno nosimo s seboj kot polži in čeprav bi nekatere stvari v njenih sobah najraje odvrgli na smetišču daleč stran, ostanejo vedno del nas. Spremeniti jih ne moremo, lahko le preoblikujemo naš pogled nanje, da nas tudi kakšna grda omara polna okostnjakov ne ovira pri urejanju vedno novih prostorov, ki jih z vsakim korakom dodajamo, z njimi pa gradimo tisto, kar bo enkrat le še sled, ki bo počasi izginjala ali pa se je bo kdo, ki bo za nami ostal, spominjal.

Velikokrat se napotim v katero izmed sob svojih spominov. Med slike, nastale v različnih obdobjih preteklosti, ki ob obisku čudežno oživijo kot tisti robotki v filmu Robots in podobne fantazijske stvaritve. Največja med njimi je vsekakor sobana s slikami iz mladosti, v kateri je oprema najverjetneje najbolj pestra in taka, kot bi jo sestavil najbolj zmeden opremljevalec prostorov.

Odkrivanje lastnega telesa, prebujanje le tega, strah ob nevednosti, kaj določeni odzivi pomenijo, strah pred lastnimi potrebami in željami in hkrati moč le teh. Nasprotujoča si čustva, ki temu, za starše, vzgojitelje, učitelje in strokovnjake še vedno skrivnotnem obdobju, dajo svoj edinstven pečat.

Želja po ljubezni, ki marsikdaj obvisi v zraku, se ujame v listje pravkar prebujenih dreves, odide na krilih prve sape vetra, ki z lahkoto premaga njeno še ne dovolj pripravljeno vojsko na krvavi boj s sovražniki, ki se v naglici pojavljajo na vsakem koraku.

Občutek, da nihče ne razume naših črvičkov, ki si prebijajo pot  skozi za silo zgrajene utrdbe, pred katerimi so postavljeni šotori, v katerih si ponoči blažimo rane, saj nam mogočni stražarji  še ne pustijo osvojiti kraljestva, češ da še nismo dovolj zreli. Kolikokrat vzamemo stvari v svoje roke in se na skrivaj splazimo skozi okna, misleč, da bomo z lahkoto obračunali z novimi, neznanimi okoliščinami in na koncu zapustili grad kot zmagovalci. Kolikokrat naletimo na ples v maskah, kjer nas prvi plesalec ujame v mrežo naslade, strasti, v kateri zaradi naše nepripravljenosti zmagajo vse premočni komaj prebujeni nagibi po užitku, kot taki pa smo še kako lahek plen za zveri, ki prežijo na nedolžne mladiče, ki so prezgodaj zapustili domače gnezdo?

Srečna naključja v obliki dovzetnih strašev, prijateljev ali pa morda čarobne lučke, ki se nenadoma prižge v nas, so zahvalna za to, da se veliko vojakov kljub vsemu vrne domov. Z ranami, ki jim za vedno pustijo brazgotine, a hkrati s težkimi torbami, polnimi neprecenljivih izkušenj, s katerimi lahko nadaljujejo pot po vijugastih, strmih, blatnih in nepredvidljivih poteh življenja. Breme, ki ga nosijo s seboj, jim to pot velikokrat otežuje, še večkrat pa, če le znajo najti v tistih torbah prave pripomočke, jim pomaga pri nujnih zablodah na ovinkih, spustih in zaporah cest, da ne omagajo in najdejo pot do svojega raja. Le tega pa si lahko uredi vsak po svoje, z zavesami ali brez, z rožami na okenskih policah, z vrati in okni ali brez, vedno pa lahko vse porušimo in uredimo čisto na novo. Le obupat ne smemo.

Na koncu nas večina  najde svojo čarobno lučko, ki nam razkrije našo  zmoto in nas iztrga iz rok krutih hudobnežev, ki so izkoriščali našo naivnost in željo po ljubezni. Le ta nas velikokrat  pričaka za bližnjim vogalom, kjer  je zaradi svojih demonov nismo  niti opazili, čeprav je bila vedno tam. Tako blizu nas. Tako preprosta in potrpežljiva. In na koncu smo vsi, ki verjamemo vanjo, zmagovalci.

8 komentarjev

Glede na to, da sem se včeraj proti lastnim pričakovanjem le namenila na blogerski miting in bila na koncu prijetno presenečena nad njegovim potekom, se vsaj spodobi, če že ni pravično, posvetiti nekaj najbrž ne ravno globokih besed o predvsem dretju in prerivanju na poti do wc-ja, v lovu za kadilslkim dimom na zraku in nazaj do blogerske druščine.

Tokrat sem se celo držala odločitve, da ne pridem ob dogovorjeni uri in potrdila, da tiste odločitve, ki bazirajo na preteklih izkušnjah, pravilne, saj je ob času na mestu zločina bil baje le Sosed. Pardon, Sosed z Muffini. Me zanima, kaj bi storil, če ne bi nihče prišel. Morda bi se pridružil onemu Kitajčku, ki je kasneje prodajal neke igračke za podporo svojemu  študiju, katerim bi dodal pristni domači muffin po moško in zbral denar za rezervacijo kakšnega lokala, kjer bi se dalo pogovarjati brez nategovanja glasilk do ahilove pete. :)

Tisti, ki niso prišli, ker so vedeli, da ne bo nikakršnih orgij, so se prav tako odločili pravilno, saj smo bili kar sew da spodobni, da je še Dare takoj premagal tremo, ki ga je dajala vso pot do Ljubljane nevedoč, kakšne pojave se skrivajo za vsemi tistimi večkrat dvo, tro in večumnimi zapisi na blogih. No, edino z Lukazom sva malce pustila prosto pot najinim nespodobnim mislim, ko sva ugotavljala, ali je Fetalijeva nagnjenost k potapljalju mobilnega aparata v pivo fetiš ali ne. Ker stanja (ne)vzburjenosti med samim procesom »ven – not« nisva mogla preveriti, sva kar laično sklepala, da si na  podlagi njegovega nenadnega  odhoda na wc, ki je temu dejanju sledil, in blaženega stanja, ki ga je podpkrepil z glasovi olajšanja ob očitno blagodejnem praznenju, po vrnitvi,  lahko drzneva trditi, da morda le gre za fetiš. Ali pa gre le za tisto »vidiš, kar želiš videti« :)

Če malce preizkusim svoj spomin in naštejem prisotne, so  Sosedovo soseščino (ki se je z muffini res potrudil, pošli so pa malce počasneje kot so nekateri napovedovali, ne vem pa, ali je temu kriv njihov okus, ker jih nisem poskusila, ali morda le tendenca po olikanosti) sestavljali: Strojnik (ki me je na prvi hiter pogled spomnil na onega od »Tih deževen dan«), Sex (ki je požel skupinski smeh, ko je ob prihodu glasno in ponosno oznanil »Jaz sem Sex drgač«), Anna (ki je prispevala k moji odločitvi po udeležbi), Dmashina, Teoo, MojcaS, Dare, Iza, Marija, Lukaz, Fetalij, Alesh (ki je vse pridno fotografiral), Alja (ki je slednjemu delala konkurenco), kasneje pa so se prikazali še Feniks, Ludve, Irena Sirena, PiRoman in Kandela, na koncu pa še tista dva, ki sem ju videla le enkrat, a imam vedno občutek, kot da se poznamo že od pamtiveka: Mamlaz in Pika. Za slednjo sem izvedela, da je njeno resnično ime zelo simpatično :), Mamlazovo pa bi lahko bilo tudi, če me bi spominjalo na tipa, ki je na prvem zmenku iz meni še danes neznanih razlogov pričakoval, da mu ga bom pofafala in nato od razočaranja, ker mu ga nisem, razbil avto. Svojega seveda :)

Da ne bi spet bila predolga, bom tu nehala in rekla le še »se beremo« :) Pa če komu slučajno pade na pamet, da me opiše kot nekoga, ki si na blogu upa raztegovat virtualni jezik, v živo pa ne, naj prej izmeri stopnjo hrupa, ki je vsaj moje meje presegala za vsaj 86,89 odstotkov, potem pa pametuje :) Tudi sama bi še s kom spregovorila veliko več kot sem, a moje glasilke so danes take, kot bi bila na kakem koncertu, kjer bi poznala vse tekste komadov, ne pa le na drinku. 

13 komentarjev

Na slovesnosti se je zbralo veliko ljudi. Tega organizatorji najbrž niso pričakovali, saj v malem mestecu, kot je bil Mesečev Log, niso bili vajeni prireditev, na katere bi poleg domačinov prišli tudi ljudje iz bližnje in daljne okolice. Z balkona je opazoval paleto raznobarvnih pojav, ki se je za to priložnost odela v svoja najboljša oblačila, po možnosti še čisto nova, ali pa tista, ki so jih v svojih omarah dolga leta hranili za posebno priložnost, ki pa nikoli ni prišla. Ta večer je bil vsekakor tisto, na kar so toliko časa čakali. V množici teles je prepoznal celotno meščansko skupnost, hierarhično urejeno vse od prvega moža gospoda župana pa do berača, ki se je neopazno infiltriral mednje, sunil plašč s prvega stola, z njim zakril svojo izdajalsko razcapano opravo in se povzpel stopničko višje na družbeni lestvici. Le njega ni bilo. Najbrž se zato slovesnost še ni pričela, čeprav so nekateri, predvsem organizatorji, bili že nestrpni. Kaj se je zgodilo? Se je odločil, da tokrat ne bo glavni igralec, ki ga posipajo z zvezdnim prahom, pospremijo z bučnim aplavzom in se nato nagnetejo okrog njega, da bi jim namenil besedo ali dve, ravno toliko, da kakšna zvezdniška pršica spolzi z njegovega obličja in oplazi tudi njih, navadne smrtnike? Ne, temu se ne bi odrekel. Užival je v svoji slavi, katere korenine je zasadil že dolgo nazaj in jih ves ta čas pridno širil dokler se le te niso razpredle pod tlemi slehernega meščana, ki se podzemne pošasti sploh ni zavedal, in ga postavile na prestol najvplivnejšega moža daleč naokoli. Morda je samo zaspal, tako kot zadnja leta to pogosto počne, tako ob gledanju televizije, kot pri večerji, ko s priborom v roki in polnimi usti prične smrčati. Ali pa… mu je kdo onemogočil prihod? So ponj prišli tisti, s katerimi je nedavno nazaj stopil v stik? Ustrašil se je. Kljub vsemu ga je na svoj način imel še vedno rad. Čeprav ga je razočaral. Vse življenje ga je občudoval, v njem videl dedka, ki ga nikoli ni imel, potem pa… kako že pravijo? Pazi česa si želiš, ker se lahko želje uresničijo. A cena za njihovo uresničitev je bila krepko previsoka. Zmotil ga je hrup pod njim. Množica je vstala in pričela ploskati. Skozi vrata je s počasnimi, a še vedno odločnimi koraki stopil na oder svoje najbrž zadnje predstave, saj so ga leta in bolezen vztrajno potiskala k tlom. A pri svojih 83 letih je bil še vedno videti močan moški, katerega so se nekateri še vedno bali. Sedel je na stol, ki so mu ga prihranili in se delal, kot da ves trušč okrog ne bi bil namenjen njemu.

Uradni del slovesnosti je bil kratek. Gospod župan je zrecitiral svoj napisani govor, v katerem so bili vsi superlativi, ki jih je njegova tajnica uspela najti v slovarju in ki je zvezdnika seveda zazibal v sen. Predramil se je šele, ko so vsi pričeli ploskati, gospod župan pa je v rokah držal ceneno plaketo, ki je še boksar v najbolj zakotnem klubu ne bi bil ravno vesel. Najbrž jo je naredil stari mesar, ki je v prostem času iz odpadnega železja sestavljal kipce, ki jih je nato prodajal otrokom. Črke na njej je gotovo prispeval pogrebni klesar, ki jih je kradel s spomenikov, katerih nihče ni več obiskoval, sestavila pa jih je najbrž kar gospa tajnica županova, saj je namesto »za življenjsko delo« pisalo »živlensko delo«. Vstal je, si z robčkom obrisal slino okrog ust in stopil na oder. Prevzel je plaketo, prijel ponujeno županovo roko, se nasmejal občinstvu, izrekel par besed v zahvalo in se vrnil na svoj stol. Tišino je pretrgal kričeči glas županove tajnice, ki je naznanila začetek zabavnega dela večera. Vsi so v trenutku planili po jedači in pijači, le dva gospoda sta nepremično stala v kotu. Šele takrat ju je opazil. In takoj mu je bilo vse jasno. Očitno to le ni bila zadnja predstava, a ta, ki je sledila, ni bila tlakovana z rdečo preprogo, temveč bolj s krvjo. Gospoda sta stopila do starca, mu nekaj zašepetala na uho, ga prijela pod roko in odpeljala. Neopazno in tiho je slavljenec zapustil prizorišče, kjer so ljudje nadaljevali z igranjem svojih stranskih vlog.

Čutil je, kako se mu kolena mehčajo in se vse bolj opira na ograjo, da ga ne bi spodneslo. Vedel je, da se bo enkrat le zgodilo, a vseeno ni bil pripravljen. V njem so se mešali občutki zadoščenja in žalosti, jeze in obupa, krivde in ponosa. Stopil je na zrak in v mesečini zagledal tisti kričeče zeleni svetlobni napis »900 nezemljanov«.

***

Pisalo se je leto 1965. Na rojstnodnevni zabavi je zajetna peščica ljudi nazdravljala okrogli obletnici njim ljubega prijatelja gospodiča Zvera. Še leto nazaj je bil bolj kot ne samotar, ki so se ga vsi izogibali zaradi sumljivega slovesa očeta, ki so mu govorice pripisovale najrazličnejše prijeme, s katerimi je v kratkem času obogatel. Zdaj, ko je bil že nekaj časa pokojen in je gospod zverinski podedoval premoženje, se je iz samotarskega moškega srednjih let spremenil v družabnega štiridesetletnika, ki so ga oblegale tako mlade frajle, kot ostarele device v lovu na bogatega moža, s katerim bi si zagotovile brezskrbno življenje, kot falirani in zakompleksani moški, katerih koristoljubni nameni ravno tako niso ostali skriti. Nihče pa ni vedel, da je od zajetnega premoženja ostalo bore malo, saj je nekdanji gospodar poleg kopice denarja sinu zapustil tudi ogromne dolgove, ki jih je bilo treba poravnati. Tako je bolj kot ne, podedoval le ime in sanje o izgradnji svojega malega imperija, za katerega pa ni imel sredstev.

A na tokratni zabavi je njegova pozornost bila osredotočena na posebne vrste darilo, ki ga je prejel nekaj mesecev pred tem, ko je odkril, da je postal oče. Redki so vedeli, da je brhki šestnajstletnik sad ene izmed njegovih neštetih avantur, čeprav se je ob njegovi vključitvi v družino marsikaj govorilo. Ponosen je bil na živahnega dečka, ki je veliko obetal, a kljub temu se je odločil, da bo to ostala družinska skrivnost.

Ko je po zabavi ponovno koval načrte o realizaciji svojih sanj, je k njemu pristopil deček in mu pričel pripovedovati eno izmed zgodb, o kateri je bral. Rad je prebiral knjige in vase srkal besede. Zadnja knjiga ga je tako navdušila, da je izkoristil vsako priložnost in o njej govoril slehermenu, ki ga je bil voljan poslušati. Gospod Zver se je le nasmihal ob poslušanju zgodbic o nezemeljskih bitjih, ki naj bi množično naseljevali naš planet v iskanju novih izzivov. Deček je tako vneto pripovedoval, da ga je skorajda prepričal, da je res videl neznane svetleče predmete na nebu, s katerimi naj bi ta čudna bitja obiskovala Zemljo. Še bolj se je nasmejal ob njegovih hipotezah o tem, da naj bi bila ta bitja veliko naprednejša od njih, sposobna branja misli in podobnih reči, najbolj pa ga je spravila v smeh trditev, da naj bi bila nekakšen skupek lepljive mase brez kosti, zaradi česar so izredno gibčni in lahko zavzemajo najrazličnejše oblike. Ura je bila že pozna, zato je dečka potrepljal po laseh, se mu zahvalil za pravljico za lahko noč in se odpravil k počitku. Naslednje jutro, ko je srkal okusno kavico in sanjal o svojih načrtih, se je spomnil dečkove pripovedi in utrnila se mu je zamisel, s katero bi le te načrte lahko udejanil. Odhitel je v pisarno in v nekaj tednih skoval načrt, ki je kar klical po uspehu.

***

Tistega jutra je v njegovo sobo pridrvel deček in ga nič kaj nežno prebudil tako, da mu je pod nos potisnil sveži, po črnilu še dišeči časopis.

»Očka, očka, sem ti rekel, da obstajajo«, je navdušeno vpil.

»Sem ti rekel, da ne maram, ko mi tako rečeš. To naj bi bila najina skrivnost«, je ostro odvrnil na pol speči gospod.

Deček je skremžil obraz, a veselje ga je premagalo: »Poglej, prišli so«, je vztrajal pri svojem.

Gospod Zver je prijel ponujeni časopis in se zazrl v napis na naslovnici: »Išče se 900 nezemljanov«, je pisalo. Takoj je bil buden in z zanimanjem hitel brati. Srkal je vase besede in njegovo veselje je kmalu doseglo vrhunec. Semena njegovih sanj so bila posajena. Zdaj mora previdno zalivati zemljo in čakati na primeren čas za bero.

»Si slišal grozno novico?«, ga je vprašala žena med nalivanjem kave.

Začudeno jo je pogledal, ona pa je nadaljevala: »Nekdo je oskrunil vojaško pokopališče. Vseh 900 grobov je izpraznjenih.«

»Le kdo bi kaj takega storil«, je odsotno pripomnil.

»Ti zaostali ljudje govorijo, da naj bi bili nezemljani«, je zgroženo dejala.

»Nezemljani?«, se je potuhnjeno nasmejal.

»Da, človek ne more verjeti, da so vsi nasedli govoricam.«

»Kakšnim govoricam?«, je radovedno vprašal.

»A nisi prebral časopisa?! Vsi zatrjujejo, da so videli neznane svetlobne predmete ob pokopališču, slišali čudne zvoke in celo bili priča bližnjim srečanjem z njimi«, je povzdignila glas.

»S kom?«, se je delal nevednega.

»Ja, z nezemljani. Celo neko lepljivo zeleno sluz so baje odkrili poleg praznih grobov, ki naj bi njihove trditve potrjevala«, je postajala že nestrpna ob moževi neprizadetosti.

»Upam, da bom tudi jaz kakšnega srečal«, jo je prekinil še vedno nasmejani deček.

Oplazila ga je z mrkim pogledom, kajti nikoli ni skrivala nezadovoljstva ob njegovi prisotnosti, saj se nikoli ni znebila občutka, da ga ima mož raje kot svojega drugorojenca, katerega mati je bila.

»Ah, še eden izmed mnogih tračev, ki bo zaposloval mesto nekaj časa dokler ne najdejo novega«, je še dejal in odšel v pisarno. Tam si je še enkrat skrbno prebral članek, si prižgal cigaro in v mislih že videl bolj jasno podobo prihodnosti.

***

Napovedi so se uresničile nedolgo zatem. Ljudje so pozabili na dogodek, pokopališče se je spremenilo v osamljeno trato, ki pa so se je vsi vztrajno izogibali. Občinski ljudje so se je zato hoteli znebiti in jo ponudili v odkup po ceni, ki skorajda ni bila omembe vredna. Pričakovali so namreč, da oskrunjenega zemljišča, kjer so nekoč v miru počivali padli vojaki iz širše okolice, nihče ne bo želel kupiti. Zato so bili nemalo presenečeni, ko je interes zanj izrazil spoštovani gospod Zver. Brez odvečnih vprašanj o njegovih namenih so mu predali osovraženo zemljišče in nazdravili poslu, ki je z vidika dobička sicer bil zanemarljiv, a kljub vsemu uspešen. Končno so se znebili rak rane mesta. A nečesa niso pričakovali… bolezen, ki so jo pripisali z zemljo pokriti površini, ni bila rakasta, še manj pa ne neozdravljiva, saj jo je njen kupec kaj kmalu ozdravil vseh bakterij in virusov, ko je na njej zgradil hotel, ki je malo neznano mestece spremenilo v eno najbolj obiskanih krajev vsega sveta. Na začetku so se seveda vsi zgražali, češ, kako si je drznil zlorabiti oskrunjeno zemljo, njihovo sovraštvo se je še povečalo, ko so v časopisih strmeli v oglase, s katerimi je vabil v hotel ljudi, hrepenečih po adrenalinskih izkušnjah, saj naj bi v njem prebivali duhovi oropanih vojakov, katerih kosti naj bi se polastili nezemljani, da bi lahko svoja telesa približali človeški podobi, jih ponoči strašili in preizkušali njihov pogum. Sčasoma so ljudje začeli prihajati in vsi so bili navdušeni že nad imenom hotela, katerega bleščeni napis »900 nezemljanov« so videli takoj ob prihodu v mesto. Njihove želje po izjemnih izkustvih je potešila tudi oprema, med katero ni manjkalo najrazličnejših podob nezemljanov, umetnih plovil visečih s stropa, okostnjakov, ki so jih gostje odkrivali v svojih omarah, še najbolj pa seveda nepojasnjeni nočni dogodki, katerih akterji so bili zaposleni, ki so uspešno odigrali vlogo duhov, čudnih zelenih bitij, kdaj pa kdaj pa le vadili svoje spretnosti v oponašanju živalskih glasov. Hotel je postal znan po celem svetu in domačini so bili primorani pozabiti na svoje zamere in gospodu Zveru priznati uspeh, saj so koristi številnih gostov imeli prav vsi.

***

Imperij Zverove družine se je vztrajno večal in nekdaj živahni deček, ki je verjel v nezemljane, je le s težavo vodil vse posle svojega dobrotnika, kateremu še vedno ni smel reči oče. Zdaj je tudi sam ponosno opazoval svojega potomca, ki je bil dober učenec in mu ogromno pomagal pri gori dela, ki ga je imel z vzdrževanjem finančne stabilnosti Zverovega imperija, ki je poleg hotela zdaj obsegal vse oblike lastništva, kar se jih je dalo zamisliti. Nikoli mu ni bilo dovolj, kar naprej je iskal nove možnosti za naložbe, ki bi mu prinesle dobiček. Ni se spuščal v iskanje odgovorov, kako je do njih prišel, bil je zadovoljen s položajem finančnega direktorja in verjel je, da se bo tudi za pridnega sina našlo primerno mesto, denimo na direktorskem stolčku novega trgovskega centra, ki se bo odprl te dni. A vrli gospod je imel drugačne načrte. Mesto je zaupal ne ravno brihtnemu vnuku, kateri mu je lahko rekel »dedek«, za razliko od obetajočega mladeniča, ki mu je še vedno pravil le »gospod Zver«. Že marsikaj je požrl, poteptal svoj ponos in se zadovoljil s položajem v senci mogočnega moža, a tokrat je kozarec bil premajhen za ves srd, ki se je nakopičil v njem.

Dan po otvoritvi je stopil v pisarno in rekel: »Oče, pogovoriti se morava!«

Preden je uspel izreči že znane besede o neprimernosti poimenovanja, je nadaljeval: »Razočaral si me. Prepričan sem bil, da boš trgovski center namenil mojemu sinu, tvojemu prvemu vnuku. Dobro veš, da sem ga naučil vsega, kar mora vedeti in da bi bil dober gospodar. Ti pa si ga predal v roke smrkavcu, ki bo porušil vse, kar si sam tako dolgo gradil.«

»Ne skrbi. Tvoj sin bo imel v rokah finance, tako kot ti, zato je strah, da bi šlo kaj narobe, povsem odveč«, je mirno odrvnil Zver.

Čutil je, kako mu je kri preplavila možgane, ko je zarenčal: »Misliš, da sem si za svojega sina želel hlapčevstva, na katerega sem sam pristal?! Motiš se! Če si že mene prikrajšal tako za ime kot za vse drugo, njega ne boš.«

Obrnil se je na stolu in ga oplazil s pogledom:

«Kaj bi rad?«, je vprašal z rezkim glasom.

»Hočem, da priznaš sina kot tvojega vnuka in mu zagotoviš primerno mesto v tvojem imperiju«, je odločno odgovoril.

Mogočni mož je zamahnil z roko in se glasno nasmejal: »In kako misliš, da boš to dosegel?«

»Dragi oče,« je pričel, »Misliš, da ne vem za tvoje zločine?«.

Pritegnil je njegovo pozornost, a ni se pustil motiti:«Misliš, da ne vem, kako si prišel do zemljišča, na katerem zdaj blesti napis »900 nezemljanov«? Saj sem ti sam dal idejo, ti pa si jo izkoristil za svoj podli načrt.«

»Prisežem, da ne vem, o čem govoriš«, ga je prekinil, on pa nadaljeval.

»Bil sem tam, oče. Videl sem tvoje pajdaše, kako so praznili grobove, se potikali okrog v kostumih in nastavili želatino, da bi ljudje mislili, da so bili nezemljani. Vem, kdo je tisti možakar, ki naj bi bil eden izmed umrlih vojakov, katerega so videvali po mestu in mislili, da je sprehajajoče se truplo, v resnici pa je le ubogi nori brat dvojček enega izmed njih, ki si ga izvlekel iz norišnice. Vedel si, da zemljišča nihče ne bo hotel in ga bodo zato ponudili za smešno ceno. Bilo je kot nalašč zate. Ves čas sem bil tiho, privoščil sem ti uspeh, zdaj pa… hočem nekaj zase, za svojega sina!«

Zver se ni pustil izsiljevati: »In kaj boš storil? Misliš,. da ti bo kdo verjel? Ne bodi smešen«.

»Vse imam zapisano, tudi kraj, kamor ste zbasali kosti ubogih pokojnih. Četudi se izvlečeš, te bodo sumi uničili.«, je postajal vse pogumnejši.

»Presenečaš me. Vedno si bil tako prekleto ubogljiv, da sem včasih še podvomil v to, da si res moj sin.«, je zamišljeno dejal.

»Prav imaš, preveč sem dovolil, da ravnaš z mano kot z enim izmed svojih sužnjev, ki ti sledijo kot cucki. A zdaj je tega konec.«, je odločno odvrnil.

»V bistvu se mi kar smiliš. Končno se postaviš zase, a v neprimernem času«, se je Zver nasmehnil.

»Motiš se, oče. Za razliko od tebe, se nisem oziral za nedosegljivimi zvezdami, ampak sem sejal na realnih tleh v dobri veri, da bo moj trud nekoč poplačan. Res sem morda bil naiven, ko sem mislil, da se za vzvišeno in strogo pojavo skriva mož z velikim srcem. Slepil sem se, da boš nekoč le popravil krivico, ki si jo storil svojemu sinu in uvidel, da ti ga ni treba več skrivati pred svetom, ti pa si v njem videl le še enega v množici ljudi, ki jih lahko izkoristiš za potešitev svojega pohlepa.«, je svoji ogorčenosti odprl vrata.

»Smrkavec nehvaležni. Če ne bi bilo mene, bi pristal v kakšni zakotni sirotišnici, kjer bi te kot kos pohištva ponujali na dražbi in oddali najboljšemu ponudniku«, je bevsknil Zver.

»Morda res, a tisti, ki bi me vzeli, ne bi zahtevali od mene ničesar. Zadovoljni bi bili že s tem, da me imajo, predvsem pa bi nekomu lahko rekel »oče«, ob čemer se ne bi tako repenčil, kot to počneš ti, ko slišiš to besedo iz mojih ust, kot bi te z njo vedno znova zabadal tja, kjer te najbolj boli«, ga je skušal zlomiti.

»Sebičnež nemarni. Nič drugačen nisi od mene. Si se kdaj vprašal, zakaj te skrivam pred tistimi zvermi, ki samo čakajo na priložnost, da bi me lahko raztrgali in uničili?«, je skorajda užaljeno kriknil.

»Tega se sprašujem že odkar pomnim..«, je vzdihnil, »a očitno si pač le brezčutnež, ki mu ni mar za čustva drugih.«

»Dovolj!«, je zverinski glas zadonel po sobi, »ne bom te več poslušal.«

»Aha, ni prijetno, ko ti nekdo postavi ogledalo, a ne, dragi oče«, ni imel namena nehati.

»Tvoja mati je bila prostitutka!«, je končno izdavil, kot da bi speča zver v njem, ki je med pogovorom tako zrastla, da je ni mogel več zadržati, prodrla na svobodo.

Za trenutek se je čas ustavil. Tega ni pričakoval.

»Kaj?«, je skoraj neslišno zašepetal.

»Da, prav si slišal. Tvoja mati je bila cenena kurba, ki se je prodajala za denar, te po porodu kar pustila v bolnišnici in najbrž še isti dan bila na svojem delovnem mestu. Njena mati, tvoja babica, te je vzela k sebi in te vzgajala dokler ni izvedala zame, ki sem bil hčerina redna stranka in me rotila, naj te iztrgam iz bede in zagotovim človeka dostojno življenje. Si sploh predstavljaš, kaj bi pomenilo zate, če bi se izvedelo, da si kurbin sin, stranski učinek ponesrečenega posla, s katerim se je tvoja mati ukvarjala? Ne vidiš, da sem te hotel le zaščititi?«, je dokončno izvlekel nož iz sinovih prsi, okrog katerega se je nabral madež krvi.

Še vedno prizadet se je navkljub viharju besed, ki so ga spravile na kolena, dvignil in mirno dejal: »Prav rad bi ti verjel, oče. Če bi mi to povedal kakšno desetletje nazaj, bi ti morda še nasedel, zdaj pa… ko te tako dobro poznam, vem, da si v resnici hotel zaščititi le sebe.«

»Misli si, kar hočeš.«, se je obrnil stran in si prižgal cigaro, da bi se umiril.

»Verjamem, da ti je prav malo mar za moje občutke. Po vsem, kar si mi tako hladno serviral na pladnju, sem samo še bolj odločen, da vsej tej farsi naredim konec«, je spet zavzel odločno držo.

»Ti kar, vendar ne pozabi… dejanja terjajo posledice«, ga je skušal prestrašiti.

»Haha, kdo je zdaj tisti, ki grozi? Me boš odstranil, kot si to storil z vsako oviro, ki se ti je postavila na pot?«, je cinično pripomnil.

»Nihče, ki se mi je drznil nasprotovati, je še ni dobro odnesel.«, je vzvišeno odvrnil.

»Me kaniš ubiti in to prikazati kot nesrečo, tako kot si to storil z ubogim norčkom, ko so ga hoteli kriminalisti zaslišati in bi teorija o nezemljanih, ki so oskrunili grobove, zamajala tvoje načrte?, je postregel z novo jedjo na dnevnem meniju.

»Tudi, če bo treba, a upam, da to ne bo potrebno«, se ni pustil zmesti.

»Očitno so to tvoje zadnje besede. Tudi prav. Dobro razmisli…«, mu je še svetoval in zapustil pisarno.

***

»Tvoja mati je prostitutka«, je odmevalo v njegovi glavi. Si je starec to izmislil, ali je morda le res? Babica mu je o materi dejala le to, da je umrla v prometni nesreči nedolgo po porodu in da je bila dobra ženska. Je res bila? Ali je morda le cenena kurba, kot jo je opisal oče? Nenadoma ga je prešinilo! Če je temu res tako, je morebiti še živa! Si tega sploh želi vedeti? In kje naj začne iskati? Babica je umrla nedolgo nazaj, očeta pa nikakor ne kani vprašati po njej. Posvetilo se mu je! Če je res umrla v prometni nesreči, imajo na policiji gotovo podatke o tem. Tako je! Takoj jutri se odpravi tja.

Še je čas, da si premislim, je premleval, ko je ugasnil motor avtomobila na parkirišču pred postajo… Na drugi strani ceste ga je opazoval Zverov pajdaš.

»Ravnokar je pred postajo«, je po telefonu sporočil gospodarju.

»Veš, kaj moraš storiti. Ne sme prestopiti praga stavbe«, je dejal Zver in odložil.

***

»Vem, kako se počutiš. Tudi meni je hudo. Rad sem ga imel. Bil mi je kot sin«, je skušal biti čuteč.

»Hvala gospod Zver. Vedno ste bili zelo prijazni. Še zdaj ne morem verjeti, da si je vzel življenje. Ko bi le vedel, kaj ga je težilo… lahko bi mu pomagal… », je žalostno izustil.

»Nikoli ne bomo zvedeli, kaj ga je pripravilo do tako grozne rešitve, a prepričan sem, da nisi ničesar kriv. Sam se je tako odločil«, ga je skušal potolažiti, vidno olajšan, ker je njegova mračna skrivnost zdaj na varnem.

»Nazadnje, ko sem govoril z njim, je omenjal babico«, je nadaljeval mladenič.

»Babico?«, je presenečeno vprašal Zver.

»Da, svojo mamo. Rekel je, da bi rad več vedel o nesreči, v kateri je umrla. Tisti dan je ravno odhajal na policijsko postajo…«.

»Na postajo je šel… zaradi… zaradi mamine nesreče?«, je zajecljal gospod.

»Da, tako je rekel.«, je vzdihnil in položil vrtnico na grob.

Zver je utihnil. Cmok v grlu ga je dušil. Počepnil je k vnuku in strmel v tla. Ni ga imel namena izdati. Ni šel na policijo, da bi jim predal dokaze o njegovih zločinih. Čutil je, kako mu postaja slabo ob spoznanju, kaj je storil.

»Vse bo še v redu, gospod Zver. Bolečina s časom izgine«, ga je tolažil nesojeni dedič.

Počasi se je zbral in vstal. »Zdaj je, kar je«, si je mislil. Vsi obremenilni dokazi so uničeni. Dnevnik je izginil v plamenih, nikoli priznani sin pa je ležal pod kupom zemlje. Ni mu bilo vseeno, a preveč je bilo na kocki, da bi ga čustva lahko premamila.

***

Trgovski center je kljub nesposobnemu direktorju prinašal dobiček, saj je njegov sluga dobro opravljal svoje delo. Očetove smrti ni mogel sprejeti in vneto je iskal dokaze za vse močnejši sum, da ni šlo za samomor. Med iskanjem nekih papirjev je v predalu naletel na ključ. Spomnil se je dneva, ko mu ga oče podaril. Odpiral naj bi sef, kjer je baje hranil male reči, ki so mu veliko pomenile. Vsaj tako je pravil. Ni ga poslušal, ko je govoril, da bodo enkrat njegove. Nenadoma ga je streslo. Kaj če se tam skriva kak dokaz za njegovo smrt? Odhitel je na banko, poiskal sef in ga odprl. S tresočimi rokami je brskal po slikah, raznih spominkih z njunih potovanj in drugimi malimi rečmi, o katerih mu je pripovedoval. Obrisal si je solze, da jih ne bi kdo opazil, potem pa… na dnu sefa je zagledal kuverto. Odprl jo je in pričel brati. Komaj se je zadrževal, da ne bi pričel kričati od groze, ki je s svojimi kremplji trgala njegovo notranjost. Vedel je! Vedel, da ga ne bi kar tako zapustil. A niti v najhujši mori si ni predstavljal, da je krivec za njegovo smrt človek, ki ga je tako spoštoval. Vzel je pismo in kaseto, ki je bila poleg in skorajda stekel domov. Ko je poslušal posnetek, ki ga je oče posnel v svojem najbrž zadnjem pogovoru z gospodom Zverom, ki je v resnici bil dedek, ki si ga je od vedno želel, ga je imelo, da bi si za razliko od njega res sam vzel življenje. Najraje bi posnetek zavrgel, zaspal in ko bi se zbudil, ugotovil, da so bile le grde sanje, a jeza, ki jo je poleg žalosti čutil, ga je obdržala na realnih tleh. Dobro se je zavedal, kaj mu je storiti. Oprati mora očetovo ime. In krivci morajo biti kaznovani.

***

»Prišel sem na obisk k dedku«, je dejal policistu na postaji.

Odpeljal ga je v sobo za obiske. Zaman je čakal.

»Gospod Zver pravi, da vas ne želi videti«, je dejal policist, ko se je čez pol ure vrnil.

Ni bil presenečen. Najbrž so mu povedali, da ga je on izdal. Izdal? V resnici ga je izdala njegova pohlepnost, ki ga je spremenila v oskrunjevalca grobov, izkoriščevalca ljudi pa vse do morilca svojega lastnega sina. Vstal je in stopil na zrak. V daljavi je še vedno utripal napis »900 nezemljanov«.

8 komentarjev

Veliki sodni primeri navadno trajajo zelo dolgo, nemalokrat zastarajo ali pa se razrešijo, ko je že prepozno. V takih tako imenovanih odmevnih sodnih procesih je tako za tožečo kot toženo stranko, priporočljivo, da si najame čimboljšega odvetnika, ki bo naredil vse, da bo porota razsodila v njen prid.

Na zatožni klopi tako že nekaj časa sedi človeštvo, ki se mu očitajo najrazličnejši zločini, vse od neupravičene morije v imenu zaslužka, neskončnega črpanja najrazličnejših dobrin, ne da bi dobroto ponudnika kakorkoli povrnil, do mačehovskega odnosa vse prej kot dobrega gospodarja. Ti zločini so se začeli že davno, se stopnjevali in pridobivali nepredstavljive razsežnosti, bili že nekajkrat obsojeni in celo kaznovani, a kljub temu še vedno ne pojenjajo. Na nasprotni strani sodne dvorane pa  sedi na videz zelo mirna in potrpežljiva Zemlja, ki na vsake toliko časa razočarana nad neuspešnostjo in predvsem počasnostjo procesa, vzame zakon v svoje roke in se nasprotniku na različne načine maščuje.

Zastopnikov tožeče stranke je bilo že veliko, a nikomur še ni uspelo biti tako prepričljiv, da bi porota prišla do soglasja. Morda zato, ker so tudi oni del množične skupine zločincev, katerim se sodi in zato podleže prevelikim pritiskom ter ne da od sebe vsega, kar bi lahko. Na drugi strani pa ga ravno dejstvo, da je ob maščevalnih akcijah nezadovoljne stranke tudi sam tarča, spodbuja, da vztraja.

Med zadnjimi  odvetniki gospe Zemlje se je po lastni volji znašel tudi gospod Al Gore. Temeljito se je pripravil na nastop, dolga leta zbiral dokaze v prid svoje stranke, jih v obliki dokumentarca prikazal številnemu občinstvu, ga hkrati pozval  k mirni rešitvi spora, a tudi njegov uspeh je vprašljiv. Med porotniki so se  namreč na eni strani  znašli tisti, ki ga pač ne marajo že zato, ker je nekdanji predsedniški kandidat, na drugi pa tisti, ki jih je sicer prepričal, da se nepremišljena človeška dejanja morajo nehati, a kaj  ko so tudi med temi taki, ki jih prav malo briga, kakšen bo svet čez sto let, taki, ki verjamejo, da se bodo razne katastrofe zgodile nekje daleč in njih ne bodo doletele in taki, ki pač verjamejo, da se bo v najhujšem trenutku znašel nekdo, ki nas bo rešil. Kak Bruce Willis, ki bo stopil s filmskega platna naprimer. No, Al Gore je bil za svoje delo vsaj delno poplačan v obliki Nobelove nagrade za mir, pa še te mu marsikdo ne privošči. Ko bi namesto golega stresanja kritik tudi sami kakorkoli pripomogli k večji ozaveščenosti o posledicah človeškega ravnanja na naš planet, bi naredili veliko več koristi.

In medtem, ko je porota ponovno odločila, da so obtožbe tožeče stranke neutemeljene, je le ta že napovedala pritožbo, v večernih novicah pa smo že poslušali o novi naravni katastrofi, ki je terjala človeška življenja. A kaj, ko se bo po prvem šoku spet vse vrtelo okrog materialne škode, pomoči za obnovo, le malokdo pa v bo tem videl svarilo pred bližajočo se dokončno obsodbo. Sicer pa.. če nič drugega, si bo ostarela gospa Zemlja lahko vsaj malce opomogla, seveda le v primeru, če se do takrat ne rodi kakšen Bruce Willis mlajši.

20 komentarjev

Jajca so v mojem odraščanju odigrala pomembno vlogo. Z njimi sem se namreč naučila vsaj dveh zakonitosti, ki ju  bom na kratko predstavila. To sta »velikost ni pomembna« in  »ni dovolj, da imaš jajca«.

Ko sem bila še doma, smo pred veliko nočjo redno hodili v sosednjo Italijo po njihove slavne panetone in tista ogromna jajca, zavita v kričeče barvni papir. Takrat se tega pri nas še ni dalo dobiti. Panetonov nisem nikoli marala, zato sem dovolila, da jih je mami razdelila, tisti jajčevski velikani pa so me kar mikali. Predstavljala sem si, kako se mastim z ogromno količino čokolade, kako s polnimi usti momljam »mmm, kako je dobro« in kako se čokolada počasi topi, ker je zaradi njene količine ne morem tako hitro pojesti. Spomnem se razočaranja, ko sem strgala tisti fluoroscentni papir, pred sabo zagledala ogromno čokoladno zadevo, ko sem jo pa prepolovila… sem z grozo pogledala v njeno prazno notranjost, v kateri se je nahajala neka miniaturna figurica. Če me ne bi vzgajali v strogem duhu, kjer se ni smelo cmeriti, bi na ves glas jokala najmanj tri dni, tako pa sem le malce posmrkala, popadla tista dva čokoladna čolniča in ju s kremženim obrazom zbasala vase. Vsaj  tisto praznino bi lahko zapolnili s kakšno konkretno igračo, če so že s čokolado skoparili. Mi je pa ta izkušnja pomagala premagati strah pred ljudmi z ogromnimi glavami, saj sem spoznala, da so najbrž prazne, zaradi česar se mi jih ni bilo treba več bati.

Na začetku srednje šole sem odkrila do tedaj zanemarjene skrivnosti kinder jajčkov. S sošolko sva hitro podlegli fizični in psihični zasvojenosti in se kdaj celo odpovedali kakšnemu piru med odmorom ali kupili le eno škatlico čikov in si jo potem delili, da sva lahko kupili kinder jajček. Za vsako enega seveda, potem pa sva tekmovali, katera je dobila boljšo figurico, predvsem pa nama med poukm  ni bilo več dolčgas. V najlepšem spominu, v katerem igra glavno vlogo kinder jajček, sta predvsem dva dogodka.

V prvem je blestela zeleno roza želva, s katero sem za kar nekaj časa obdržala trofejo najboljše izbranega jajčka. Če si jo malce  podrgnu po površini in jo nato spustil, se je pognala v tek.. no v bistvu se je odpeljala, ker je namesto čeveljčkov imela koleščka. Tako sva si jo s sošolko med dolgočasnimi urami podajali vse do tiste ure ekonomije, ko so naju odkrili. Za razliko od tihe želvice, sem se  sama namreč tako vživela v zadevo, da sem v nekem trenutku ob drgnjenju želvinih koleškov po klopi na ves glas izustila: »Br, brrrrrm!« Ves razred se je v sekundi obrnil proti nama, ki sva seveda sedeli v zadnji klopi in se zagledali v dirkalno želvo, ki je tokrat naredila še »salto mortale« in pristala na tleh, ker je sošolka ni pravočasno zaustavila pred prepadom. Učiteljica seveda nad prizorom ni bila prav nič navdušena.

Da ne bi bili naravoslovni predmeti prikrajšani, se je drugi dogodek zgodil pri uri matematike. Takrat sva imeli težave s sestavljanjem figurice, ki nama je očitno povzročala take preglavice, da  je najina glasnost prebila dovoljeno mejo neslišnosti. Vanjo je s presenetljivo gorečnostjo zarezal učiteljičin glas, ko je izustila sošolkin priimek, ki ga je sicer bilo vedno prijetno slišati, saj je njegov pomen sovpadal s takratno še veljavno valuto sosednje države, tokrat pa naju je navdal z grozo. Posebno sošolko, ki se je prestrašena do kosti podala k tabli, kot je zahtevala učiteljica. Nevajeni strogega prijema sicer nadvse mirne in potrpežljive učiteljice, smo v smrtni tišini čakali na sodbo. »Nariši kocko«, se je glasila. Po trenutku olajšanja, ki me je preplavilo, sem padla v še večjo grozo, ko mi je postalo jasno, da je sošolka degradirala na eno zgonjih  stopenj mišljenja, ko je kvadrat morda še možno narisati, kocke pa pač ne. Zapredano sem strmela v njeno tresočo roko, ki nikakor ni zmogla črt sestaviti tako, da bi z njimi sestavila zahtevano telo in postalo mi je jasno, da bom naslednja na vrsti jaz. Hitro sem popadla po svinčniku in hotela preveriti, če se je morda tudi moj IQ spustil v nevarne vode. Skoraj sem s klopi zradirala rjavo barvo preden mi je uspelo dokončati mojstrovino. Ko sem si končno oddahnila, sem zaslišala še svoj priimek. Hladno in ponosno sem z odločnimi koraki stopila do table in s hitrimi potezami narisala ubogo kocko. Učiteljica se je zahvalila, videlo se je, da ji gre na smeh in lahko sva se vrnili na svoje mesto. Ko je sošolka na klopi zagledala mojo umetnino, sva se obe začeli smejati in kar nekaj časa je obujanje tega dogodka spravljalo v smeh vse, katerim sva o njem pripovedovali, še najbolj pa sva se ob njem smejali sami.

Nauk zgodbe: Ni dovolj, da imaš jajca, nujno moraš znati narisati kocko!

6 komentarjev

Veliko ljudi se zjutraj počuti kot drek, če uporabim pristno domačo besedo, ki nekako sovpada tudi z najpogostejšim jutranjim opravilom ob obisku kopalnice. Veliko nasvetov za dober začetek dneva se najde v poplavi raznih knjig in knjigic, a osebno lahko povem, da mi še nobena ni pomagala. Niti tista slavna Kamasutra ni opravila svojega dela.

Zato bom poskušala nanizati nekaj točk, ki so pomagale meni in morda bodo še komu.

Točka 1: Seks

Seks blagodejno vpliva na naše telo in duha, zato je seksualni začetek dneva vsekakor najlepši. Vendar se pri izvedbi le tega velikokrat pojavljajo težave. Po temeljiti študiji, sem prišla do naslednjih ugotovitev za njihovo rešitev in uspešno izvedbo seksa:

Situacija 1: Ti hočeš, partner noče

Če si ženska: Ako partner še spi kot dojenček, vi pa bi se radi spolno udejstvovali, ga najprej nežno pobožajte po obrazu in če se zbudi, nadaljujte z akcijo. Če se ne zbudi, ga malo manj nežno pritistnite pod rebri in se pri tem seveda delajte, da se pretegujete. Intenziteto nežnosti znižujte dokler vam ne uspe.

Ko se je vsaj malce predramil, nadaljujte z drgnenjem svojega golega telesa ob njegovo, pri tem malce povzdihujte, mu pihnite toplo sapo v uho in opravili ste svoje.

Če je dedc še vedno ves »mehak«, se lotite zadeve bolj konkretno… spremenite stanje najodločilnejšega dela telesa v trdno.

Če si moški: Ako partnerka  še pridno spančka, vi pa bi se radi zarili vanjo, se enostavno pritisnite s svojo trdoto ob njeno ritko in se mal podrgnite. Če se ne zbudi, preidite na naslednjo točko – masturbiranje. Če se med početjem še vedno ne zbudi, nadaljujte do konca. Postopek lahko ponovite večkrat. Če se vam zgodi, da vmes zaspite, lahko seks doživite v drugem svetu v obliki sanj.

Situacija 2: Ti nočeš, partner hoče

Če si moški: Ker je velika verjetnost, da bo vsaj ena izmed zgoraj opisanih točk spremenila stopnjo trdote med vašimi nogami, morate izhajati s točke »trdo«. Če kljub temu želite spati, lahko upate, da bo ženska vztrajna in vašega prijatelja nadlegovala toliko časa, dokler ne bo izbruhnil. Če ni potrpežljive sorte, pa lahko naprimer prdnete ali pričnete na ves glas smrčati, kar lahko uniči še tako veliko seksualno željo.

Če si ženska: Kljub temu, da se vam ne ljubi, pomislite na to, da je to dobro za vas, da boste potem lepi  in poskočni in vse vam bo šlo od rok. Če ne gre drugače, si predstavljajte, da je to kot tuširanje ali telovadba, ki je dobra za zdravje in lepoto, ali kot vsakodnevno urejanje pred vstopom v svet. Če je tako hudo, da se požvižgate na to, pa se elegantno pretegnite in po nesreči mal preveč stegnite roko in ga mal po glavi. Ne premočno, le toliko, da se kri iz mednožja preusmeri v zgornjo glavo.

Osebni prijemi: Cilj je ponavadi uspešna izvedba seksa in temu so podrejene vse jutranje misli. Po seksu sem namreč zadovoljena, to pa vpliva na moje razpoloženje, ki je naravnost čudovito.

Točka 2: domači ljubljenčki

Domači ljubljenčki nam lahko res olajšajo začetke dneva.

Pes: Imetniki psa so ponavadi med tistimi, ki jih lahko vprašamo po vremenu, saj so prvi, ki stopijo pod širno nebo. Kaj je lepšega kot veselo cepetanje psička, ki želi na sprehod, njegov veselo lebdeč jezik, s katerim opleta po našem obrazu in nežen dotik krempljev, ko je že sila, gospodar pa nemarno spi. Take sreče nimajo vsi. Na sprehodu poleg tega sigurno še koga srečaš, kar je za samske lahko tudi priložnost za zadetek, vsekakor pa se lahko nadihaš svežega zraka in razgibaš kosti.

Muca: Kaj je lepšega kot nežno predenje muce, ki se stisne ob nas in jo nežno pobožamo. Ko odpremo oči, pa zagledamo prikupno kosmato kepico ali kepo, ki nas nežno gleda in zamjavka.

Ptiček: Jutranje petje ptic je prijetno in blagodejno, saj se preko ušes vibracije preneso po celem telesu vse do nožnih prstov, ko nas neka višja sila kar dvigne pokonci in ponese do prve postaje – kopalnice.

Pajki: Lahko se zgodi, da odprete oči in nad vašimi očmi pajek ravno izvaja svojo jutranjo telovadbo. Če ste ljubitelji teh zanimivih živali, boste to vsekakor imeli za neobičajen dogodek, katerega pomen si lahko razlagate kot napoved srečnega dneva. Če pa teh živalic ne marate ali pa se jih morebiti celo bojite, pa jim boste sigurno hvaležni za tako hiter skok iz postelje.

Osebne izkušnje: Moja muca tako lepo prede, da sploh ne potrebujem ptička. Poleg tega je tako nežna, da jo zelo rada božam. Če sem sama, vedno spi poleg mene in me vsako jutro nežno zbudi tako, da s čiščenjem premika celo posteljo ali pa se iz želje po božanju stiska k meni in mi nastavlja rit pred obraz.

Nekaj prvih jutranjih minut vedno namenim opazovanju nežne kosmate zverinice, ki mi nariše nasmeh na obraz.

Točka 3: Samski ljudje brez hišnih ljubljenčkov

Jutranje pretegovanje lahko poteka nemoteno, saj vas v postelji nihče ne omejuje in lahko počnete, kar želite, pri tem pa uživate v jutranji tišini.

Če imate ob sebi ljubimca, ste sigurno seksali vso noč, s čimer se boste lahko hvalili v službi, kar je dovoljšen razlog, da se čimprej odpravite tja.

Točka 4: Ostalo

1.) Tuš: Jutranji tuš nikoli ni odveč. S sebe spravimo umazanijo, ki se je na naše telo nakopičila ponoči, ko smo morda imeli more ali pa prijetne sanje. Pod tušem lahko masturbiramo, pojemo, delamo načrte, rešujemo naloge in še kaj. Vsekakor vsestranska zadeva.

2.) Sveže perilo: Vonj, ki ga oddaja sveže dišeče perilo, ko ga nadenemo nase, nas popelje v abstraktne višave.

3.) Kava: Kava je tako samozadostna, da ne potrebuje dodatnih besed. Skoraj tako dobra kot seks.

4.) Če prav nič od napisanega ne deluje, pomislite na vse tiste obupane obraze, ki jih vsako jutro srečujete v službi, na cesti, v trgovini… narišite si njihove obraze pred očmi in si jih ogledujte toliko časa, dokler vam ne »potegne«, da boste s svojim nasmehom in energičnostjo v njih poželi zavist, ker se bodo spraševali, kaj hudiča se vam dogaja, da ste navsezgodaj zjutraj tako bleščeči, ali pa boste nase prilepili podobno misleče ljudi in tako lahko svojo dobro voljo z njihovo pomočjo povečevali in vzdrževali.

Osebno sem pričela s točko 1, nadaljevala s točko 4, nekaj časa že uporabljam točko 2, včasih pa tudi točka 3 prav pride.

Upam, da boste že naslednje jutro manj sitni, če že ne hihitajoči.

Dobro jutro.

4 komentarji