Erotično poplesavanje črk

Borila se je do konca… in še bi se, navkljub vsej bolečini, ki jo je vztrajno srkala vase, če ne bi naposled uvidela, da je treba nekatere stvari spustiti iz rok in predati štafeto še edinemu, ki jih lahko izklesa v kristalno podobo, nasprotno tisti, na kateri je z vso vnemo delala kakšno leto dni, pa je bila vedno bolj izkrivljena, vedno bolj nejasna. Kiparsko orodje je prepustila času…

Vedno je občudovala vojake, ki so bili pripravljeni dati življenje za tisto, v kar so verjeli. Nikoli si ne bi mislila, da bo tudi njej enkrat dana taka priložnost. Nazadnje je bila že dokaj blizu tega, a spet ne dovolj. Bolje tako? To se bo najbrž še izkazalo.

Ji je žal? Na trenutke morda, ko jo preplavijo občutki krivde, sramu, razočaranja, globoko v sebi pa je ponosna nase, ker se je predala z vsem svojim bitjem zasledovanju cilja, v katerega je verjela. Le vmes se je malce izgubila v preveliki vnemi, da ne bi nikomur škodila, da bi bilo za vse prav, kot radi rečemo.

Je  bilo prav zanjo? Je bilo vredno? Naj čas pove. Zdaj jo čaka nova bitka in ta bo najbrž najtežja… gre namreč za življenje. Toliko prtljage se je nabralo, da mora narediti red v njej… sama. A da to lahko stori, mora najprej preživeti. Njen motor, ki ga je neizprosno gnala tako dolgo, je namreč hudo opešal in potrebuje popravilo. Rezervnih delov ni, zato bo popravilo trajalo kar nekaj časa….

Upam, da ji uspe premagati grozen strah in dvome o prihodnosti, da zbere pogum in  pusti vse stvari, ki so zdaj nepomembne ter usmeri vse preostale moči v boj za življenje. Njeno življenje.

Nasvidenje… upam, da še letos…

8 komentarjev

So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.

Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.

Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.

Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.

Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.

Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)

Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.

Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja«  ravno takrat, ko ni treba. :S  No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.

Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.

Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.

Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.

Brett Michaels

Sebastian Bach

Nuno Bettencourt                                                                                   

10 komentarjev

Veš, še vedno te pogrešam… Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam… Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem… vsak dan, vsak trenutek… Nikoli ne obstanem… Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi… a vedno najdem pot… vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate… na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal…

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala… ki je preživela… Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu… Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši…

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam  v sebi vedno dovolj  moči, da ne obtičim… da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala… a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku… in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi je hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh… takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca…

Vse najboljše bratec! V mislih bom upihnila 34 svečk samo zate. In se veselila življenja tudi v tvojem imenu.

9 komentarjev

Baje obstaja nek stereotip, ki pravi, da je vonj vagine enak vonju, ki ga oddajajo preminule ribe. Ker veljam za osebo, ki se je ne da tako zlahka prepričati, se raje poslužujem izkustvenega prijema in zadevo preizkusim sama. Glede na to, da mi je vonj po ribah zelo znan in zato nezmožnost primerjave odpade, prav tako pa mi ovohavanje vagin, ki niso zrastle med mojimi nogami, ne predstavlja izziva, lahko rečem le to, da stereotip zame ne velja, na podlagi pogorov o tem s svojimi partnerji in drugimi, ki prakticirajo oralno spolnost, pa lahko dodam, da v ta stereotip močno dvomim. Razlog je seveda preprost, saj si težko predstavljam moškega, ki bi bil pripravljen svoj vohalni organ izpostavljati tako neprijetnemu in močnemu vonju zavoljo ali potešitve svoje potrebe po orali, še manj pa zavoljo lastnega žtrvovanja za zadovoljitev lastnice »ribje vagine«.

Pred kratkim sem prebrala novičko, ki omenjeni stereotip prav tako izpodbija. Nekje so namreč ustvarili parfum, katerega vonj izvira iz tiste posebne izbice, ki se skriva med ženskimi stegni. Parfum naj bi naredili iz vonja po ženskem spolovilu, bolj konkretno naj bi ta vonj imel »okus« zunanjega dela ženske muce, ki so ga ujeli v majhno stekleničko in zdaj trdijo, da je pravi afrodiziak. Če bi res veljalo, da je vonj vagine enak ribjemu, bi iz tega sledilo dvoje: tudi zunanjost spolovila bi prevzela isti vonj, kar bi nadalje pomenilo, da moške vzburjajo poginule ribe. Res da nisem nikoli preučevala, ali ribičem v času dela skoz stoji, a nekako se mi zdi, da temu ni tako.

Novička o parfumu se mi  vsekakor zdi zanimiva. Uporablja se v majhnih količinah, tako da se stekleničko najprej pretrese (tako kot smo včasih delali s tistimi sladkimi sirupi, ki smo jih na skrivaj kradli iz hladilnika), vsebino nanese na  hrbtni del zapestja, nastavi nosnici in… potegne… Rezultat »zadetosti« naj bi bil pojav erotičnih fantazij in »vrtenja filma« v naši glavi.

Prav zanima me, kako to zgleda. Si kar predstavljam, kako bo Vulva original (kot se zadeva imenuje) kmalu postala žrtev preprodaje najhujših dilerjev, saj jo bo hotel imeti vsak moški, ki iz kakršnegakoli razloga nima partnerke. Če je učinek znifanja vaginskih hlapov res tako magičen, lahko to pripelje do seksualne krize, saj moškim ne bo več treba seksati, ženske pa bomo zaradi nepotešenosti postale požrešne materialistke, ki bomo trgovale z našimi lulami.

Ustanovili bodo lokale, kjer se bo Vulva prodajala namesto piva, moški pa se bodo zadevali in drkali  za šankom. Lastnice bodo seveda ženske, ki bodo denar, zaslužen s svojim mednožjem plemenitile z investicijo v lokale, klinike za zdravljenje  zasvojenih s seksom (kot metadonska terapija za odvisnike od mamil) in sprostitvene centre, kjer bodo z odišavljenimi rokami nudile obrazno masažo.

Sploh pa bodo porniči postali neuporabni… vsaj za moške… Upam, da se bo kdo spomnil narediti kakšen afrodiziak iz sperme. Slednji bi res lahko nadomestil »žličkanje sirupov« iz otroštva.:)

84 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev

Osebno t.i. shoppinga ne maram. Raje bi strmela v strop ali pa poslušala kako nezanimivo blebetanje. Še takrat, ko si res želim česa kupiti, me hitro mine navdušenje ob misli na vso tisto gnečo, hrup, kričeče otroke, ki panično vpijejo v strop nakupovalnega centra, če jim starša nočeta kupiti tistega, česar si želijo in nenazadnje na cene, za katere v večini primerov itak ocenim, da so prenapihnjene.

Ko sem bila še doma, sva z mami hodile »po cunje« v sosednjo Italijo. Takrat je bilo še zelo ugodno in vedno sva se vrnili z ogromnimi vrečami polnih krp. Veselje ob kakem uspešno opravljenem nakupu bi bilo večje in bolj pristno, če se ne bi v teh vrečah vedno nahajal vsaj en kos tkanine, ki je sploh ne potrebujem, a sem jo pač vzela, ker je to bil edini način, da se znebim prodajalke, ki me je skušala prepričati, da ga je sam bog poslal na zemljo posebej  zame in če se ne bi mami v vsaki trgovini, pa četudi je bila le ta velika 2×2 metra, zamudila vsaj pol ure. Sama sem iskanje prmernih oblačil vedno opravila kar se da hitro. Posebno v časih, ko je bil poleg cene še en kriterij – črna barva. Vstop v trgovino,  »skeniranje« izdelkov, pregled »zadetkov« in odločitev za nakup ali odhod. Le včasih sem se zamudila pri kakšni zadevi, ki je nisem imela namena kupiti, temveč sem si samo pasla oči, a to je bil bolj redek kot reden pojav. »Nenakup« pa je bil seveda posledica neskladja s ceno na visečem kartončku izdelka in vrednostjo, ki sem jo tekstilnemu objektu pripisala sama.

Cena je bila vedno eden izmed ključnih kriterijev za nakup. Ne samo pri »cunjah«. Ko sem še bila »brez ficka« in so sredstva za mojo opravo prihajala iz družinskega proračuna, sem vedno pazila, da ne bi starša preveč zapravila za moje obleke. Spomnem se, da me je mami vedno »zasledovala«, da bi odkrila, katere stvari so mi všeč, saj mi je velikokrat bilo kaj všeč, pa sem se potem zlagala, da mi ni, ker se mi je pač zdelo predrago. In tako je tudi zdaj. Morda sem starokopitna in konzervativna, a v trgovine, kjer se cene pričnejo pri določeni vsoti in je velik del le te posledica blagovne znamke, sploh ne zahajam. Sprejmem veljavo tistega starega reka »malo para, malo muzike«, a le do določene mere. Kvaliteta ni sama po sebi opravičilo, da se izdelek bohoti s ceno, ki precenjuje njegovo vrednost. Podobno je pri avtomobilih. Sicer priznam, da ne bi imela nič proti, ko bi na mojem parkirnem mestu bil »moj sanjski avto«, a tudi ta, ki me pelje zadnji dve leti, je čisto simpatičen in seksi. Navsezadnje mi avto pomeni možnost, da sem lahko »prevozno samostojna« in ne nekega statusa, na podlagi katerega bi me nekdo uvrščal na lestvico premoženja. Zato vedno pravim, da četudi bi se namesto v vodni kopeli kopala v denarju, ne bi namenila ogromne vsote le tega za zadnji model nekega super in oh in sploh jeklenega konjička, ker se mi preprosto le ti ne zdijo tega vredni. Pred kratkim sem poslušala oddajo, v kateri je strokovnjak izjavil, da se pri nas na veliko kupuje nove avtomobile, ki pa so zelo slabo vzdrževani. Ljudem namreč uspe zbrati denar za nakup (navadno je to kredit) in vsakoletno registracijo, za redno vzdrževanje, ki predstavlja dokaj velik strošek, pa nato zmanjka. V čem je potem smisel?

Nekateri so mi včasih prav zaradi moje previdnosti pri zapravljanju očitali skopušnost, češ življenje je kratko, treba si je čimveč privoščiti. A moji agumenti so trdno izoblikovani. Ne podpiram prijemov neprekinjenega dela s ciljem kopičenja denarja, ko ti nato zmanjka priložnosti, da ta denar tudi uporabiš, a hkrati se izogibam nepremišljenih nakupovalnih potez, s katerimi bi se moj račun prevesil v znesek z negativnim predznakom. Če si česa želim in se mi zdi zadeva vredna svoje cene, si jo seveda privoščim, a ne za vsako ceno. Tako se naprimer še vedno ne morem odločiti za kako potovanje, katerega izvedba terja dve moji plači, temveč se raje odločim za način, po katerem lahko dobim tako prijetno potovanje, kot tudi odsotnost priokusa, da sem zanj zapravila preveč. Prav zato na samih potovanjih skušam ubrati prijeme, s katerimi se da »priti čez« z neko normalno količino sredstev, to pa  se da predvsem pri nastanitvenih kapacitetah in hrani. Hotelom s petimi zvezdicami in visoko standardnim restavracijam obračam hrbet, ker me nekako njihova »bleščeča ponudba« ne gane do take mere, da bi zanjo bila pripravljena plačati njihovo ceno. Soba je pač namenjena spanju in drugim nočnim aktivnostim, potovanje pa spoznavanju samih krajev obiska, ne pa hotelov in njihovih kapacitet. Seveda je to  moj vidik. Če mi nekaj vzbudi skomine, to pač ni dovolj, da odprem denarnico in jo spraznem, za tisto, kar iz nje »izpuhti« želim res dobiti nekaj, kar bo le to kompenziralo.

Mogoče je tako razmišljanje posledica izhajanja iz povprečne družine, kjer so me učili, da denar na pada z neba in se je treba zanj potruditi. Mogoče je na to vplivala tudi izkušnja, ko sem se dejansko znašla “brez ficka” in sem  prvo podnajemniško stanovanje najela z izposojenim denarjem za najemnino ter hrano za psa. Za drugo se bom že kako znašla, sem rekla takrat. In sem se. Racionalno ravnanje s prihodki, nekaj odpovedovanja in trdo delo in smo že bili na zeleni veji. In na njej še zdaj “čivkam”. Mogoče listi na njej niso ravno pozlačeni in gromozanski, a sem z njo zadovoljna.

Še najbolj pa mi  je pri vsej tej »materialnosti« zaskrbljujoče dejstvo, da vedno več ljudi misli, da jih bodo razni avtomobili, hiške, dragoceni predmeti, oblačila in podobne reči osrečile in da pri tej tezi slepo vztrajajo, četudi je še tako očitno, da so s svojim življenjem nezadovoljni.

10 komentarjev

VODITELJICA: Zdaj pa je na vrsti rubrika Na današnji dan. Poglejmo.

MORSKA (z avdicije za novinarko): Na današnji dan pred nekaj desetletji je bil za nekatere čisto navaden dan. Še dobro, da je bil četrtek, kajti za njim je bil na vrsti petek in posledično konec delovnega tedna. Za simpatično mlado žensko se je tisti četrtek začel zelo pestro. V njenem ogromnem trebuhu je namreč malo bitjece, ki naj bi se še par dni pripravljajo na »izstrelitev«, imelo dovolj lebdenja v udobni mali sobici in se kar naenkrat odločilo, da želi na svobodo. V svet. Pričakovali bi, da se bo mlada gospodična prestrašila, a očitno je že takrat vedela, da se mora kar navaditi na nepredvidljivost novega družinskega člana, zato se je počasi spustila iz podstrešnega stanovanja po strmih stopnicah in potihem upala, da bo tisto vztrajno bitje potrpelo do bolnišnice. Želja je bila uslišana, a čakanje je očitno bilo naporno, saj se je »izstrelitev« zgodila v trenutku. Mala deklica je lahko končno na ves glas sporočila svetu, da je prispela. No, morda je ta krik bil bolj kot svetu namenjen babici, katere prve besede ob pogledu nanjo so bile: S čim ste jo futrali, gospa, da je tako debeluškana? Resda je to najbrž bil kompliment, res da je bila nova mamica ponosna na obline svoje male punčke, a nekaj let kasneje, ko je le ta postala učenka, njeni sošolci nad njenimi »oblinami« niso bili tako navdušeni. No, kaj hitro se je naučila, da sploh ni pomembno, kakšen si, saj ljudje vedno najdejo svojo kost za glodanje. Ko je namreč bila presuha, so jo označevali za anoreksično, ko pa je bila nekaj vmes, pa so se spravili na njene zobe, nos, ali pa konec koncev raztrgane kavbojke, ki jih je tako rada nosila.

Današnji dan je bil pester tudi za mladega moža, ki je ob koncu nočne izmene hitel v bolnišnico, da bi preden ga premaga spanec spoznal svojo prvo, in kot se je kasneje izkazalo, edino »stvaritev«. A očitno se s svojo gospo nista kaj dosti pogovarjala o imenih, saj na vprašanje receptorke, kako naj bi bilo ime novo pečeni hčerki, niti pod razno ni vedel odgovora. Če mu je bilo slednje, ko ga je le izvedel, všeč, nikoli nismo izvedeli, znano je le, da je takrat rojeni deklici v določenem obdobju le to pozvročalo take preglavice, da si ga je želela spremeniti. Nikoli namreč ni bila v razredu edina s tem imenom in kamorkoli je prišla, je vedno poslušala nekaj v smislu »Tudi naši je tako ime… poglej, tej punčki je tudi ime… » Fuj, na živce ji je šlo. A stvari se spremenijo in kaj kmalu je bila kar hvaležna za podarjeno ime. Izvedela je namreč, da je odločitev za ime padla v trenutku, najbrž kot posledica teka po stopnicah in olajšanja, da je med njim otrok ostal v trebuhu, saj druge razlage »tekačica« ni našla. Do tedaj je namreč v rojstnem načrtu pisalo drugo ime. In to je bilo v primerjavi s tistim, napisanim na pravem rojstnem listu, milo rečeno….no, kako bi rekli temu… Njegova nesojena prejemnica je rekla nekako takole: »Še sreča, da sem te namučila s tekom, če je le ta pripomogel k temu, da mi je bilo to ime prizanešeno.«

Današnji dan je bil začinjen tudi za našega gostilničarja, ki se je iz še vedno neznanih razlogov spremenil v taksista in novo pečeno mamico ter debelušno in lasato deklico dostavil na dom. Kasneje je še bolj lasata deklica na očitke matere, češ da je spet popivala, vedno uporabila to prigodo in materi pojasnjevala, da so ji alkohol pač položili tako rekoč v zibelko, ko so jo pripeljali s prodajalcem le tega.

VODITELJICA: Zelo podrobno ste opisali ta »današnji dan«, kje pa je ta deklica danes? Upam, da ne sloni opita za šanskom tistega gostilničarja?

MORSKA: Ne ne, alkohol je pristal na smetišču vseh ostalih »razvojnih stopenj«, ki jih je pač treba dati skozi na poti do odraslosti. Sedaj je njena edina droga baje seks. Sicer pa o tem morda kaj več drugo leto, ko bom napisala še kakšno stran v avtobiografiji.

VODITELJICA: A to je vse, kar veste povedati?

MORSKA: Prosim? Se slišimo… piiiiiippppp

VODITELJICA: Očitno imamo težave z zvezo… kakorkoli… Morska očitno ne bo postala novinarka, upamo lahko le, da je glavni lik iz te biografije imel več sreče. Zdaj pa so na vrsti oglasi.

MORSKA: Imate težave s kožo? Je ta ohlapna in hrapava? Imamo rešitev za vas. Predstavljamo vam povsem naravno masko iz kolekcije Spermoderm, ki vašo kožo vlaži in jo ohranja mladostno. Čim večkrat si jo nanesite na očiščeni obraz in nikoli se ne boste postarali. Pred uporabo se ne posvetujte z nikomer, ki bi vas utegnil prepričevati o domnevno sporni uporabi tovrstnih sredstev, posebno če za nastanek stranskih učinkov navajajo vzroke kot so: greh, pohušljivost in perverznost.

VODITELJICA: Mislim, da si moram poiskati drugo službo…

Tole pa je od prijateljice, ki očitno ve, kaj je dobro :) Tenks.

24 komentarjev

Vabilo za brezplačno testiranje na hepatitis bi nedvomno spregledala, če me ne bi pritegnil napis o svetovnem dnevu hepatitisa. Ta namreč sovpada z rojstvom osebe, ki mi je najbližje. Zelo sem ponosna, da je tudi moj rojstni dan “svetoven” :)

Se je pa ob tem rodilo tole…

Gubice v zrcalu

S prsti štejem gubice v zrcalu
Preteklost zmečkana živi v predalu
Nemi strah vame strmi.

12 komentarjev

Film o Kinseyu sem si prvič ogledala pred kakim tednom, nato pa sem si takoj priskrbela še svojo kopijo, da sem si ga lahko še enkrat podrobneje ogledala. Pa ne zato, ker govori o seksu… no priznam, tudi zato, ampak s ponovitvijo vaje sem želela le podrobneje raziskati določene opazke, ki so se mi porodile ob prvem gledanju. In večina njih se je z dodatnim ogledom potrdila.

V filmu sem videla predvsem dokaz, kako se nekatere stvari kljub vsemu napredku, ki mu je človeštvo priča, premikajo zelo počasi, pa še to bolj navidezno, nekatere pa so kljub stoletjem in tisočletjem očitno obsojene na stagnacijo. Pogledi na spolnost so sicer močno napredovali, danes imamo na voljo na kupe knjig s tovrstno tematiko, a kljub temu ostaja vprašanje, koliko tega je človek res asimiliral vase in kolikšen del t.i. spolne svobode odraža le željo po rahljanju globoko vkoreninjenih spon, s katerimi so nam v preteklosti vsiljevali zelo omejen pogled na spolnost in v manjši meri, a včasih še vedno zelo vneto to počno še danes. Ta naj bi bila zreducirana na zadovoljevanje potrebe po reprodukciji, kjer sam užitek nima nobene vloge, oziroma je ta celo prepovedan. Danes, ko so številni znanstveniki potrdili, da so potrebe po preživetju in reprodukciji pri človeku le del njegove primarne motivacije, v katero je močno vpeta tudi motivacija po iskanju ugodja in izogibanju neugodja, ko naj bi vedeli, da veliko teh osnovnih potreb zadovoljujemo neodvisno od neposrednih zahtev organizma (ne jemo samo zato, da preživimo, ampak ker ob tem uživamo, imamo spolne odnose brez konkretne potrebe po potomstvu), se spolnost še vedno vse prevečkrat zaklepa v omare, kjer se nahajajo vsi naši okostnjaki, ki jih skrivamo pred svetom, čeprav le ta ne sodi v njihovo družbo. Na eni strani imamo torej nekakšen val spolne svobode, ki se kaže v obliki »javnega razgaljanja« na vseh korakih, na drugi pa nerazščičene pojme o svojem stališču do ene izmed povsem normalnih aktivnosti, ki nudi veliko pozitivnega.

Alfred Kinsey je bil znanstvenik, ki je sredi prejšnjega stoletja  pretresel Ameriko in za vedno spremenil pogled na spolnost, ko je izšla njegova  obsežna študija Spolno vedenje moških. Za nekatere šokantna raziskava je odkrila, da kar 92 odstotkov ameriških moških masturbira, polovica jih skače čez plot, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj eno homoseksualno izkušnjo. Študiji, katere prva izdaja v številki 25 tisoč izvodov je pošla takoj po izidu,  je pet let pozneje sledila Spolno vedenje žensk, ki je pokazala, da ženske v spolnosti prav nič ne zaostajajo za moškimi, saj jih je 62 odstotkov  redno masturbiralo, skoraj polovica je imela svojo prvo spolno izkušnjo že pred poroko, 26 odstotkov žensk pa je priznalo, da skače čez plot. Pri tem je zelo »zanimivo« predvsem to, da je  prva študija naletela na veliko  odobravanje,  druga pa na ogorčene kritike. Ob tem nikakor ne morem mimo tega, da ne bi potegnila določenih podobnosti s sedanjostjo. Ženske smo sicer resda končno dobile svojo vlogo v spolnosti, ki ni več strogo omejena le na razširjanje nog, sprejemanje moškega spolnega uda vase, darovanje jajčeca, nosečnost in porod, a še vedno se je le ta vloga le približala vlogi moškega, predvsem pa je moškemu še vedno dovoljeno več svobode pri izražanju svoje spolnosti kot ženski. Povsem normalno je namreč, če moški govori o seksu, še več, njegov odprti pogled nanj spremlja občutek ponosa in kdaj celo junaštva, ko pa se pojavi ženska, ki brez dlake na jeziku in osvobojena dolgo vsiljevane spolne zavrtosti, upa na glas govoriti o svoji spolnosti, vsaj do določene mere naleti na neodobravanje. Pri slednjem me kar zmrazi, ko to neodobravanje prihaja s strani žensk, ki namesto, da bi v tem videle vzpodbudo za svojo osvoboditev iz spolne zavrtosti, v tem vidijo nekaj groznega, pohušljivega, vzvišenega, nekaj, kar žensko oropa njene ženskosti. Osebno menim, da se v ozadju tega skrivata dva vzroka. Eden je vsekakor ta, da nekatere ženske še vedno prostovoljno sprejemajo zaostalo miselnost o vlogi ženske, ki se je že nekaj časa nazaj spremenila in se še spreminja, drugi problem pa je vsekakor ta, da nekako zavidajo ženskam, ki so se osvobodile arhaičnih spon in si upajo postaviti ob bok moškim ter skupaj z njimi deliti svojo spolnost brez zadržkov, same pa si tega ne upajo in jih z napadi skušajo kaznovati za njihov uspeh in blažiti svojo nesposobnost  za doseganje le tega.  

Film nazorno prikazuje odnos do samozadovoljevanja, ki naj bi povzročal najhujše bolezni, od slepote, norosti pa vse do smrti. Koliko smo danes napredovali glede tega? Če upoštevamo samo dejstvo, da vemo vsaj to, da masturbiranje ne nikakor ne škodi ne telesnemu ne psihičnemu zdravju, lahko rečemo, da veliko, a če pogledamo malce dlje, ugotovimo, da smo do aktivnosti, ki ne samo, da ne škodi, temveč blagodejno vpliva na človeka, še vedno zelo zadrti. Četudi je namreč masturbacija na našem rednem meniju, vse prevečkrat ob tem doživjamo občutke sramu in krivde, kot da počnemo nekaj, kar je prepovedano. Tudi tukaj pride do izraza spolna razlika, saj moški prednjačijo tako v pogostosti masturbiranja kot tudi odprtem razpravljanju o le tem. Osebno se kar zgrozim, ko danes, ko nas z vseh strani napadajo s seksom, slišim, da nekatere ženske nikoli ne masturbirajo in niti ne vedo, kako naj bi to počele. Ob tem se v meni paralelno pojavi občutek jeze in razočaranja, saj mi to daje vedeti, da je pot do ženske spolne svobode še dolga.

Kinsey se je lotil tudi preučevanja homoseksualnosti, pri čemer mi je v spominu najbolj ostal prizor, ko v baru, kjer se zbirajo le ti, ob poslušanju tragične zgodbe enega izmed njih, ki je bil za svojo spolno usmerjenost kaznovan z nasiljem, izjavi, da homoseksualnost trenutno ni v modi in da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Pripovedovalec zgodbe se ob tem seveda le grenko nasmehne, s čimer izrazi svojo stopnjo vere v podano hipotezo in danes po tolikih letih lahko njegovemu pesimizmu le pritrdimo, saj je homoseksualnost še vedno tretirana kot tujek v medčloveških odnosih, velikokrat pa prav tako preganjana kot je bila takrat.

Glede spolne usmerjenosti se mi zdi izredno zanimiva tudi Kinseyeva sedem stopenjska lestvica, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Pri tem je  Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, torej ne samo dejanskih izkušenj z enim ali drugim spolom. Zanimivo bi bilo videti rezultate današnje aplikacije te lestvice. Skoraj z zagotovostjo bi si upala postaviti vsaj dve hipotezi, pri čemer bi obe pokazali velike razlike med spoloma. Prva bi bila čas podajanja odgovora, druga pa uporaba skrajnih vrednosti lestvice. Moški bi za razliko od žensk v večini namreč brez globljega premisleka uporabili nično vrednost, ženske pa bi ob temeljitem premisleku realno uporabljale tudi vmesne vrednosti. O razlogih za te spolne razlike v sprejemanju homoseksualnih tendenc podrobneje kdaj drugič, saj o tem razmišljam že kar nekaj časa.

Za konec pa bi omenila le še napake, ki jih je v svoji sicer neizmerni vnetosti in predanosti raziskovanju spolnega vedenja, storil gospod Kinsey. Večina teh je sicer posledica pionirstva raziskav, saj je bil med prvimi, ki se je tega področja lotil, osebno pa mu najbolj očitam to, da je skušal človeško spolno vedenje minimalizirati na telesnost, kar je najbrž posledica njegove izobrazbe biologa in predvsem zoologa. Trdil je namreč, da lahko spolno vedenje učinkovito preučujemo le, če se omejimo na telesno pojmovanje le tega, pri tem pa je celo člane svoje ekipe spodbujal k raznim eksperimentalnim poskusom, zaradi česar so prakticirali spolne odnose med seboj, torej tako s svojimi kot partnerji drugih. Na koncu je le spoznal svojo zmoto, ko se je izkazalo, da je pri tem početju težko ostati »discipliniran« in se izogniti čustvom, kar lahko povzroči ljubosumje in posledično rahljanje odnosov med partnerji. Sam namreč na koncu prizna, da je ljubezen še kako pomembna tudi pri spolnosti.

Po ogledu filma sem na spletu poiskala obe omenjeni knjigi in ugotovila, da jih je zelo težko dobiti, predvsem pa to, da je njihova vrednost zelo visoka. In tudi tu se kaže pomembna razlika med spoloma, saj je knjiga o spolnem vedenju žensk vsaj trikrat dražja od one, ki obravnava moške.

Film vsekakor priporočam, knjigi pa bom še skušala izbrskati, ne da bi pri tem bankrotirala. :)

29 komentarjev