Pon 14. Jul 2008
So komadi, ki vrtijo filme… tiste iz preteklosti. Resnične filme, ki te »zabrišejo« v časovni stroj in še preden se zaveš, si edini gledalec v svoji lastni kinodvorani. Zadnjič smo se na kvačkanju pogovarjali o glasbi iz naše mladosti in spet sem se spomnila na svoje posterje, za katere me mami še vedno roti, ako jih lahko premesti na dvorišče, kjer domuje smetnjak. Med vožnjo domov so se mi v glavi kar zavrteli filmčki iz preteklosti.
Gunsi, nikoli nisem bila njihova fenica, poznala pa sem ogromno ljudi, ki so to bili. Največ spominov se mi »zrola« ob komadih Paradice city, Welcome to the jungle in Live and let die. Slednja me še najbolj spominja na mentaliteto svojega najstništva, ko sem bila v družbi, ki jo je okolica označevala kot neotesano mladino, ki ima v šoli same cveke, pije vsak dan ali vsaj vsak vikend, posluša ogabno musko, se ob njej drogira in sovraži ves svet. Sama sem vedno trdila, da so tako imenovani »metalci« najbolj nežne dušice, kar jih je, saj se je za njihovim po mnenju okolice grobim videzom skrivala »mehka duša«. Morda je včasih imidž bil samo ščit pred zahrbtnostjo sveta, ki jo je večina izkusila na lastni koži in način, kako dovoliti korak bližje k sebi le tistim, ki so to razumeli. Če bi namreč bile teze okolice resnične, sama ali ne bi bila odličnjakinja ali pa »metalka«.
Skid row so bend, katerega velikokrat najprej zavrtim, ko se znajdem na datoteki »my music«. Hecno, tudi njihova fenica nisem bila nikoli, se pa ob njih vedno spomnem na »babje spore« z najboljšo prijateljico, s katero se nisva strinjali, kdo je najlepši dedc na svetu. Ona je namreč trdila, da je to njihov pevec Sebastian Bach, jaz pa da je to Brett Michaels (Poison). Na listi največkrat izbranih pesmi se tako znajde njihova Youth gone wild, ki je nekako predstavljala pogled na mladost, kot smo jo takrat sami videli. Podobna zgodba se skriva za komadom 18 and life, medtem ko me še vedno ganeta tudi baladi I remember you in Wasted time.
Ugly kid Joe in njihova Everything about you je bila vedno uporabna ob vsakršnem dedcu, ki nas je razočaral na polni črti in smo svojo žalost obvezovali z agresivnostjo, čeprav smo dobro vedeli, da gre samo za prikrivanje »nesprejemljive« šibkosti in bolj kot smo bili na tleh, bolj zdravilen je bil refren »I hate everything about you«.
Scorpionsi me spomnejo na osmi razred OŠ, ko sem na njihov komad Wind of change, ki je iz neznanega razloga bil takratni letni hit, napisala besedilo za pesem našega razreda na valeti, zaradi katere sem med drugim bila zvezda večera, čeprav se tega takrat nisem kaj preveč zavedala. Na drugi strani pa me komad Still loving you spominja na ljubezensko zgodbo iz istega leta, ko sem prvič povsem zavestno uporabila moto »nikoli nazaj« in kljub še živim čustvom obrnila hrbet in šla naprej, ker sem vedela, da je tako bolje.
Extreme in njihova sentimentalna More than words me ponovno spomne na prijateljico, s katero sva imeli različne okuse, saj je Nuno sicer bil tudi meni všeč, (nekako so mi od vedno bolj všečni temnolasci), a nisem mogla mimo komentarja, da bi bil še boljši, ko bi bili njegovi dolgi temni lasje skodrani. Babe :)
Pri Pearl Jam sem se komentarja o pevcu Eddiju vzdržala, ker mi sploh ni bilo jasno, kaj vidi na njem, sem se pa veselila najinega izleta na njihov koncert, še bolj pa sem bila na tleh, ko je podvig propadel. Komad Jeremy me vedno spomne na trenutke, ko sem imela v glavi tako zmedo, da bi najraje postrelila vse, ki so se slučajno znašli pred mojimi očmi.
Iron Maiden… (Morska se tle zasmeji).. Fear of the dark in moj strah, ko se je osem let starejši tip, za katerim sem gledala še kot deset letna deklica in je veljal za enega največjih mačotov okrog, pri mojih petnajstih zaljubil vame in sem od prjateljice poslušala kritike, kako se lahko tako igram s čustvi drugih. Kaj hudiča pa spremeni svoj vzorec »hladnega kurbirja« ravno takrat, ko ni treba. :S No, »Mejdni« so bili tudi moj prvi »mednarodni« koncert, ko sem kasneje že počasi zahajala v Ljubljano.
Nirvana me spomne na stenske napise v srednji šoli, ko so naenkrat vsi »v en glas« vzklikali Smells like teen spirit, zame pa so bili celo preveč pesimistično nastrojeni, da bi jih lahko »redno« poslušala. Zato tudi nisem šla na tisti famozni ljubljanski koncert, čeprav mi je, ko se je kmalu zatem gospod Cobain odločil za slovo od sveta, bilo malce žal.
Še vedno pa totalno »zadane« Always (Bon Jovi),. katero dolgo sploh nisem organsko prenesla, saj se mi je zdela zloraba za moje ušesne koščice, na koncu pa mi je grobo rečeno rešila življenje, ko sem v tistem konstantno predvajanem videospotu v nekem trenutku zagledala pot za svojo iz blata, ki me je počasi že požiralo vase in se odločila za »fight«.
Pa naj še kdo reče, da je glasba le eden izmed umetniških jezikov.
Brett Michaels
Sebastian Bach
Nuno Bettencourt
Tor 20. Maj 2008
Poslednji ples najinih duš
oviti v svojo goloto
utapljata se v jezeru sanj
Tvoj vdani duh nehal se je boriti
tiho vpije po odrešitvi
oprijema se natrgane popkovine
zavetišča, ki zgradila sem ga zate
Čutim hinavske demone
kako rušijo mir v tvojih žilah
kradejo zadnje trohice moči
gledajo, kako izginjaš
v sencah njihovih zablod.
Naj obvežem ti skeleče rane
s svileno oddejo svoje ljubezni
dovoli mi, da premagam
vojsko zlobne vile
predolgo si že ujetnik
njenih navideznih strahov.
Dovoli, da ti podarim del sebe
ki nosi ključ do tvoje svobode.
Sre 14. Maj 2008
Vabilo za brezplačno testiranje na hepatitis bi nedvomno spregledala, če me ne bi pritegnil napis o svetovnem dnevu hepatitisa. Ta namreč sovpada z rojstvom osebe, ki mi je najbližje. Zelo sem ponosna, da je tudi moj rojstni dan “svetoven” :)
Se je pa ob tem rodilo tole…
Gubice v zrcalu
S prsti štejem gubice v zrcalu
Preteklost zmečkana živi v predalu
Nemi strah vame strmi.
Sob 12. Apr 2008
Glede na to, da sem se včeraj proti lastnim pričakovanjem le namenila na blogerski miting in bila na koncu prijetno presenečena nad njegovim potekom, se vsaj spodobi, če že ni pravično, posvetiti nekaj najbrž ne ravno globokih besed o predvsem dretju in prerivanju na poti do wc-ja, v lovu za kadilslkim dimom na zraku in nazaj do blogerske druščine.
Tokrat sem se celo držala odločitve, da ne pridem ob dogovorjeni uri in potrdila, da tiste odločitve, ki bazirajo na preteklih izkušnjah, pravilne, saj je ob času na mestu zločina bil baje le Sosed. Pardon, Sosed z Muffini. Me zanima, kaj bi storil, če ne bi nihče prišel. Morda bi se pridružil onemu Kitajčku, ki je kasneje prodajal neke igračke za podporo svojemu študiju, katerim bi dodal pristni domači muffin po moško in zbral denar za rezervacijo kakšnega lokala, kjer bi se dalo pogovarjati brez nategovanja glasilk do ahilove pete. :)
Tisti, ki niso prišli, ker so vedeli, da ne bo nikakršnih orgij, so se prav tako odločili pravilno, saj smo bili kar sew da spodobni, da je še Dare takoj premagal tremo, ki ga je dajala vso pot do Ljubljane nevedoč, kakšne pojave se skrivajo za vsemi tistimi večkrat dvo, tro in večumnimi zapisi na blogih. No, edino z Lukazom sva malce pustila prosto pot najinim nespodobnim mislim, ko sva ugotavljala, ali je Fetalijeva nagnjenost k potapljalju mobilnega aparata v pivo fetiš ali ne. Ker stanja (ne)vzburjenosti med samim procesom »ven – not« nisva mogla preveriti, sva kar laično sklepala, da si na podlagi njegovega nenadnega odhoda na wc, ki je temu dejanju sledil, in blaženega stanja, ki ga je podpkrepil z glasovi olajšanja ob očitno blagodejnem praznenju, po vrnitvi, lahko drzneva trditi, da morda le gre za fetiš. Ali pa gre le za tisto »vidiš, kar želiš videti« :)
Če malce preizkusim svoj spomin in naštejem prisotne, so Sosedovo soseščino (ki se je z muffini res potrudil, pošli so pa malce počasneje kot so nekateri napovedovali, ne vem pa, ali je temu kriv njihov okus, ker jih nisem poskusila, ali morda le tendenca po olikanosti) sestavljali: Strojnik (ki me je na prvi hiter pogled spomnil na onega od »Tih deževen dan«), Sex (ki je požel skupinski smeh, ko je ob prihodu glasno in ponosno oznanil »Jaz sem Sex drgač«), Anna (ki je prispevala k moji odločitvi po udeležbi), Dmashina, Teoo, MojcaS, Dare, Iza, Marija, Lukaz, Fetalij, Alesh (ki je vse pridno fotografiral), Alja (ki je slednjemu delala konkurenco), kasneje pa so se prikazali še Feniks, Ludve, Irena Sirena, PiRoman in Kandela, na koncu pa še tista dva, ki sem ju videla le enkrat, a imam vedno občutek, kot da se poznamo že od pamtiveka: Mamlaz in Pika. Za slednjo sem izvedela, da je njeno resnično ime zelo simpatično :), Mamlazovo pa bi lahko bilo tudi, če me bi spominjalo na tipa, ki je na prvem zmenku iz meni še danes neznanih razlogov pričakoval, da mu ga bom pofafala in nato od razočaranja, ker mu ga nisem, razbil avto. Svojega seveda :)
Da ne bi spet bila predolga, bom tu nehala in rekla le še »se beremo« :) Pa če komu slučajno pade na pamet, da me opiše kot nekoga, ki si na blogu upa raztegovat virtualni jezik, v živo pa ne, naj prej izmeri stopnjo hrupa, ki je vsaj moje meje presegala za vsaj 86,89 odstotkov, potem pa pametuje :) Tudi sama bi še s kom spregovorila veliko več kot sem, a moje glasilke so danes take, kot bi bila na kakem koncertu, kjer bi poznala vse tekste komadov, ne pa le na drinku.
Sob 5. Apr 2008
Danes sem dobila v komentarju navedbo, da naj bi se prikazovala kot perverznico, pa sem pomislila, kako različne perspektive zavzemamo ljudje do določenih stvari. Sama se namreč nisem nikoli imela za perverzno (ja pa ja, včasih ti celo to, sicer ne razumem zakaj, pade na pamet)… Hm.. no vsaj dokler… ja, dokler nisem začela oprezati za penisi, da bi jih ujela v objektiv. V bistvu nisem imela namena o tem pisati (lažnivka, kar priznaj, da si komaj čakala, da ti uspe ujeti penise in jih prilepiti na blog)… a zaradi tistega komentarja in seveda luštnih fotk, vseeno bom.
Torej, na mojem dnevnem urniku je sprehod v naravo, tja, kjer se ves trušč izklopi in ga zamenjajo ptički (uf, je že vsa raznežena, kaj šele bo)… Na poti se na mojo srečo nahajajo konji, ki jih vedno znova občudujem. Nekega dne sem presenečena pod enim ponijem (pritlikavc debeli se reče…) zagledala precej veliko, rdečkasto visečo zadevo (ali po domače konjski k…. ups, penis…). Zakaj presenečeno? Ja do takrat pač nikoli nisem videla konja z erekcijo (ali pa si bila tako zadrta, da nisi hotela videti…). Seveda sem takoj segla po mobilnem aparatu in hotela slikati, a ker sem zato morala priti dokaj blizu, je erekcija izginila. Odločila sem se, da naslednjič vzamem fotoaparat. Drugi, tretji, četrti dan nisem imela opreme, mali konjiček pa je redno erektiral. Na sončno nedeljo sem ga le privlekla s seboj, a akcija je bila neuspešna, ker je seveda bilo veliko ljudi in je žival svoj organ sramežljivo skrivala. No, vsaj oddahnila sem si, da ga ne skriva samo pred menoj. Danes sem spet šla pripravljena, tokrat sem še vzela drug objektiv, da bi lahko slikala od daleč. Nič, gledal me je kot tele. Okej, sem si mislila, grem pa slikat ovčke.
Iiii, kako lepa ovčka… (patetična si, daj pojdi nazaj, mogoče se je v tem času vzburil)…
Hvala za priklon… (mogoče ima rada sadomazo… )..
Kakšen prijeten zborček… (nehiiiiii, konji čakajo…)…
Mogoče pa bi še enkrat šla mimo konjev (končno! Ja pojdi..). In sem šla… Mali konjiček je bil očitno zaspan, sta se pa zato njegova večja prijatelja opogumila (ja, hotela sta pokazati, da ga tudi onadva imata…). Škljoc, škljoc… če bi bila božje dete, bi nenadno pooblačitev razumela kot kakšen božji svarilni znak, tako pa sem le hitela fotkat, da se ne bi preveč stemnilo.
Tako, priznam, malo sem se pa res počutila perverzno med tem oprezanjem.. ko je šel kdo mimo, jaz pa čepe čakala, da bi ga konj pokazal, sem se vsaj malce zamislila (ah dej no, kaj pa je to kaj takega, da slikaš konje, ki si hladijo priveske)…
No, sem pa slikala tudi drevesa… ta so tudi vedno dober model (nehi se ven vleč, ker je čisto odveč)…
P.s. Tisto v oklepaju ni glas moje navidezne prijateljice, le te nisem nikoli imela, ker je bil moškega spola, pa izginil je v neznano že davno, ampak moja druga, seksualno izrazito prebujena osebnost.
Čet 3. Apr 2008
Nekoč nisem marala visokih moških. Priznam, kesam se, a nikakor nisem našla kakšnega pametnega argumenta za to, da bi se jih dalo ponucat. Tako sem vztrajno zavračala vsakega še tako prijetnega mladeniča, ki je bil višji od kakih 175 cm.
Potem pa sem naletela ne trd oreh. Ki je očitno po padcu na tla hotel zlesti nazaj na drevo sodeč po njegovi višini. Bil je točno eno škatlo A4 papirja (no, najbrž je tudi škatla z A3 papirjem enako visoka, a v mojem eksperimentu je sodelovala prva) višji od mene.
Spomnem se, da sem po najinih prvih zmenkih na koncu vsakega zapisa v dnevniku napisala: Ko le ne bi bil tako visok. Ali pa: Samo previsok je. Ali pa: Naslednjič prinesem kladivo in ga malo pomanjšam.
Ko sem izčrpala vse možnosti, sem se zadeve lotila na drug način. Pričela sem iskati pozitivne strani tega, da je pač dedc visok. In ker sem prava veverica pri iskanju plusov, sem jih našla kar nekaj. Recimo:
+ Visoke ljudi hitreje opazijo, kar posledično pomeni, da opazijo tudi malo bitje, ki je poleg njih.
+ Če sem utrujena, a moram iz kakršnihkoli razlogov stati, se lahko spočijem tako, da glavo položim na njegove prsi, ker so ravno v tej višini.
+ Lahko slikam tam, kjer je le to prepovedano, saj me vodič izza njega ne vidi.
+ Je dobra zaščita pred vetrom, soncem in drugimi vremenskimi nevšečnostmi.
+ Lahko sedem na tla in si na glavo položim njegov penis.
+ Ker mu noge štrlijo izpod odeje, ga lahko zjutraj pripravim do »vstaje« tako, da ga žgečkam po podplatih.
+ Lahko se izgovorim, da ga nisem slišala, ker je zvok obtičal nekje na poti do mojega nadstropja.
+ Lahko izvem podatke o zračnem pritisku na višji nadmorski višini.
+ Nikoli ga ne izgubim izpred oči.
+ Ko ga ob večerih gledam v oči, lahko zrem v zvezde.
+ Lahko udobno sedim na kavču in prakticiram oralni seks.
+ Svoj penis lahko rajca moj popek.
+ Lahko vidim, če ima morda v nosu šmrklje in mu rečem, da si obriše nos.
+ Lahko ga zafrkavam, ker ima prekratke hlače.
Kako lepo je biti majhen. A ravno v tej majhnosti se skriva veliko velikega.
Pet 7. Mar 2008
Veliko ljudi se zjutraj počuti kot drek, če uporabim pristno domačo besedo, ki nekako sovpada tudi z najpogostejšim jutranjim opravilom ob obisku kopalnice. Veliko nasvetov za dober začetek dneva se najde v poplavi raznih knjig in knjigic, a osebno lahko povem, da mi še nobena ni pomagala. Niti tista slavna Kamasutra ni opravila svojega dela.
Zato bom poskušala nanizati nekaj točk, ki so pomagale meni in morda bodo še komu.
Točka 1: Seks
Seks blagodejno vpliva na naše telo in duha, zato je seksualni začetek dneva vsekakor najlepši. Vendar se pri izvedbi le tega velikokrat pojavljajo težave. Po temeljiti študiji, sem prišla do naslednjih ugotovitev za njihovo rešitev in uspešno izvedbo seksa:
Situacija 1: Ti hočeš, partner noče
Če si ženska: Ako partner še spi kot dojenček, vi pa bi se radi spolno udejstvovali, ga najprej nežno pobožajte po obrazu in če se zbudi, nadaljujte z akcijo. Če se ne zbudi, ga malo manj nežno pritistnite pod rebri in se pri tem seveda delajte, da se pretegujete. Intenziteto nežnosti znižujte dokler vam ne uspe.
Ko se je vsaj malce predramil, nadaljujte z drgnenjem svojega golega telesa ob njegovo, pri tem malce povzdihujte, mu pihnite toplo sapo v uho in opravili ste svoje.
Če je dedc še vedno ves »mehak«, se lotite zadeve bolj konkretno… spremenite stanje najodločilnejšega dela telesa v trdno.
Če si moški: Ako partnerka še pridno spančka, vi pa bi se radi zarili vanjo, se enostavno pritisnite s svojo trdoto ob njeno ritko in se mal podrgnite. Če se ne zbudi, preidite na naslednjo točko – masturbiranje. Če se med početjem še vedno ne zbudi, nadaljujte do konca. Postopek lahko ponovite večkrat. Če se vam zgodi, da vmes zaspite, lahko seks doživite v drugem svetu v obliki sanj.
Situacija 2: Ti nočeš, partner hoče
Če si moški: Ker je velika verjetnost, da bo vsaj ena izmed zgoraj opisanih točk spremenila stopnjo trdote med vašimi nogami, morate izhajati s točke »trdo«. Če kljub temu želite spati, lahko upate, da bo ženska vztrajna in vašega prijatelja nadlegovala toliko časa, dokler ne bo izbruhnil. Če ni potrpežljive sorte, pa lahko naprimer prdnete ali pričnete na ves glas smrčati, kar lahko uniči še tako veliko seksualno željo.
Če si ženska: Kljub temu, da se vam ne ljubi, pomislite na to, da je to dobro za vas, da boste potem lepi in poskočni in vse vam bo šlo od rok. Če ne gre drugače, si predstavljajte, da je to kot tuširanje ali telovadba, ki je dobra za zdravje in lepoto, ali kot vsakodnevno urejanje pred vstopom v svet. Če je tako hudo, da se požvižgate na to, pa se elegantno pretegnite in po nesreči mal preveč stegnite roko in ga mal po glavi. Ne premočno, le toliko, da se kri iz mednožja preusmeri v zgornjo glavo.
Osebni prijemi: Cilj je ponavadi uspešna izvedba seksa in temu so podrejene vse jutranje misli. Po seksu sem namreč zadovoljena, to pa vpliva na moje razpoloženje, ki je naravnost čudovito.
Točka 2: domači ljubljenčki
Domači ljubljenčki nam lahko res olajšajo začetke dneva.
Pes: Imetniki psa so ponavadi med tistimi, ki jih lahko vprašamo po vremenu, saj so prvi, ki stopijo pod širno nebo. Kaj je lepšega kot veselo cepetanje psička, ki želi na sprehod, njegov veselo lebdeč jezik, s katerim opleta po našem obrazu in nežen dotik krempljev, ko je že sila, gospodar pa nemarno spi. Take sreče nimajo vsi. Na sprehodu poleg tega sigurno še koga srečaš, kar je za samske lahko tudi priložnost za zadetek, vsekakor pa se lahko nadihaš svežega zraka in razgibaš kosti.
Muca: Kaj je lepšega kot nežno predenje muce, ki se stisne ob nas in jo nežno pobožamo. Ko odpremo oči, pa zagledamo prikupno kosmato kepico ali kepo, ki nas nežno gleda in zamjavka.
Ptiček: Jutranje petje ptic je prijetno in blagodejno, saj se preko ušes vibracije preneso po celem telesu vse do nožnih prstov, ko nas neka višja sila kar dvigne pokonci in ponese do prve postaje – kopalnice.
Pajki: Lahko se zgodi, da odprete oči in nad vašimi očmi pajek ravno izvaja svojo jutranjo telovadbo. Če ste ljubitelji teh zanimivih živali, boste to vsekakor imeli za neobičajen dogodek, katerega pomen si lahko razlagate kot napoved srečnega dneva. Če pa teh živalic ne marate ali pa se jih morebiti celo bojite, pa jim boste sigurno hvaležni za tako hiter skok iz postelje.
Osebne izkušnje: Moja muca tako lepo prede, da sploh ne potrebujem ptička. Poleg tega je tako nežna, da jo zelo rada božam. Če sem sama, vedno spi poleg mene in me vsako jutro nežno zbudi tako, da s čiščenjem premika celo posteljo ali pa se iz želje po božanju stiska k meni in mi nastavlja rit pred obraz.
Nekaj prvih jutranjih minut vedno namenim opazovanju nežne kosmate zverinice, ki mi nariše nasmeh na obraz.
Točka 3: Samski ljudje brez hišnih ljubljenčkov
Jutranje pretegovanje lahko poteka nemoteno, saj vas v postelji nihče ne omejuje in lahko počnete, kar želite, pri tem pa uživate v jutranji tišini.
Če imate ob sebi ljubimca, ste sigurno seksali vso noč, s čimer se boste lahko hvalili v službi, kar je dovoljšen razlog, da se čimprej odpravite tja.
Točka 4: Ostalo
1.) Tuš: Jutranji tuš nikoli ni odveč. S sebe spravimo umazanijo, ki se je na naše telo nakopičila ponoči, ko smo morda imeli more ali pa prijetne sanje. Pod tušem lahko masturbiramo, pojemo, delamo načrte, rešujemo naloge in še kaj. Vsekakor vsestranska zadeva.
2.) Sveže perilo: Vonj, ki ga oddaja sveže dišeče perilo, ko ga nadenemo nase, nas popelje v abstraktne višave.
3.) Kava: Kava je tako samozadostna, da ne potrebuje dodatnih besed. Skoraj tako dobra kot seks.
4.) Če prav nič od napisanega ne deluje, pomislite na vse tiste obupane obraze, ki jih vsako jutro srečujete v službi, na cesti, v trgovini… narišite si njihove obraze pred očmi in si jih ogledujte toliko časa, dokler vam ne »potegne«, da boste s svojim nasmehom in energičnostjo v njih poželi zavist, ker se bodo spraševali, kaj hudiča se vam dogaja, da ste navsezgodaj zjutraj tako bleščeči, ali pa boste nase prilepili podobno misleče ljudi in tako lahko svojo dobro voljo z njihovo pomočjo povečevali in vzdrževali.
Osebno sem pričela s točko 1, nadaljevala s točko 4, nekaj časa že uporabljam točko 2, včasih pa tudi točka 3 prav pride.
Upam, da boste že naslednje jutro manj sitni, če že ne hihitajoči.
Dobro jutro.
Čet 21. Feb 2008
Če ste naročniki Blogorole ali med tistimi, ki se vsak četrtek podate na lov za izvod le te, vas pozivam k sodelovanju v nagradni igri, katere zmagovalec dobi prav posebno darilo: še neobstoječa slovnica »slovenskega« jezika, ki bo na naši rodni zemlji pristala okrog leta 20158.
Kaj morate storiti? Na glas prebrati tokratni Blogorolin intervju in se pri tem štopati. Seveda morate paziti, da bodo izgovorjene besede razumljive, zato je priporočljivo, da vas kdo pri tem posluša in na koncu pove, če je vse razumel. Ako ni, ponovite.
Zabeležite si porabljen čas za branje in tisti, ki bo najhitrejši, bo zmagovalec.
Moj rezultat je: 11 minut in 8 sekund.
Opozorilo: Pred razglasitvijo zmagovalca si organizator jemlje pravico opraviti antidompinški preizkus za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih substanc v telesu kot so alkohol, metamfetamin, žlice ali vilice, povečevalna stekla, igle in podobno.
Opozorilo 2: Razni pripomočki kot so ravnilo, prevodi in podobno so nedovoljeni in v primeru odkritja zlorabe bodo tekmovalci diska….diskvacir…..di skva li fi cirani.
Prijetno branje želim.
Tor 19. Feb 2008
Objavil morska
19. februar 2008 pod
La la la... la ,
Cock Tail5 komentarjev
Sosedstvo je od nekdaj bil fenomen, v katerem so se rojevale raznorazne iracionalne spletke, ki so se ničkolikrat končale v sferi, kjer prihajajo do izraza najtemnejše plati človeštva. Če temu fenomenu dodamo še politiko, lahko dobimo prvovrstno tragedijo, v kateri igralci postanejo prav to… igralci z napisanim scenarijem, ki jim besede in vedenje vsiljujejo režiserji.
Kar nekakšen paradoks se skriva v tem, da bližina poraja toliko nesporazumov. Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo največ težav s tistimi, ki so v naši neposredni bližini? Zakaj so med najbolj razširjenimi nerešenimi političnimi vprašanji ravno medsosedski odnosi? Zakaj ta vprašanja ostajajo odprta v nedogled? Je bistvo morda ravno v tem, da nerešenost ponuja edino možnost interakcije, ki je v primeru »harmoničnega« stanja ne bi bilo? Je določena mera sovražnosti, prerekanja, nesporazumov nujna za vzdrževanje odnosa?
Slovenija in Hrvaška že dolgo sedita na zatožni klopi v dvorani, kjer se rešujejo medsosedski odnosi in zelo očitno je, da sodni proces nima dobre prognoze. Kaj je temu krivo? Mogoče to, da sta se oba klienta odpovedala zagovorniku in se odločila zagovarjati samega sebe, njune kompetence pa so pomankljive? Mogoče je kriv sodnik, ki jima pušča proste roke pri njunih nastopih, ker so le ti tako simpatični, da se med njimi lahko udobno namesti v svojem usnjenem fotelju in uživa v predstavi? Ali pa je krivo ljudstvo, ki se preveč pasivno odziva na poročanje o poteku procesa?
Velikokrat se mi porodi vprašanje, ali se rešitev skriva v ločitvi. Navsezadnje je to eden izmed korakov za pretrganje nefunkcionalnega partnerskega odnosa. Bi torej vse skupaj lahko rešili tako, da bi enostavno odrezali z zemljevida obe državi in ju premestili nekam drugam? Morda, a glej ga zlomka, tudi tu bi ločitveni proces privlekel na površje isto zadevo, zaradi katere je do zapleta sploh prišlo; premoženje. Kdo bi odnesel s seboj Piranski zaliv, kdo krško nuklearko, kako bi razdelili vasi na meji in navsezadnje, kako bi uredili skrbništvo nad raznimi Jorasi, ki velikokrat dajejo vtis, da ne morejo preživeti ne na enem, ne na drugem bregu, ampak točno na sredini?
Se mi pa zdi, da gre bolj za prototip patološkega odnosa, v katerem partnerja hranita svoje iracionalne potrebe. Če temu ne bi bilo tako, torej če ena ali druga stran ne bi od takega odnosa nekaj imeli, bi se le ta že davno pretrgal. Kakšne koristi posamezna stran ima, pa je vprašanje, ki se za nas navadne smrtnike vse bolj pomika proti rubriki znanstvene fantastike. Je Hrvaška tisti partner, ki drži v roki bič, Slovenija pa se pokorno spušča na kolena in v udarcih celo uživa? Je Hrvaška morda tista z ranjenim ponosom, ker je veliko manjša država na mnogih področjih uspešnejša in se zato maščuje tako, da udriha po njej? Je Slovenija morda tista, ki na vse kriplje skuša dokazati, da je v majhnih flaškah veliko strupa, a na koncu zastrupljen čaj spije sama, ker se boji posledic? Sta morda obe le statist v filmu, kjer se glavni igralci pojavijo le v odločilnih trenutkih?
Mogoče pa sta preprosto tako navezani ena na drugo, da skušata to na vsak način prikriti. Navsezadnje..kako že pravijo? Tisti, ki se kregajo, se imajo še najbolj radi. Po vsakem prepiru pa sledi sprava, kar pomeni, da brez prepirov tudi potrebe po spravi ne bi bilo.
Pon 4. Feb 2008
Objavil morska
4. februar 2008 pod
La la la... la9 komentarjev
Nisem gledala Eme. Ne zanimajo me domnevni recepti, ki jih v zakulisju te izpete prireditve baje pripravljajo vsako leto in iz katerih skoraj vedno pride neka čudna jed, ki je očitno vse preveč neokusna za evropsko populacijo. Najbrž imamo napačne kuharje, ki ne znajo v receptu združiti skladnih vsebin, ki bi ob odprtju pečice pristno zadišale.
Priznam pa, da nisem ostala ravno imuna ob množičnih odzivih na rezultate. V njih se namreč poleg glasbe, ki naj bi bila predmet kritike, pojavljajo vsebine, ob katerih se človek lahko samo zgraža. Okusi so pač različni in to popolnoma razumem, zatorej me prav malo briga, če je komu bolj všeč Rebeka (pri kateri mi je še najbolj zanimivo to, da je bila celo oblečena, kar smili pa se mi, ker je očitno zelo težko gledala pod tistim mejkapom) ali pa Langa (pri kateri je eden izmed bratov promoviral še plezalni šport), vendar dokler je ta okus argumentiran glede na samo skladbo. Žal pa jih veliko spet ni moglo iz svoje kože in so morali skrbno zbrati na kup vso svojo primitivnost in izpljuvati pristne domače tekočine polne izločkov, ki smrdijo daleč naokoli.
Komentarji kot so »mrs cigani!!! ma sfukal bi se mi da tele budale zmagajo!!! najbols da se kolo plesejo pa odojka vrtijo…mrs nekam dol pa ne vrn se!!! rebeka sucks…sam tole je pa se miljonkrat slabs!!! SLOVENIJA!« me kar zalučajo nekam na dno človeške vrste, pred katero je očitno še dolga razvojna pot do umsko razvitega bitja.
Morda pretiravam, ampak res se mi zdi, da bi zdaj že počasi morali prilesti na neko dostojno raven razvitosti. Pri komentarju se mi zdi zanimivo tudi to, da na eni strani jasno izraža neko »partriotsko vzvišenost«, na drugi strani pa sam dokazuje, da ni osvojil niti osnove narodnostne pripadnosti, saj se mu očitno še uporaba slovenskega jezika zdi nepotrebna. Da ne govorimo o tem, da za piko na i izrazi svojo nenaklonjenost tudi do po njegovem mnenju »smrdljive« predstavnice svojega naroda. Zatorej Slovenija smrdi, je pa še vedno bolje, da smrdimo, kot pa da nas predstavlja nekdo, ki morda diši, smrdijo pa njegove korenine?
Gospa Helenčica Blagnetova je izjavila, da to ni slovenska glasba, hkrati pa sama v svojih »pevskih akrobacijah« posega po raznoraznih neslovenskih melodijah. Hočem reči…. a tem ljudem ni jasno, da so njihovi argumenti taki, da sami sebe porinejo v tiste rjave človeške izločke, ob katerih moramo nosove obvezovati z dišečimi papirusi, da se izognemo zadušitvi?
Kot rečeno…nisem gledala Eme, ogledala sem si le finalni skladbi… in če bi morala izbirati med njima… bi bila za poražence. Sicer mi melodija zveni precej znano, a ritem in izvedba je kar sprejemljiva, vsekakor pa mi gre bolj v ušesa kot zmagovalna. Mogoče sem tudi malce pristranska, ker se spominjam njihovega koncerta sredi Ljubljane, ki je bil množično obiskan in zelo kvalitetno izveden.
Me pa letošnja zmaga spominja na zadnje predsedniške volitve, ko je veliko ljudi glasovalo za kasnejšega zmagovalca z argumentom »nisem glasoval zanj, ampak proti drugemu kandidatu«.
