Erotično poplesavanje črk

Ena izmed tragičnosti človeštva je tudi nenehno pehanje za dobrinami, po katerih hrepeni, ker jih pač nima in se posledično počuti prikrajšanega, ko pa cilj in z njim dobrino, po kateri je tako vneto hrepenel, končno pridobi, le ta izgubi svojo vrednost. Še več, dejansko sploh ne ve, kaj bi z njo počel, saj mu postane nekako samoumevna. Nekaj, kar naj bi skorajda sodilo v paket ob nastopu življenja.

Skladno s tem se človek vse premalo zaveda vseh dobrin, ki jih ima vedno na voljo in se konkretneje zdrami šele, ko je zanje prikrajšan. V to rubriko se uvrščajo predvsem osnovne dobrine, med katere sodi tudi voda. Odkar je človeku uspelo svoje zgradbe opremiti z vodovodi, ukrotiti vse naravne »ponudnike« vode in to neprecenljivo tekočino spremeniti celo v dobro naložbo, je le ta postala njegova last. A očitno vedno znova pada na izpitu imenovanem »biti dober gospodar«, saj se tudi do vode vede kot do vseh stvari, ki so mu na dosegu roke in se mu zanje ni potrebno potruditi, kaj šele, da bi med dobrodošle občutke uvrstil določeno stopnjo spoštovanja.

Včasih se mi zdi, da bi morali vsaj enkrat na mesec imeti tako imenovani vodni post, ko bi bili brez vode. Ob teh dnevih bi si nabavljali vodo v bližnjih vodnjakih, ki bi jih postavili v ta namen in početje bi poleg bližnjega srečanja z zgodovino, ko so najbrž veliko bolj pazili na porabo vode, saj jo je bilo treba vedno znova prinašati v vedrih, morda prispevalo k zavedanju dejstva, da preskrbljenost z vodo ni tako samoumevna kot si mislimo.

Se spomnete, kako je, ko prejmemo obvestilo o moteni preskrbi z vodo?  Ali še bolje, ko le tega preslišimo in si želimo zjutraj skuhati kavo, sprati s sebe sledi objema noči, masturbirati pod vodnim curkom v kopalnici ali pa poplakniti grlo, v katerem so se zataknile partnerjeve sramne dlake? Danes niti ni tak problem, saj se lahko zapeljemo v bližnjo prodajalno in kupimo na hektolitre ustekleničene vode. Da, kupimo. Preprosto in hitro. Zakaj bi bili brez vode, ko pa jo lahko kupimo? A spet nekaj pozabljamo. Za nakup ne potrebujemo le denarja, ampak tudi razpoložljivost blaga, ki ga želimo kupiti. Hipoteza, da vodo pač lahko uporabljamo, ker jo plačujemo, se podre v trenutku, ko le te zmanjka.

Kdaj bomo mi na vrsti? Si lahko predstavljamo, da ponekod hrepenijo po tej prozorni tekočini, tako kot nekateri hrepenijo po novem avtomobilu, jadrnici ali kupu zidakov pod streho? Bi bili pripravljeni za te prikrajšance darovati vodo, tako kot se daruje kri? V človeškem  telesu je navsezadnje  od dve tretjini do tri četrine vode, ki je razporejena po  celicah,  krvi in limfi,  kosteh in zobeh. Če vode v telesu kronično primanjkuje, le to zapre delavnico. Bi torej darovali vodo v humanitarne namene? Naj pričnemo organizirati vododajalske akcije in z udeležbo izkažemo svojo človeškost?

In nenazadnje ali bi morda bilo dobro kdaj le pomisliti, da bomo enkrat tudi sami prikrajšani za kozarec vode, za katerega bi celo najhujši alkoholiki v trenutku ozdravili, da bi le po svojih žilah začutili pretakanje hladne, osvežilne reke, ki bi odplaknila vso zalogo smeti, ki se je nakopičila zaradi predolge abstinence?  Kdo bo nam priskrbel vodo, če nam bo le te zmanjkalo?

9 komentarjev

Pravijo, da je redno pisanje plusov, eden izmed dobrih načinov ohranjanja samozavesti. Tudi sama sem to že kar nekajkrat počela, danes pa sem se odločila, da pričnem znova. V to me je prepričal komentar, ki sem ga zagledala po prihodu od zdravnika in se glasi takole:

»Morska: Ne vem, če je še kakšen bloger bolj ogaben od tebe! :( Pa stalno ta naslov… A ti veš, kakšna tragedija se je včeraj zgodila v Sloveniji? A ti imaš kaj pietete? A se ti zavedaš, koliko ljudi trenutno klika na Blogos? A lahko to MEDNOŽJE vsaj umakneš za nekaj časa???????????????«

Takega komplimenta že dolgo nisem dobila. Zakaj kompliment? Seveda je oznaka posledica avtorja komentarja, a ker se izogibam temu, da bi počela stvari, ki jih pri drugih ne maram, le tega ne bom izpostavljala. Se mi je pa ob tem porodilo razmišlajnje o tem, kaj neki žene ljudi, da meni nič tebi nič napadejo nekoga, ki ga ne poznajo in ga obsodijo hudobije, egoizma in kaj vem še česa, ker… Ker kaj? Ker je napisal nek tekst s spolno vsebino, kar naj bi pomenilo, da se kaj… veseli včerajšnje tragedije, da skače do stropa, ker je umrlo ne vem koliko ljudi ali morda celo, da je zapis, napisan nekaj časa pred tragedijo, le to povzročil?

Očitno bi morala spremeniti del naslova prejšnjega zapisa in v oklepaj napisati  »kaj imajo vagine opraviti z nesrečo na reki Savi«.

V bistvu se zdaj sploh ne morem posvetiti občutkom tragičnosti, ker me bolj muči to, ali sem zaradi svojega pogleda na seksualnost kriva za vse tragedije na svetu :)

87 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Pred dvajsetimi leti sem prvič izdatneje krvavela, pri čemer je bil vir krvavitve zame povsem nekaj novega. Proces ni bil posledica začetka spolnega udejstvovanja, temveč dejstva, da pač ženska mora redno krvaveti. Morda je tudi to eden izmed razlogov za to, da se nisem zavedala, kaj se dogaja sto kilometrov stran, kjer so se množice ukvarjale s povsem drugačnimi težavami od tlačenja vpijoče zadeve med noge in skrbi, ali se le ta v telovadnih hlačkah vidi, ali paniko, da se bo morda izmuznil na plano med tekanjem po telovadnici. Konkretneje se spomnem dogodkov, ki so sledili t.i. procesu proti četvorici. Dogodkov, ki so v meni vzbujali predvsem strah, katerega višek je bil na dan, ko sem prvič in za zdaj zadnjič morala v zaklonišče z ogromnim cmokom v grlu in vprašanjem, zakaj so ljudje tako hudobni.

Z zloglasno kratico JBTZ sem se pobliže srečala nekaj let kasneje, ko sem z devetnajstimi leti nastopila službo in naletela na očitke, ker nisem poznala enega izmed četverice, ki ja takrat bil direktor podjetja, kjer sem začela svojo poklicno pot. Takrat sem se šele do podrobnosti seznanila s pomenom tistih dogodkov in spomnem se, da sem ob prebiranju vseh tistih zapisov, čutila dvoje nasprotujičih si čustev. Na eni strani ponos, da pripadam narodu, ki se je zavzel za svoje sanje po svobodi, na drugi strani pa neke vrste hrepenenje, ker sama nisem bila del tega prelomnega trenutka, ki je bil vsekakor pomemben tudi za mojo prihodnost.

Ko danes obeležujemo obletnice minulih dogodkov, pa vedno najprej pomislim na človeško tragiko, takoj za tem pa na pomanjkanje socialne identitete. Tragika se nazorno kaže v tem, da človek vedno hlasta po nekem obljubljenem raju, ki bi mu prinesel ugodje, ko pa le tega doseže, ne ve, kaj bi z njim počel in se kot sestradana zver loti novega iskanja. Dve desetletji nazaj smo hrepeneli po svobodi, zdaj, ko jo že toliko časa imamo, pa je postala tako samoumevna, da je izgubila svoj prvotni pomen. Pomanjkanje socialne identitete pa vidim predvsem v tem, da ne čutimo tiste primarne pripadnosti socialnim skupinam, na podlagi katere bi delovali v smeri nekega skupnega cilja in pustili pri strani svojo individualnost, temveč se bolj ali manj pehamo le za svojimi interesi. Posledica tega je neučinkovitost skoraj slehernega poskusa spreminjanja socialnih pojavov, ki pa so za razvoj tako posameznika kot skupnosti nujne.

Na osebni ravni lahko torej po dvajsetih letih rečem vsaj to, da zdaj vem, kaj pomeni kratica JBTZ, da sem še vedno ponosna, da pripadam narodu, katerega člani so se takrat aktivno zavzemali za skupni cilj in nekako še vedno upam, da se bo tudi slovenska socialna identiteta poglobila. No, pa krvavitve mi ne predstavljajo več težav, predvsem zato, ker sem ogabne vložke zamenjala s tamponi.

7 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev

Skoraj bi odšel…

Brez slovesa.

Nihče ni vedel…

Da odhajaš.

Nočem se še posloviti…

Zatorej ostani.

Zadnje besede so še daleč…

Ne pusti se jim zmesti.

Naj bo to le počitek…

Pred novim poglavjem.

Tvoj roman še ni končan…

Ne nehaj še s pisanjem.

Brez komentarjev

Poslednji ples najinih duš
oviti v svojo goloto
utapljata se v jezeru sanj

Tvoj vdani duh nehal se je boriti
tiho vpije po odrešitvi
oprijema se natrgane popkovine
zavetišča, ki zgradila sem ga zate

Čutim hinavske demone
kako rušijo mir v tvojih žilah
kradejo zadnje trohice moči
gledajo, kako izginjaš
v sencah njihovih zablod.

Naj obvežem ti skeleče rane
s svileno oddejo svoje ljubezni
dovoli mi, da premagam
vojsko zlobne vile
predolgo si že ujetnik
njenih navideznih strahov.

Dovoli, da ti podarim del sebe
ki nosi ključ do tvoje svobode.

10 komentarjev

Vabilo za brezplačno testiranje na hepatitis bi nedvomno spregledala, če me ne bi pritegnil napis o svetovnem dnevu hepatitisa. Ta namreč sovpada z rojstvom osebe, ki mi je najbližje. Zelo sem ponosna, da je tudi moj rojstni dan “svetoven” :)

Se je pa ob tem rodilo tole…

Gubice v zrcalu

S prsti štejem gubice v zrcalu
Preteklost zmečkana živi v predalu
Nemi strah vame strmi.

12 komentarjev

Film o Kinseyu sem si prvič ogledala pred kakim tednom, nato pa sem si takoj priskrbela še svojo kopijo, da sem si ga lahko še enkrat podrobneje ogledala. Pa ne zato, ker govori o seksu… no priznam, tudi zato, ampak s ponovitvijo vaje sem želela le podrobneje raziskati določene opazke, ki so se mi porodile ob prvem gledanju. In večina njih se je z dodatnim ogledom potrdila.

V filmu sem videla predvsem dokaz, kako se nekatere stvari kljub vsemu napredku, ki mu je človeštvo priča, premikajo zelo počasi, pa še to bolj navidezno, nekatere pa so kljub stoletjem in tisočletjem očitno obsojene na stagnacijo. Pogledi na spolnost so sicer močno napredovali, danes imamo na voljo na kupe knjig s tovrstno tematiko, a kljub temu ostaja vprašanje, koliko tega je človek res asimiliral vase in kolikšen del t.i. spolne svobode odraža le željo po rahljanju globoko vkoreninjenih spon, s katerimi so nam v preteklosti vsiljevali zelo omejen pogled na spolnost in v manjši meri, a včasih še vedno zelo vneto to počno še danes. Ta naj bi bila zreducirana na zadovoljevanje potrebe po reprodukciji, kjer sam užitek nima nobene vloge, oziroma je ta celo prepovedan. Danes, ko so številni znanstveniki potrdili, da so potrebe po preživetju in reprodukciji pri človeku le del njegove primarne motivacije, v katero je močno vpeta tudi motivacija po iskanju ugodja in izogibanju neugodja, ko naj bi vedeli, da veliko teh osnovnih potreb zadovoljujemo neodvisno od neposrednih zahtev organizma (ne jemo samo zato, da preživimo, ampak ker ob tem uživamo, imamo spolne odnose brez konkretne potrebe po potomstvu), se spolnost še vedno vse prevečkrat zaklepa v omare, kjer se nahajajo vsi naši okostnjaki, ki jih skrivamo pred svetom, čeprav le ta ne sodi v njihovo družbo. Na eni strani imamo torej nekakšen val spolne svobode, ki se kaže v obliki »javnega razgaljanja« na vseh korakih, na drugi pa nerazščičene pojme o svojem stališču do ene izmed povsem normalnih aktivnosti, ki nudi veliko pozitivnega.

Alfred Kinsey je bil znanstvenik, ki je sredi prejšnjega stoletja  pretresel Ameriko in za vedno spremenil pogled na spolnost, ko je izšla njegova  obsežna študija Spolno vedenje moških. Za nekatere šokantna raziskava je odkrila, da kar 92 odstotkov ameriških moških masturbira, polovica jih skače čez plot, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj eno homoseksualno izkušnjo. Študiji, katere prva izdaja v številki 25 tisoč izvodov je pošla takoj po izidu,  je pet let pozneje sledila Spolno vedenje žensk, ki je pokazala, da ženske v spolnosti prav nič ne zaostajajo za moškimi, saj jih je 62 odstotkov  redno masturbiralo, skoraj polovica je imela svojo prvo spolno izkušnjo že pred poroko, 26 odstotkov žensk pa je priznalo, da skače čez plot. Pri tem je zelo »zanimivo« predvsem to, da je  prva študija naletela na veliko  odobravanje,  druga pa na ogorčene kritike. Ob tem nikakor ne morem mimo tega, da ne bi potegnila določenih podobnosti s sedanjostjo. Ženske smo sicer resda končno dobile svojo vlogo v spolnosti, ki ni več strogo omejena le na razširjanje nog, sprejemanje moškega spolnega uda vase, darovanje jajčeca, nosečnost in porod, a še vedno se je le ta vloga le približala vlogi moškega, predvsem pa je moškemu še vedno dovoljeno več svobode pri izražanju svoje spolnosti kot ženski. Povsem normalno je namreč, če moški govori o seksu, še več, njegov odprti pogled nanj spremlja občutek ponosa in kdaj celo junaštva, ko pa se pojavi ženska, ki brez dlake na jeziku in osvobojena dolgo vsiljevane spolne zavrtosti, upa na glas govoriti o svoji spolnosti, vsaj do določene mere naleti na neodobravanje. Pri slednjem me kar zmrazi, ko to neodobravanje prihaja s strani žensk, ki namesto, da bi v tem videle vzpodbudo za svojo osvoboditev iz spolne zavrtosti, v tem vidijo nekaj groznega, pohušljivega, vzvišenega, nekaj, kar žensko oropa njene ženskosti. Osebno menim, da se v ozadju tega skrivata dva vzroka. Eden je vsekakor ta, da nekatere ženske še vedno prostovoljno sprejemajo zaostalo miselnost o vlogi ženske, ki se je že nekaj časa nazaj spremenila in se še spreminja, drugi problem pa je vsekakor ta, da nekako zavidajo ženskam, ki so se osvobodile arhaičnih spon in si upajo postaviti ob bok moškim ter skupaj z njimi deliti svojo spolnost brez zadržkov, same pa si tega ne upajo in jih z napadi skušajo kaznovati za njihov uspeh in blažiti svojo nesposobnost  za doseganje le tega.  

Film nazorno prikazuje odnos do samozadovoljevanja, ki naj bi povzročal najhujše bolezni, od slepote, norosti pa vse do smrti. Koliko smo danes napredovali glede tega? Če upoštevamo samo dejstvo, da vemo vsaj to, da masturbiranje ne nikakor ne škodi ne telesnemu ne psihičnemu zdravju, lahko rečemo, da veliko, a če pogledamo malce dlje, ugotovimo, da smo do aktivnosti, ki ne samo, da ne škodi, temveč blagodejno vpliva na človeka, še vedno zelo zadrti. Četudi je namreč masturbacija na našem rednem meniju, vse prevečkrat ob tem doživjamo občutke sramu in krivde, kot da počnemo nekaj, kar je prepovedano. Tudi tukaj pride do izraza spolna razlika, saj moški prednjačijo tako v pogostosti masturbiranja kot tudi odprtem razpravljanju o le tem. Osebno se kar zgrozim, ko danes, ko nas z vseh strani napadajo s seksom, slišim, da nekatere ženske nikoli ne masturbirajo in niti ne vedo, kako naj bi to počele. Ob tem se v meni paralelno pojavi občutek jeze in razočaranja, saj mi to daje vedeti, da je pot do ženske spolne svobode še dolga.

Kinsey se je lotil tudi preučevanja homoseksualnosti, pri čemer mi je v spominu najbolj ostal prizor, ko v baru, kjer se zbirajo le ti, ob poslušanju tragične zgodbe enega izmed njih, ki je bil za svojo spolno usmerjenost kaznovan z nasiljem, izjavi, da homoseksualnost trenutno ni v modi in da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Pripovedovalec zgodbe se ob tem seveda le grenko nasmehne, s čimer izrazi svojo stopnjo vere v podano hipotezo in danes po tolikih letih lahko njegovemu pesimizmu le pritrdimo, saj je homoseksualnost še vedno tretirana kot tujek v medčloveških odnosih, velikokrat pa prav tako preganjana kot je bila takrat.

Glede spolne usmerjenosti se mi zdi izredno zanimiva tudi Kinseyeva sedem stopenjska lestvica, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Pri tem je  Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, torej ne samo dejanskih izkušenj z enim ali drugim spolom. Zanimivo bi bilo videti rezultate današnje aplikacije te lestvice. Skoraj z zagotovostjo bi si upala postaviti vsaj dve hipotezi, pri čemer bi obe pokazali velike razlike med spoloma. Prva bi bila čas podajanja odgovora, druga pa uporaba skrajnih vrednosti lestvice. Moški bi za razliko od žensk v večini namreč brez globljega premisleka uporabili nično vrednost, ženske pa bi ob temeljitem premisleku realno uporabljale tudi vmesne vrednosti. O razlogih za te spolne razlike v sprejemanju homoseksualnih tendenc podrobneje kdaj drugič, saj o tem razmišljam že kar nekaj časa.

Za konec pa bi omenila le še napake, ki jih je v svoji sicer neizmerni vnetosti in predanosti raziskovanju spolnega vedenja, storil gospod Kinsey. Večina teh je sicer posledica pionirstva raziskav, saj je bil med prvimi, ki se je tega področja lotil, osebno pa mu najbolj očitam to, da je skušal človeško spolno vedenje minimalizirati na telesnost, kar je najbrž posledica njegove izobrazbe biologa in predvsem zoologa. Trdil je namreč, da lahko spolno vedenje učinkovito preučujemo le, če se omejimo na telesno pojmovanje le tega, pri tem pa je celo člane svoje ekipe spodbujal k raznim eksperimentalnim poskusom, zaradi česar so prakticirali spolne odnose med seboj, torej tako s svojimi kot partnerji drugih. Na koncu je le spoznal svojo zmoto, ko se je izkazalo, da je pri tem početju težko ostati »discipliniran« in se izogniti čustvom, kar lahko povzroči ljubosumje in posledično rahljanje odnosov med partnerji. Sam namreč na koncu prizna, da je ljubezen še kako pomembna tudi pri spolnosti.

Po ogledu filma sem na spletu poiskala obe omenjeni knjigi in ugotovila, da jih je zelo težko dobiti, predvsem pa to, da je njihova vrednost zelo visoka. In tudi tu se kaže pomembna razlika med spoloma, saj je knjiga o spolnem vedenju žensk vsaj trikrat dražja od one, ki obravnava moške.

Film vsekakor priporočam, knjigi pa bom še skušala izbrskati, ne da bi pri tem bankrotirala. :)

29 komentarjev

Najbrž se vsakomur izmed nas kdaj zgodi, da nas v določeni situaciji prešini kakšna (ponavadi negativna) misel, ki nas tako okupira in je tako odločna, da ji v trenutku podležemo, ali pa se ji sicer skušamo upreti, na koncu pa le poraženi pokleknemo. Ena izmed najpogostejših tovrstnih misli, posebno pri ženskah, se pojavi takrat, ko partner preživlja večer s svojimi prijatelji brez nas. Če se nam dolgo ne oglasi, celo takrat, ko ga morda pokličemo po mobitelu, kaj hitro pomislimo nekaj v stilu: »Sigurno je z drugo«. Podoben primer je, ko nas kdo, s katerim smo preživeli prijeten zmenek, naslednjih nekaj dni ne pokliče oziroma ne odgovarja na naše klice. Velikokrat takoj pomislimo: »Sigurno ni več zainteresiran«, ali pa« Sigurno me je hotel samo spraviti v posteljo«, ali pa morda »Sigurno ima doma ženo«.

Takih primerov je nešteto, skupna lastnost teh misli pa je, da se pojavijo iznenada ob določeni situaciji, ki je za nas neprijetna in da jim zlahka verjamemo, čeprav so v večini primerov neracionalne in zato neresnične.

Tovrstnim mislim se strokovno reče avtomatske, kar izhaja iz načina njihovega nastanka. Pojavljajo se namreč v telegrafski obliki, obliki ključne besede ali kratkotrajne predstave, oseba pa jih doživlja kot resnične, razumljive in realne, njihova vsebina pa se navezuje na interpretacijo in pomen dogodkov ter na pričakovanja posledic nekega dogodka. Avtomatske misli nastanejo na podlagi trenutnih okoliščin in preteklih izkušenj, ki vodijo do razvoja bazičnih prepričanj o sebi in svetu.

Bazična prepričanja so splošna prepričanja, ki jih imamo o svetu, ljudeh, dogodkih, trenutna situacija pa je tista, v kateri se počutimo neprijetno in iščemo morebitne odgovore na naša vprašanja, ki naj bi nas pripeljala do nekega smiselnega zaključka, le ta pa bi nas pomiril. Če so naša bazična prepričanja izkrivljena, lahko določena situcija v kombinaciji z njimi pripelje do napačnih razlag, ki se kažejo tako, da se nam podzavestno, brez našega privoljenja, nenadoma in z veliko intenziteto vsilijo določene misli, ki pa so lahko neresnične. Temu pojavu rečemo tudi miselna izkrivljenja, med katerimi so najbolj znana:

- mišljenje ˝vse ali nič˝ , za katero je značilno črno-belo gledanje na dogodke.

- Pretirano posploševanje in izvajanje generalnih zaključkov o vedenju, vrednosti, sreči.. (primer: S partnerjem se skregata in v prepiru reče grde stvari o nas, mi pa to posplošimo v dejstvo, da nas ne mara več)

- duševno sito oz. tunelsko gledanje se nanaša na to, da iz celote izluščimo samo najslabše, vse pozitivne vidike zanemarimo in smo miselno preokupirani z negativno platjo.

- izključevanje pozitivnega se nanaša na zavračanje pozitivnih izkušenj.

- prenagljeni zaključki vključujejo dve obliki miselnih izkrivljenj. Prva je branje misli, kar pomeni, da brez preverjanja zaključimo, kaj si drugi mislijo, druga pa se nanaša na prerokovanje, ki pomeni napovedovanje, da se bodo stvari obrnile na slabo.

- samoobtoževanje in obtoževanje drugih

Kot je razvidno na sliki, avtomatske misli vplivajo na naša čustva, telesne reakcije in vedenje. Čustva, ki jih ob tem doživljamo (ponavadi negativna) si zapomnemo in ta spomin povratno vpliva na avtomatske misli tako, da jih potrdi. Na drugi strani pa naše vedenje vpliva na negativne reakcije drugih, kar prav tako vpliva na potrditev naših nerealnih misli.

Ker so te misli podzavestne, je prvi korak ta, da se jih zavemo. To storimo tako, da smo pozorni na procese v našem mišljenju, ki se dogajajo ob določenih neprijetnih dogodkih in se o njih povprašamo. Nato sledi še modifikacija ozaveščenih misli in ugotovitev, da obstajajo tudi druge možne razlage za konkretno situacijo ter na podlagi tega določitev bodočih aktivnosti, ki jih z novimi ugotovitvami lahko izpeljemo v prihodnji podobni situaciji.

Ena izmed priporočljivih tehnik identifikacije negativnih misli je dnevnik beleženja disfuncionalnih misli. Običajna oblika je razpredelnica:

Primera:

Pri iskanju racionalnih odgovorov si lahko pomagamo z vprašanji kot so:

- Kakšne dokaze imamo, da se bodo naše napovedi dejansko uresničile?

- Ali je možna še kakšna druga razlaga?

- Kaj se lahko v najslabšem primeru zgodi in ali lahko to preživim?

- Kakšen je najverjetnejši izid dogodka?

- Kje so razlogi, da verjamemo, da se bo naša napoved zgodila?

- Ali se je že kdaj zgodilo kaj podobnega in kakšen je bil rezultat?

Na ta način lahko ugotovimo, da so morda naša bazična prepričanja tista, ki vplivajo na naše mišljenje in bi bilo morda dobro modificirati tudi njih. Če je naprimer nekdo trdno prepričan, da so vsi moški prasci (primer), je več možnosti za pojav avtomatskih mislih kot so »zapustil me bo, prevaral me bo« in podobno, ali če je nekdo prepričan, da je nesposoben, bo ob vsaki novi nalogi imel avtomatske misli kot so: »ne bo mi uspelo, spet se bom osmešil« in podobno.

Morda zgleda zapleteno in »privlečeno za lase«, a deluje. Potrebno je le nekaj vaje, saj ko parkrat izvedemo zgoraj opisani postopek, nam počasi preide »v kri« in se modificiranje negativnih misli opravlja tako rečeno po hitrem postopku, seveda pa se njihova pogostost tudi zmanjša.

36 komentarjev