Erotično poplesavanje črk

Veš, še vedno te pogrešam… Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam… Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem… vsak dan, vsak trenutek… Nikoli ne obstanem… Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi… a vedno najdem pot… vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate… na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal…

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala… ki je preživela… Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu… Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši…

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam  v sebi vedno dovolj  moči, da ne obtičim… da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala… a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku… in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi je hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh… takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca…

Vse najboljše bratec! V mislih bom upihnila 34 svečk samo zate. In se veselila življenja tudi v tvojem imenu.

9 komentarjev

Pravijo, da je redno pisanje plusov, eden izmed dobrih načinov ohranjanja samozavesti. Tudi sama sem to že kar nekajkrat počela, danes pa sem se odločila, da pričnem znova. V to me je prepričal komentar, ki sem ga zagledala po prihodu od zdravnika in se glasi takole:

»Morska: Ne vem, če je še kakšen bloger bolj ogaben od tebe! :( Pa stalno ta naslov… A ti veš, kakšna tragedija se je včeraj zgodila v Sloveniji? A ti imaš kaj pietete? A se ti zavedaš, koliko ljudi trenutno klika na Blogos? A lahko to MEDNOŽJE vsaj umakneš za nekaj časa???????????????«

Takega komplimenta že dolgo nisem dobila. Zakaj kompliment? Seveda je oznaka posledica avtorja komentarja, a ker se izogibam temu, da bi počela stvari, ki jih pri drugih ne maram, le tega ne bom izpostavljala. Se mi je pa ob tem porodilo razmišlajnje o tem, kaj neki žene ljudi, da meni nič tebi nič napadejo nekoga, ki ga ne poznajo in ga obsodijo hudobije, egoizma in kaj vem še česa, ker… Ker kaj? Ker je napisal nek tekst s spolno vsebino, kar naj bi pomenilo, da se kaj… veseli včerajšnje tragedije, da skače do stropa, ker je umrlo ne vem koliko ljudi ali morda celo, da je zapis, napisan nekaj časa pred tragedijo, le to povzročil?

Očitno bi morala spremeniti del naslova prejšnjega zapisa in v oklepaj napisati  »kaj imajo vagine opraviti z nesrečo na reki Savi«.

V bistvu se zdaj sploh ne morem posvetiti občutkom tragičnosti, ker me bolj muči to, ali sem zaradi svojega pogleda na seksualnost kriva za vse tragedije na svetu :)

87 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev

Osebno t.i. shoppinga ne maram. Raje bi strmela v strop ali pa poslušala kako nezanimivo blebetanje. Še takrat, ko si res želim česa kupiti, me hitro mine navdušenje ob misli na vso tisto gnečo, hrup, kričeče otroke, ki panično vpijejo v strop nakupovalnega centra, če jim starša nočeta kupiti tistega, česar si želijo in nenazadnje na cene, za katere v večini primerov itak ocenim, da so prenapihnjene.

Ko sem bila še doma, sva z mami hodile »po cunje« v sosednjo Italijo. Takrat je bilo še zelo ugodno in vedno sva se vrnili z ogromnimi vrečami polnih krp. Veselje ob kakem uspešno opravljenem nakupu bi bilo večje in bolj pristno, če se ne bi v teh vrečah vedno nahajal vsaj en kos tkanine, ki je sploh ne potrebujem, a sem jo pač vzela, ker je to bil edini način, da se znebim prodajalke, ki me je skušala prepričati, da ga je sam bog poslal na zemljo posebej  zame in če se ne bi mami v vsaki trgovini, pa četudi je bila le ta velika 2×2 metra, zamudila vsaj pol ure. Sama sem iskanje prmernih oblačil vedno opravila kar se da hitro. Posebno v časih, ko je bil poleg cene še en kriterij – črna barva. Vstop v trgovino,  »skeniranje« izdelkov, pregled »zadetkov« in odločitev za nakup ali odhod. Le včasih sem se zamudila pri kakšni zadevi, ki je nisem imela namena kupiti, temveč sem si samo pasla oči, a to je bil bolj redek kot reden pojav. »Nenakup« pa je bil seveda posledica neskladja s ceno na visečem kartončku izdelka in vrednostjo, ki sem jo tekstilnemu objektu pripisala sama.

Cena je bila vedno eden izmed ključnih kriterijev za nakup. Ne samo pri »cunjah«. Ko sem še bila »brez ficka« in so sredstva za mojo opravo prihajala iz družinskega proračuna, sem vedno pazila, da ne bi starša preveč zapravila za moje obleke. Spomnem se, da me je mami vedno »zasledovala«, da bi odkrila, katere stvari so mi všeč, saj mi je velikokrat bilo kaj všeč, pa sem se potem zlagala, da mi ni, ker se mi je pač zdelo predrago. In tako je tudi zdaj. Morda sem starokopitna in konzervativna, a v trgovine, kjer se cene pričnejo pri določeni vsoti in je velik del le te posledica blagovne znamke, sploh ne zahajam. Sprejmem veljavo tistega starega reka »malo para, malo muzike«, a le do določene mere. Kvaliteta ni sama po sebi opravičilo, da se izdelek bohoti s ceno, ki precenjuje njegovo vrednost. Podobno je pri avtomobilih. Sicer priznam, da ne bi imela nič proti, ko bi na mojem parkirnem mestu bil »moj sanjski avto«, a tudi ta, ki me pelje zadnji dve leti, je čisto simpatičen in seksi. Navsezadnje mi avto pomeni možnost, da sem lahko »prevozno samostojna« in ne nekega statusa, na podlagi katerega bi me nekdo uvrščal na lestvico premoženja. Zato vedno pravim, da četudi bi se namesto v vodni kopeli kopala v denarju, ne bi namenila ogromne vsote le tega za zadnji model nekega super in oh in sploh jeklenega konjička, ker se mi preprosto le ti ne zdijo tega vredni. Pred kratkim sem poslušala oddajo, v kateri je strokovnjak izjavil, da se pri nas na veliko kupuje nove avtomobile, ki pa so zelo slabo vzdrževani. Ljudem namreč uspe zbrati denar za nakup (navadno je to kredit) in vsakoletno registracijo, za redno vzdrževanje, ki predstavlja dokaj velik strošek, pa nato zmanjka. V čem je potem smisel?

Nekateri so mi včasih prav zaradi moje previdnosti pri zapravljanju očitali skopušnost, češ življenje je kratko, treba si je čimveč privoščiti. A moji agumenti so trdno izoblikovani. Ne podpiram prijemov neprekinjenega dela s ciljem kopičenja denarja, ko ti nato zmanjka priložnosti, da ta denar tudi uporabiš, a hkrati se izogibam nepremišljenih nakupovalnih potez, s katerimi bi se moj račun prevesil v znesek z negativnim predznakom. Če si česa želim in se mi zdi zadeva vredna svoje cene, si jo seveda privoščim, a ne za vsako ceno. Tako se naprimer še vedno ne morem odločiti za kako potovanje, katerega izvedba terja dve moji plači, temveč se raje odločim za način, po katerem lahko dobim tako prijetno potovanje, kot tudi odsotnost priokusa, da sem zanj zapravila preveč. Prav zato na samih potovanjih skušam ubrati prijeme, s katerimi se da »priti čez« z neko normalno količino sredstev, to pa  se da predvsem pri nastanitvenih kapacitetah in hrani. Hotelom s petimi zvezdicami in visoko standardnim restavracijam obračam hrbet, ker me nekako njihova »bleščeča ponudba« ne gane do take mere, da bi zanjo bila pripravljena plačati njihovo ceno. Soba je pač namenjena spanju in drugim nočnim aktivnostim, potovanje pa spoznavanju samih krajev obiska, ne pa hotelov in njihovih kapacitet. Seveda je to  moj vidik. Če mi nekaj vzbudi skomine, to pač ni dovolj, da odprem denarnico in jo spraznem, za tisto, kar iz nje »izpuhti« želim res dobiti nekaj, kar bo le to kompenziralo.

Mogoče je tako razmišljanje posledica izhajanja iz povprečne družine, kjer so me učili, da denar na pada z neba in se je treba zanj potruditi. Mogoče je na to vplivala tudi izkušnja, ko sem se dejansko znašla “brez ficka” in sem  prvo podnajemniško stanovanje najela z izposojenim denarjem za najemnino ter hrano za psa. Za drugo se bom že kako znašla, sem rekla takrat. In sem se. Racionalno ravnanje s prihodki, nekaj odpovedovanja in trdo delo in smo že bili na zeleni veji. In na njej še zdaj “čivkam”. Mogoče listi na njej niso ravno pozlačeni in gromozanski, a sem z njo zadovoljna.

Še najbolj pa mi  je pri vsej tej »materialnosti« zaskrbljujoče dejstvo, da vedno več ljudi misli, da jih bodo razni avtomobili, hiške, dragoceni predmeti, oblačila in podobne reči osrečile in da pri tej tezi slepo vztrajajo, četudi je še tako očitno, da so s svojim življenjem nezadovoljni.

10 komentarjev

Verjetno se je vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju srečal z vprašanjem, ki se je glasilo nekako takole: »Katere tri stvari bi odnesli s seboj na samotni otok?«. Njegova pogostost je sicer večja v času otroštva, vendar pa se nemalokrat pojavi tudi med odraslimi, predvsem v raznih vprašalnikih v »zabavnih revijah«, s pomočjo katerih bralci ugotavljamo svoje osebnostne lastnosti. Odgovori na to klasično vprašanje so različni in vsebujejo spekter od preprostih do bolj zapletenih predmetov. Danes bi najbrž večina odgovorila, da potrebuje samo eno. Računalnik. Le temu namreč v sodobnem času pripisujejo vzroke za domnevno slabšo kvalitetno raven družabnega življenja. Po drugi strani pa ravno ta umetna tvorba omogoča stik s soljudmi.

Zanimiva ugotovitev, ki se mi je ob tem porodila je, da v odgovorih na vprašanje iz uvoda nikoli nisem zasledila dvomov o tem, da kdo na samotnem otoku ne bi preživel. Oziroma vsaj ne dolgo. Ali da bi trpel, ker bi bil sam, ker ne bi bilo nikogar poleg, s katerim bi lahko govoril, se smejal, se navsezadnje prerekal in delil z njim svoj čas. Nekje sem prebrala, da človeška primarna motivacija poleg samoohranitvenih in reproduktivnih teženj vključuje še težnjo po človeškem stiku. Potemtakem bi osamljeni na otočku sredi oceana drugim danostim navkljub težko preživeli.

Nasploh imam občutek, da se ljudje ne zavedamo naše potrebe po stiku z drugimi ljudmi. Ko sem iz radovednosti povprašala souporabnike forumov, na katerih sodelujem, kaj mislijo o preživetju v izolaciji, so me odgovori večinoma presenetili. Po eni strani so vprašani zatrjevali, da bi najraje bili kar sami, po drugi strani pa so omenjali neko drago osebo, s katero bi lažje preživeli. Pri tem niso upoštevali dejstva, da popolna osamitev pomeni tudi odsotnost storitev, kot so denimo javni prevoz, šola, trgovina in podobno ter da se odnos z zdaj drago osebo lahko sprevrže v nasprotno smer in dobi negativno konotacijo. Vprašanja, ki so se mi ob tem zastavljala, so varirala od ugibanj ali smo res tako površinski, da se nam ne ljubi poglabljati v to, ali pa smo morda tako samozadostno prepričani, da drugih sploh ne potrebujemo. Vsekakor pa vprašani niso razmišljali o dolgoročni prihodnosti, kar pomeni, da se očitno bolj ukvarjamo s kratkoročnim stanjem in situacijo, v kateri bi se na samotnem otoku znašli.

Katero razmišljanje je torej bližje realnosti? Že prisotnost mojih anketirancev na internetu in njihovo sodelovanje na forumih je tesno povezano z željo po stiku z ljudmi, celo popolnimi neznanci. Glede na njihov čas porabljen v spletnih debatah bi lahko sklepali, da so nekateri skorajda ves dan na internetu, velika večina pa vsaj zelo pogosto. Kako lahko torej osebe, ki iščejo takšno vrsto medčloveške komunikacije, v isti sapi trdijo, da bi jim bilo celo bolje brez ljudi? Gre morda za zanikanje dejstva, da potrebujemo druge ali zgolj za površnost in nepoznavanje samega sebe?

Stik s samim seboj je prav tako neznana spremenljivka v današnji družbi. Morda ravno v tem tiči vzrok za pomanjkljivo zavedanje potrebe po pristnem stiku s sočlovekom. Ali pa nasprotno. Morda je ravno to razlog, da tako neumorno iščemo stik z drugimi in pogosto ne znamo biti sami. Tega nas je velikokrat celo strah. Film Brodolom je dober primer nemogočega bivanja s samim seboj. Igralec v filmu je res da iz žoge ustvaril družabnika, mu dal celo človeško podobo in ustvaril z njim nekakšen odnos, vendar se poraja vprašanje, ali »Wilson« dejansko predstavlja sočloveka ali morda zgolj del njega samega. Del, ki mu je predstavljal breme in ga je zato projiciral navzven v neki predmet. Ko se ga je osvobodil in mu dal svojo lastno podobo, je šele lahko z njim vzpostavil pristen stik. Ali res potrebujemo druge, da nam predstavljajo ogledalo in možnost pogovora s samim seboj? So drugi le predmet, v katerega lahko projiciramo tiste dele nas samih, ki znotraj nas ne pridejo do izraza?

Interakcije med ljudmi pa nas ne potiskajo vedno zgolj naprej in ohranjajo v nas delujoči motor življenja. Težnja po človeškem stiku je del človeške primarne motivacije, ki izvira iz vrojene dispozicije za doživljanje ugodja ob kakršnikoli blagodejni interakciji z drugimi ljudmi. Temu bi se težko kdo uprl in na glas rekel, da ne drži. Pristen stik s človekom v nas vzbuja toplino, občutek bližine, nas pomirja in odganja strahove, prijateljska roka nam zagotavlja varnost in stabilnost naše vse preveč nihajoče prepričanosti vase. Vendar pa se na drugi strani ravno ti isti stiki lahko izrodijo v nekaj, kar nam povzroča tesnobo ali celo grozo, če virus primarne motivacije dobi epidemične razsežnosti. Kako potem presekati to vez in se osvoboditi? Kako delovati proti primarni motivaciji po stiku in ji obrniti hrbet? Najbrž tako, da damo prednost želji po preživetju, ki pa ne vsebuje teženj po zaviralnih virusih, ki predstavljajo odvečno prtljago.

Omenila bi še eno vrsto interakcij, ki smo jih deležni prav vsi, namreč tiste z negativno konotacijo, kot so pretepanja, žaljenje in drugi obliki stikov, ki povzročajo neugodje. Primarna motivacija nas nekako sili, da ko se znajdemo v te vrste interakcijah, venomer iščemo one druge, ki nas poživljajo in osrečujejo. Pot do njih pa vodi tudi preko dojemanja negativnih interakcij (zaviralnih virusov), saj nam šele spoznanje o obstoju le teh omogoča uživanje v ugodju interakcij s pozitivnimi učinki.

Morda bi pri spoznavanju želje po stiku z drugimi vsi morali začeti tako, da bi si ustvarili svoje »Wilsone« in se preko njih pogovarjali sami s seboj. Na ta način bi lahko ugotovili, kaj potrebujemo in h kakšnim interakcijam težimo. Naučili bi se komunikacije s seboj in preko tega tudi komunikacije z drugimi. Saj vsi poznamo tisti rek, da smo sami sebi najboljša družba. Pogoj za uspešno sobivanje z drugimi je torej predvsem urejen odnos s samim seboj. In če v tem razmišljanju naredimo še korak naprej, je lahko potreba po sočloveku hkrati potreba po stiku s samim seboj, njena odsotnost pa bežanje od samega sebe. Vedno znova pa se vračamo na kričeče dejstvo, da so drugi več kot pomembni za naš obstoj.

Samotni otok? Morda za krajše počitnice in spoznavanje samega sebe, za preživetje pa najverjetneje ne. Navsezadnje smo ljudje socialna bitja, kar nas spremlja na vsakem koraku. Vodja čete, ki določa smer in ritem koraka, pa smo mi sami.

30 komentarjev

Film o Kinseyu sem si prvič ogledala pred kakim tednom, nato pa sem si takoj priskrbela še svojo kopijo, da sem si ga lahko še enkrat podrobneje ogledala. Pa ne zato, ker govori o seksu… no priznam, tudi zato, ampak s ponovitvijo vaje sem želela le podrobneje raziskati določene opazke, ki so se mi porodile ob prvem gledanju. In večina njih se je z dodatnim ogledom potrdila.

V filmu sem videla predvsem dokaz, kako se nekatere stvari kljub vsemu napredku, ki mu je človeštvo priča, premikajo zelo počasi, pa še to bolj navidezno, nekatere pa so kljub stoletjem in tisočletjem očitno obsojene na stagnacijo. Pogledi na spolnost so sicer močno napredovali, danes imamo na voljo na kupe knjig s tovrstno tematiko, a kljub temu ostaja vprašanje, koliko tega je človek res asimiliral vase in kolikšen del t.i. spolne svobode odraža le željo po rahljanju globoko vkoreninjenih spon, s katerimi so nam v preteklosti vsiljevali zelo omejen pogled na spolnost in v manjši meri, a včasih še vedno zelo vneto to počno še danes. Ta naj bi bila zreducirana na zadovoljevanje potrebe po reprodukciji, kjer sam užitek nima nobene vloge, oziroma je ta celo prepovedan. Danes, ko so številni znanstveniki potrdili, da so potrebe po preživetju in reprodukciji pri človeku le del njegove primarne motivacije, v katero je močno vpeta tudi motivacija po iskanju ugodja in izogibanju neugodja, ko naj bi vedeli, da veliko teh osnovnih potreb zadovoljujemo neodvisno od neposrednih zahtev organizma (ne jemo samo zato, da preživimo, ampak ker ob tem uživamo, imamo spolne odnose brez konkretne potrebe po potomstvu), se spolnost še vedno vse prevečkrat zaklepa v omare, kjer se nahajajo vsi naši okostnjaki, ki jih skrivamo pred svetom, čeprav le ta ne sodi v njihovo družbo. Na eni strani imamo torej nekakšen val spolne svobode, ki se kaže v obliki »javnega razgaljanja« na vseh korakih, na drugi pa nerazščičene pojme o svojem stališču do ene izmed povsem normalnih aktivnosti, ki nudi veliko pozitivnega.

Alfred Kinsey je bil znanstvenik, ki je sredi prejšnjega stoletja  pretresel Ameriko in za vedno spremenil pogled na spolnost, ko je izšla njegova  obsežna študija Spolno vedenje moških. Za nekatere šokantna raziskava je odkrila, da kar 92 odstotkov ameriških moških masturbira, polovica jih skače čez plot, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj eno homoseksualno izkušnjo. Študiji, katere prva izdaja v številki 25 tisoč izvodov je pošla takoj po izidu,  je pet let pozneje sledila Spolno vedenje žensk, ki je pokazala, da ženske v spolnosti prav nič ne zaostajajo za moškimi, saj jih je 62 odstotkov  redno masturbiralo, skoraj polovica je imela svojo prvo spolno izkušnjo že pred poroko, 26 odstotkov žensk pa je priznalo, da skače čez plot. Pri tem je zelo »zanimivo« predvsem to, da je  prva študija naletela na veliko  odobravanje,  druga pa na ogorčene kritike. Ob tem nikakor ne morem mimo tega, da ne bi potegnila določenih podobnosti s sedanjostjo. Ženske smo sicer resda končno dobile svojo vlogo v spolnosti, ki ni več strogo omejena le na razširjanje nog, sprejemanje moškega spolnega uda vase, darovanje jajčeca, nosečnost in porod, a še vedno se je le ta vloga le približala vlogi moškega, predvsem pa je moškemu še vedno dovoljeno več svobode pri izražanju svoje spolnosti kot ženski. Povsem normalno je namreč, če moški govori o seksu, še več, njegov odprti pogled nanj spremlja občutek ponosa in kdaj celo junaštva, ko pa se pojavi ženska, ki brez dlake na jeziku in osvobojena dolgo vsiljevane spolne zavrtosti, upa na glas govoriti o svoji spolnosti, vsaj do določene mere naleti na neodobravanje. Pri slednjem me kar zmrazi, ko to neodobravanje prihaja s strani žensk, ki namesto, da bi v tem videle vzpodbudo za svojo osvoboditev iz spolne zavrtosti, v tem vidijo nekaj groznega, pohušljivega, vzvišenega, nekaj, kar žensko oropa njene ženskosti. Osebno menim, da se v ozadju tega skrivata dva vzroka. Eden je vsekakor ta, da nekatere ženske še vedno prostovoljno sprejemajo zaostalo miselnost o vlogi ženske, ki se je že nekaj časa nazaj spremenila in se še spreminja, drugi problem pa je vsekakor ta, da nekako zavidajo ženskam, ki so se osvobodile arhaičnih spon in si upajo postaviti ob bok moškim ter skupaj z njimi deliti svojo spolnost brez zadržkov, same pa si tega ne upajo in jih z napadi skušajo kaznovati za njihov uspeh in blažiti svojo nesposobnost  za doseganje le tega.  

Film nazorno prikazuje odnos do samozadovoljevanja, ki naj bi povzročal najhujše bolezni, od slepote, norosti pa vse do smrti. Koliko smo danes napredovali glede tega? Če upoštevamo samo dejstvo, da vemo vsaj to, da masturbiranje ne nikakor ne škodi ne telesnemu ne psihičnemu zdravju, lahko rečemo, da veliko, a če pogledamo malce dlje, ugotovimo, da smo do aktivnosti, ki ne samo, da ne škodi, temveč blagodejno vpliva na človeka, še vedno zelo zadrti. Četudi je namreč masturbacija na našem rednem meniju, vse prevečkrat ob tem doživjamo občutke sramu in krivde, kot da počnemo nekaj, kar je prepovedano. Tudi tukaj pride do izraza spolna razlika, saj moški prednjačijo tako v pogostosti masturbiranja kot tudi odprtem razpravljanju o le tem. Osebno se kar zgrozim, ko danes, ko nas z vseh strani napadajo s seksom, slišim, da nekatere ženske nikoli ne masturbirajo in niti ne vedo, kako naj bi to počele. Ob tem se v meni paralelno pojavi občutek jeze in razočaranja, saj mi to daje vedeti, da je pot do ženske spolne svobode še dolga.

Kinsey se je lotil tudi preučevanja homoseksualnosti, pri čemer mi je v spominu najbolj ostal prizor, ko v baru, kjer se zbirajo le ti, ob poslušanju tragične zgodbe enega izmed njih, ki je bil za svojo spolno usmerjenost kaznovan z nasiljem, izjavi, da homoseksualnost trenutno ni v modi in da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Pripovedovalec zgodbe se ob tem seveda le grenko nasmehne, s čimer izrazi svojo stopnjo vere v podano hipotezo in danes po tolikih letih lahko njegovemu pesimizmu le pritrdimo, saj je homoseksualnost še vedno tretirana kot tujek v medčloveških odnosih, velikokrat pa prav tako preganjana kot je bila takrat.

Glede spolne usmerjenosti se mi zdi izredno zanimiva tudi Kinseyeva sedem stopenjska lestvica, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Pri tem je  Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, torej ne samo dejanskih izkušenj z enim ali drugim spolom. Zanimivo bi bilo videti rezultate današnje aplikacije te lestvice. Skoraj z zagotovostjo bi si upala postaviti vsaj dve hipotezi, pri čemer bi obe pokazali velike razlike med spoloma. Prva bi bila čas podajanja odgovora, druga pa uporaba skrajnih vrednosti lestvice. Moški bi za razliko od žensk v večini namreč brez globljega premisleka uporabili nično vrednost, ženske pa bi ob temeljitem premisleku realno uporabljale tudi vmesne vrednosti. O razlogih za te spolne razlike v sprejemanju homoseksualnih tendenc podrobneje kdaj drugič, saj o tem razmišljam že kar nekaj časa.

Za konec pa bi omenila le še napake, ki jih je v svoji sicer neizmerni vnetosti in predanosti raziskovanju spolnega vedenja, storil gospod Kinsey. Večina teh je sicer posledica pionirstva raziskav, saj je bil med prvimi, ki se je tega področja lotil, osebno pa mu najbolj očitam to, da je skušal človeško spolno vedenje minimalizirati na telesnost, kar je najbrž posledica njegove izobrazbe biologa in predvsem zoologa. Trdil je namreč, da lahko spolno vedenje učinkovito preučujemo le, če se omejimo na telesno pojmovanje le tega, pri tem pa je celo člane svoje ekipe spodbujal k raznim eksperimentalnim poskusom, zaradi česar so prakticirali spolne odnose med seboj, torej tako s svojimi kot partnerji drugih. Na koncu je le spoznal svojo zmoto, ko se je izkazalo, da je pri tem početju težko ostati »discipliniran« in se izogniti čustvom, kar lahko povzroči ljubosumje in posledično rahljanje odnosov med partnerji. Sam namreč na koncu prizna, da je ljubezen še kako pomembna tudi pri spolnosti.

Po ogledu filma sem na spletu poiskala obe omenjeni knjigi in ugotovila, da jih je zelo težko dobiti, predvsem pa to, da je njihova vrednost zelo visoka. In tudi tu se kaže pomembna razlika med spoloma, saj je knjiga o spolnem vedenju žensk vsaj trikrat dražja od one, ki obravnava moške.

Film vsekakor priporočam, knjigi pa bom še skušala izbrskati, ne da bi pri tem bankrotirala. :)

29 komentarjev

Najbrž se vsakomur izmed nas kdaj zgodi, da nas v določeni situaciji prešini kakšna (ponavadi negativna) misel, ki nas tako okupira in je tako odločna, da ji v trenutku podležemo, ali pa se ji sicer skušamo upreti, na koncu pa le poraženi pokleknemo. Ena izmed najpogostejših tovrstnih misli, posebno pri ženskah, se pojavi takrat, ko partner preživlja večer s svojimi prijatelji brez nas. Če se nam dolgo ne oglasi, celo takrat, ko ga morda pokličemo po mobitelu, kaj hitro pomislimo nekaj v stilu: »Sigurno je z drugo«. Podoben primer je, ko nas kdo, s katerim smo preživeli prijeten zmenek, naslednjih nekaj dni ne pokliče oziroma ne odgovarja na naše klice. Velikokrat takoj pomislimo: »Sigurno ni več zainteresiran«, ali pa« Sigurno me je hotel samo spraviti v posteljo«, ali pa morda »Sigurno ima doma ženo«.

Takih primerov je nešteto, skupna lastnost teh misli pa je, da se pojavijo iznenada ob določeni situaciji, ki je za nas neprijetna in da jim zlahka verjamemo, čeprav so v večini primerov neracionalne in zato neresnične.

Tovrstnim mislim se strokovno reče avtomatske, kar izhaja iz načina njihovega nastanka. Pojavljajo se namreč v telegrafski obliki, obliki ključne besede ali kratkotrajne predstave, oseba pa jih doživlja kot resnične, razumljive in realne, njihova vsebina pa se navezuje na interpretacijo in pomen dogodkov ter na pričakovanja posledic nekega dogodka. Avtomatske misli nastanejo na podlagi trenutnih okoliščin in preteklih izkušenj, ki vodijo do razvoja bazičnih prepričanj o sebi in svetu.

Bazična prepričanja so splošna prepričanja, ki jih imamo o svetu, ljudeh, dogodkih, trenutna situacija pa je tista, v kateri se počutimo neprijetno in iščemo morebitne odgovore na naša vprašanja, ki naj bi nas pripeljala do nekega smiselnega zaključka, le ta pa bi nas pomiril. Če so naša bazična prepričanja izkrivljena, lahko določena situcija v kombinaciji z njimi pripelje do napačnih razlag, ki se kažejo tako, da se nam podzavestno, brez našega privoljenja, nenadoma in z veliko intenziteto vsilijo določene misli, ki pa so lahko neresnične. Temu pojavu rečemo tudi miselna izkrivljenja, med katerimi so najbolj znana:

- mišljenje ˝vse ali nič˝ , za katero je značilno črno-belo gledanje na dogodke.

- Pretirano posploševanje in izvajanje generalnih zaključkov o vedenju, vrednosti, sreči.. (primer: S partnerjem se skregata in v prepiru reče grde stvari o nas, mi pa to posplošimo v dejstvo, da nas ne mara več)

- duševno sito oz. tunelsko gledanje se nanaša na to, da iz celote izluščimo samo najslabše, vse pozitivne vidike zanemarimo in smo miselno preokupirani z negativno platjo.

- izključevanje pozitivnega se nanaša na zavračanje pozitivnih izkušenj.

- prenagljeni zaključki vključujejo dve obliki miselnih izkrivljenj. Prva je branje misli, kar pomeni, da brez preverjanja zaključimo, kaj si drugi mislijo, druga pa se nanaša na prerokovanje, ki pomeni napovedovanje, da se bodo stvari obrnile na slabo.

- samoobtoževanje in obtoževanje drugih

Kot je razvidno na sliki, avtomatske misli vplivajo na naša čustva, telesne reakcije in vedenje. Čustva, ki jih ob tem doživljamo (ponavadi negativna) si zapomnemo in ta spomin povratno vpliva na avtomatske misli tako, da jih potrdi. Na drugi strani pa naše vedenje vpliva na negativne reakcije drugih, kar prav tako vpliva na potrditev naših nerealnih misli.

Ker so te misli podzavestne, je prvi korak ta, da se jih zavemo. To storimo tako, da smo pozorni na procese v našem mišljenju, ki se dogajajo ob določenih neprijetnih dogodkih in se o njih povprašamo. Nato sledi še modifikacija ozaveščenih misli in ugotovitev, da obstajajo tudi druge možne razlage za konkretno situacijo ter na podlagi tega določitev bodočih aktivnosti, ki jih z novimi ugotovitvami lahko izpeljemo v prihodnji podobni situaciji.

Ena izmed priporočljivih tehnik identifikacije negativnih misli je dnevnik beleženja disfuncionalnih misli. Običajna oblika je razpredelnica:

Primera:

Pri iskanju racionalnih odgovorov si lahko pomagamo z vprašanji kot so:

- Kakšne dokaze imamo, da se bodo naše napovedi dejansko uresničile?

- Ali je možna še kakšna druga razlaga?

- Kaj se lahko v najslabšem primeru zgodi in ali lahko to preživim?

- Kakšen je najverjetnejši izid dogodka?

- Kje so razlogi, da verjamemo, da se bo naša napoved zgodila?

- Ali se je že kdaj zgodilo kaj podobnega in kakšen je bil rezultat?

Na ta način lahko ugotovimo, da so morda naša bazična prepričanja tista, ki vplivajo na naše mišljenje in bi bilo morda dobro modificirati tudi njih. Če je naprimer nekdo trdno prepričan, da so vsi moški prasci (primer), je več možnosti za pojav avtomatskih mislih kot so »zapustil me bo, prevaral me bo« in podobno, ali če je nekdo prepričan, da je nesposoben, bo ob vsaki novi nalogi imel avtomatske misli kot so: »ne bo mi uspelo, spet se bom osmešil« in podobno.

Morda zgleda zapleteno in »privlečeno za lase«, a deluje. Potrebno je le nekaj vaje, saj ko parkrat izvedemo zgoraj opisani postopek, nam počasi preide »v kri« in se modificiranje negativnih misli opravlja tako rečeno po hitrem postopku, seveda pa se njihova pogostost tudi zmanjša.

36 komentarjev

Prijatelj je nekdo, ki je vedno ob tebi, ki te razume in te ima rad. Nekdo, s katerim deliš srečo in tudi nesrečo in veš, da mu lahko zaupaš. Prijateljstvo se razvija skupaj z nami in ima skozi različna obdobja tudi različne značilnosti.

V otroštvu je prijatelj nekdo, s katerim se igramo in ki nam je tudi fizično blizu, v najstništvu je prijatelj nekdo, ki nam deloma nadomesti celo starše, v odraslosti pa se prijateljstvo na nek način ohladi in nima več takih močnih vezi.

 V otroštvu se velikokrat pojavi komponenta tako imenovanega navideznega prijatelja. Ustvari ga otrokova domišljija in velikokrat se starši ustrašijo, da je  z otrokom kaj narobe.  V resnici pa je to obdobje na nek poseben način prav čarobno, če ga le prav razumemo in sprejmemo kot nekaj pozitivnega. Namišljeni prijatelj namreč navadno ni nič drugega kot produkt radovedne in ustvarjalne misli, s katerim si otrok želi razložiti svet okoli sebe. Navidezni  prijatelji  otroka vzpodbujajo k razvijanju raznolikih odnosov v kritičnih trenutkih njegovega socialnega razvoja, dovolijo mu raziskovati področja, ki se nanašajo na kontrolo ali disciplino. Skozi fantazijsko igro se pokažejo otrokove potrebe, starši pa lahko odkrivajo, kaj si otrok v resnici želi, kaj hoče spremeniti in katere možnosti želi izbrati.

S pomočjo navideznega prijatelja torej lahko otroka tudi spoznavamo, saj nam pomaga razumeti otrokova čustva. Starši naj bi v situaciji, ko ima otrok namišljenega prijatelja, sodelovali in sicer tako, da se z otrokom o tem pogovarjajo. S tem dosežejo, da fantazijska igra postane igra več ljudi, ne le enega samega človeka.

Seveda obstajajo meje, a le teh ni tako težko postaviti. Navidezni prijatelji večinoma izginejo sami od sebe. Pomembno je, da otrok zaradi njih ne zanemari drugih ljudi v svojem okolju in se omeji le na navideznega prijatelja, ampak mu ta predstavlja le en del njegovega življenja. Ko čustveno dozori in nekako integrira svoje čustvene zaznave, odnos do sebe in sveta ter ljudi v njem, navideznega prijatelja ne potrebuje več in le ta postane preteklost.

Raziskave so potrdile, da je skoraj dve tretjini otrok do dopolnjenega sedmega leta starosti imelo navideznega prijatelja. Kmalu so ugotovili še, da imajo otroci v svoji družbi navidezne prijatelje tudi, ko so starejši, in da je prepričanje, da naj bi se njihovo prijateljstvo razdrlo ob vstopu otroka v šolo, zmotno. Rezultati anket so pokazali, da se je z namišljeno osebo igralo in pogovarjalo kar 31 odstotkov šolarjev, predšolskih otrok pa je bilo takšnih 28 odstotkov. Namišljene osebe se pojavljajo v vseh velikostih in oblikah, nekatere živijo v gradu, spet druge v gozdu, vsaka pa ima določen značaj in navadno tudi ime.

Tudi sama sem imela takega prijatelja. In zanimivo je to, da sem dolga leta to dejstvo varovala kot največjo skrivnost. Mislila sem namreč, da je to nekaj slabega in kaže na neko odstopanje od normativov. Spomnem se, kako sem bila šokirana ob gledanju filma Crkni Fred. Takrat sem namreč prvič videla, da očitno nisem edina s tako izkušnjo, a ker je navsezadnje bil še vedno samo film, je moja skrivnost še naprej ostajala skrita. Šele kasneje sem spoznala, da se nimam ničesar sramovati in da je kvečjemu to znak ustvarjalnega mišljenja in pozitivne domišljije, ne pa nekaj grdega. In zdaj z veseljem pripovedujem o njem. O mojem prijatelju, ki je bil dobrega srca, ki me je razumel, me tudi grajal, me spodbujal, me imel rad. In ki je nekega dne odšel. Najbrž zato, ker ga nisem potrebovala več. A bil je pomemben člen na moji poti do lastne identitete in zunanjega sveta.

Ste tudi vi morda imeli navideznega prijatelja? Kakšen je bil? Svojemu sem sama kar nadela videz nekega igralca, ki sem ga  takrat občudovala in mi je predstavljal podobo osebnosti, ki je s svojimi lastnostmi povsem ustrezal kriterijem pravega prijatelja. No, res da me je dotični idol kasneje razočaral, saj je krenil na napačna pota, a ker takrat zame ni bil več tako pomemben, sem se ob tem spoznanju le nasmehnila ob spominu na tisti nekdaj tako skrivnosten del svojega otroštva. Nazadnje se v zvezi s to temo  spomnem le, da mi je neka mati zelo navdušeno pripovedovala o sumu, da ima njen sin navideznega prijatelja in ob tem me je prav popadlo hrepenenje, ker sama takega veselja svojih staršev nisem bila deležna. Morda sem naredila napako, ker sem to držala v sebi, čeprav dvomim, da bi zadeva naletela na tak pozitiven odziv.

Otroška domišljija je res nekaj fascinantnega in zakaj se ne bi ob njej veselili tudi mi. Navsezadnje, ko odrastemo, vse preveč pozabimo na moč domišljije, ki nam lahko ob primerni uporabi pomaga pri postavljanju takih ciljev, ki nas spodbudijo k aktivnosti in prizadevanju, da jih tudi dosežemo.

22 komentarjev

Vsi smo lastniki hišic, ki jih nihče ne vidi, čeprav nas je ravno bivanje v njih izoblikovalo v take stvaritve, kot smo. V njih se nahajajo različni prostori, kjer smo se nekoč smejali, jokali, se skrivali pred svetom in delali načrte. Naše hišice pridno nosimo s seboj kot polži in čeprav bi nekatere stvari v njenih sobah najraje odvrgli na smetišču daleč stran, ostanejo vedno del nas. Spremeniti jih ne moremo, lahko le preoblikujemo naš pogled nanje, da nas tudi kakšna grda omara polna okostnjakov ne ovira pri urejanju vedno novih prostorov, ki jih z vsakim korakom dodajamo, z njimi pa gradimo tisto, kar bo enkrat le še sled, ki bo počasi izginjala ali pa se je bo kdo, ki bo za nami ostal, spominjal.

Velikokrat se napotim v katero izmed sob svojih spominov. Med slike, nastale v različnih obdobjih preteklosti, ki ob obisku čudežno oživijo kot tisti robotki v filmu Robots in podobne fantazijske stvaritve. Največja med njimi je vsekakor sobana s slikami iz mladosti, v kateri je oprema najverjetneje najbolj pestra in taka, kot bi jo sestavil najbolj zmeden opremljevalec prostorov.

Odkrivanje lastnega telesa, prebujanje le tega, strah ob nevednosti, kaj določeni odzivi pomenijo, strah pred lastnimi potrebami in željami in hkrati moč le teh. Nasprotujoča si čustva, ki temu, za starše, vzgojitelje, učitelje in strokovnjake še vedno skrivnotnem obdobju, dajo svoj edinstven pečat.

Želja po ljubezni, ki marsikdaj obvisi v zraku, se ujame v listje pravkar prebujenih dreves, odide na krilih prve sape vetra, ki z lahkoto premaga njeno še ne dovolj pripravljeno vojsko na krvavi boj s sovražniki, ki se v naglici pojavljajo na vsakem koraku.

Občutek, da nihče ne razume naših črvičkov, ki si prebijajo pot  skozi za silo zgrajene utrdbe, pred katerimi so postavljeni šotori, v katerih si ponoči blažimo rane, saj nam mogočni stražarji  še ne pustijo osvojiti kraljestva, češ da še nismo dovolj zreli. Kolikokrat vzamemo stvari v svoje roke in se na skrivaj splazimo skozi okna, misleč, da bomo z lahkoto obračunali z novimi, neznanimi okoliščinami in na koncu zapustili grad kot zmagovalci. Kolikokrat naletimo na ples v maskah, kjer nas prvi plesalec ujame v mrežo naslade, strasti, v kateri zaradi naše nepripravljenosti zmagajo vse premočni komaj prebujeni nagibi po užitku, kot taki pa smo še kako lahek plen za zveri, ki prežijo na nedolžne mladiče, ki so prezgodaj zapustili domače gnezdo?

Srečna naključja v obliki dovzetnih strašev, prijateljev ali pa morda čarobne lučke, ki se nenadoma prižge v nas, so zahvalna za to, da se veliko vojakov kljub vsemu vrne domov. Z ranami, ki jim za vedno pustijo brazgotine, a hkrati s težkimi torbami, polnimi neprecenljivih izkušenj, s katerimi lahko nadaljujejo pot po vijugastih, strmih, blatnih in nepredvidljivih poteh življenja. Breme, ki ga nosijo s seboj, jim to pot velikokrat otežuje, še večkrat pa, če le znajo najti v tistih torbah prave pripomočke, jim pomaga pri nujnih zablodah na ovinkih, spustih in zaporah cest, da ne omagajo in najdejo pot do svojega raja. Le tega pa si lahko uredi vsak po svoje, z zavesami ali brez, z rožami na okenskih policah, z vrati in okni ali brez, vedno pa lahko vse porušimo in uredimo čisto na novo. Le obupat ne smemo.

Na koncu nas večina  najde svojo čarobno lučko, ki nam razkrije našo  zmoto in nas iztrga iz rok krutih hudobnežev, ki so izkoriščali našo naivnost in željo po ljubezni. Le ta nas velikokrat  pričaka za bližnjim vogalom, kjer  je zaradi svojih demonov nismo  niti opazili, čeprav je bila vedno tam. Tako blizu nas. Tako preprosta in potrpežljiva. In na koncu smo vsi, ki verjamemo vanjo, zmagovalci.

8 komentarjev