Erotično poplesavanje črk

Vzgojiteljica v vrtcu: No otroci, kaj boste, ko boste veliki?

Miha: Pilot.

Maša: Zdravnica.

Mitja: Čarovnik.

Ostali odgovori: Astronavt, Harry Potter, bogat, zdravnica, manekenka, nogometaš…

Morska: Ko bom velika, bom vozila kamion.

Vzgojiteljica začudeno pogleda: Kamioni so ja za fantke.

Morska najprej žalostno pogleda, potem pa reče: Pa kaj, jaz bom vozila kamion.

- - -

Učiteljica v prvem razredu: No učenci, kaj boste, ko boste veliki?

Odgovori so podobni kot v vrtcu.

Morska: Učiteljica, delala bom na banki, prodajalka, pevka, knjižničarka, slikarka, vozila bom avtobus…

Učiteljica z začudenim pogledom: Ja kako pa boš vse to naenkrat počela? Samo eno stvar si moraš izbrati.

Morska se zamisli, nato pa: Saj ne bom naenkrat, enkrat eno, drugič drugo…

- - -

Poklicna svetovalka  na koncu OŠ: Tukaj imaš seznam in opis fakultet, preuči jih in si izberi eno.

Morska: Kdo pa je rekel, da bom študirala?

Svetovalka: Glede na tvoje sposobnosti je edina smiselna pot gimnazija – fakulteta in potem naprej.

Morska: Ne bo šlo. Naredila bom eno srednjo šolo in to je to. Čim manj šole, tem bolje. Šola je zguba časa.

Svetovalka: Kaj pa si želiš početi v življenju?

Morska: Nimam pojma.

- - -

Opisan fenomen je bil prisoten pri mnogih sovrstnikih in upam si reči, da se dogaja še danes. Otrok namreč še ni obremenjen z najrazličnejšimi pričakovanji in pravili družbe, zato verjame, da bo lahko počel vse tisto, kar si bo želel. Z odraščanjem, v katero sodi tudi proces socializacije, pa se prej kot slej znajde v precepu med tistim, kar si želi in tistim, kar od njega pričakujejo starši, učitelji in družba. Če sta obe pola usklajena, je potek bolj ali manj uspešen, če pa pride v tem procesu do neskladja, se zaplete.

Za žensko pač ni primerno, da bi vozila kamion ali avtobus, za nekatere poklice je treba opraviti dolgo pot, kar  odraščajočega velikokrat prestraši, starši imajo pogosto svoje fiksne predstave o tem, kaj bo njihov otrok postal, sama šola pa velikokrat prav tako zavre še tako goreče želje, saj vse preveč zahteva le t.i. nižje stopnje znanja (zapomnitev podatkov in podobno), vse premalo pa dela na razvoju višjih oblik znanja kot so kreativnost, motivacija, uporaba znanja v praksi in podobno. In če se že vse navedeno le nekako  uskladi, na koncu trčiš na omejene finančne sposobnosti, ki  v primeru šolanja dokaj stran od domačega kraja, predstavljajo prevelik zalogaj.

V mojem primeru je šlo za all inclusive paket, zaradi katerega sem pristala na srednji šoli, kjer sem se vsaj dve leti spraševala, kaj tam počnem, ko pa se mi je v tretjem letniku le prižgala lučka v obliki slike, kaj si resnično želim početi v prihodnosti, sem spet trčila na raznorazne oblike prepričevanja, v katerih me je skorajda vsaka učiteljica skušala pridobiti na svojo stran, češ da je predmet, ki ga predava pravšnja pot zame.

Ko sem takoj po srednji šoli pričela delati na področju, ki ni imel nikakršne povezave z mojo izobrazbo, sem ugotovila, da je ogromno stvari, ki se jih lahko naučiš brez kakršnekoli šole, le če to hočeš. Prav tako sem vsak dan začudeno pogledovala proti obupanim obrazom sodelavcev in nisem mogla sprejeti dejstva, da je lahko delo reducirano le na sredstvo, ki prinaša plačilo, vse ostalo pa je le rutina. Sama sem vedno iskala nove možnosti in čeprav sem, ko sem pristala na položaju vodje oddelka, bila prestrašena vse od štrlečega palca na nogi pa do zadnjega naelektrenega lasu, mi je uspelo pridobiti večino kompetenc tudi za uspešno igranje te vloge.

Motivacija za ohranitev ognja v lučki, ki se je prižgala proti koncu srednje šole, pa je nekje v ozadju naraščala in čakala na svojo priložnost. Ko jo je le dočakala, je ogenj zažarel in z vsemi štirimi sem se oprijela ponujene možnosti in se podala na sicer dolgo in zahtevno pot, na kateri pa še danes vztrajam in vem, da bom brcala z vsemi močmi dokler ne pridem do cilja.

- - -

Sošolka na fakulteti: Kakšni so tvoji rezultati testa o najprimernejšem poklicu?

Morska: Ne maram vprašalnikov. Tale pravi, da sem rojena za učiteljico.

Sošolka: A niso to tvoje otroške sanje?

Morska: Hja, po vseh inštrukcijah, uvajanj nove delovne sile in ugotovitvi, da si lahko še tako kompetenten v podajanju znanja, pa je na koncu še vedno veliko odvisno od prejemnika, zaradi česar je rezultat velikokrat negativen in tvoj trud zaman, pa pri našem šolskem sistemu, ki je še vedno nedodelan in poln lukenj…. ne, hvala.

27 komentarjev

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev

Danes sem dobila v komentarju navedbo, da naj bi se prikazovala kot perverznico, pa sem pomislila, kako različne perspektive zavzemamo ljudje do določenih stvari. Sama se namreč nisem nikoli imela za perverzno (ja pa ja, včasih ti celo to, sicer ne razumem zakaj, pade na pamet)… Hm.. no vsaj dokler… ja, dokler nisem začela oprezati za penisi, da bi jih ujela v objektiv. V bistvu nisem imela namena o tem pisati (lažnivka, kar priznaj, da si komaj čakala, da ti uspe ujeti penise in jih prilepiti na blog)… a zaradi tistega komentarja in seveda luštnih fotk, vseeno bom.

Torej, na mojem dnevnem urniku je sprehod v naravo, tja, kjer se ves trušč izklopi in ga zamenjajo ptički (uf, je že vsa raznežena, kaj šele bo)… Na poti se na mojo srečo nahajajo konji, ki jih vedno znova občudujem. Nekega dne sem presenečena pod enim ponijem (pritlikavc debeli se reče…) zagledala precej veliko, rdečkasto visečo zadevo (ali po domače konjski k…. ups, penis…). Zakaj presenečeno? Ja do takrat pač nikoli nisem videla konja z erekcijo (ali pa si bila tako zadrta, da nisi hotela videti…). Seveda sem takoj segla po mobilnem aparatu in hotela slikati, a ker sem zato morala priti dokaj blizu, je erekcija izginila. Odločila sem se, da naslednjič vzamem fotoaparat. Drugi, tretji, četrti dan nisem imela opreme, mali konjiček pa je redno erektiral. Na sončno nedeljo sem ga le privlekla s seboj, a akcija je bila neuspešna, ker je seveda bilo veliko ljudi in je žival svoj organ sramežljivo skrivala. No, vsaj oddahnila sem si, da ga ne skriva samo pred menoj. Danes sem spet šla pripravljena, tokrat sem še vzela drug objektiv, da bi lahko slikala od daleč. Nič, gledal me je kot tele. Okej, sem si mislila, grem pa slikat ovčke.

Iiii, kako lepa ovčka… (patetična si, daj pojdi nazaj, mogoče se je v tem času vzburil)…

Hvala za priklon… (mogoče ima rada sadomazo… )..

Kakšen prijeten zborček… (nehiiiiii, konji čakajo…)…

Mogoče pa bi še enkrat šla mimo konjev (končno! Ja pojdi..). In sem šla… Mali konjiček je bil očitno zaspan, sta se pa zato njegova večja prijatelja opogumila (ja, hotela sta pokazati, da ga tudi onadva imata…). Škljoc, škljoc… če bi bila božje dete, bi nenadno pooblačitev razumela kot kakšen božji svarilni znak, tako pa sem le hitela fotkat, da se ne bi preveč stemnilo.

Tako, priznam, malo sem se pa res počutila perverzno med tem oprezanjem.. ko je šel kdo mimo, jaz pa čepe čakala, da bi ga konj pokazal, sem se vsaj malce zamislila (ah dej no, kaj pa je to kaj takega, da slikaš konje, ki si hladijo priveske)…

No, sem pa slikala tudi drevesa… ta so tudi vedno dober model (nehi se ven vleč, ker je čisto odveč)…

P.s. Tisto v oklepaju ni glas moje navidezne prijateljice, le te nisem nikoli imela, ker je bil moškega spola, pa izginil je v neznano že davno, ampak moja druga, seksualno izrazito prebujena osebnost.

29 komentarjev

Nekatere stvari me nikoli ne pustijo hladne, ampak v meni vselej prebudijo intenzivna čustva, bodisi negativna ali pozitivna. Prav tako nekaterih stvari še vedno ne morem razumeti, pa čeprav skušam nanje pogledati z vseh možnih perspektiv. Pri nekaterih stvareh se v moji notranjosti v sekundi razbohoti vihar čustev, ki se zaradi svoje enake usmerjenosti povežejo v sveženj, iz katerega zraste divja zver, ki ima samo en cilj: osvoboditi se telesnega pripora in se pod svobodnim soncem raztreliti v stilu samomorilskih teroristov.

Ob gledanju posnetka zadnje oddaje Trenja se je v uri in pol v meni nespolno kot pri devici Mariji zaplodila, se iz zarodka po hitrem postopku razvila v fetus in nato nič kaj nežno z brcami oznanjala pripravljenost na rojstvo zver, ki sem jo komajda obvladala in zadržala v sebi vse dokler sem jo lahko izločila na sprejemljiv način.

Ne bi se spuščala v ocenjevanje našega pravnega sistema in znotraj njega delovanja raznih socialnih, sodnih in drugih služb, ki sodelujejo pri dodelitvah otrok po ločitvi staršev, ker se na zadevo vse prej kot dovolj spoznam, a nečesa nikakor ne morem asimilirati v predstavo, ki ne bi bila nabita z ogorčenjem. Ločitev vedno vključuje določeno stopnjo konfliktnosti, na katero se kot čebele na med prilepijo najrazličnejši odtenki občutij, ki velikokrat onemogočajo racionalno presojo, saj se kot megla spustijo na vse naše psihične koordinatorje in jih prisilijo, da ustavijo svoje avtomobile na odstavnem pasu in čakajo, da se megla razpuhti. Vojska negativno nastrojenih čustev spravi na kolena oslabljeno in nepripravljeno četico razumskega ega, ejakulacija zlobnega ida pa zaseje svoje rakaste celice po vsem organizmu. Vojna napoved je neizogibna, cilj pa je le eden: popolna zmaga in poraz nasprotnika.

Raznorazne bitke za premoženje še lahko sprejmem, čeprav mi osebno niso blizu. Človeške vrednote se pač razlikujejo in če nekomu hiša, avto in denar tako veliko pomenijo, je jasno, da so se zanje pripravljeni boriti. Ob tem še vedno ne razumem dolgotrajnega vztrajanja v afektnem stanju, v katerem se v odnosu do osebe, ki je nekdaj bila objekt ljubezni, razplamti tako sovraštvo, ki jo dobesedno oropa vseh, tudi najmanjših vidikov človeškosti. Osebno vidim v tem le obrambni mehanizem, s katerim skuša oseba zavarovati prestrašenega in ranjenega otroka v sebi, ki se je izgubil v neznani situaciji in nima dovolj poguma, da bi z njo opravil dostojanstveno.

Vse moje razumevanje pa se konča pri borbi za otroke. Pri hiši je skorajda vseeno, kdo od ločencev jo dobi in kaj bo z njo naredil, ali jo bo prodal, porušil, jo pustil propadati ali samevati. Pri otroku pa gre za bitje, pri katerem je bistvenega pomena, s kom in v kakšnem okolju bo nadaljeval svoj razvoj. Preprosto ne morem dojeti, da se eden, drugi ali oba starša kot sredstvo za poraz nekdanjega partnerja poslužujeta tudi otroka. Kot bi bil kos pohištva, ki ga želijo za vsako ceno imeti v dnevni sobi, na katerem se bo nabiral prah, ki ga bo treba včasih pobrisati ali pa tudi ne. Kako nezrel mora biti človek, da se ne more distancirati od konflikta s partnerjem in pogledati na otroka izven tega? Kako lahko nekdo za vsako ceno zahteva skrbništvo nad otrokom, ko se le ta z vsemi štirimi temu upira? Kako lahko nekdo otroku vceplja v glavo, da ga drugi starš ne mara več, da ga je zapustil, da je srečen, ker se ga je rešil, samo zato, da v njem zaduši željo po bivanju pri njem? Kako se niti za trenutek ne zavedajo, kaj to pomeni za otroka? Kako otrok doživlja sporočila, da ga je starš zavrgel, da ga ne mara več. In vse to zgolj za zadovoljitev svoje primitivne želje po destrukciji nasprotnika.

Če se skušam postaviti v vlogo matere v postopku ločitve, ki vključuje odločitev o skrbništvu otroka, bi slednjo postavila izven ločitvenega konteksta. In da… če sama ne bi imela zmožnosti za zagotovitev primernega okolja in pogojev za vzgojo otroka, bi ga prostovoljno prepustila partnerju, če bi bila prepričana, da se mu bo pri njem bolje godilo, sploh pa, če bi željo po tem izrazil sam in bi vedela, da je le ta pristna (kar naj bi starš po predpostavki, da svojega otroka pozna, vedel). Na drugi strani pa bi v primeru, da otrok ostane pri meni, težila za tem, da ohrani stike z očetom, ne glede na to, kaj sama čutim do njega. Vsekakor bi bilo boleče in hudičevo težko, a tako kot otrok ni kriv za razpad zveze, tako ima tudi pravico, da se vpliv le te na njegov nadaljni razvoj zminimalizira do najnižje možne stopnje.

Podpiram ločitev, če skupno življenje ni več mogoče, a če pri tem človek regresira na najnižje razvojne stopnje mišljenja in ravnanja, bi se vsaj pri odločanju o prihodnosti lastnega otroka moral povzdigniti nad svoj ranjeni ponos in uporabiti vse razpoložljive vire zrelosti psihičnega aparata, da mu zagotovi čimbolj uravnoteženo življenje.

11 komentarjev

Konec zveze je eden izmed dogodkov, ki je vedno stresen in naporen, ne glede na to, ali se zveza konča zaradi prevare, izzvenele ljubezni, okoliščin, ki zvezo onemogočajo ali zgolj zaradi neusklajenih pogledov na prihodnost. Osebno se mi zdi, da je še najtežje v zadnjem primeru, ko srce in razum stojita na nasprotnem bregu. Ko ti srce govori »ostani«, razum pa, da ubereš drugo pot. Takrat večinoma ne vemo, kateremu od njih prisluhniti. Draga prijateljica je zadela bistvo, ko je »nekoč« rekla, da je ljubezen bolj doma v srcu kot v glavi in da je zato v takih situacijah najbolje najprej poskrbeti za srce, glava pa bo že sama povedala, kdaj je potrebno ravnati razumsko. Ponavadi takrat, ko srce vpraša za smer.

A ljudje smo različni in zato so načini spoprijemanja s koncem zveze različni. Eno pa nam je vsem skupno… vsi delamo napake. Zato je skupna točka vseh končanih zvez tudi ta, da se iz vsake nekaj naučimo. Predvsem tega, kaj bi lahko naredili drugače, bolje, kdaj bi se morali bolj postaviti zase in kdaj za partnerja, biti odkriti in iskreni do obeh, še najbolj pa se naučimo načinov prebolevanja. Pri slednjem namreč še največkrat »pogrnemo«.

Sama sem se naučila, da po koncu zveze potrebujemo čas za prebolevanje. Čas, da pustimo nekdanjega partnerja in vse, kar smo z njim doživeli, za seboj. Čas, da čustva izzvenijo.  Čas, da se ponovno naučimo shajati sami in sprejeti dejstvo, da je prekinitev vezi nujna za nadaljevanje poti. Velikokrat ravno tu storimo napako, ko mislimo, da bomo s tem karseda hitro opravili in se zato odločamo za prijeme, ki na koncu ne dajo pričakovanega rezultata. Tipičen prijem je ta, da skušamo preboleti nekdanjo zvezo v objemu drugega človeka. Nočemo si priznati, da so čustva do nekdanjega partnerja še prisotna in nekako upamo, da jih bomo uničili, če bomo z nekom drugim. Tudi sama sem tako mislila. Lekcija je bila boleča, a me je hkrati veliko naučila. Zdaj vem, da ni pošteno biti z nekom, upajoč, da bomo na račun njegove/njene pozornosti in ljubezni pozabili, preboleli.  S tem, ko mu/ji dajemo čustva, ki niso namenjena njemu/njej, povzročamo več škode kot koristi. Obema.  Nismo iskreni. Ne do sebe, ne do drugega. In nihče v tem duetu ni srečen. Te vloge ne sprejemam več.

Druga vloga, ki sem jo prav tako odigrala, je vloga tiste, ki jo je nekdo skušal preboleti v objemu druge. Le te nisem sprejela prostovoljno, ampak mi je bila nekako določena. Celo trikrat. In v vseh treh primerih je bil rezultat negativen. V vseh treh primerih sem dobila dvoje: bolečino in vprašanja, zakaj jo čutim, ko pa je zveze konec. V prvem primeru sem poleg tega dobila sovraštvo, s katerim je dolgoletni partner ubijal še prisotna čustva. V drugem izpovedi, kako se je zmotil, kako v njenem objemu misli name in kako se je še dolgo potem spraševal »kaj če«. V tretjem primeru sem dobila iskrenost v obliki priznanja, da me še ni prebolel, da ga še vedno vleče k meni in si bo zato vzel čas. Čas, da preboli in postane moj prijatelj. Prijateljstvo po dolgoletni zvezi namreč je mogoče. Le pot do njega ni lahka. Pri tem je pomembno tudi sprejetje dejstva, da nikoli ne bosta prijatelja v običajnem pomenu besede, temveč dva, ki sta nekoč bila partnerja, se razšla in sta se s tem naučila živeti, ne da bi se odpovedala stvarem, ki ju še vedno povezujeta.

Včasih mi kdo poreče, da preveč kompliciram z moralnimi načeli, a dokler mi ta omogočajo čisto vest in ne povzročajo občutka krivde, se jih držim. Moje obnašanje do ljudi ni vedno enako, ampak soodvisno od določenih okoliščin. Med njimi je skoraj najbolj odločilna ta, ali je nekdo samski ali ne. Načela, ki jih pri tem uporabljam so nekako taka:

+ do prijatelja, ki ima partnerko, se ne obnašam enako kot do tistega, ki je samski. Moje obnašanje je vedno prilagojeno  temu dejstvu, ker sem prepričana, da lahko z nepremišljenimi dejanji negativno vplivamo na zvezo, česar pa prijateljem nočem storiti.

+ moje obnašanje do prijateljev moškega spola je odvisno od tega, ali sem samska ali ne. Če nisem, mi želja po iskrenosti in zvestobi narekuje, kje so meje, preko katerih ne želim iti.

+ s prijatelji se pogovarjam tudi o njihovih zvezah. Če prijatelj, ki ima punco, pogosto išče mojo družbo, vedno razčistim dvom o tem, ali je to morda posledica morebitnih težav, od katerih beži. V takih situacijah se namreč kaj hitro zgodi, da začutimo nekaj, kar v resnici ne obstaja, ampak je le posledica nesoočanja z resnico.

+ če medtem, ko sem v zvezi, ugotovim, da iščem pozornost nekoga drugega in celo pomislim, da do njega nekaj čutim, se od tega oddaljim in najprej vprašam, ali je v zvezi kaj takega, od česar bežim iz strahu po soočenju. Ko se slednje izkaže za resnično, tudi domnevna čustva do drugega izginejo.

+ če je nekdo ravnokar zaključil zvezo, mu dam čas in se umaknem na varno razdaljo. Četudi si od njega zaželim nečesa več. Ne želim namreč biti tista, s katero bi preboleval. To vlogo vztrajno zavračam. Nisem še bila v njeni koži, sem pa nekoč imela priložnost brati izpoved punce, ki se je znašla v njej. In ni mi bilo lahko pri srcu vedoč, da sem ravno jaz ženska, na katero njen partner misli, ko je z njo. Po drugi strani pa je sprejetje vloge bila njena odločitev in je pač terjala od nje tudi sprejetje odgovornosti za posledice.

Moralna načela ne sprejemam kot nekaj, kar me obremenjuje, ponavadi se »sprožijo« sama v situacijah, ki jih nekako zahtevajo, oblikovala pa sem jih na podlagi izkušenj, ki so pripeljala do njih. Tako prijateljstvu kot zvezi namreč dajem velik pomen, zato skušam oba odnosa spoštovati in ravnati tako, da ne povzročam zmede in bolečine. Navsezadnje to počnem zase, ker se mi ne zdi vredno uničevati že tako lahko uničljive odnose med ljudmi, ko se temu s preprostnim premislekom, »štetju do deset« in korakom ali dvema nazaj, lahko izognem in preprečim negativne posledice.

Vedno pa igram na odkritost. Čeprav je velikokrat hudičevo težko, a v času njene uporabe sem do nje razvila veliko zaupanje. Na koncu je namreč ona glavna igralka, ki postavi piko na i. Tista, ki odloči, ali bo v našem spominu ostal le grenak priokus ali sprejetje dogodkov kot del naše preteklosti, ki nam namesto, da bi nas ovirala, žene pogumno naprej.

23 komentarjev

Včeraj zvečer sem po končanem delu malce visela na ircu. Nisem sicer bila pri volji za kake debate v višjih sferah, a kakšna preprosta, taka primerna za miren nedeljski večer bi mi dobro dela. Namesto nje sem dobila sogovornika, ki me je skušal prepričati v to, da sem z drugega planeta, ker so njegova vneta povabila po seksu brez obveznosti padala in padala na neplodna tla. O tem, da je srečno poročen in da je izvenzakonski seks le posledica tako imenovene druge pubertete, ne bom zgubljala besed. Zmotilo me je namreč samo to, da se je rdeča nit pogovora vrtela o tem, kako je on pameten, ker zna uživati v živlenju, sama pa sem izgubljena duša, zaslepljena od moralnih načel, ki sem si jih za piko na i postavila sama.

Načeloma sem zelo razumevajoča oseba. Nimam težav s sprejemanjem drugačnih pogledov na življenje, četudi se le ti velikokrat močno razlikujejo od mojih. Nasprotno, velikokrat so mi tako imenovani »čudaki« (besedo uporabljam za oznako oseb z nenavadnimi, a pozitivnimi lastnostmi in pogledi, ki vsaj do določene mere izstopajo iz povprečja) še všeč, ker so po svoje posebni. Najbrž zato, ker se imam za tako tudi sama.

Veliko ljudi pravi, da se z menoj radi pogovarjajo, ker čutijo, da so lahko odkriti z mano. Zato mi tudi veliko njih pove stvari, ki jih drugim ne. Ker ne obsojam, ampak sprejemam njihovo drugačnost. Zato ne razumem tistih, ki tega ne zmorejo, še najbolj pa tiste, ki to zavračajo in skušajo vsakega, ki ne deli njihovega pogleda na stvari, prepričati v to, da je z njimi nekaj narobe. V tem namreč ne vidim nobenega smisla.

Če je nekomu všeč živeti na določen način, je to njegova pravica in nihče naj ne bi temu oporekal. Tako gledam na stvar sama. Če nekoga recimo izpolnjuje vera v boga, ga zato ne bom ožigosala za kretena, ki za moje pojme veruje v nekaj, česar ni, temveč bom to vzela zgolj kot faktor pestrosti človeških osebnosti in lastnosti. Seveda ima stvar svojo mejo. Ta se nahaja tam, kjer ta razlika dobi morebitne negativne učinke name osebno. A le to ni pogojeno s tem, da je oseba vernik, temveč z njenim karakterjem.

Čemu prepričevati nekoga, da to, kar počne, način, kako živi in reči, ki jih ima rad, niso primerne, pravilne ali sprejemljive? V primeru, da vse to osebi ne škodi, temveč jo na kakršenkoli način osrečuje, ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi ji skušala vsiliti mnenje, da mora to spremeniti. Zakaj? Ker se ne sklada z mojim načinom življenja? A ne bi bilo hudičevo dolgočasno, ko bi vsi živeli in mislili enako? Kvečjemu vidim v takih ljudeh priložnost, da se česa naučim. Izrazim zanimanje za njihove poglede na določene stvari in s tem dopolnim svoje. Na koncu se velikokrat izkaže, da so nekje niti ne toliko pod povšrjem celo stične točke, kjer se najdemo.

Zakaj bi nekdo bil manjvreden, ker kadi, mi pa ne, ker rad spije kakšen pir, mi pa ga ne maramo, ker rad preživi večer pred televizijo in se predaja nogometni vročici, mi pa raje gremo na koncert? In obratno, zakaj bi nekdo, ki v lokalu konstantno naroči alkoholno pijačo, mene, ki tega ne počnem, označil za »partibrejkerja«, nekdo, ki vara partnerja, pa obsojal to, da sama po tem nimam ne želje ne potrebe in brez težav sledim svojim moralnim načelom, ki me ne omejujejo, temveč osrečujejo? In navsezadnje, zakaj nekdo ne razume, da mi pač ni do tega, da vzamem ponujene dobrote na mizi, ker mi ravno tisti trenutek ni do keksov, sadja ali česarkoli drugega, temveč vzame to za neolikano vedenje?

Morda pa sem le čudna, a hudiča, na to sem ponosna. Ponosna na to, da so mi všeč ljudje, ki imajo uro na desni roki, ljudje, ki se oblačijo v črno, čeprav baje to ni v modi, moški, ki imajo doma zbirko kaktusov, ženske, ki si za vrat nadenejo kravato, ljudje, ki jedo kruh namazan z majonezo in marmelado, moški, ki mi na msn napišejo: brb, grem si sprat kano z las, ženske, ki ne marajo kuhat in govorijo o seksu, moški, ki priznajo, da jočejo … preprosto ljudje, ki si upajo biti to, kar so in znajo uživati v svoji edinstvenosti.

foto: www.mladinskaknjiga.com

59 komentarjev

Če bi na začetku osnovne šole pisali spis o pomladi, bi se moj začel nekako takole: »Pomlad je moj najljubši letni čas. Takrat cvetijo rožice in vsi ljudje se smejijo. Vesela sem, da me je mami rodila spomladi. ». Danes sicer vse to še vedno velja, a vedno bolj se mi zdi, da tudi pomlad, tako kot tisti brezskrni otroški čas, vse bolj postaja le prijeten spomin.

Včasih sem pomlad doživljala kot neko novo rojstvo, ki je bilo tako očitno, da se je dotaknilo še tistih najbolj zagretih zagovornikov stroge enoličnosti vsakdana. Opustošena narava se je spremenila v paleto barv, svežih vonjav in raznoraznih glasov, s katerimi nas je vabila na svoje redne predstave, za katere nismo potrebovali vstopnic. V teh predstavah je vsak lahko našel nekaj zase. Nekdo je užival v opazovanju razigranih otrok, ki so nabirali rožice za mamico, drugi se je prepuščal soncu in vetriču, ki sta ponujala vsestransko sprostitev telesa in uma, tretji so poskušali v možganski objektiv ujeti najlepša tihožitja.

Danes imam pogosto občutek, da se je mati narava fiksirala v obdobju pubertete, v kateri zaman išče svojo izgubljeno identiteto in se vede kot tipični zmedeni mladostnik, ki ga enkrat razganja od veselja in bi te svoje občutke rad delil z vsem obdajajočim univerzumom, spet drugič pa se nasičen z razočaranjem in obupom podreja destruktivnim silam in bi najraje uničil tako sebe kot druge.

Posledice nihanja med skrajnima točkama so zelo očitne. Mati narava si ne vzame več dovolj časa za redni zimski počitek in prehitro poprime za vrvico zvona, s katerim prebudi iz mirnega spanca še vsa ostala bitja. Morda je njen spanec nemiren, morda jo tlačijo more in se mu zato raje odpove, ali pa je tudi sama podlegla sodobnemu načinu življenja, kjer je počitek nekaj, kar predstavlja izgubo časa.

Mati narava je tako postala le eden izmed vse bolj številčnih nekompetentnih »šefov«, ki svoje podrejene žene k delu, ob tem pa pozablja na svojo vlogo oblikovanja primernega delovnega okolja. Pomanjkanje spanca in preobremenjenost jo kaj hitro spravijo iz tira in takrat se brezobzirno znese nad celotno ekipo in ob koncu delovnega dne ali tedna uniči vse, kar so njeni podrejeni s trudom dosegli. Ekipa zvončkov, ki se je aktivno odzvala na njen ukaz in se razcvetela v vsej svoji lepoti, kar naenkrat povesi glavo, da bi se zaščitila pred njeno ledeno hladno roko, vodja telohov začasno prekine proces rasti in cvetenja, kosmatinec medo se požene nazaj proti svojemu brlogu, ki ga je očitno zapustil prezgodaj, mi človeški smrtniki pa pomanjkljivo oblečeni in s kremženimi obrazi hitimo proti domu in vklapljamo gretje, da bi se pogreli.

Pomlad prihaja in odhaja v fragmentih. Nekateri so se na to že navadili, drugim pa še vedno povzroča težave v obliki viroz, malodušja in izpadih jeze. Le tisti najbolj optimistični in vztrajni še uspejo najti prave trenutke, ko lahko ujamejo obilne darove nekdaj radodarne in konsistentne ženice in jih pridno shranijo na varno. Morda bi bilo smiselno prirediti kakšno razstavo, s katero bi materi naravi pomagali najti njeno pravo identiteto in jo spodbudili, da odraste, ne pa da vztraja v obdobju adolescence, kamor se je predvsem zaradi pomanjkljivega človeškega spoštovanja zatekla.

Foto: http://www.joe-ks.com/

4 komentarji

Če ste naročniki Blogorole ali med tistimi, ki se vsak četrtek podate na lov za izvod le te, vas pozivam k sodelovanju v nagradni igri, katere zmagovalec dobi prav posebno darilo: še neobstoječa slovnica »slovenskega« jezika, ki bo na  naši rodni zemlji pristala  okrog leta 20158.

Kaj morate storiti? Na glas prebrati tokratni Blogorolin intervju in se pri tem štopati. Seveda morate paziti, da bodo izgovorjene besede razumljive, zato je priporočljivo, da vas kdo pri tem posluša in na koncu pove, če je vse razumel. Ako ni, ponovite.

Zabeležite si porabljen čas za branje in tisti, ki bo najhitrejši, bo zmagovalec.

Moj rezultat je: 11 minut in 8 sekund.

Opozorilo: Pred razglasitvijo zmagovalca si organizator jemlje pravico opraviti antidompinški preizkus za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih substanc v telesu kot so alkohol, metamfetamin, žlice ali vilice, povečevalna stekla, igle in podobno.

Opozorilo 2: Razni pripomočki kot so ravnilo, prevodi in podobno so nedovoljeni in v primeru odkritja zlorabe bodo tekmovalci diska….diskvacir…..di skva li fi cirani.

Prijetno branje želim.

8 komentarjev

V zadnjem času se tudi okrog mene dogajajo premiki pri nekaterih znancih in prijateljih, ki gredo v smer ustvarjanja družine. Nekateri se odločajo za konkretne korake, drugi o tem razmišljajo in iščejo odgovore na kompleksna vprašanja o pomenu družine v današnjem času.

Tudi sama sem pri svojih letih vse pogosteje vprašana po tem, ali sem poročena, ali imam kaj otrok in podobno in reakcije ob nikalnem odgovoru na to so različne. Včasih se mi je še dejansko dalo razlagat, zakaj je temu tako, izoblikovala sem skorajda strokovne zagovore v prid temu, da me ja ne bi ožigosali kot sebično, nezrelo babo, ki nima materinskega čuta in hoče življenje uživat brez otrok.

Zagovor sem vrgla na smetišče nesmiselnih poskusov samoobrambe pred ljudmi, katerim nisem dolžna ničesar pojasnjevati, če pa koga res zanima, zakaj nimam otrok, mu ponavadi rečem nekako takole:

V osmem razredu OŠ smo enkrat pisali spis z naslovom: Za hip sem odprl vrata svoje prihodnosti. V njej sem pisala o družini, ki je bila sestavljena iz moža in dveh otrok, o hišici nekje na robu mesta, ob kateri je še košček zemlje, h kateri sodita dva konja (zame in moža), v hiši pa sta dva psa. Jaz sem učiteljica, za moža pa nisem določila poklica.
Kasneje sem postala konkretnejša in rekla, da bom pri 23ih poročena in imela prvega otroka. Želela sem si dva in niti na pamet mi ni padla misel, da enkrat ne bom mama.
Potem se je življenje mal zasukalo… šla sem od doma, pričela delat, ker je bilo potrebno plačati najemnino, hišica na robu mesta je bila vedno bolj meglena, a vseeno upanje ni umrlo.
Ko sem dopolnila 23 let, ko naj bi bila poročena in v fazi sprejemanja materinske vloge, se je materinski čut vse bolj večal. A sem ocenila, da pogoji niso pravi. Še. Ni bilo stanovanja (o katerem sem sanjala namesto hišice), delala sem od jutra do mraka, partner pa prav tako.
Nato sem začela študirat, zveza se je zaključila in začela sem nekako na novo. Z vsem tem je materinski čut nekako zamrl in ne zdi se mi sploh smiselno razmišljat o tem. Zdaj tudi ne razmišljam toliko o sami prihodnosti… prej sem to počela na veliko in ugotovila sem, da se marsikatera stvar obrne za 180 če ne celo 360 stopinj. Zato bom odločno korakala in sproti udejanjala cilje v skladu z željami in okoliščinami.
Ko sem nedavno dopolnila 30, me je kar mal zadelo, priznam. Človek pomisli, kako čas gre in kaj vse bi rad še naredil, na drugi strani pa je slepa ulica v obliki smrti. A če se vprašam po smislu postavljanj vprašanj o otrocih, družini, prihodnosti… uvidim, da mi prav nič ne pomaga… ker zdaj nimam ne želje po otroku, ne pogojev zanj. Kaj bo prinesla prihodnost pa.. ne vem. Pustim se presenetit, vsekakor pa vem, da bom znala odreagirat in to mi je v tem trenutku edino pomembno.

Ko skušam oceniti kakšno stvar, posežem tudi po varianti predstavljanja konkretne situacije. Če zdaj domnevam, da bi imela otroka… je rezultat negativen, zato ga tudi nimam. Stroški za najemnino, obveznosti in pomanjkanje časa ne bi dovoljevali potrebne energije in možnosti za vzgojo otroka. Kot poznavalec samega poteka otrokovega razvoja pa se zelo dobro zavedam negativnih vplivov na le tega, zato čisto realno rečem, da se raje odpovem materinski vlogi kot pa da se znajdem v situaciji, ko otroku ne morem nuditi tistega, kar najbolj potrebuje… družino… v njej se namreč skriva večina dejavnikov, ki vpliva na človeka vse življenje.
V iskanju možnosti in dejstvu, da postaja vedno bolj realna možnost, da svojih otrok res ne bom imela, sem pomislila tudi na možnost posvojitve. Za primer, če bi bila že prestara za to, da bi donosila zdravega otroka. V glavnem… skušam na stvar gledati čimbolj na široko, iščem realne možnosti in seveda upoštevam eno izmed najbolj bistvenih stvari… da bi bila zadovoljna jaz kot tudi moj otrok.

Pri ljudeh opažam dva pogosta pojava… na eni strani tisti, ki se na vse kriplje otepajo misli na družino, ker mislijo, da bo takrat konec vse njihove svobode, kariere in podobno, na drugi strani pa tiste, ki imajo nekako vcepljeno mentaliteto, da je otroka treba imet, saj je to nekako naše poslanstvo. Oboji so seveda v zmoti, ker preozko gledajo na zadevo. Bistvena napaka pa je, da se ne vprašajo, kaj si v resnici želijo in koliko so pripravljeni v to vložiti. Razlogi za družino so namreč bistveni.
Velikokrat ljudje precenjujejo svoje sposobnosti in so prepričani, da bodo z družino opravili z levo roko, ko pa se znajdejo v konkretni situaciji, odpovejo. Zato mislim, da bi tisti, ki bentijo nad tem, da smo ženske neodgovorne, ker nočemo imeti otrok, nezrele in podobno, naj se vprašajo, zakaj hudiča le s takimi imajo opravka? Ni namreš res, da drugačnih ni. Morda pa so si tudi sami delno krivi, da jih ne najdejo. Hočem reči, da je treba tudi na sebi veliko delat.

Najbolj pa me razjezijo kakšne teze o domnevnem človeškem nagonu, katerega smisel naj bi bilo razmnoževanje in to, da če le tega ne čutijo, to pomeni sebičnost. Človekov nagon že dolgo ni več osnovno vodilo, poleg tega se je nagonu razmoževanja že pri živalih dolgo nazaj priključil tudi užitek. Slednji je imel recipročno vlogo, saj so samice, ki so imele spolne odnose s samci tudi izven obdobja parjenja, od njih dobile več hrane in zavetje, bile tako bolje prehranjene in varne, prav tako pa njeni mladiči. Tako se je ta na začetku atipičnost z vidika evolucije sčasoma spremenila v tipičnost. Človek je ta užitek še bolje uporabil, poleg tega pa imamo mi poleg nagona še razum, ki nam pomaga uravnavati stvari z okoljem. Žival ima namreč mladiča tudi takrat, ko to niti pod razno ni smiselno, zato veliko mladičev tudi pogine. Človek pa ima to možnost, da to uravnava. Kar je kvečjemu prednost in ne slabost. Ravno goli nagon po razmnoževanju posledično prinese to, da se potem starši znajdejo v situaciji, ko ugotovijo, da za otroka niso dovolj zreli in sposobni. Ker človek pač potrebuje veliko več vzgoje kot živalski mladič.

Sicer pa… dobro nadomestilo za otroke so moški… le ti so namreč nezreli skoraj vse življenje… to je seveda HEC (v katerem je delček resnice. Haha, I’m evil)

76 komentarjev

Odkar imamo na dne osmega februarja praznik, se ob njem vedno spomnem na… jasno Prešerna. Velikokrat imam namreč občutek, da so z razglasitvijo tega dne za dela prostega želeli doseči ravno to, namreč preprečitev zatona spomina na domnevno našega največjega pesnika takoj po uspešno zaključenem drgnjenju šolskih klopi. Takrat  nam namreč ni bilo treba gospoda poeta iskati v našem spominu, saj so nam ga z njegovimi stvaritvami, podatki o njegovem življenju in osebnosti vztrajno polnili vsaj med urami slovenskega jezika. Bi se, če 08. februar ne bi bil praznik, sploh spomnili nanj?

Sama bi se vsekakor… preprosto zato, ker sem ga tudi po osebnem okusu zavihtela na piedestal slovenskega pesniškega ustvarjanja. Pouk književnosti mi predvsem zaradi njegove sestave in načina podajanja ni bil ravno blizu, zaradi česar sem najbrž delala krivico prenekateremu domačemu in tujemu umetniku, ker se nisem poglobila v njegovo delo in posledično dojela veličine le tega, Prešeren pa je nekako presegel tisti moj odpor do »prisiljenega« potapljanja v pomene besed, saj sem se v njegovo delo prostovoljno in z veseljem potopila kar sama. Eden izmed ključnih spominov, povezanih z gospodom Francetom, je tudi zaključek srednješolskega izobraževanja, ko sem na maturi ob pristopu do učiteljice slovenskega jezika takoj vedela ne le, da bom zadevo opravila, temveč da jo bom opravila zelo uspešno. Na mizi pred menoj so namreč ležali »na hrbet« obrnjeni beli listi, med katerimi sem morala izbrati tistega, ki mi bo določil tekst, od katerega bo odvisna moja usoda. Učiteljici  ni uspelo do konca pojasniti, kaj se na listih nahaja in kako bo vsa zadeva potekala, ko sem že z nasmehom na ustih mahala z izbranim listom. Vedela sem namreč, kaj je na njem. Nekako se je čezenj videlo nekaj črk oziroma naslov teksta in ravno na tistem, ki mi je bil najbolj na očeh, je pisalo Slovo od mladosti. Če je to bila sreča, je bila kar dvojna, saj ne le, da sem dobila svojega najljubšega avtorja, temveč tudi najljubšo pesem iz njegovega repertoarja. Najbrž mi ni potrebno poudarjati, da sem »zažvrgolela« kot slavček in bila tako vztrajna, da si me je gospa drznila še brzdati. In zakaj mi je gospod F.P. tako všeč? Najbrž sta razloga v grobem dva: to, da je bil poseben že kot osebnost in to, da je njegova poetika naravnost genialna. Poleg tega mi je bil zelo blizu zaradi svoje osebnostne dvojnosti oziroma prehajanja iz enega ekstrema v drugega, v čemer se lahko prepozna precejšen del človeške vrste.

Prešeren je namreč bil na eni strani človek dvoma, obupa in resignacije, hkrati pa človek vere, upa in vztrajanja. Ni se mogel in tudi ne hotel ujeti s tistimi življenjskimi normami, ki so bile v takratnem času za uspešno kariero obvezne. Njegov vzpon iz kmetstva v meščanski sloj pri njem ni imel nikakšrnega zanesljivega gmotnega zaledja in s tem niti ni bil zavarovan ored umiki ali padci. Obe njegovi glavni ljubezenski zgodbi, tako ugledna meščanka Julija kot neugledna služkinja Ana Jelovškova, kažeta njegovo usodo. Prva pripoveduje o nezmožnosti vstopa v t.i. višji trdno etablirani meščanski sloj, druga pa o resigniranem spustu in pristajanju na možnosti, ki so se mu mimogrede ponujale na nasprotnem družbenem bregu. Prešeren je bil zaradi tega večen deklasiranec, tujec, po drugi strani pa se je dodobra zavedal, da je pripadnik malega, zatrtega naroda, ki šele nastaja.

Ravno v pesmi Slovo od mladosti je prvič izrazil svoje doživljanje sveta. Že na začetku uporabi antitetične metafore za doživljanje mladosti, ki jo ponazarja s primeri iz narave (sonce, cvetje, viharji), nato pa v nadaljevanju pojasnjuje vzroke za nesrečen pogled nanjo. Pravi, da je kmalu spoznal, da so življenjske vrednote neuresničljive (modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žalvati videl sem samice), ko pa človek to resnico spozna, ostane razočaran. Srečo naj bi zastonj iskal, saj mu zla usoda ni pustila priti do nje (sem videl, de svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača), taka usoda  pa je namenjena vsem, ki so rojeni v revščini (kak veter nje nasproti temu vleče, kogar v zibeli vidla je berača). Družba namreč zagovarja samo materialne vrednote in le tisti, ki je bogat, nekaj velja. A mlad človek kljub razočaranju vedno znova verjame v izboljšanje sveta, goji upanje in ustvarja iluzije (gradove svitle zida si v oblake, zelene trate stavi si v pušave, povsod vesele lučice prižiga), ima pa tudi moč, da na slabe trenutke takoj pozabi (mladosti jasnost vender misli take kmalo iz srca spodi in glave). In čeprav  se nato le zave, da so vse te mladostne utvare lažne in neuresničljive,  ne razmišlja o tem  ter živi v trenutku (ne zmisli, de dih prve sapce bode odnesel to, kar misli so stvarile) in šele v starosti na podlagi lastnih izkušenj spozna, da so te utvare bile nesmiselne (dokler de smo brez dna polnili sode, zuče nas v starjih letih časov sile). Pesem se zaključi z verzi: Zato mladost! Po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!, s čemer poudari, da mladost, čeprav ena sama laž, ravno zato ponuja upanje v resničnost, ki je ni.

Paradoksi, padci in vzponi, obup in evforija, determiniranost in podiranje ovir… vse je prepleteno. Zanimivo se mi zdi predvsem to, da je pesem nastala v čisto drugih časih, pa v njej še danes najdemo kar veliko resnice in je potemtakem še vedno aktualna.

No, če nič drugega, ne bomo pozabili vsaj Zdravljice vse dokler bo naša himna. Sama pa bom še naprej cenila njegovo ustvarjalnost, saj jo je le redkim uspelo izoblikovati tako kot njemu.

Foto: www.preseren.net

5 komentarjev