Erotično poplesavanje črk

Baje obstaja nek stereotip, ki pravi, da je vonj vagine enak vonju, ki ga oddajajo preminule ribe. Ker veljam za osebo, ki se je ne da tako zlahka prepričati, se raje poslužujem izkustvenega prijema in zadevo preizkusim sama. Glede na to, da mi je vonj po ribah zelo znan in zato nezmožnost primerjave odpade, prav tako pa mi ovohavanje vagin, ki niso zrastle med mojimi nogami, ne predstavlja izziva, lahko rečem le to, da stereotip zame ne velja, na podlagi pogorov o tem s svojimi partnerji in drugimi, ki prakticirajo oralno spolnost, pa lahko dodam, da v ta stereotip močno dvomim. Razlog je seveda preprost, saj si težko predstavljam moškega, ki bi bil pripravljen svoj vohalni organ izpostavljati tako neprijetnemu in močnemu vonju zavoljo ali potešitve svoje potrebe po orali, še manj pa zavoljo lastnega žtrvovanja za zadovoljitev lastnice »ribje vagine«.

Pred kratkim sem prebrala novičko, ki omenjeni stereotip prav tako izpodbija. Nekje so namreč ustvarili parfum, katerega vonj izvira iz tiste posebne izbice, ki se skriva med ženskimi stegni. Parfum naj bi naredili iz vonja po ženskem spolovilu, bolj konkretno naj bi ta vonj imel »okus« zunanjega dela ženske muce, ki so ga ujeli v majhno stekleničko in zdaj trdijo, da je pravi afrodiziak. Če bi res veljalo, da je vonj vagine enak ribjemu, bi iz tega sledilo dvoje: tudi zunanjost spolovila bi prevzela isti vonj, kar bi nadalje pomenilo, da moške vzburjajo poginule ribe. Res da nisem nikoli preučevala, ali ribičem v času dela skoz stoji, a nekako se mi zdi, da temu ni tako.

Novička o parfumu se mi  vsekakor zdi zanimiva. Uporablja se v majhnih količinah, tako da se stekleničko najprej pretrese (tako kot smo včasih delali s tistimi sladkimi sirupi, ki smo jih na skrivaj kradli iz hladilnika), vsebino nanese na  hrbtni del zapestja, nastavi nosnici in… potegne… Rezultat »zadetosti« naj bi bil pojav erotičnih fantazij in »vrtenja filma« v naši glavi.

Prav zanima me, kako to zgleda. Si kar predstavljam, kako bo Vulva original (kot se zadeva imenuje) kmalu postala žrtev preprodaje najhujših dilerjev, saj jo bo hotel imeti vsak moški, ki iz kakršnegakoli razloga nima partnerke. Če je učinek znifanja vaginskih hlapov res tako magičen, lahko to pripelje do seksualne krize, saj moškim ne bo več treba seksati, ženske pa bomo zaradi nepotešenosti postale požrešne materialistke, ki bomo trgovale z našimi lulami.

Ustanovili bodo lokale, kjer se bo Vulva prodajala namesto piva, moški pa se bodo zadevali in drkali  za šankom. Lastnice bodo seveda ženske, ki bodo denar, zaslužen s svojim mednožjem plemenitile z investicijo v lokale, klinike za zdravljenje  zasvojenih s seksom (kot metadonska terapija za odvisnike od mamil) in sprostitvene centre, kjer bodo z odišavljenimi rokami nudile obrazno masažo.

Sploh pa bodo porniči postali neuporabni… vsaj za moške… Upam, da se bo kdo spomnil narediti kakšen afrodiziak iz sperme. Slednji bi res lahko nadomestil »žličkanje sirupov« iz otroštva.:)

84 komentarjev

Na blogih najdemo različne teme in prav tako različne načine podajanja pogleda na določeno tematiko. Nekateri se bolj posvečajo le omejenemu številu tem, drugi pišejo o malodane vsem. Še vedno pa ljudem velikokrat pade v nos pisanje o seksu, do katerega ima veliko njih negativen odnos. Pravijo, da s(m)o tisti, ki pišemo o seksu, vzvišeni, plehki in podobno.

Nekaj časa nazaj je soblogerka pisala o tem in avtorjem takih prispevkov prisodilla lastnost potrebnosti, seveda v pozitivnem smislu. Dotaknila se je tudi različnih prijemov tega početja, ki segajo od simpatičnih zgodbic, ki domnevno »sporne« organe in početje z njimi zavijejo v tančico skrivnosti, do takih, ki direktno in jasno povedo, kaj si mislijo o kurcih, vaginah, natepavanju in vsem, kar sodi zraven.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je, ali to pisanje res pove kaj o avtorjih. Pridevnik potrebni  nam sicer nedvomno pripada, a ne bi mogla reči, da za ostale to ne velja. Vsi smo namreč potrebnice in potrebniki, le da ta del naše osebnosti kažemo na različne načine. Osebno mi seks veliko pomeni, priznam. V preteklosti o njem nisem kaj dosti govorila, ker so mi najbrž kot večini, vzgojili miselnost, da se o tem ne govori, da je to nekaj, kar moramo skrivati. A kasneje sem spoznala, da sama ne čutim tako in se spremenila. Zakaj naj bi bilo prosto govorjenje o seksu nekaj grdega in prepovedanega, ko pa to vsi radi počnemo? Čemu naj bi skrivali pred svetom svoje potrebe in želje, ko pa nas le te zapolnjujejo?

Ne obsojam tistih, ki zagovarjajo dejstvo, da o seksu in svojega pogleda nanj, obdržijo zase, hkrati pa ne skrivam občudovanja do tistih, ki jim to na dnevnem meniju. Včasih me zmoti le stereotipno predalčkanje v smislu, da se ljudi, ki odkrito govorijo o seksualnosti, označi za pritlehne, površinske osebnosti, ki niso zmožni več kot le predajanja telesnim užitkom. Velikokrat se mi namreč zgodi, da je kdo presenečen, ko spozna, da sem v svoji globinskosti v bistvu precej konzervativna. Seks mi namreč navkljub vsej domnevni pritlehnosti, ki ga lahko ponuja, hkrati pomeni izraz ljubezni in odnosa dveh, ki se v njem drug drugemu predajata brez zadržkov. Seks je v svoji primarnosti odnos, do slednjega pa gojim neizmerno spoštovanje, ki si ga tudi povsem zasluži.

O seksu govorim tudi zato, ker se mi velikokrat zdi, da se ljudje o njem ne znajo pogovarjati. Tudi takrat, ko naj bi to veščino uporabili v namene gradnje nekega intimnega odnosa. V partnerstvu namreč. Vse preveč ljudi srečujem, ki partnerju ne znajo ali ne upajo razkriti svojih želja in potreb, zaradi česar so nepotešeni in zato nesrečni. Kako naj partner ve, kaj nam paše in kaj ne, ako mu tega ne pokažemo? Strinjam se, da ravno vsega ni treba dobesedno servirati na pladnju, ker je marsikaj razvidno že med samim seksualnim aktom, a določene stvari kljub temu ostajajo skrite. In o slednjem naj bi se partnerja pogovarjala. Navsezadnje besede rajcajo, vzburjenost pa je uvod v seks, slednji pa je eden ključnih pokazateljev uspešnosti odnosa, pa naj si to še tako vneto zanikamo. Pri seksu se ozko rečeno vse začne in tudi konča. Ko pri seksu zaškripa, je to znak, da v odnosu nekaj manjka. Četudi se strast sčasoma zmanjša, ker pač naše telo ne bi preneslo dolgotrajnega stanja vzburjenosti na najvišji stpnji, mora le ta obstati na neki točki, ki nam še vedno omogoča užitek in tisto pristno izkazovanje telesne ljubezni, ki je v svoji biti dejansko odraz naših najglobljih čustev. In kaj je drugega seks kot najgloblji izraz ljubezni? Ko se pred nekom prostovoljno razgališ, odpreš, sprejmeš drugo telo in se potopiš v nek paralelni svet, kjer postaneta en sam gib, en sam ples, celota, ki jo združuje ljubezen.

Neka soblogerka mi je nadela naziv »tista, ki reče kurcu kurac«. Nasmejala sem se ob tem. A navsezadnje so besede le simboli, ki jih uporabljamo za poimenovanje stvari. Zakaj nekdo  reče moškemu spolnemu organu penis, korenjak, dick, klobasa, kača, piton, kumara ali kaj drugega, je samo domena všeščosti. Osebno mi je beseda kurac všeč. In konec koncev tudi ljudem dajemo imena, ki so nam všeč in jih radi uporabljamo.

49 komentarjev

Novinarka: Dobrodošli v novi izdaji oddaje Kako seksati vsak dan, si privoščiti potovanje vsaj enkrat na mesec, postati zvezda kljub odsotnosti talentov in zadovoljiti tudi najbolj bizarne želje, ne da bi bili zato stigmatizirani.

Ste tudi vi eden izmed tistih, ki imajo na svojem dnevnem meniju neokusno jed, imenovano »Grenko spoznanje preklestva sodobnega časa«, med uživanjem katere pridno vadite izgovorjavo nabora najrazličnejših kletvic, s katerimi skušate svoje telo očistiti odpadkov, nastalih zaradi nezmožnosti zadovoljevanja svojih želja? Imate tudi vi občutek, da nekdo vztrajno spreminja časovne enote, zaradi katerih so dnevi vedno krajši, vaša storilnost pa posledično vedno manjša? Vam v »skrajšanih dnevih« uspe opraviti le najnujnejše stvari, ki vas ob nastopu noči vedno bolj spreminjajo v vrečo stresa, napetosti in besa, s katero bi lahko obogateli na trgu orožja, če bi jo ponudili teroristom kot najnovejši izum daljinsko sprožljive bombe? Vaše težave se lahko končajo takoj zdaj. Ne verjamete? Potem vaša vreča še ni dovolj sofisticirana. Če pa verjamete, ste na dobri poti, da sprejmete vse, kar vam bomo danes skušali prodati. Opa, brez skrbi, niti kovanca vam ne bo treba žrvovati, saj je rešitev popolnoma zastonj, vse kar potrebujete, je upanje in pogum.

Ker so študije pokazale, da ljudje najbolj prepričajo osebne zgodbe sosmrtnikov, smo ekskluzivno za vas pripravili ravno to. Prisluhnite torej ženski, ki je do nedavnega trpela zaradi pomanjkanja seksa, slabe samopodobe in prekomernega fantaziranja o erotičnih prizorih, kar je pripeljalo do povečanega obiska toaletnih prostorov in posledično občutnega zmanjšanja delovnega učinka, danes pa je samozavestna ženska, ki ji uspeva navidez nemogoče: uspešno opravljati delovne in druge obveznosti in hkrati zadovoljiti vse svoje ostale potrebe. Njen moto je: Česar ne moreš storiti podnevi, stori ponoči. Z nami je gospa Sanja Lucidnik.

Sanja: Bolečine so se pojavile kar naenkrat. Najpogostejše so bile zjutraj, ko je partner ob moje telo pritiskal svoj otrdeli spolni organ, ki je bil iz dneva v dan večji zaradi nerednega praznjenja. Kmalu sem bila polna modric, ki so bile posledica partnerjevega iskanja luknje, v katero bi vsaj za trenutek skril utripajoči izvir njegove nepotešenosti. No, vsaj budilke nisem potrebovala in sem vedno prišla v službo prva. Na jutranjem sestanku sem se pred prihodom ostalih otepala prizorov nabreklih penisov, ki so bili vsepovsod po sobi, med samim sestankom pa se spraševala, zakaj so sodelavci z vsakim dnem bolj pomankljivo oblečeni in kdaj smo pričeli z oglaševanjem erotičnih pripomočkov.

Vrhunec se je zgodil nekega jutra, ko me je partner s svojim takrat že neobvladljivim organom po glavi, pri čemer je le ta eksplodiral, sama pa sem doživela neke vrste hladen tuš. V trenutku sem vedela, kaj nama je storiti. Vzela sva ves dopust, ki ga nikoli nisva izkoristila in po vrnitvi se je vse spremenilo. Zdaj sva oba srečna.

Novinarka: Sklepam, da sta si privoščila nepozabno potovanje, kjer sta seksala dan in noč.

Sanja: Sploh ne. Našla sva zapuščeno kočo v gozdu, kjer sva najprej napisala vsak svoj seznam želja, nato pa sva čez dan fantazirala o njih, zraven meditirala in se posluževala še drugih tehnik, s čimer sva hotela doseči, da bi  ponoči nato o njih sanjala. Sčasoma nama je to delno uspelo, a še vedno so sanje bile le skupek nepovezanih prizorov, nad katerim nisva imela nadzora. Nato se je možu porodila ideja, da se morda da samostojno upravljati s sanjami, imeti kontrolo nad njimi in jih celo usmerjati po svoji želji. Po dolgotrajnem preučevanju in preizkušanju nama je to končno  uspelo in tako sva v sanjah uresničevala vse, tudi najbolj skrite želje. Sama sem v njih postala svetovno znana pevka, mož pa porno igralec, ob tem pa sva prepotovala ves svet, kar sva si oba prav tako od vedno želela. Vsa odkritja sva skrbno zapisovala in iz zapiskov sestavila knjigo, ki sva jo po vrnitvi tudi izdala.

Novinarka: In tako sta tudi v resnici postala slavna in bogata. Super. Kakšno pa je vaše življenje zdaj?

Sanja: Trenutno imam dve službi, ki mi vzameta ogromno časa, a nič za to, ponoči seksam, potujem, nastopam in se nimam nad čem pritoževati.

Novinarka: Zakaj pa imate dve službi?

Sanja: Po vrnitvi sva dobila odpoved, ker naju baje ni bilo tako dolgo, nato pa je še nek možev sorodnik vložil tožbo proti nama zaradi avtorskih pravic. Izkazalo se je namreč, da nisva odkrila tople vode, saj je tako imenovane lucidne sanje že davno odkril nek možev prednik, o katerem mu je pripovedal oče, le da je zadevo potlačil, ker je bila vir njegove travme iz otroštva, ko mu niso hoteli kupiti nobene igrače, češ da lahko o njih vsako noč sanja. Med najinimi preizkusi  se je očitno obudil delček teh potlačenih spominov. Za piko na i pa morava povrniti še stroške enoletnega bivanja v koči, katere lastnik naju toži zaradi nezakonite uporabe le te.

Novinarka: No, pravijo, da ljubezen vse premaga, verjamem, da vama bo uspelo.

Sanja: V resnici se z možem ločujeva. V njegovem seznamu  želja sem namreč prebrala, da bi rad v najino posteljo povabil Jenno Jameson.

Novinarka: Aha, razumem, najbrž ste se počutili prevarano.

Sanja: Ne, le ugotovila sem, da mu ni mar za mojo varnost, saj bi me lahko gospodična s svojimi ogromnimi silikonskimi prsmi ubila, če me že on ni, ko me je s penisom po glavi. Ups, zdaj pa se moram posloviti, novo idejo za knjigo imam. Nasvidenje.

Novinarka: Nasvidenje. To je za danes vse. Torej, če vam je bila Sanjina zgodba všeč, lahko pri njej ilegalno kupite knjigo o lucidnih sanjah, če pa ste še vedno skeptični, pa predlagam sprijaznenje z asketskim življenjem. Srečno.

6 komentarjev

Film o Kinseyu sem si prvič ogledala pred kakim tednom, nato pa sem si takoj priskrbela še svojo kopijo, da sem si ga lahko še enkrat podrobneje ogledala. Pa ne zato, ker govori o seksu… no priznam, tudi zato, ampak s ponovitvijo vaje sem želela le podrobneje raziskati določene opazke, ki so se mi porodile ob prvem gledanju. In večina njih se je z dodatnim ogledom potrdila.

V filmu sem videla predvsem dokaz, kako se nekatere stvari kljub vsemu napredku, ki mu je človeštvo priča, premikajo zelo počasi, pa še to bolj navidezno, nekatere pa so kljub stoletjem in tisočletjem očitno obsojene na stagnacijo. Pogledi na spolnost so sicer močno napredovali, danes imamo na voljo na kupe knjig s tovrstno tematiko, a kljub temu ostaja vprašanje, koliko tega je človek res asimiliral vase in kolikšen del t.i. spolne svobode odraža le željo po rahljanju globoko vkoreninjenih spon, s katerimi so nam v preteklosti vsiljevali zelo omejen pogled na spolnost in v manjši meri, a včasih še vedno zelo vneto to počno še danes. Ta naj bi bila zreducirana na zadovoljevanje potrebe po reprodukciji, kjer sam užitek nima nobene vloge, oziroma je ta celo prepovedan. Danes, ko so številni znanstveniki potrdili, da so potrebe po preživetju in reprodukciji pri človeku le del njegove primarne motivacije, v katero je močno vpeta tudi motivacija po iskanju ugodja in izogibanju neugodja, ko naj bi vedeli, da veliko teh osnovnih potreb zadovoljujemo neodvisno od neposrednih zahtev organizma (ne jemo samo zato, da preživimo, ampak ker ob tem uživamo, imamo spolne odnose brez konkretne potrebe po potomstvu), se spolnost še vedno vse prevečkrat zaklepa v omare, kjer se nahajajo vsi naši okostnjaki, ki jih skrivamo pred svetom, čeprav le ta ne sodi v njihovo družbo. Na eni strani imamo torej nekakšen val spolne svobode, ki se kaže v obliki »javnega razgaljanja« na vseh korakih, na drugi pa nerazščičene pojme o svojem stališču do ene izmed povsem normalnih aktivnosti, ki nudi veliko pozitivnega.

Alfred Kinsey je bil znanstvenik, ki je sredi prejšnjega stoletja  pretresel Ameriko in za vedno spremenil pogled na spolnost, ko je izšla njegova  obsežna študija Spolno vedenje moških. Za nekatere šokantna raziskava je odkrila, da kar 92 odstotkov ameriških moških masturbira, polovica jih skače čez plot, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj eno homoseksualno izkušnjo. Študiji, katere prva izdaja v številki 25 tisoč izvodov je pošla takoj po izidu,  je pet let pozneje sledila Spolno vedenje žensk, ki je pokazala, da ženske v spolnosti prav nič ne zaostajajo za moškimi, saj jih je 62 odstotkov  redno masturbiralo, skoraj polovica je imela svojo prvo spolno izkušnjo že pred poroko, 26 odstotkov žensk pa je priznalo, da skače čez plot. Pri tem je zelo »zanimivo« predvsem to, da je  prva študija naletela na veliko  odobravanje,  druga pa na ogorčene kritike. Ob tem nikakor ne morem mimo tega, da ne bi potegnila določenih podobnosti s sedanjostjo. Ženske smo sicer resda končno dobile svojo vlogo v spolnosti, ki ni več strogo omejena le na razširjanje nog, sprejemanje moškega spolnega uda vase, darovanje jajčeca, nosečnost in porod, a še vedno se je le ta vloga le približala vlogi moškega, predvsem pa je moškemu še vedno dovoljeno več svobode pri izražanju svoje spolnosti kot ženski. Povsem normalno je namreč, če moški govori o seksu, še več, njegov odprti pogled nanj spremlja občutek ponosa in kdaj celo junaštva, ko pa se pojavi ženska, ki brez dlake na jeziku in osvobojena dolgo vsiljevane spolne zavrtosti, upa na glas govoriti o svoji spolnosti, vsaj do določene mere naleti na neodobravanje. Pri slednjem me kar zmrazi, ko to neodobravanje prihaja s strani žensk, ki namesto, da bi v tem videle vzpodbudo za svojo osvoboditev iz spolne zavrtosti, v tem vidijo nekaj groznega, pohušljivega, vzvišenega, nekaj, kar žensko oropa njene ženskosti. Osebno menim, da se v ozadju tega skrivata dva vzroka. Eden je vsekakor ta, da nekatere ženske še vedno prostovoljno sprejemajo zaostalo miselnost o vlogi ženske, ki se je že nekaj časa nazaj spremenila in se še spreminja, drugi problem pa je vsekakor ta, da nekako zavidajo ženskam, ki so se osvobodile arhaičnih spon in si upajo postaviti ob bok moškim ter skupaj z njimi deliti svojo spolnost brez zadržkov, same pa si tega ne upajo in jih z napadi skušajo kaznovati za njihov uspeh in blažiti svojo nesposobnost  za doseganje le tega.  

Film nazorno prikazuje odnos do samozadovoljevanja, ki naj bi povzročal najhujše bolezni, od slepote, norosti pa vse do smrti. Koliko smo danes napredovali glede tega? Če upoštevamo samo dejstvo, da vemo vsaj to, da masturbiranje ne nikakor ne škodi ne telesnemu ne psihičnemu zdravju, lahko rečemo, da veliko, a če pogledamo malce dlje, ugotovimo, da smo do aktivnosti, ki ne samo, da ne škodi, temveč blagodejno vpliva na človeka, še vedno zelo zadrti. Četudi je namreč masturbacija na našem rednem meniju, vse prevečkrat ob tem doživjamo občutke sramu in krivde, kot da počnemo nekaj, kar je prepovedano. Tudi tukaj pride do izraza spolna razlika, saj moški prednjačijo tako v pogostosti masturbiranja kot tudi odprtem razpravljanju o le tem. Osebno se kar zgrozim, ko danes, ko nas z vseh strani napadajo s seksom, slišim, da nekatere ženske nikoli ne masturbirajo in niti ne vedo, kako naj bi to počele. Ob tem se v meni paralelno pojavi občutek jeze in razočaranja, saj mi to daje vedeti, da je pot do ženske spolne svobode še dolga.

Kinsey se je lotil tudi preučevanja homoseksualnosti, pri čemer mi je v spominu najbolj ostal prizor, ko v baru, kjer se zbirajo le ti, ob poslušanju tragične zgodbe enega izmed njih, ki je bil za svojo spolno usmerjenost kaznovan z nasiljem, izjavi, da homoseksualnost trenutno ni v modi in da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Pripovedovalec zgodbe se ob tem seveda le grenko nasmehne, s čimer izrazi svojo stopnjo vere v podano hipotezo in danes po tolikih letih lahko njegovemu pesimizmu le pritrdimo, saj je homoseksualnost še vedno tretirana kot tujek v medčloveških odnosih, velikokrat pa prav tako preganjana kot je bila takrat.

Glede spolne usmerjenosti se mi zdi izredno zanimiva tudi Kinseyeva sedem stopenjska lestvica, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Pri tem je  Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, torej ne samo dejanskih izkušenj z enim ali drugim spolom. Zanimivo bi bilo videti rezultate današnje aplikacije te lestvice. Skoraj z zagotovostjo bi si upala postaviti vsaj dve hipotezi, pri čemer bi obe pokazali velike razlike med spoloma. Prva bi bila čas podajanja odgovora, druga pa uporaba skrajnih vrednosti lestvice. Moški bi za razliko od žensk v večini namreč brez globljega premisleka uporabili nično vrednost, ženske pa bi ob temeljitem premisleku realno uporabljale tudi vmesne vrednosti. O razlogih za te spolne razlike v sprejemanju homoseksualnih tendenc podrobneje kdaj drugič, saj o tem razmišljam že kar nekaj časa.

Za konec pa bi omenila le še napake, ki jih je v svoji sicer neizmerni vnetosti in predanosti raziskovanju spolnega vedenja, storil gospod Kinsey. Večina teh je sicer posledica pionirstva raziskav, saj je bil med prvimi, ki se je tega področja lotil, osebno pa mu najbolj očitam to, da je skušal človeško spolno vedenje minimalizirati na telesnost, kar je najbrž posledica njegove izobrazbe biologa in predvsem zoologa. Trdil je namreč, da lahko spolno vedenje učinkovito preučujemo le, če se omejimo na telesno pojmovanje le tega, pri tem pa je celo člane svoje ekipe spodbujal k raznim eksperimentalnim poskusom, zaradi česar so prakticirali spolne odnose med seboj, torej tako s svojimi kot partnerji drugih. Na koncu je le spoznal svojo zmoto, ko se je izkazalo, da je pri tem početju težko ostati »discipliniran« in se izogniti čustvom, kar lahko povzroči ljubosumje in posledično rahljanje odnosov med partnerji. Sam namreč na koncu prizna, da je ljubezen še kako pomembna tudi pri spolnosti.

Po ogledu filma sem na spletu poiskala obe omenjeni knjigi in ugotovila, da jih je zelo težko dobiti, predvsem pa to, da je njihova vrednost zelo visoka. In tudi tu se kaže pomembna razlika med spoloma, saj je knjiga o spolnem vedenju žensk vsaj trikrat dražja od one, ki obravnava moške.

Film vsekakor priporočam, knjigi pa bom še skušala izbrskati, ne da bi pri tem bankrotirala. :)

29 komentarjev

Nekoč nisem marala visokih moških. Priznam, kesam se, a nikakor nisem našla kakšnega pametnega argumenta za to, da bi se jih dalo ponucat. Tako sem vztrajno zavračala vsakega  še tako prijetnega mladeniča, ki je bil višji od kakih 175 cm.

Potem pa sem naletela ne trd oreh. Ki je očitno po padcu na tla hotel zlesti nazaj na drevo sodeč po njegovi višini. Bil je točno eno škatlo A4 papirja (no, najbrž je tudi škatla z A3 papirjem enako visoka, a v mojem eksperimentu je sodelovala prva) višji od mene.

Spomnem se, da sem po najinih prvih zmenkih na koncu vsakega zapisa v dnevniku napisala: Ko le ne bi bil tako visok. Ali pa: Samo previsok je. Ali pa: Naslednjič prinesem kladivo in ga malo pomanjšam.

Ko sem izčrpala vse možnosti, sem  se zadeve lotila na drug način. Pričela sem iskati pozitivne strani tega, da je pač dedc visok. In ker sem prava veverica pri iskanju plusov, sem jih našla kar nekaj. Recimo:

+ Visoke ljudi hitreje opazijo, kar posledično pomeni, da opazijo tudi malo bitje, ki je poleg njih.

+ Če sem utrujena, a moram iz kakršnihkoli razlogov stati, se lahko spočijem tako, da glavo položim na njegove prsi, ker so ravno v tej višini.

+ Lahko slikam tam, kjer je le to prepovedano, saj me vodič izza njega ne vidi.

+  Je dobra zaščita pred vetrom, soncem in drugimi vremenskimi nevšečnostmi.

+ Lahko sedem na tla in si na glavo položim njegov penis.

+ Ker mu noge štrlijo izpod odeje, ga lahko zjutraj pripravim do »vstaje« tako, da ga žgečkam po podplatih.

+ Lahko se izgovorim, da ga nisem slišala, ker je zvok obtičal nekje na poti do mojega nadstropja.

+ Lahko izvem podatke o zračnem pritisku na višji nadmorski višini.

+ Nikoli ga ne izgubim izpred oči.

+ Ko ga ob večerih gledam v oči, lahko zrem v zvezde.

+ Lahko udobno sedim na kavču in prakticiram oralni seks.

+ Svoj penis lahko rajca  moj popek.

+ Lahko vidim, če ima morda v nosu šmrklje in mu rečem, da si obriše nos.

+ Lahko ga zafrkavam, ker ima prekratke hlače.

Kako lepo je biti majhen. A ravno v tej majhnosti se skriva veliko velikega.

48 komentarjev

Na Zlobinem blogu se je ugotavljalo, zakaj nekateri tičijo na nekaterih straneh po 10 ur in več. Mamlaz je kot pravi dedc pogumno priznal, da je med njimi tudi on in ne samo to, kratko in jasno je napisal, da na blogih drka. Ker je med slednjimi omenil tudi mojega, me je zaskrbelo za njegovo samoaktivnost, zato sem mu obljubila, da bom bloga odvezala seksualne abstinence.

Tale zapis je sicer spomin na resničen dogodek, a baje se dobre filme, predstave in druge reči gleda tudi večkrat, zakaj se ne bi torej obujali tudi lepi spomini. Sploh pa zdaj, ko se na cestninskih postajah ne bomo več ustavljali. Pa začnimo…

Nekje na sredi poti proti domu sem dobila prvi sms. Nimam navade uporabljati mobilnega aparata med vožnjo, a nekako sem slutila, da je nekaj pomembnega. In imela sem prav. Bil je on.

Besede so me v trenutku vznemirile. Ravnokar se je zbudil, pravi, mene pa ni zraven. Če bi bila, bi me najprej nežno poljubil na ustnice, da bi okusil njih sladkobo in vlažnost, le ta pa bi ga spomnila na vlažnost moje muce. Potem bi me počasi začel okušati z jezikom, ki bi prodrl v moja usta in se tam srečal z mojim porednim jezičkom. Njegove močne roke bi zdrsele nižje, se splazile navzdol po hrbtu in stisnile mojo vitko ritko, jo nežno božale, medtem pa bi njegov korenjak začel nabrekati, tako kot postaja trd sedaj, ko mi to počne v svoji domišljiji.

Trudila sem se ostati zbrana in ohraniti pred seboj sliko avtoceste, pogled na števec pa mi je dal vedeti, da bi čimprej rada prišla domov. Nisem odgovorila. Le nastavila sem na vibro in položila aparat med noge.

Že čez nekaj trenutkov je pričel narahlo tresti moje mednožje. Ne nehaj, sem si mislila…. Najraje bi mu napisala, naj me pokliče in me ne neha klicati, da bi aparat vibriral v nedogled.

Leži na hrbtu, pravi. Gol. Ob misli name si ga pohotno drka. Trd je in nabrekel. Vabi me, naj pridem tja in se nasadim nanj. Takoj bo zrdsnil v mojo vlažno potrebnico. Zgrabil me bo za ritnici in sledil mojemu ritmu. Nabijaj se, me prosi… Hoče, da mu pride vame, medtem ko kričim, da mi prihaja.

Najraje bi res zakričala. Avtomobili so eden za drugim drveli po levem pasu… najbrž sem upočasnila vožnjo med hkratnim branjem in trudom ostati zbrana, čeprav sem počasi pred sabo namesto avtomobilov videla kurce, ki so švigali mimo mene, se postavljali pred mano, jaz pa jih nikakor nisem mogla dohiteti, da bi se jih dotaknila.

Globoko sem vzdihnila, prižgala klimo in pritisnila na gas. Naj bo čimprej konec avtoceste….

Nekdo je slišal moje prošnje… aparat je namreč oživel, a tokrat ni nehal vibrirati. Naj bo kdorkoli, četudi gre za življenje ali smrt, samo ne nehaj brneti… Vztrajaj… morda se ti oglasim… ali pa ne… ti samo čakaj… Pa ni bil dovolj vztrajen…

Ko sem ravnokar ponovno pritisnila na gas in prehitela dva penisa na kolesih, sem spet začutila tresljaje…

Spet me vabi… Pridi sem, prasička potrebna, piše… Ovij svoja pohotna, vlažna usteca okoli mojega nabreklega kurca, liži ga in sesaj, da bo moker kot tvoja muca. Da bom stokal od užitka, da bo eksplodiral v tvojem grlu, da bodo tvoja usta polna mojega soka.

Izgubljena sem bila. Najraje bi zavila na dostavni pas, prižgala vse štiri, postavila varnostni trikotnik in čakala na prvega neznanca, ki bi si upal ustaviti, ga pograbila in ga posilila…

Tisoč metrov do cestninske postaje… hura, še malo moram potrpeti. Med plačevanjem prijetnemu mladeniču, kateremu sem kartico ponudila s tresočimi rokami, je prispel nov sms… Počasi mu bo prišlo, pravi. Sprašuje, če želim v usta njegovo spermo. Zmagal je, z mislimi sem bila tam… žal le z mislimi… mladenič na cestninski postaji me je namreč debelo pogledal, ko sem na pol v kriku izdavila: Ja, v usta.

Njegov zaprepaden obraz me je streznil… pograbila sem listek iz njegovih rok, ga pri tem še malce opraskala in pritisnila na gas, da so gume zaječale…

Ko je prišel naslednji sms, sem ga že jezno pograbila… To je bila pika na i… Ustavila sem in prebrala: Špricam vate…

Roko sem z volana preselila med noge… čutila sem mokroto skozi hlače… ni bilo treba veliko… Odgovorila sem: Prihajam medtem ko mi prihaja…

16 komentarjev

Odkar pomnim, sem okrog sebe imela več predstavnikov nasprotnega spola kot pa »sospolnic«, zaradi česar sem včasih napačno mislila, da je babja družba tista, kjer udeleženke le govoričijo tja v en dan in ničesar pametnega ne povedo. Šele pred kratkim sem s pravilno izbiro kandidatk ugotovila, da so babji pogovori lahko prav tako ali kdaj še bolj konstruktivni in zanimivi kot tisti z moškimi sogovorniki. Tako zdaj zagovarjam stališče, da je bolj kot spol pomembna stopnja zrelosti človeka, s katerim se pogovarjaš.

Z ženskami je seveda tudi pogovor o seksu nekoliko drugačen od tistega z moškimi. Tako imenovane babje okrogle mize znajo biti izjemna dogodivščina. Na eni izmed zadnjih smo tako s sogovornicami ugotavljale, kako seks vpliva na naše psihofizično zdravje. Strinjale smo se namreč, da je le ta tisti, katerega pomanjkanje ali prostovoljno odrekanje le njemu, definitivno negativno vpliva na naše počutje.

Ena izmed udeleženk ima kozmetični salon in zna veliko povedati o tem, kako ženske prihajajo na raznorazne seanse, za katere seveda porabijo veliko denarja, samo zato, da bi bile privlačnejše in zato domnevno bolj samozavestne. A ironično je, da se vedno znova vračajo in to v kratkem času, saj očitno učinek pravkar nategnjene kože, super izvedenega pilinga, laserskih in drugih vsemogočih sodobnih prijemov kaj kmalu popusti in potrebujejo novo dozo. Spoštovana kolegica  je rekla, da bi na račun tega lahko zaslužila gore in gore denarja, pa je preveč človeška, da ne bi takim klientkam kdaj pa kdaj namenila namesto kozmetične kure kakšno besedo ali dve, ki velikokrat bolj pomagajo kot »maskiranje« svoje zunanjosti, misleč, da se bodo tako počutile bolje na daljši rok. Prav nasmejala sem se ob njenem pripovedovanju, kako jih vpraša, kdaj so nazadnje seksale in da naj naslednjič preden pridejo na novo seanso, poskusijo s kakšno domačo, naravno, seksualno kuro s partnerjem. To me je spomnilo na moje besede o tem, kako bom, če bom kdaj imela ambulanto, že na vratih paciente povprašala po njihovem seksualnem življenju, jim »predpisala« dvotedensko seksualno kuro in šele nato pričela s terapijo. Malce v šali, malce zares, a ljudje se veliko premalo zavedamo pomena seksa za naše počutje.

Ženske velikokrat gredo k frizerju, v kozmetični salon, posegajo po najrazličnejših tretmajih za izboljšanje svojega videza in nihče ne more zanikati, da to počnejo med drugim tudi zato, ker imajo občutek, da niso dovolj privlačne za partnerja. A ponavadi je rezultat tega tak, da partnerji sploh ne opazijo njihove najnovejše frizure, obleke in podobno in je učinek kvečjemu še slabši. Ob tem se sprašujem, zakaj ne bi namesto »posrednih« načinov iskanja pozornosti uporabili neposrednega in partnerju jasno in glasno rekli: »Čuj, jaz sem potrebna, primanjkuje mi seksa, greva se pofukat«. Pa da ne bo pomote, podpiram skrb za svojo zunanjost, ker se moramo v svoji koži dobro počutiti, a nesmiselno se mi zdi tisto čakanje, da nas partner opazi in po možnosti še zapoje kak slavospev naši spremenjeni podobi. Zakaj ne bi naprimer po pridobitvi nove frizure stopili pred partnerja in rekli: »Poglej, novo frizuro imam, zdaj pa hočem seksat«. Moški se velikokrat pritožujejo nad pasivnostjo žensk, slednje pa nad tem, da jih moški ne občudujejo, ne opazijo, ne upoštevajo. Direkten pristop je smiselna in lahko izvedljiva rešitev. Moški bi dobili svojo željeno aktivnost, ženske pa pozornost. In kar je najvažneje, seksali bi in ne bi potrebovali vseh tistih kozmetičnih kur.

Spomnem se sodelavke, ki je na vsaka dva tedna redno hodila k frizerju. Kar živčna je postala, če je od zadnjega obiska pri »lasarju« minilo dva tedna in en dan. Nekaj časa sem jo opazovala, kako je živčno telefonarila v salon, da bi si zagotovila tisto uro friziranja, po kateri se je potem počutila srečno. Le da  je ta sreča trajala morda kak dan, potem pa je spet bila zafrustrirana. Enkrat sem jo vprašala, kaj hudiča tisti frizer počne z njo, da je naslednji dan tako srečna in ali bi ga bilo morda dobro zamenjati, da bi ta sreča trajala dlje kot par dni. Vprašala sem jo tudi, koliko denarja porabi za to početje, glede na to, da sama ne vidim kake velike razlike v njenih »naglavni opremi«. Ošabno mi je odgovorila (kar sem si najbrž zaslužilaJ), da tako kot pač moški uživajo ob tekmi in piru, tako pač ženske uživajo ob obisku frizerja, nakupovanju in podobno. Nisem se pustila zmesti in sem pri priči prišla na dan s predlogom, ki bi ji ne samo omogočil privarčevanje denarnih sredstev, ampak tudi veliko lepši izgled kot ga ima sedaj. Kaj ko bi dedc tekmo in pir, ona pa frizerja in nakupovanje zamenjala z enim divjim, norim seksom?! Ob redni vadbi in uporabi le tega bi sigurno bila srečnejša veliko dlje kot po novi frizuri. Nisem čakala na odgovor, saj sem po njenem izrazu na obrazu videla, da bi le ta bil nekaj  v smislu: »Kok si pritlehna«.

Seks nas napolnjuje z neko posebno energijo, ki nam vedno (no v večini primerov) nariše nasmeh na obraz. Seks nas sprosti, z njim se predajamo užitku in čustvom, ki jih gojimo do partnerja. S seksom komuniciramo s partnerjem. Telesna govorica med seksom govori stvari, ki jih ne moremo ubesediti. Vsak dotik, vsak pogled, vsak gib nas poživlja in četudi smo po petem (številka je izbrana slučajno)  orgazmu, praskanju, grizenju, vzdihovanju, skakanju, nabijanju in vsemu ostalemu, mrtvo utrujeni, se počutimo bolj živi kot po katerikoli kozmetični kuri, tekmi ali nakupu.

Komunikacija in akcija… jasno izražanje želja in potreb… in…. seks… boljše počutje je zagotovljeno, stranski učinki pa zanemarljivi.

15 komentarjev

Včasih se mi ob raztezanju zornega kota zazdi, da je okrog nas vse več tako imenovanih sebičnežev, ki so nanašajoč se na opis termina (skrbeti za svojo rit), tako slepo zagledani v svoj organ z analno odprtino, da pozabljajo celo na obvezen socialni ritual oziranja za t.i. dobrimi ritkami, ki jih prav vsak dnevno sreča na pretek. Po drugi strani pa se ob pogledu na vse sklonjene glave, poglede uprte nekam v prazno, korakanje, ki skorajda spominja na konjski kas in mračen izraz na obrazih vprašam, ali si v današnjem sodobnem času sploh še kdo res vzame čas zase. Čas, ki ni namenjen samo skrbi za tista dva zaobljena hlebčka pod pasom, temveč tak, ki balzamično deluje še na kak drug organ oziroma njegovo vsebino.

Zdi se, kot da bi nam kdo prepovedal ukvarjanje z aktivnostmi, katere nekateri imenujejo duhovnost in zato še bolj bežijo pred njimi, da jih ne bi označili za fanatike, drugi pa jim preprosto rečemo trenutki, ko svet izgine in obstajamo le in samo mi. Prijetna kopel, najljubša glasba, sprehod v naravi, kar je je še ostalo, uživanje ob basanju s sladoledom in gledanjem ljube serije, ali pa zgolj strmenju v zvezde. Morda je ravno preprostost tista karakteristika, zaradi katere so te aktivnosti vse prevečkrat postavljene na stranski tir, ker v ljudeh nekako zbujajo dvom v kakršenkoli pozitiven učinek. Morda se ljudem zdi zguba časa, da bi preprosto ne počeli ničesar, ker jim to ne prinaša zaslužka, statusa, priljubljenosti in podobno. Ali pa gre le za nesprejemanje preprostih »zakonov psihe«, ki govorijo o tem, da brezglavo hitenje, pehanje za zaslužkom in »plezanje« na vedno višjo goro razjedajo naše notranje ravnovesje, le to pa se sčasoma tako sesuje, da tudi telo ne zmore več in se počasi predaja.

Sama skrbim za svojega »duha«. Redno. Načini so različni, pomembno je le, da je ta skrb konstantna. Če me kdaj popade sindrom sodobne hiteče družbe, si zamislim celo zapiske, v katerih za vsakodnevni cilj določim vsaj eno izmed aktivnosti iz rubrike »samo zame«. Med najpogosteje uporabljenimi in najbolj konstantnimi je sprehod, ki je na urniku res vsak dan. Urica ritemskega »prehitevanja« v domeni nog po neasfaltiranih stezicah, travniku, mimo pribitih podob redno od mrtvih vstajajočega Jezusa, mimo peščice konjev, ki me kdaj pozdravijo z riganjem in v zajemanju zraka  z veliko žlico. Preprosto, kratko, a zelo učinkovito. Skoraj tako kot seks, le da je pri slednjem priporočljivo, da ni kratek.

Sem omenila seks? Tudi ta blagodejno vpliva na naše počutje. Če se le da, zjutraj uprizorim »pozdrav soncu« tako, da dam narazen noge in se prepustim »notranji masaži«, zvečer pa si na obraz »namalam« masko, za katero velja oznaka »domače«, narejeno iz pristnih telesnih sokov, ki sprostijo kožo.

Duhovnost ali neduhovnost, new ali nu.age, vzhodna ali zahodna filozofija, pomembno je, da znamo skrbeti tako za svojo rit, kot vso njeno soseščino na in v našem telesu, tako pa se bomo lahko obrnili tudi navzven, videli še kakšno ritko in tako vzpostavljali pristne odnose.

20 komentarjev

Eden izmed najhujših spominov iz daljnega otroštva, ki mi v današnjem sodobnem času velikokrat prodre na površje zavesti, je tudi trenutek, ko sem med enim izmed svojih avanturističnih pohodov po takrat zame ogromnem planetu, imenovanem naše malo stanovanje, našla neke slikanice. Te slikanice so bile posebne, saj so v njih bile slikice, ki jih še nisem videla. Spominjam se, kako je v meni z vsako obrnjeno stranjo naraščal strah, kako je moja mala ročica vedno težje obračala mogočne liste, na katerih so se bohotili ljudje, ki so imeli neke čudne priveske. Najbolj sem bila zgrožena, ko sem videla kakšne ogromne zadeve imajo med svojimi nogami strici, še bolj pa, ko sem videla, da le te tlačijo v prav tako ogromne zadeve med nogami tet, ki so pa vse imele nasmejane obraze. Seveda sem hitro zaprla čudno slikanico in odhitela do ogledala, pred katerim sem poslej prebila nekaj časa v iskanju odgovora na vprašanje, zakaj se moje dimenzije stvari, ki sem jih videla na sličicah, niti pod razno ne približajo njihovim. No, potolažila sem se s tem, da tudi fantki, ki so podobne starosti kot sem sama, nimajo tistih ogromnih pendrekov, temveč bolj neke male črvičke. (ki sem jih seveda videla slučajno na plaži ali pri bratu, da ne bo pomote).

So pa slikanice le bile za nekaj dobre. V meni so namreč vzbudile vprašanja, h katerim sem hotela priključiti še odgovore. To pa je bil večji problem. Koga namreč prositi zanje? Staršev nisem smela, saj bi bilo narobe že to, da sem odkrila skrbno skrite slikanice, za katere sem sklepala, da niso za moje oči, učiteljico v šoli najbrž tudi ne, brat se je igral s frnikulami in najbrž sploh ni vedel, da bo njegov črviček enkrat postal ogromen, na televiziji nisem zasledila nikakšrne otroške oddaje, ki bi govorila o tem, v dnevnem časopisju, katerega sem redno prebirala vsak dan od četrtega leta dalje, pa tudi ni bilo takih člankov.

Tako sem se vseh stvari naučila »v živo«. Seveda se nad tem ne pritožujem, a morda bi lahko bila vsaj malce bolj pripravljena. Lahko bi recimo prej očeta prepričala k nakupu videorekorderja, kateremu se je hitro pridružila peščica kaset, ki so nadomestile slikanice iz otroštva, skupno pa jim je bilo to, da sem tudi njih karseda hitro odkrila, čeprav sta starša  najbrž mislila, da sta eksperta v skrivanju reči. Kako sta me podcenjevala! Ogledi tistih kaset so seveda imeli čisto drugačne učinke kot slikanice v preteklosti. Najbolj so bile priročne kot nadomestek za »umsko mučenje« z izmišljanjem zgodbic, ki bi moje telo pripeljale do ekstatičnega vrhunca. Kako lažje je bilo strmeti v ekran in se osredotočiti na čisti užitek. No, paziti je bilo treba le, da se kdo nenadoma ne vrne domov, ali pa da je zvok dovolj potihem, da se starša v sosednji sobi ne zbudita (video smo namreč imeli v dnevni, kamor sem zahajala, ko sta slednja odšla spat) in seveda morala sem brzdati svoje vzdihe, čeprav bi najraje kričala, ko je moje telo dosegalo vedno višje dimenzije strasti.

Danes je vse tako lažje. Pot do tako imenovanih porničev je veliko krajša, pa tudi raznolikost slednjih je zelo pisana. Kljub temu pa se mi zdi, da so še vedno nekak tabu. Kot da bi gledanje le teh bilo nekako perverzno in pokvarjeno. Nekateri imajo baje veliko težav, ker si njihov partner rad ogleda take filme. Takim priporočam, naj ga vsekakor ne puščajo samega pred ekranom, temveč se mu kar najhitreje pridružijo, tako da ne bo več sam.

Osebno ne vidim v tem ničesar spornega. Nasprotno, kar veliko pozitivnih  vidikov gledanja tovrstne filmske zvrsti  lahko najdem. Prva je vsekakor uresničevanje seksualnih fantazij, katere nas vzburjajo, a se jih v realnosti ne bi lotili. Pa ne zato, ker si ne upamo, temveč preprosto, ker si morda niti ne predstavljamo, da bi nam to pasalo. Paše pa nam gledanje. In kaj je boljšega kot to, da lahko v popolni intimi uživamo v spolnih igricah s samim seboj medtem ko se zunaj svet še vedno vrti z neizmerno hitrostjo. Ali pa recimo v pisarni, ko na hodniku slišimo histerične glasove sodelavcev, ki so zamudili zadnji rok za oddajo pomembnega projekta.  Za nas pa se je čas ustavil. 

Porno filmčki so lahko tudi izobraževalni. Iz njih se lahko naučimo raznih položajev, dobimo nove ideje, vidimo, da so naše fantazije »normalne« in nismo čudaki, ker recimo fantaziramo o tem, da seksamo z desetimi ljudmi, navsezadnje pa se z njimi lahko naučimo tudi sožitja med pripadniki  ljudi različnih ras, narodov, velikosti, debelosti. V njih se namreč družijo tako belci kot črnci, belci in črnci, Azijci, mešanci, veliki, mali, debeli in suhi, tisti z velikimi penisi in tisti z malimi, tiste z velikimi joški in tiste z malimi, tisti z obritimi in tisti z neobritimi, tisti obrezani in tisti neobrezani in tako dalje. Vsestranska enciklopledija torej.

In navsezadnje so tovrstni filmčki lahko tudi sestavina romantičnega večera v dvoje. Prav prijeten večer se lahko razvije iz začetnega gledanja porno filma, ki se preko božanja samega sebe in opazovanja drugega ob početju istega opravila prelevi v divji seks, v katerem lahko izpustimo na plano vse naše zveri, ki jih med svetlejšim delom dneva držimo na verigah, da jih nihče ne vidi. Pri tem pa svetujem le, da zmanjšate zvok, ker se kaj hitro lahko znajdete v tekmi, kdo bo glasnejši :) Navsezadnje imamo vsi v sebi nekaj voyeurističnih teženj, ki jih lahko na ta način zadovoljujemo na neškodljiv način.

In še pika na i. Porno filmi so zelo zelo zelo uporabni takrat, ko se nam ne da seksat. Partnerju namreč lahko mirno rečemo: »Poglej si en pornič in si ga zdrkaj«, mi pa gremo po svojih opravkih. Haha.

15 komentarjev

Nikoli nisem bila materialist. V smislu, da bi kopičila razno razne predmete in jim po možnosti namenjala posebne prostore v stanovanju, nekakšne kvazi oltarje s podnapisi, od kod prihajaja, za kaj se uporabljajo in po možnosti koliko so vredni.

Kot otrok sem seveda zbirala različne reči kot so sarvieti, značke, znamke, posterje, a to je bilo bolj v smislu pomagala za pogovore z vrstniki. Če ti je namreč zmanjkalo besed, si vedno lahko rekel: Oh, zadnjič sem našla tako čudovit serviet, a je babica nanj postavila svojo zobno protezo in komaj sem našuntala našo zverino, da ji jo je izmaknil, medtem pa sem jaz pred njegovim zobovjem rešila unikaten serviet.

Danes je moja zbirateljska žilica zašla za oblake. Edini oltar, ki ga imam, se nahaja v rdeči omari, ki sploh ni moja, v njej pa skrbno čuvam stvari, ki se na takšen ali drugačen način bohotijo z napisom Bon Jovi. V njej so cdji, vcdji, dvdji, majčke, knjigice, posterji, dnevniki, broške, obeski, … manjkajo mi le kakšne tangice.  

Spet sem zašla. Hotela sem pisati o posebni vrsti zbirateljstva. Takega namreč, ki je bolj v domeni žensk. Nekatere izmed njih namreč zbirajo tiste ponaredke moškega spolnega organa, ki slišijo na ime vibrator in dildo. Priznam, nisem neki poznavalec teh reči, kar včasih celo skrivam, da ne bi kdo na podlagi tega ocenil, da sem seksualno neizobražena, a nekako si moram priznati, da sem morda le majčkeno za kačami kar se tega tiče. V teh raznobarvnih penisuljcih različnih oblik, velikosti in celo z raznimi funkcijami ne vidim skoraj nič privlačnega. V erotični prodajalni ponavadi obstanem pred tistimi policami, s katerih se mi razkazujejo in z odprtimi očmi ter usti strmim vanje. No, najbrž si okolica misli, da jih občudujem, v resnici pa se zataknem v razmišljanju, kaj hudiča naj z njimi počnem. Z nekaterimi bi lahko recimo igrala bejzbol, drugi so priročni za primere, ko zmanjka elektrike, saj se prav prijetno svetijo, tretji bi prišli prav za obešalnik, četrti bi lahko prevzeli vlogo kuhalnice in podobno. In na koncu se mi poraja vprašanje… zakaj neki bi si te korenjake tlačila med noge, ko pa jih lahko uporabim za toliko drugih reči?

Po drugi strani pa priznam, da kdaj pa kdaj namesto teh sodobnih orodij uporabljam druge, ki naj ne bi bile namenjene spolnim igricam. Recimo kakšen izdelek, ki so ga naredili po podobi penisa. Takšna je kakšna parfumska škatlica in podobno. Sadja in zelenjave ne uporabljam, ker se mi zdi škoda, raje jih namreč pojem. Na koncu koncev pa se vedno vrnem na začetek, tja, kjer se odločno postavim na stran svojega varovanca penisa. Tistega pripetega na seksi moško telo, mesnatega in napolnjenega s krvjo, na katerem se bohotijo žile, ki bi najraje eksplodirale in razsipale strast, ki se je nakopičila v njih, tistega z gladko glavico, ki se sveti bolj kot katerikoli »poličar«, ki čaka na posvojitev in tisti, ki utripa, ko doseže svoj vrhunec v notranjosti mojega gorečega telesa ali pa v objemu mojih pohotnih ust in rok.

Prisegam na naravne materiale.

Obramba je končala z zaključnim govorom. Zmaga je zagotovljena.

Dvorana se je razživela in parole »Živel penis« odmevajo po sodnih hodnikih. Sodnica nemočna udarja s kladivcem, na koncu pa se preda in pridruži množici.

Ponosno stopim na ulico, potegnem iz torbice svoj edini, rdeči, umetni vibrator, vzamem iz njega baterije, ki jih bom uporabila za brezžično miško ali mp3 player in ga zalučam v smeti.

Sežem po mobitelu in pošljem sms z vsebino: »Potolkla sem jih. Prihajam. Poženi motor svojega pohotnega vojaka.«

46 komentarjev