Erotično poplesavanje črk

Že nekaj časa se opotekam na poti. Na poti, ki vodi nazaj … do sebe. Zdi se mi namreč, da sem kar zašla na njej in da je zdaj, ko se skušam vrniti, toliko stvari drugačnih. Ki me zmedejo. Pa ne vem točno, ali sem jih sama spremenila v času oddaljevanja, ali sem samo dovolila njihovo razbohotenje. Vsekakor me vsi neznani smerokazi vedno znova zmedejoin po nekaj korakih ugotovim, da sem ubrala napačno pot. Ki ne vodi do cilja. Vsaj ne tistega pravega. Temveč le enega izmed mnogih, ki mi sicer lahko prinesejo uspeh, ne pa tudi zadovoljstva. Slednje pa je bistveno za premirje. Premirje s svojim razburkanim bitjem.

Dolgo je namreč plulo po nemirnem morju, bilo bitke z viharji, varovalo zaklade pred brezobzirnimi gusarji, ki jih je gnala le želja po prilaščanju, pogumno branilo ladjo pred napadi sovražnikov. Zasluži si miren pristan, kjer si bo lahko oskrbelo rane. Le pot do slednjega je potrebno odkriti.

Stegujem roke v iskanju otroka v sebi, ki izgubljeno čaka name. Čaka na moj objem in zagotovilo, da ni sam. Da mu stojim ob strani. Da bom tu dokler si ne opomore, nabere novih moči in vstane. Da bom njegov izvir zaupanja in želje po zmagi.

Počasi se prebijam proti cilju. Včasih se mi zazdi, da sem že zelo blizu, potem pa se izgubim v novem orkanu. A takoj ko se poleže, nadaljujem pot. Ustavim se šele na cilju. Tam bom namreč našla ranjeno ptico. Tam bom našla sebe. In ptica bo lahko znova poletela.

24 komentarjev

Skoraj bi odšel…

Brez slovesa.

Nihče ni vedel…

Da odhajaš.

Nočem se še posloviti…

Zatorej ostani.

Zadnje besede so še daleč…

Ne pusti se jim zmesti.

Naj bo to le počitek…

Pred novim poglavjem.

Tvoj roman še ni končan…

Ne nehaj še s pisanjem.

Brez komentarjev

Osebno t.i. shoppinga ne maram. Raje bi strmela v strop ali pa poslušala kako nezanimivo blebetanje. Še takrat, ko si res želim česa kupiti, me hitro mine navdušenje ob misli na vso tisto gnečo, hrup, kričeče otroke, ki panično vpijejo v strop nakupovalnega centra, če jim starša nočeta kupiti tistega, česar si želijo in nenazadnje na cene, za katere v večini primerov itak ocenim, da so prenapihnjene.

Ko sem bila še doma, sva z mami hodile »po cunje« v sosednjo Italijo. Takrat je bilo še zelo ugodno in vedno sva se vrnili z ogromnimi vrečami polnih krp. Veselje ob kakem uspešno opravljenem nakupu bi bilo večje in bolj pristno, če se ne bi v teh vrečah vedno nahajal vsaj en kos tkanine, ki je sploh ne potrebujem, a sem jo pač vzela, ker je to bil edini način, da se znebim prodajalke, ki me je skušala prepričati, da ga je sam bog poslal na zemljo posebej  zame in če se ne bi mami v vsaki trgovini, pa četudi je bila le ta velika 2×2 metra, zamudila vsaj pol ure. Sama sem iskanje prmernih oblačil vedno opravila kar se da hitro. Posebno v časih, ko je bil poleg cene še en kriterij – črna barva. Vstop v trgovino,  »skeniranje« izdelkov, pregled »zadetkov« in odločitev za nakup ali odhod. Le včasih sem se zamudila pri kakšni zadevi, ki je nisem imela namena kupiti, temveč sem si samo pasla oči, a to je bil bolj redek kot reden pojav. »Nenakup« pa je bil seveda posledica neskladja s ceno na visečem kartončku izdelka in vrednostjo, ki sem jo tekstilnemu objektu pripisala sama.

Cena je bila vedno eden izmed ključnih kriterijev za nakup. Ne samo pri »cunjah«. Ko sem še bila »brez ficka« in so sredstva za mojo opravo prihajala iz družinskega proračuna, sem vedno pazila, da ne bi starša preveč zapravila za moje obleke. Spomnem se, da me je mami vedno »zasledovala«, da bi odkrila, katere stvari so mi všeč, saj mi je velikokrat bilo kaj všeč, pa sem se potem zlagala, da mi ni, ker se mi je pač zdelo predrago. In tako je tudi zdaj. Morda sem starokopitna in konzervativna, a v trgovine, kjer se cene pričnejo pri določeni vsoti in je velik del le te posledica blagovne znamke, sploh ne zahajam. Sprejmem veljavo tistega starega reka »malo para, malo muzike«, a le do določene mere. Kvaliteta ni sama po sebi opravičilo, da se izdelek bohoti s ceno, ki precenjuje njegovo vrednost. Podobno je pri avtomobilih. Sicer priznam, da ne bi imela nič proti, ko bi na mojem parkirnem mestu bil »moj sanjski avto«, a tudi ta, ki me pelje zadnji dve leti, je čisto simpatičen in seksi. Navsezadnje mi avto pomeni možnost, da sem lahko »prevozno samostojna« in ne nekega statusa, na podlagi katerega bi me nekdo uvrščal na lestvico premoženja. Zato vedno pravim, da četudi bi se namesto v vodni kopeli kopala v denarju, ne bi namenila ogromne vsote le tega za zadnji model nekega super in oh in sploh jeklenega konjička, ker se mi preprosto le ti ne zdijo tega vredni. Pred kratkim sem poslušala oddajo, v kateri je strokovnjak izjavil, da se pri nas na veliko kupuje nove avtomobile, ki pa so zelo slabo vzdrževani. Ljudem namreč uspe zbrati denar za nakup (navadno je to kredit) in vsakoletno registracijo, za redno vzdrževanje, ki predstavlja dokaj velik strošek, pa nato zmanjka. V čem je potem smisel?

Nekateri so mi včasih prav zaradi moje previdnosti pri zapravljanju očitali skopušnost, češ življenje je kratko, treba si je čimveč privoščiti. A moji agumenti so trdno izoblikovani. Ne podpiram prijemov neprekinjenega dela s ciljem kopičenja denarja, ko ti nato zmanjka priložnosti, da ta denar tudi uporabiš, a hkrati se izogibam nepremišljenih nakupovalnih potez, s katerimi bi se moj račun prevesil v znesek z negativnim predznakom. Če si česa želim in se mi zdi zadeva vredna svoje cene, si jo seveda privoščim, a ne za vsako ceno. Tako se naprimer še vedno ne morem odločiti za kako potovanje, katerega izvedba terja dve moji plači, temveč se raje odločim za način, po katerem lahko dobim tako prijetno potovanje, kot tudi odsotnost priokusa, da sem zanj zapravila preveč. Prav zato na samih potovanjih skušam ubrati prijeme, s katerimi se da »priti čez« z neko normalno količino sredstev, to pa  se da predvsem pri nastanitvenih kapacitetah in hrani. Hotelom s petimi zvezdicami in visoko standardnim restavracijam obračam hrbet, ker me nekako njihova »bleščeča ponudba« ne gane do take mere, da bi zanjo bila pripravljena plačati njihovo ceno. Soba je pač namenjena spanju in drugim nočnim aktivnostim, potovanje pa spoznavanju samih krajev obiska, ne pa hotelov in njihovih kapacitet. Seveda je to  moj vidik. Če mi nekaj vzbudi skomine, to pač ni dovolj, da odprem denarnico in jo spraznem, za tisto, kar iz nje »izpuhti« želim res dobiti nekaj, kar bo le to kompenziralo.

Mogoče je tako razmišljanje posledica izhajanja iz povprečne družine, kjer so me učili, da denar na pada z neba in se je treba zanj potruditi. Mogoče je na to vplivala tudi izkušnja, ko sem se dejansko znašla “brez ficka” in sem  prvo podnajemniško stanovanje najela z izposojenim denarjem za najemnino ter hrano za psa. Za drugo se bom že kako znašla, sem rekla takrat. In sem se. Racionalno ravnanje s prihodki, nekaj odpovedovanja in trdo delo in smo že bili na zeleni veji. In na njej še zdaj “čivkam”. Mogoče listi na njej niso ravno pozlačeni in gromozanski, a sem z njo zadovoljna.

Še najbolj pa mi  je pri vsej tej »materialnosti« zaskrbljujoče dejstvo, da vedno več ljudi misli, da jih bodo razni avtomobili, hiške, dragoceni predmeti, oblačila in podobne reči osrečile in da pri tej tezi slepo vztrajajo, četudi je še tako očitno, da so s svojim življenjem nezadovoljni.

10 komentarjev

Novinarka: Dobrodošli v novi izdaji oddaje Kako seksati vsak dan, si privoščiti potovanje vsaj enkrat na mesec, postati zvezda kljub odsotnosti talentov in zadovoljiti tudi najbolj bizarne želje, ne da bi bili zato stigmatizirani.

Ste tudi vi eden izmed tistih, ki imajo na svojem dnevnem meniju neokusno jed, imenovano »Grenko spoznanje preklestva sodobnega časa«, med uživanjem katere pridno vadite izgovorjavo nabora najrazličnejših kletvic, s katerimi skušate svoje telo očistiti odpadkov, nastalih zaradi nezmožnosti zadovoljevanja svojih želja? Imate tudi vi občutek, da nekdo vztrajno spreminja časovne enote, zaradi katerih so dnevi vedno krajši, vaša storilnost pa posledično vedno manjša? Vam v »skrajšanih dnevih« uspe opraviti le najnujnejše stvari, ki vas ob nastopu noči vedno bolj spreminjajo v vrečo stresa, napetosti in besa, s katero bi lahko obogateli na trgu orožja, če bi jo ponudili teroristom kot najnovejši izum daljinsko sprožljive bombe? Vaše težave se lahko končajo takoj zdaj. Ne verjamete? Potem vaša vreča še ni dovolj sofisticirana. Če pa verjamete, ste na dobri poti, da sprejmete vse, kar vam bomo danes skušali prodati. Opa, brez skrbi, niti kovanca vam ne bo treba žrvovati, saj je rešitev popolnoma zastonj, vse kar potrebujete, je upanje in pogum.

Ker so študije pokazale, da ljudje najbolj prepričajo osebne zgodbe sosmrtnikov, smo ekskluzivno za vas pripravili ravno to. Prisluhnite torej ženski, ki je do nedavnega trpela zaradi pomanjkanja seksa, slabe samopodobe in prekomernega fantaziranja o erotičnih prizorih, kar je pripeljalo do povečanega obiska toaletnih prostorov in posledično občutnega zmanjšanja delovnega učinka, danes pa je samozavestna ženska, ki ji uspeva navidez nemogoče: uspešno opravljati delovne in druge obveznosti in hkrati zadovoljiti vse svoje ostale potrebe. Njen moto je: Česar ne moreš storiti podnevi, stori ponoči. Z nami je gospa Sanja Lucidnik.

Sanja: Bolečine so se pojavile kar naenkrat. Najpogostejše so bile zjutraj, ko je partner ob moje telo pritiskal svoj otrdeli spolni organ, ki je bil iz dneva v dan večji zaradi nerednega praznjenja. Kmalu sem bila polna modric, ki so bile posledica partnerjevega iskanja luknje, v katero bi vsaj za trenutek skril utripajoči izvir njegove nepotešenosti. No, vsaj budilke nisem potrebovala in sem vedno prišla v službo prva. Na jutranjem sestanku sem se pred prihodom ostalih otepala prizorov nabreklih penisov, ki so bili vsepovsod po sobi, med samim sestankom pa se spraševala, zakaj so sodelavci z vsakim dnem bolj pomankljivo oblečeni in kdaj smo pričeli z oglaševanjem erotičnih pripomočkov.

Vrhunec se je zgodil nekega jutra, ko me je partner s svojim takrat že neobvladljivim organom po glavi, pri čemer je le ta eksplodiral, sama pa sem doživela neke vrste hladen tuš. V trenutku sem vedela, kaj nama je storiti. Vzela sva ves dopust, ki ga nikoli nisva izkoristila in po vrnitvi se je vse spremenilo. Zdaj sva oba srečna.

Novinarka: Sklepam, da sta si privoščila nepozabno potovanje, kjer sta seksala dan in noč.

Sanja: Sploh ne. Našla sva zapuščeno kočo v gozdu, kjer sva najprej napisala vsak svoj seznam želja, nato pa sva čez dan fantazirala o njih, zraven meditirala in se posluževala še drugih tehnik, s čimer sva hotela doseči, da bi  ponoči nato o njih sanjala. Sčasoma nama je to delno uspelo, a še vedno so sanje bile le skupek nepovezanih prizorov, nad katerim nisva imela nadzora. Nato se je možu porodila ideja, da se morda da samostojno upravljati s sanjami, imeti kontrolo nad njimi in jih celo usmerjati po svoji želji. Po dolgotrajnem preučevanju in preizkušanju nama je to končno  uspelo in tako sva v sanjah uresničevala vse, tudi najbolj skrite želje. Sama sem v njih postala svetovno znana pevka, mož pa porno igralec, ob tem pa sva prepotovala ves svet, kar sva si oba prav tako od vedno želela. Vsa odkritja sva skrbno zapisovala in iz zapiskov sestavila knjigo, ki sva jo po vrnitvi tudi izdala.

Novinarka: In tako sta tudi v resnici postala slavna in bogata. Super. Kakšno pa je vaše življenje zdaj?

Sanja: Trenutno imam dve službi, ki mi vzameta ogromno časa, a nič za to, ponoči seksam, potujem, nastopam in se nimam nad čem pritoževati.

Novinarka: Zakaj pa imate dve službi?

Sanja: Po vrnitvi sva dobila odpoved, ker naju baje ni bilo tako dolgo, nato pa je še nek možev sorodnik vložil tožbo proti nama zaradi avtorskih pravic. Izkazalo se je namreč, da nisva odkrila tople vode, saj je tako imenovane lucidne sanje že davno odkril nek možev prednik, o katerem mu je pripovedal oče, le da je zadevo potlačil, ker je bila vir njegove travme iz otroštva, ko mu niso hoteli kupiti nobene igrače, češ da lahko o njih vsako noč sanja. Med najinimi preizkusi  se je očitno obudil delček teh potlačenih spominov. Za piko na i pa morava povrniti še stroške enoletnega bivanja v koči, katere lastnik naju toži zaradi nezakonite uporabe le te.

Novinarka: No, pravijo, da ljubezen vse premaga, verjamem, da vama bo uspelo.

Sanja: V resnici se z možem ločujeva. V njegovem seznamu  želja sem namreč prebrala, da bi rad v najino posteljo povabil Jenno Jameson.

Novinarka: Aha, razumem, najbrž ste se počutili prevarano.

Sanja: Ne, le ugotovila sem, da mu ni mar za mojo varnost, saj bi me lahko gospodična s svojimi ogromnimi silikonskimi prsmi ubila, če me že on ni, ko me je s penisom po glavi. Ups, zdaj pa se moram posloviti, novo idejo za knjigo imam. Nasvidenje.

Novinarka: Nasvidenje. To je za danes vse. Torej, če vam je bila Sanjina zgodba všeč, lahko pri njej ilegalno kupite knjigo o lucidnih sanjah, če pa ste še vedno skeptični, pa predlagam sprijaznenje z asketskim življenjem. Srečno.

6 komentarjev

Poslednji ples najinih duš
oviti v svojo goloto
utapljata se v jezeru sanj

Tvoj vdani duh nehal se je boriti
tiho vpije po odrešitvi
oprijema se natrgane popkovine
zavetišča, ki zgradila sem ga zate

Čutim hinavske demone
kako rušijo mir v tvojih žilah
kradejo zadnje trohice moči
gledajo, kako izginjaš
v sencah njihovih zablod.

Naj obvežem ti skeleče rane
s svileno oddejo svoje ljubezni
dovoli mi, da premagam
vojsko zlobne vile
predolgo si že ujetnik
njenih navideznih strahov.

Dovoli, da ti podarim del sebe
ki nosi ključ do tvoje svobode.

10 komentarjev

VODITELJICA: Zdaj pa je na vrsti rubrika Na današnji dan. Poglejmo.

MORSKA (z avdicije za novinarko): Na današnji dan pred nekaj desetletji je bil za nekatere čisto navaden dan. Še dobro, da je bil četrtek, kajti za njim je bil na vrsti petek in posledično konec delovnega tedna. Za simpatično mlado žensko se je tisti četrtek začel zelo pestro. V njenem ogromnem trebuhu je namreč malo bitjece, ki naj bi se še par dni pripravljajo na »izstrelitev«, imelo dovolj lebdenja v udobni mali sobici in se kar naenkrat odločilo, da želi na svobodo. V svet. Pričakovali bi, da se bo mlada gospodična prestrašila, a očitno je že takrat vedela, da se mora kar navaditi na nepredvidljivost novega družinskega člana, zato se je počasi spustila iz podstrešnega stanovanja po strmih stopnicah in potihem upala, da bo tisto vztrajno bitje potrpelo do bolnišnice. Želja je bila uslišana, a čakanje je očitno bilo naporno, saj se je »izstrelitev« zgodila v trenutku. Mala deklica je lahko končno na ves glas sporočila svetu, da je prispela. No, morda je ta krik bil bolj kot svetu namenjen babici, katere prve besede ob pogledu nanjo so bile: S čim ste jo futrali, gospa, da je tako debeluškana? Resda je to najbrž bil kompliment, res da je bila nova mamica ponosna na obline svoje male punčke, a nekaj let kasneje, ko je le ta postala učenka, njeni sošolci nad njenimi »oblinami« niso bili tako navdušeni. No, kaj hitro se je naučila, da sploh ni pomembno, kakšen si, saj ljudje vedno najdejo svojo kost za glodanje. Ko je namreč bila presuha, so jo označevali za anoreksično, ko pa je bila nekaj vmes, pa so se spravili na njene zobe, nos, ali pa konec koncev raztrgane kavbojke, ki jih je tako rada nosila.

Današnji dan je bil pester tudi za mladega moža, ki je ob koncu nočne izmene hitel v bolnišnico, da bi preden ga premaga spanec spoznal svojo prvo, in kot se je kasneje izkazalo, edino »stvaritev«. A očitno se s svojo gospo nista kaj dosti pogovarjala o imenih, saj na vprašanje receptorke, kako naj bi bilo ime novo pečeni hčerki, niti pod razno ni vedel odgovora. Če mu je bilo slednje, ko ga je le izvedel, všeč, nikoli nismo izvedeli, znano je le, da je takrat rojeni deklici v določenem obdobju le to pozvročalo take preglavice, da si ga je želela spremeniti. Nikoli namreč ni bila v razredu edina s tem imenom in kamorkoli je prišla, je vedno poslušala nekaj v smislu »Tudi naši je tako ime… poglej, tej punčki je tudi ime… » Fuj, na živce ji je šlo. A stvari se spremenijo in kaj kmalu je bila kar hvaležna za podarjeno ime. Izvedela je namreč, da je odločitev za ime padla v trenutku, najbrž kot posledica teka po stopnicah in olajšanja, da je med njim otrok ostal v trebuhu, saj druge razlage »tekačica« ni našla. Do tedaj je namreč v rojstnem načrtu pisalo drugo ime. In to je bilo v primerjavi s tistim, napisanim na pravem rojstnem listu, milo rečeno….no, kako bi rekli temu… Njegova nesojena prejemnica je rekla nekako takole: »Še sreča, da sem te namučila s tekom, če je le ta pripomogel k temu, da mi je bilo to ime prizanešeno.«

Današnji dan je bil začinjen tudi za našega gostilničarja, ki se je iz še vedno neznanih razlogov spremenil v taksista in novo pečeno mamico ter debelušno in lasato deklico dostavil na dom. Kasneje je še bolj lasata deklica na očitke matere, češ da je spet popivala, vedno uporabila to prigodo in materi pojasnjevala, da so ji alkohol pač položili tako rekoč v zibelko, ko so jo pripeljali s prodajalcem le tega.

VODITELJICA: Zelo podrobno ste opisali ta »današnji dan«, kje pa je ta deklica danes? Upam, da ne sloni opita za šanskom tistega gostilničarja?

MORSKA: Ne ne, alkohol je pristal na smetišču vseh ostalih »razvojnih stopenj«, ki jih je pač treba dati skozi na poti do odraslosti. Sedaj je njena edina droga baje seks. Sicer pa o tem morda kaj več drugo leto, ko bom napisala še kakšno stran v avtobiografiji.

VODITELJICA: A to je vse, kar veste povedati?

MORSKA: Prosim? Se slišimo… piiiiiippppp

VODITELJICA: Očitno imamo težave z zvezo… kakorkoli… Morska očitno ne bo postala novinarka, upamo lahko le, da je glavni lik iz te biografije imel več sreče. Zdaj pa so na vrsti oglasi.

MORSKA: Imate težave s kožo? Je ta ohlapna in hrapava? Imamo rešitev za vas. Predstavljamo vam povsem naravno masko iz kolekcije Spermoderm, ki vašo kožo vlaži in jo ohranja mladostno. Čim večkrat si jo nanesite na očiščeni obraz in nikoli se ne boste postarali. Pred uporabo se ne posvetujte z nikomer, ki bi vas utegnil prepričevati o domnevno sporni uporabi tovrstnih sredstev, posebno če za nastanek stranskih učinkov navajajo vzroke kot so: greh, pohušljivost in perverznost.

VODITELJICA: Mislim, da si moram poiskati drugo službo…

Tole pa je od prijateljice, ki očitno ve, kaj je dobro :) Tenks.

24 komentarjev

Verjetno se je vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju srečal z vprašanjem, ki se je glasilo nekako takole: »Katere tri stvari bi odnesli s seboj na samotni otok?«. Njegova pogostost je sicer večja v času otroštva, vendar pa se nemalokrat pojavi tudi med odraslimi, predvsem v raznih vprašalnikih v »zabavnih revijah«, s pomočjo katerih bralci ugotavljamo svoje osebnostne lastnosti. Odgovori na to klasično vprašanje so različni in vsebujejo spekter od preprostih do bolj zapletenih predmetov. Danes bi najbrž večina odgovorila, da potrebuje samo eno. Računalnik. Le temu namreč v sodobnem času pripisujejo vzroke za domnevno slabšo kvalitetno raven družabnega življenja. Po drugi strani pa ravno ta umetna tvorba omogoča stik s soljudmi.

Zanimiva ugotovitev, ki se mi je ob tem porodila je, da v odgovorih na vprašanje iz uvoda nikoli nisem zasledila dvomov o tem, da kdo na samotnem otoku ne bi preživel. Oziroma vsaj ne dolgo. Ali da bi trpel, ker bi bil sam, ker ne bi bilo nikogar poleg, s katerim bi lahko govoril, se smejal, se navsezadnje prerekal in delil z njim svoj čas. Nekje sem prebrala, da človeška primarna motivacija poleg samoohranitvenih in reproduktivnih teženj vključuje še težnjo po človeškem stiku. Potemtakem bi osamljeni na otočku sredi oceana drugim danostim navkljub težko preživeli.

Nasploh imam občutek, da se ljudje ne zavedamo naše potrebe po stiku z drugimi ljudmi. Ko sem iz radovednosti povprašala souporabnike forumov, na katerih sodelujem, kaj mislijo o preživetju v izolaciji, so me odgovori večinoma presenetili. Po eni strani so vprašani zatrjevali, da bi najraje bili kar sami, po drugi strani pa so omenjali neko drago osebo, s katero bi lažje preživeli. Pri tem niso upoštevali dejstva, da popolna osamitev pomeni tudi odsotnost storitev, kot so denimo javni prevoz, šola, trgovina in podobno ter da se odnos z zdaj drago osebo lahko sprevrže v nasprotno smer in dobi negativno konotacijo. Vprašanja, ki so se mi ob tem zastavljala, so varirala od ugibanj ali smo res tako površinski, da se nam ne ljubi poglabljati v to, ali pa smo morda tako samozadostno prepričani, da drugih sploh ne potrebujemo. Vsekakor pa vprašani niso razmišljali o dolgoročni prihodnosti, kar pomeni, da se očitno bolj ukvarjamo s kratkoročnim stanjem in situacijo, v kateri bi se na samotnem otoku znašli.

Katero razmišljanje je torej bližje realnosti? Že prisotnost mojih anketirancev na internetu in njihovo sodelovanje na forumih je tesno povezano z željo po stiku z ljudmi, celo popolnimi neznanci. Glede na njihov čas porabljen v spletnih debatah bi lahko sklepali, da so nekateri skorajda ves dan na internetu, velika večina pa vsaj zelo pogosto. Kako lahko torej osebe, ki iščejo takšno vrsto medčloveške komunikacije, v isti sapi trdijo, da bi jim bilo celo bolje brez ljudi? Gre morda za zanikanje dejstva, da potrebujemo druge ali zgolj za površnost in nepoznavanje samega sebe?

Stik s samim seboj je prav tako neznana spremenljivka v današnji družbi. Morda ravno v tem tiči vzrok za pomanjkljivo zavedanje potrebe po pristnem stiku s sočlovekom. Ali pa nasprotno. Morda je ravno to razlog, da tako neumorno iščemo stik z drugimi in pogosto ne znamo biti sami. Tega nas je velikokrat celo strah. Film Brodolom je dober primer nemogočega bivanja s samim seboj. Igralec v filmu je res da iz žoge ustvaril družabnika, mu dal celo človeško podobo in ustvaril z njim nekakšen odnos, vendar se poraja vprašanje, ali »Wilson« dejansko predstavlja sočloveka ali morda zgolj del njega samega. Del, ki mu je predstavljal breme in ga je zato projiciral navzven v neki predmet. Ko se ga je osvobodil in mu dal svojo lastno podobo, je šele lahko z njim vzpostavil pristen stik. Ali res potrebujemo druge, da nam predstavljajo ogledalo in možnost pogovora s samim seboj? So drugi le predmet, v katerega lahko projiciramo tiste dele nas samih, ki znotraj nas ne pridejo do izraza?

Interakcije med ljudmi pa nas ne potiskajo vedno zgolj naprej in ohranjajo v nas delujoči motor življenja. Težnja po človeškem stiku je del človeške primarne motivacije, ki izvira iz vrojene dispozicije za doživljanje ugodja ob kakršnikoli blagodejni interakciji z drugimi ljudmi. Temu bi se težko kdo uprl in na glas rekel, da ne drži. Pristen stik s človekom v nas vzbuja toplino, občutek bližine, nas pomirja in odganja strahove, prijateljska roka nam zagotavlja varnost in stabilnost naše vse preveč nihajoče prepričanosti vase. Vendar pa se na drugi strani ravno ti isti stiki lahko izrodijo v nekaj, kar nam povzroča tesnobo ali celo grozo, če virus primarne motivacije dobi epidemične razsežnosti. Kako potem presekati to vez in se osvoboditi? Kako delovati proti primarni motivaciji po stiku in ji obrniti hrbet? Najbrž tako, da damo prednost želji po preživetju, ki pa ne vsebuje teženj po zaviralnih virusih, ki predstavljajo odvečno prtljago.

Omenila bi še eno vrsto interakcij, ki smo jih deležni prav vsi, namreč tiste z negativno konotacijo, kot so pretepanja, žaljenje in drugi obliki stikov, ki povzročajo neugodje. Primarna motivacija nas nekako sili, da ko se znajdemo v te vrste interakcijah, venomer iščemo one druge, ki nas poživljajo in osrečujejo. Pot do njih pa vodi tudi preko dojemanja negativnih interakcij (zaviralnih virusov), saj nam šele spoznanje o obstoju le teh omogoča uživanje v ugodju interakcij s pozitivnimi učinki.

Morda bi pri spoznavanju želje po stiku z drugimi vsi morali začeti tako, da bi si ustvarili svoje »Wilsone« in se preko njih pogovarjali sami s seboj. Na ta način bi lahko ugotovili, kaj potrebujemo in h kakšnim interakcijam težimo. Naučili bi se komunikacije s seboj in preko tega tudi komunikacije z drugimi. Saj vsi poznamo tisti rek, da smo sami sebi najboljša družba. Pogoj za uspešno sobivanje z drugimi je torej predvsem urejen odnos s samim seboj. In če v tem razmišljanju naredimo še korak naprej, je lahko potreba po sočloveku hkrati potreba po stiku s samim seboj, njena odsotnost pa bežanje od samega sebe. Vedno znova pa se vračamo na kričeče dejstvo, da so drugi več kot pomembni za naš obstoj.

Samotni otok? Morda za krajše počitnice in spoznavanje samega sebe, za preživetje pa najverjetneje ne. Navsezadnje smo ljudje socialna bitja, kar nas spremlja na vsakem koraku. Vodja čete, ki določa smer in ritem koraka, pa smo mi sami.

30 komentarjev

Vabilo za brezplačno testiranje na hepatitis bi nedvomno spregledala, če me ne bi pritegnil napis o svetovnem dnevu hepatitisa. Ta namreč sovpada z rojstvom osebe, ki mi je najbližje. Zelo sem ponosna, da je tudi moj rojstni dan “svetoven” :)

Se je pa ob tem rodilo tole…

Gubice v zrcalu

S prsti štejem gubice v zrcalu
Preteklost zmečkana živi v predalu
Nemi strah vame strmi.

12 komentarjev

Film o Kinseyu sem si prvič ogledala pred kakim tednom, nato pa sem si takoj priskrbela še svojo kopijo, da sem si ga lahko še enkrat podrobneje ogledala. Pa ne zato, ker govori o seksu… no priznam, tudi zato, ampak s ponovitvijo vaje sem želela le podrobneje raziskati določene opazke, ki so se mi porodile ob prvem gledanju. In večina njih se je z dodatnim ogledom potrdila.

V filmu sem videla predvsem dokaz, kako se nekatere stvari kljub vsemu napredku, ki mu je človeštvo priča, premikajo zelo počasi, pa še to bolj navidezno, nekatere pa so kljub stoletjem in tisočletjem očitno obsojene na stagnacijo. Pogledi na spolnost so sicer močno napredovali, danes imamo na voljo na kupe knjig s tovrstno tematiko, a kljub temu ostaja vprašanje, koliko tega je človek res asimiliral vase in kolikšen del t.i. spolne svobode odraža le željo po rahljanju globoko vkoreninjenih spon, s katerimi so nam v preteklosti vsiljevali zelo omejen pogled na spolnost in v manjši meri, a včasih še vedno zelo vneto to počno še danes. Ta naj bi bila zreducirana na zadovoljevanje potrebe po reprodukciji, kjer sam užitek nima nobene vloge, oziroma je ta celo prepovedan. Danes, ko so številni znanstveniki potrdili, da so potrebe po preživetju in reprodukciji pri človeku le del njegove primarne motivacije, v katero je močno vpeta tudi motivacija po iskanju ugodja in izogibanju neugodja, ko naj bi vedeli, da veliko teh osnovnih potreb zadovoljujemo neodvisno od neposrednih zahtev organizma (ne jemo samo zato, da preživimo, ampak ker ob tem uživamo, imamo spolne odnose brez konkretne potrebe po potomstvu), se spolnost še vedno vse prevečkrat zaklepa v omare, kjer se nahajajo vsi naši okostnjaki, ki jih skrivamo pred svetom, čeprav le ta ne sodi v njihovo družbo. Na eni strani imamo torej nekakšen val spolne svobode, ki se kaže v obliki »javnega razgaljanja« na vseh korakih, na drugi pa nerazščičene pojme o svojem stališču do ene izmed povsem normalnih aktivnosti, ki nudi veliko pozitivnega.

Alfred Kinsey je bil znanstvenik, ki je sredi prejšnjega stoletja  pretresel Ameriko in za vedno spremenil pogled na spolnost, ko je izšla njegova  obsežna študija Spolno vedenje moških. Za nekatere šokantna raziskava je odkrila, da kar 92 odstotkov ameriških moških masturbira, polovica jih skače čez plot, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj eno homoseksualno izkušnjo. Študiji, katere prva izdaja v številki 25 tisoč izvodov je pošla takoj po izidu,  je pet let pozneje sledila Spolno vedenje žensk, ki je pokazala, da ženske v spolnosti prav nič ne zaostajajo za moškimi, saj jih je 62 odstotkov  redno masturbiralo, skoraj polovica je imela svojo prvo spolno izkušnjo že pred poroko, 26 odstotkov žensk pa je priznalo, da skače čez plot. Pri tem je zelo »zanimivo« predvsem to, da je  prva študija naletela na veliko  odobravanje,  druga pa na ogorčene kritike. Ob tem nikakor ne morem mimo tega, da ne bi potegnila določenih podobnosti s sedanjostjo. Ženske smo sicer resda končno dobile svojo vlogo v spolnosti, ki ni več strogo omejena le na razširjanje nog, sprejemanje moškega spolnega uda vase, darovanje jajčeca, nosečnost in porod, a še vedno se je le ta vloga le približala vlogi moškega, predvsem pa je moškemu še vedno dovoljeno več svobode pri izražanju svoje spolnosti kot ženski. Povsem normalno je namreč, če moški govori o seksu, še več, njegov odprti pogled nanj spremlja občutek ponosa in kdaj celo junaštva, ko pa se pojavi ženska, ki brez dlake na jeziku in osvobojena dolgo vsiljevane spolne zavrtosti, upa na glas govoriti o svoji spolnosti, vsaj do določene mere naleti na neodobravanje. Pri slednjem me kar zmrazi, ko to neodobravanje prihaja s strani žensk, ki namesto, da bi v tem videle vzpodbudo za svojo osvoboditev iz spolne zavrtosti, v tem vidijo nekaj groznega, pohušljivega, vzvišenega, nekaj, kar žensko oropa njene ženskosti. Osebno menim, da se v ozadju tega skrivata dva vzroka. Eden je vsekakor ta, da nekatere ženske še vedno prostovoljno sprejemajo zaostalo miselnost o vlogi ženske, ki se je že nekaj časa nazaj spremenila in se še spreminja, drugi problem pa je vsekakor ta, da nekako zavidajo ženskam, ki so se osvobodile arhaičnih spon in si upajo postaviti ob bok moškim ter skupaj z njimi deliti svojo spolnost brez zadržkov, same pa si tega ne upajo in jih z napadi skušajo kaznovati za njihov uspeh in blažiti svojo nesposobnost  za doseganje le tega.  

Film nazorno prikazuje odnos do samozadovoljevanja, ki naj bi povzročal najhujše bolezni, od slepote, norosti pa vse do smrti. Koliko smo danes napredovali glede tega? Če upoštevamo samo dejstvo, da vemo vsaj to, da masturbiranje ne nikakor ne škodi ne telesnemu ne psihičnemu zdravju, lahko rečemo, da veliko, a če pogledamo malce dlje, ugotovimo, da smo do aktivnosti, ki ne samo, da ne škodi, temveč blagodejno vpliva na človeka, še vedno zelo zadrti. Četudi je namreč masturbacija na našem rednem meniju, vse prevečkrat ob tem doživjamo občutke sramu in krivde, kot da počnemo nekaj, kar je prepovedano. Tudi tukaj pride do izraza spolna razlika, saj moški prednjačijo tako v pogostosti masturbiranja kot tudi odprtem razpravljanju o le tem. Osebno se kar zgrozim, ko danes, ko nas z vseh strani napadajo s seksom, slišim, da nekatere ženske nikoli ne masturbirajo in niti ne vedo, kako naj bi to počele. Ob tem se v meni paralelno pojavi občutek jeze in razočaranja, saj mi to daje vedeti, da je pot do ženske spolne svobode še dolga.

Kinsey se je lotil tudi preučevanja homoseksualnosti, pri čemer mi je v spominu najbolj ostal prizor, ko v baru, kjer se zbirajo le ti, ob poslušanju tragične zgodbe enega izmed njih, ki je bil za svojo spolno usmerjenost kaznovan z nasiljem, izjavi, da homoseksualnost trenutno ni v modi in da se bo sčasoma tudi to spremenilo. Pripovedovalec zgodbe se ob tem seveda le grenko nasmehne, s čimer izrazi svojo stopnjo vere v podano hipotezo in danes po tolikih letih lahko njegovemu pesimizmu le pritrdimo, saj je homoseksualnost še vedno tretirana kot tujek v medčloveških odnosih, velikokrat pa prav tako preganjana kot je bila takrat.

Glede spolne usmerjenosti se mi zdi izredno zanimiva tudi Kinseyeva sedem stopenjska lestvica, na kateri oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst 3 in tako dalje. Pri tem je  Kinsey skušal poleg vedenja upoštevati tudi fantazije, torej ne samo dejanskih izkušenj z enim ali drugim spolom. Zanimivo bi bilo videti rezultate današnje aplikacije te lestvice. Skoraj z zagotovostjo bi si upala postaviti vsaj dve hipotezi, pri čemer bi obe pokazali velike razlike med spoloma. Prva bi bila čas podajanja odgovora, druga pa uporaba skrajnih vrednosti lestvice. Moški bi za razliko od žensk v večini namreč brez globljega premisleka uporabili nično vrednost, ženske pa bi ob temeljitem premisleku realno uporabljale tudi vmesne vrednosti. O razlogih za te spolne razlike v sprejemanju homoseksualnih tendenc podrobneje kdaj drugič, saj o tem razmišljam že kar nekaj časa.

Za konec pa bi omenila le še napake, ki jih je v svoji sicer neizmerni vnetosti in predanosti raziskovanju spolnega vedenja, storil gospod Kinsey. Večina teh je sicer posledica pionirstva raziskav, saj je bil med prvimi, ki se je tega področja lotil, osebno pa mu najbolj očitam to, da je skušal človeško spolno vedenje minimalizirati na telesnost, kar je najbrž posledica njegove izobrazbe biologa in predvsem zoologa. Trdil je namreč, da lahko spolno vedenje učinkovito preučujemo le, če se omejimo na telesno pojmovanje le tega, pri tem pa je celo člane svoje ekipe spodbujal k raznim eksperimentalnim poskusom, zaradi česar so prakticirali spolne odnose med seboj, torej tako s svojimi kot partnerji drugih. Na koncu je le spoznal svojo zmoto, ko se je izkazalo, da je pri tem početju težko ostati »discipliniran« in se izogniti čustvom, kar lahko povzroči ljubosumje in posledično rahljanje odnosov med partnerji. Sam namreč na koncu prizna, da je ljubezen še kako pomembna tudi pri spolnosti.

Po ogledu filma sem na spletu poiskala obe omenjeni knjigi in ugotovila, da jih je zelo težko dobiti, predvsem pa to, da je njihova vrednost zelo visoka. In tudi tu se kaže pomembna razlika med spoloma, saj je knjiga o spolnem vedenju žensk vsaj trikrat dražja od one, ki obravnava moške.

Film vsekakor priporočam, knjigi pa bom še skušala izbrskati, ne da bi pri tem bankrotirala. :)

29 komentarjev

Zakon naj bi določal tako pravice kot obveznosti na nekem konkretnem področju in sankcije, če dejanja na področju, ki jih zakon ureja, niso skladna z le tem. Zatorej so zakoni nekako nujni za obstoj in razvoj družbe, sploh odkar imamo posredno besedo pri njihovem sprejemanju tudi sami prebivalci skozi demokratične volitve.

Do tu vse lepo in prav, kljub vsemu pa se ravno pri zakonih marsikdaj zaplete. Vprašanja kot so doslednost, konsistentnost, izvajanje zakonov in še bi lahko naštevali, velikokrat ne dobijo dovolj argumentiranega odgovora, kar veliko pripomore k povečevanju nezaupanja vanje.

Ob zadnji razgreti razpravi o globi, ki jo je izdal medijski inšpektor družbi Dnevnik zaradi angleškega naslova ene izmed kolumn, so moji možgani kljub svoji elastičnosti sproducirali nekaj vprašanj, ki so v zavetju tiste nagubane sive gmote zaman iskala odgovore in na koncu obupala.

Prvo vprašanje se dotika načina nadzora. Vladni uslužbenci najbrž ne berejo časopisov, oziroma je njihovo število bolj edninsko kot množinsko, saj za to vendar nimajo časa, zatorej sklepam, da so sankcionirani prispevek odkrili v t.i. kliping zbirki (zbirki objav v medijih, ki se nanašajo na področje ministrstva). Glede na to, da je bil predmet »obsodbe« naslov, ne morem mimo pomisleka, da morda tudi pregled teh objav poteka bolj v stilu širjenja pahljače kot temeljitega iskanja nepravilnosti. Sum se še poveča ob odkritju članka s povsem angleškim naslovom v drugem nacionalnem tiskanem mediju (»Something about the Day OF«), kjer se celo v njegovi vsebini pojavi »dvojezični« stavek (»Dan pred day off uvedimo Holy Border’s Day).

Prav tako sem prepričana, da se marsikdo strinja z menoj o tem, da je pisanje v časopisih velikokrat slovnično in pravorečno nepravilno, pa nihče ničesar ne ukrepa. Ko na nacionalnem radiu slišim novinarko, ki se ji »ponesreči« besedna zveza »najbolj ugodnejši«, ko večina njih v en rog trobi »z otroci« in ne upošteva še marsikaterega drugega slovničnega pravila, me kar popade pesimizem, ko pomislim na življenjsko dobo slovenskega jezika.

Kaj si ob tem misliti drugega kot to, da se sankcije izrekajo bolj po nekem naključju, osebnih preferencah inšpektorja, morda politični pripadnosti posameznih medijev? Če so pravila določena, naj veljajo za vse enako in naj se tudi nadzor opravlja dosledno in korektno.

V zakonih pogrešam tudi več pozornosti sami uporabi slovenskega jezika. Kakšna zvrst se kdaj uporablja, poudarek na pravorečju in slovnični pravilnosti… In razmišljanje se še bolj vname, ko se spotaknem ob členu, ki govori o besedilih ob prodajnih izdelkih, ki da morajo biti v primeru tujih blagovnih znamk prevedena v slovenščino, pri čemer je poudarjeno, da morajo biti le ta za uporabnika razumljiva in v slovenskem knjižnojezikovnem standardu. Kupim, a takoj zatem razočarano ugotovim, da se v odstavku namenjenem medijem uporabi jezika nameni le tole: »Jezik v medijih, registriranih v RS, je slovenski« in »Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v RS, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino.” Za piko na i pogledam še v zakon o RTV, kjer moje razočaranje doseže višek, saj je edina omemba jezika v določilu: »Posebno pozornost posveča razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture.«

Morda še najbolj od vsega navedenega pa me zmoti, ko sam zakonodajalec krši sprejete zakone. V odločbi o globi časopisu Dnevnik, ki jo je priložil Marko Crnkovič na svojem blogu, je namreč najti kar nekaj napak, s čimer se krši zakonsko določilo, da naj bi bila v uradnih dokumentih upoštevana slovnična pravilnost in pravorečje. Primeri (prevzeto po omenjenem prikazu na blogu): Kršiteljici morata pŠačati… zoper odločbo lahko vŠožita (morda je res le tipkovna napaka, a vendarle ni ravno zanemarljiva), …Le ta določa, mora izdajatelj (manjka besedica »da«)… je globa odmerjena, odmerjena (podvojitev besede), …. Kršiteljica pravna oseba… (ki se ponovi nekajkrat, a vselej brez vejice, ki je nujna za prvo besedo), vejic pa je tudi kar nekaj odveč, prav tako pa jih kar nekaj manjka.

Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da vsak dan videvamo veliko javnih oseb, ki jih zavezuje uporaba knjižnega jezika (pojasnilo uporabe: . Večinoma se piše in bere, v govoru pa se uporablja pri javnih in uradnih nastopih. Gre za jezikovno zvrst, ki dosledno upošteva jezikovna pravila. Knjižni jezik se prosto govori takrat, kadar govoreči javno nastopa pred številčnejšim zborom poslušalcev - tudi po radiu in televiziji). Ob nastopih poslancev, ministrov in drugih javnih oseb pa lahko samo beležimo napake v njihovem govoru in sicer od nepravilne uporabe vikanja (ste šli, ste šel), dvojine (sva šle, nastala sta dva društva), napačno sklanjanje in neuporaba rodilnika (z otroci, to ne vem), nepoznavanje uporabe predloga s/z (z skupino, z sestro) do ministrice, katere besedi »letošnjo leto« se človeku kar zatakneta v ušesih.

In za piko na i lahko zakonodajalcu glede na vse napisano očitamo tudi neizvajanje zakonskih nalog, ki se na področju jezika glasijo: Organizirana skrb za ustrezno jezikovno rabo v založništvu in množičnih občilih, organizirana skrb za govorno kulturo v slovenskih elektronskih medijih, ureditev stanja v medijih (uresničevanje jezikovnih določb Zakona o RTV in Zakona o medijih, odpravljanje položajsko neupravičenih primerov rabe slenga in narečja v osrednjih in pokrajinskih medijih).

Biti oglobljen s strani nekoga, ki je v svoji funkciji nedosleden, nejasen in nekonsistenten najbrž ni navdušujoče, še posebno, ko le ta svojega dela ne opravlja korektno, pa zato ni sankcioniran.

foto: www.lingula.si

9 komentarjev